Volčji Potok - 28. 11. 2024

Skupina Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica gre danes na pot šele z vlakom ob 11.30 z Železniške postaje Sevnica. Šest nas je in v Ljubljano prispemo s veliko zamudo: le toliko časa imamo, da si pri kiosku privoščimo kavo in pico ali rogljiček. Ob 14.15 odpelje vlak proti Kamniku, ki je precej poln: srednješolci se vračajo domov. Kljub temu najdemo sedeže in se med vožnjo pogovarjamo o vsebini obiska Volčjega Potoka. 

Foto: Marta Brežan.

Ob 14.46 izstopimo na Železniški postaji Homec pri Kamniku in se skozi naselje napotimo peš. Na začetku naselja Nožice krenemo preko travnika in po blatni poti do Kamniške Bistrice, 

ki jo prečimo po mostu. Naprej pa je pot širša, v glavnem peščena. Ko pridemo iz gozda ob njive, nas čaka še nekaj blata in luž, pa vseeno po približno pol ure hoda ob pol štirih prikorakamo na cilj. 

Poravnamo vstopnino šest evrov in trideset centov (za upokojene), 

potem pa sledimo prijaznim kažipotom, ki nas vodijo na Večernem sprehodu med lučkami. Te naj bi prižgali ob štirih, ampak nekatere gorijo že prej. Na površini 35 hektarjev je razpeljanih 30 kilometrov kablov z milijon lučkami. 

Svetleče figure so razporejen po tratah, pozdravi pa nas tudi pravljična vasica in na njenem začetku lutka Božička, ki nas prijazno nagovarja. 

V nasadu vrtnic (nekaj je še cvetov) so ograje in lučke na njih ves čas spreminjajo barvo. Tudi na ribniku so svetli okraski, račke se med njimi kar v redu počutijo, z velikega drevesa pa se v modri barvi zliva curek v manjši ribnik. 

Preko vode pa v strmini ob slapu jaslice.

V paviljonu si ogledamo zgodovino Volčjega Potoka, se posvetimo zaslugam družine Souvan, občudujemo pa tudi kiparske stvaritve Janeza Boljke (1931 - 2013). 

Pot nas potem vodi med stožčastimi oblikami v raznih barvah, na sredi travnika pa kraljuje veliko drevo, odeto v lučke, da zgleda res elegantno. 

Na koncu travnika še ena stena iz lučk, kjer se pojavljajo napisi "Volčji Potok", "Ljubezen" in "Love". 

Seveda ne zamudimo pogleda na francoski park v lučkah, na odseve v ribnikih, pri veliki krogli pa nas sreča v vremenski napovedi omenjeni dež. Še dovolj časa je čakal, da nas ni motil preveč med ogledom. Po 

dvoredu se počasi pomikamo proti izhodu in mimogrede opazimo še mnogo svetlečih se cvetov na levi.

Dežnike na plan, baterije v roke in lepo pol ure peš - tokrat na avtobus v naselje Nožice. Ni nam mar, če kdaj čofnemo v kakšno lužo, prešerno prepevamo: "Sem deklica mlada vesela", "Regiment po cesti gre", "Naša četica koraka" ... Mimogrede smo na avtobusnem postajališču. Avtobus ob 18.41 ima samo nekaj minut zamude, v Ljubljani ujamemo vlak ob 19.55 in nekaj čez pol deseto smo v Sevnici. Blatne, ampak polne lepih vtisov.

Več posnetkov

Video:

VOLČJI POTOK

Železniška postaja Homec pri Kamniku, 25 kilometrov dolgo progo s 15 postajami in postajališči odprli leta 1891, od leta 1968 do 1978 ni obratovala, trenutno pa 20 parov vlakov na njej ob delavnikih prepelje tudi do 4500 potnikov in potnic na dan.

