Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica gre danes na pot malo kasneje: z vlakom ob 9.50 proti Trebnjemu. Štirinajst nas je, v Tržišču se nam pridružita še dve. Med vožnjo se pogovorimo o mestu Trebnje, ki ima zdaj okrog štiri tisoč prebivalcev, je sedež občine s šolo, vrtcem, zdravstvenim domom, lekarno, galerijo, Društvom Univerza za tretje življenjsko obdobje (bilo je v pomoč pri ustanavljanju naše U3) ... Ime naj bi dobilo mesto po staroslovanskem obredu žrtvovanja "TREBA", domačini še danes tako pravijo čiščenju pridelkov. V rimskih časih je bila tu ob Temenici naselbina na važnih prometnih poteh. Pisno je kraj prvič omenjen leta 1163, kot trg pa 1351. Hitrejši razvoj se začenja z železnico Ljubljana - Novo mesto leta 1894 (do Krmelja 1908, Sevnice 1938) in z industrializacijo po drugi svetovni vojni. Znana tovarna Trimo se je razvila iz kovinskega podjetja (1961), razvita je tudi obrt, Trebnje pa je znano tudi po številnih prodajalnah avtomobilov. V okolici vabijo vinogradi, kraške jame in ponori Temenice, tu poteka tudi 15. poldnevnik.
Ob pol enajstih smo na cilju in najprej se v lokalu Kamra okrepimo z naročeno malico in napitki. Nič se nam ne mudi, mirno posedimo in se družimo v posebnem prostoru.
Ves čas rahlo rosi, ampak mi se ne damo motiti, dežniki nam pri tem pomagajo.
Mimo mogočne rojstne hiše Pavla Golie se sprehodimo do nekdanje blagovnice, kjer je svoje prostore našla Galerija likovnih samorastnikov Trebnje. V njej nas prijazno pozdravi uslužna uslužbenka in nas za minimalno vstopnino evro in pol popelje po razstavi. Njena osnova so umetnine vsakoletnih taborov od leta 1968, samo galerijo pa so osnovali leta 1971. Nastalo je tisoč petsto del več kot 300 umetnikov iz celega sveta. Letos se je na razpis odzvalo 66 umetnikov, povabijo jih navadno kakšnih deset in jih gostijo v Hotelu Opara, delajo pa v Galeriji. Tabor bo letos potekal od desetega do štirinajstega junija. V stalni postavitvi so dela razvrščena: Slovenija, nekdanja Jugoslavija, ostali svet, posebej pa z zadnjega tabora - vsaka skupina ima svojo barvo stene (zelena, rjava, modra, siva).
Ogledamo si različna likovna dela od slikanja na platno, pa na steklo, med kipci pa hitro najdemo tudi Krjavlja s kozo našega Rudija Stoparja. Neverjetna pestrost motivov, tehnik, barv ..., marsikatero delo pa nosi v sebi tudi zanimivo zgodbo. V sosednjem prostoru je pripravljena razstava domačih umetnikov pod naslovom Samorastniki med nami, katere otvoritev bo jutri. To je tudi prostor za poroke.
Napotimo se navkreber do Knjižnice Pavla Golie, ne spregledamo pa skulptur v manjšem parku,
tudi Stoparjevega Krjavlja s kozo so postavili.
Pavel Golia (1887 - 1959) ima v Knjižnici manjšo spominsko sobo s fotografijami in nekaj osebnimi predmeti. V prvi svetovni vojni je bil častnik v Galiciji in je prebegnil k Rusom. Bil je pesnik, dramatik (igre za mladino), prevajalec, kot dramaturg je delal v Osijeku in Beogradu, bil kasneje ravnatelj Drame v Ljubljani.
Blizu je Župnijska cerkev Marije Vnebovzete - poznogotska triladijska cerkev. Pri vhodu je vzidan rimski nagrobnik, oltarno sliko pa je narisal slikar Matevž Langus. Tudi sicer je oprema zelo bogata.
Pred cerkvijo stoji spomenik misijonarju in škofu Frideriku Ireneju Baragi (1797 -1868). Rodil se je v sedem kilometrov oddaljenem gradiču Mala vas (danes Knežja vas), družina je kupila Grad Trebnje. Zgodaj so mu umrli starši, s pomočjo sorodnikov in donatorjev je študiral pravo, kasneje se je odločil za bogoslovje, zanimal se je za različne tuje jezike. Bil je zelo zavzet kaplan v okolici Kranja in v Metliki: priljubljen je bil med verniki, med duhovščino pa zaradi svoje vnetosti ne preveč. Navdušil se je za misijonarsko delo v Združenih državah Amerike in dolgo časa deloval med domorodci, proučeval njihov jezik, pisal o njih, jih učil sadjarstvo, posvečen je bil v škofa v Cincinnatiju v Ohiu. Trenutno je v postopku priznanja svetništva.
V Trebnjem je bila rojena tudi operna pevka Vilma Bukovec, od tod je izhajala mati generala Maistra.
V strmem bregu nad glavno cesto opazimo Trebanjski grad, domnevno postavljen okoli leta 1000, utrjen je bil v 16. stoletju. Izmenjavali so se različni lastniki, po drugi svetovni vojni so bila v njem slaba stanovanja. Trenutno je prazen, kupil naj bi ga privatnik, ni pa znano, kakšna bo njegova usoda.
Do odhoda vlaka imamo čas, da pokukamo v TIC, nekatere trgovine, posedimo v Slaščičarni Julija, ki je "v sorodu" z lokalom v Sevnici. Vlak ob 14.55 je točen, poln mladih, ki se vračajo iz šole, tudi nas pomladijo.
Kljub dežju in v kratkem času smo doživeli veliko zanimivega in ugotovili, da imajo tudi manjši kraji kaj pokazati.
Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca ob osmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica): deset nas je in z dvema avtomobiloma se odpeljemo v Tržišče, kjer nas čaka Mimi.
Foto: Ljubo Motore.
Najprej kava in klepet, potem pa naprej proti Mirni.
Kakšen kilometer in pol naprej se zapeljemo iz naselja do bazena (jezerca) in tam parkiramo. Rosi in grad se kaže v meglici.
Takoj opazimo oznako Pohodna pot Speča lepotica in krenemo po njej.
Najprej je to makadamska cesta po ozki dolini ob potoku, strmine so porasle s praprotjo in "gredami" malih zvončkov.
Gremo mimo pomnika Lojzeta Grozdeta, odcepa na Trim stezo, tu in tam pa nas tudi na tej poti vabijo na vaje za razgibavanje. Zavijemo desno in se začnemo vzpenjati med hiše Gorenje vasi pri Mirni,
na levi pa se v meglici skriva Ševnica. Oznaka za našo pot sicer vodi na levo, domačini pa nam svetujejo cesto naravnost, ker naj bi bila krajša do Gradu Mirna. Hodimo med hišami, zidanicami, počitniškimi hišicami:
večina je okrašena z lesenimi kipi in okrasji. Ko stopimo v gozd, se pot kmalu začne spuščati, treba je paziti na spolzkih tleh.
Povsod pa veliko malih zvončkov, tudi na ravnici pred gradom, kjer kamniti ostanki kažejo sledi pokopališča.
Mogočna stavba je delno obnovljena, ob tem se spomnimo profesorja Marka Marina, ki jo je več desetletij obnavljal. Pred leti smo se z njim na gradbišču tudi srečali. Zdaj je usoda tega spomenika srednjeveške arhitekture negotova. Grad stoji na mestu nekdanjega gradišča, najbrž je nastal proti koncu 11. stoletja. Lastniki so se menjavali, sredi 19. stoletja je prišel v meščanske roke. Leta 1942 so ga partizani požgali, po vojni je bil še porušen.
Spodnja dva posnetka: Ljubo Motore in Vinko Šeško.
Po vijugasti poti med poljanami zvončkov se spustimo v dolino k jezeru. Zamika nas lokal Bar Bazenček,
Foto: Vinko Šeško.
ki nas prijetni preseneti: v neke vrste kontejnerju s steklenimi stenami na dveh straneh je prijeten prostor s prijazno natakarico, ki nam postreže s kuhančkom in speče krhke rogljičke XL velikosti. Tudi stranišče je lepo urejeno in čisto s toplo vodo, z dovolj toaletnega papirja in papirnatih brisačk. Ob lokalu se razprostira veliko otroško igrišče, na travniku je mogoče streljati z lokom ... Ob lepem vremenu primerno za oddih družine v naravi.
Vračamo se s prijetnim občutkom, da smo se osvežili in uživali v zeleni Dolenjski kljub malce slabšemu vremenu.