Vas Homec (okoli 900 prebivalcev) je dobila ime po značilnem holmu ali homcu, ki se svojo storžasto obliko in prijazno cerkvijo na vrhu iznad ravnine ob Kamniški Bistrici dviga do 394 metrov nadmorske višine. Naselje je ob vznožju hriba na bistriški ravni s 334 metri nadmorske višine. Homški grad je nekdaj najbrž stal na hribu, kjer je sedaj cerkev, ali pa v njeni neposredni okolici. Je pa najbrž zvonik homške cerkve, ki je ločen od cerkve, zadnji ostanek protiturške utrdbe na Homcu. Da je bil osrednji del tabora, kaže tudi to, da v pritličju ni imel vhoda. Po nekaterih ugotovitvah naj bi bil vhod 4,75 m nad tlemi. V stolp so prišli po leseni lestvi, ki so jo lahko dvignili, če je grozila nevarnost. Na zahodnem predelu hriba, ki ga domačini imenujejo tudi Pikel, so bili še pred desetletji vidni ostanki kleti nekdanjega Škrpinovega gradu. Homške graščake najdemo tudi v pisanih virih. Homec je prvič omenjen pred 774 leti, kot Chvlniz. Med pričami, ki so podpisale ustanovno listino velesovskega samostana, je Marquardo de Chvniz omenjen kot ministerial ustanoviteljev Kamniških. Malo pred vrhom, boste na levi strani zagledali vodnjak. V njem je vedno voda, saj vodnjak tudi ob najbolj sušnih obdobjih ne presahne, saj je homški hrib izredno vodnat. Gotovo se boste vprašali, zakaj je hrib tako vodnat?  Legenda govori, da je bilo včasih tam, kjer je sedaj mesto Kamnik, jezero. Med Starim gradom in Malim gradom je bil hrib, ki je zapiral to jezero. Nekoč, ko je dolgo deževalo in je bila nato velika povodenj, je ta voda spodjedala ta hrib in ga predrla. Razlila se je po polju in hrib odnesla do Homca. Na vrhu hriba stoji župnijska cerkev Marijinega rojstva s pokopališčem. O nastanku cerkve govori legenda, da naj bi proti večeru leta 1419 ovčji pastir zaspal  na tem hribu, ko je zaslišal angelski glas. Prikazala se mu je v nadzemeljski svetlobi bela Devica z nebeškim detetom. Drugi dan je povedal v vasi, kaj je videl, in začeli zidati majhno kapelo. Stara kapela ali cerkvica je stala na vzhodni strani blizu stare lipe. Ko je s časoma postala premajhna, so se leta 1722 odločili postaviti novo. Leta 1728 je bila cerkev dokončana. Bila je okrašena v baročnem slogu in poslikana z lepimi freskami, najverjetneje slikarja Antona Cebeja.

Pirnatova vila (pasar Alojz Pirnat) pod cerkvijo iz 1957 – eno zadnjih del Jožeta Plečnika.

Jože Gostič, slovenski operni pevec (1900 – 1963).

Vas Nožice (okrog 600 prebivalcev).

Posestvo Volčji Potok so imeli različni lastniki, med njimi je zelo pomemben Ferdinand Souvan I, ki je leta 1885 preuredil dvorec, nekatere pred dvorcem ležeče njive in travnike pa zasadil z drevjem in napravil park, ki ga je obdal z zidom. Po njem je posestvo podedoval sin Leon, ki je parku okoli graščine 50 let posvečal hvale vredno skrb. Podrl je obzidje prvotnega parka, ga razširil in uredil.  Vanj je zasadil domače in eksotično drevje, ga ob južni in jugozahodni strani obdal z gabrovo živo mejo in uredil ribnike. Ob koncu druge svetovne vojne so dvorec po nepotrebnem uničili in nanj spominja kulisa.

Arboretum Volčji Potok, tudi Souvanov park, je načrtno urejen park in nasad lesnatih rastlin (dreves in grmovnic, ki služijo v raziskovalno-prosvetne namene). Nahaja se poleg istoimenskega naselja Volčji Potok (400 prebivalcev, res so ga v preteklosti kdaj ogrožali volkovi iz bližnjih gozdov), v bližini Radomelj. Osrednji slovenski arboretum je 1952 kot študijsko središče ustanovila Agronomska fakulteta v Ljubljani. Arboretum Volčji Potok je kulturno-prosvetna ustanova vsesplošnega pomena. Razteza se na 88 hektarih in obsega pet urejenih jezer ter 30 hektarov gozda, v katerem je zlasti pomembna v Sloveniji redka združba jelke in trokrpega mahu. V njem je 5000 dreves, 1000 vrtnic in dva milijona tulipanov (300 vrst).

Razvaline srednjeveškega gradu iz časa okrog leta 1500, ki so ga konec 17. stoletja že opustili. V Slavi Vojvodine Kranjske ga je leta 1689 omenjal že Valvasor. Vrh grajskega hriba z ostanki močnega zidovja je vredno ogleda, predvsem pa bodo z njim zadovoljni ljubitelji odprtih razgledov, saj so v marcu 2023 ob ruševinah gradu postavili nov razgledni stolp. Ta bo obiskovalcem ponujal pogled na ruševine in na širšo okolico Arboretuma Volčji Potok. Stolp je visok 10 m in je izdelan iz jeklene konstrukcije. Ima 4 nosilne stebre, 6 podestov in 47 stopnic. Projektno nalogo je sprejelo projektivno podjetje Ambient d.o.o., vodja projekta je Marija Magdalena Kregar, univ. dipl. inž. arh., načrt pa je izdelal Miha Jaklič, univ. dipl. inž. grad. Največje dovoljeno število ljudi na razgledni ploščadi je 12.