Zaradi vetra bolj mrzlo jutro kot obetajo temperature, ko se Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica zbira na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Najprej se ogrejemo s kavico in klepetom, potem pa s z dvema avtomobiloma odpeljemo do Kompolja.
Spodnji posnetek je delo Vinka Šeška.
Parkiramo, Elčka, ki je bila tu doma, pa nam razkaže svoje okolje, Vinko doda kakšen podatek, pokukamo tudi na pokopališče pri Cerkvi svetega Mihaela.
Spodnji posnetek je delo Vinka Šeška.
Potem pa krenemo ob Savi navzgor in se spomnemo Elčkinega očeta, ki ni znal plavati, pa je vseeno s čolnom vozil ljudi preko Save.
Pogledi nam uhajajo proti s soncem obsijanemu Razborju, kmalu pa smo tudi mi deležni sončnih žarkov, čeprav jih sveže sapice razganjajo.
Preko Save lahko tudi kontroliramo, kako točni so vlaki, ob njej pa uspešnost bobrov: kar veliko dreves jim je uspelo podreti. Morda bi jih bilo mogoče ohraniti z mrežo, ovito okrog debla.
Ko se začnemo čuditi, kje so zvončki, se ti le prikažejo. Na zgornjem robu poti pa se prikaže tudi nenavadno velika izkopana luknja in nič nam ni jasno, katera žival naj bi jo izkopala.
Šmarčna nas spomni na "kavsarje", ki so na zavoju reke lovili les; omenjamo pa tudi Dolinškov kozolec z zbirko kmečkega orodja. Ker smo ga že večkrat obiskali, ga tokrat ne.
Spodnji posnetek je delo Vinka Šeška.
Domačinka nam postreže s "ta kratkim" in "svetlobnim korenom", ki ima na organizem neverjetno dobre učinke. Pohvali se lahko tudi z velikim grmom rožmarina, ki je star še 35 let. Hiša stoji blizu Save in pokaže nam njen najvišji vodostaj ter razloži, kaj dela protitok ob akumulaciji, ko prinese nazaj tisto, kar si vrgel v reko.
Sprehodimo se do brvi preko Save, z nje občudujemo razgled proti Lisci, potem pa se vrnemo v vas.
Foto: Vinko Šeško.
Mimo Cerkve Marije Pomočnice se obrnemo spet proti Kompolju, tokrat po polju.
Da ne bi bili prehitro doma, se oglasimo pri Pavli in Franciju, ki sta naša planinska in vandrovska prijatelja že dolga leta.
Foto: Vinko Šeško.
Viski, kava, modra frankinja - vse to se znajde na mizi v gostoljubni kuhinji s krasnimi razgledi. Kar ni konca in kraja obujanja spominov in načrtov za bodočnost. HVALA LEPA za tako prijeten zaključek pohodniškega dopoldneva.
Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica se zbira ob osmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica): enajst nas je in svoj pohod načrtujemo ob kavici v bližnjem lokalu.
S tremi avtomobili se odpeljemo na Drožanjsko cesto, potem pa v hrib mimo Klavnice in do odcepa na Grad Sevnica.
Tu zavijemo na levo in počasi napredujemo po Florjanski ulici
ter z grebena pogledujemo proti naselju pod nami in proti Cerkvi svetega Roka. Na najvišji točki se malo podpremo s tekočimi in trdimi dobrotami,
potem pa nadaljujemo pot skozi gozd proti Žurkovemu Dolu.
Ne bi se več vzpenjali, zato zavijemo levo navzdol do potoka in spet na levo na Drožanjsko cesto.
VSE NAJBOLJŠE, JOŽICA!
Foto: Vinko Šeško.
Pri Jožici in Lojzetu smo deležni prave domače pojedine in kar težko se je bilo odpraviti domov.
Da vsaj malo pokurim kalorije odhajam domov preko Hrastov in uživam ob pogledu na Cerkev svetega Roka in Sevnico.
Značilna upokojenka, doma iz Sevnice, ki mora zelo dobro razporejati čas, da ga ne zmanjka. Ne sme ga biti premalo za vandranje po hribih in dolinah, doma in na tujem; tudi računalnik naj ne sameva preveč, pa knjige in križanke tudi ne...
Da si boste moj natrpan urnik bolje predstavljali, lahko pobrskate po tem spletnem dnevniku. Vsebino lahko komentirate, na objave pa se lahko tudi naročite.
Sporočila mi lahko pošiljate na naslov: rivacic@gmail.com.
Veliko zadovoljstva!
