Mirna - 18. 6. 2025

Vlak ob 6.45 za Trebnje in na njem 14 udeleženk ter en udeleženec skupine Posebna prijateljska potepanja, še ena se nam pridruži v Boštanju. Motorne kompozicije na tej progi so v glavnem stare "ropotulje", nas pa vseeno varno pripeljejo na cilj. Vmes se malo pogovorimo o programu in zanimivostih na Mirni, naročimo malico in še pred osmo izstopimo. 

Spodnji posnetek: Sebastijan Kostanjšek.

Foto: Marta Brežan.

Pričaka nas prijateljica s planinskih pohodov in potovanj Ivica, ki nam predstavi kraj, v katerem živi.

Mirna na Dolenjskem ima okrog 1.300 do 1.400 prebivalcev in je od leta 2011 sedež občine. Pri odcepitvi od občine Trebnje pa je bilo nekaj težav: poslanci so zavrnili zakon o razglasitvi občine, Ustavno sodišče je to zavrnitev kot neskladno z ustavo ukazalo odpraviti. Občina meri 29 kvadratnih kilometrov, ima 22 naselij in okrog 2.700 prebivalcev. Imajo veliko priseljencev, na novo zgrajenih stanovanjskih blokov, maja so dobili trgovino Jager kot prvo tako poslovalnico na Dolenjskem, trenutno pa potekajo dela na obvoznici. Področje je bilo poseljeno že v bakreni dobi (najdišče Gradec) in kasneje v stari železni dobi (najdišče Kincelj). Pomembne prometne poti so vodile proti Litiji, šele kasneje proti Sevnici. Mirna je bila prvič omenjena leta 1216, v 19. stoletju je imela predilnico za platno, usnjarno in opekarno. Svetu se je še bolj odprla leta 1908 z železnico proti Trebnjemu. Danes je znana predvsem po podjetjih Dana, Presad in Tomplast.

Najprej se odpravimo do Cerkve svetega Janeza Krstnika, kjer moramo malo počakati, da nam jo odprejo. To je čas za panoramski pogled na naselje in kukanje proti Lisci. Zapis govori o cerkvi na Mirni že leta 1263, najprej je bila lesena. V 15. stoletju so zgradili novo, za obrambo pred Turki so jo obdali z obzidjem, imela je tudi pokopališče, ki so ga kasneje preselili izven naselja k Cerkvi svete Helene. Zdaj na obzidje spominjajo strme stopnice. Tudi samo cerkveno poslopje so v času baroka veliko spreminjali: selitev prezbiterija na drugo stran, dozidave ... 

Bogato poslikan gotski prezbiterij iz 15. stoletja je služil kot prototip za vso srednjo Evropo, obok ladje pa le v eni tretjini krasi rastlinska dekorativna ornamentika iz začetka 16. stoletja. Na oltarju iz 19. stoletja je leseni del najlepši primerek pseudogotskih kiparskih izdelkov v Sloveniji. Križev pot iz konca 18. stoletja je delo Leopolda Layerja, prižnica pa izhaja iz kapele Lanšprež z imenom Petra Pavla Glavarja in je pozno baročno delo. Pomemben del opreme je tudi misijonski križ. Župnija je Mirna postala šele leta 1862, pomembnejši od nje je bil Šentrupert. Natančno si ogledamo podrobnosti Cerkve in darujemo nekaj denarja.

Spustimo se spet med hiše in prečkamo Mirno (izvira pri Veliki Gobi v bližini Gabrovke, 44 kilometrov je dolga, desni pritok Save v Dolenjem Boštanju) preko dodatnega mostu za pešce iz leta 2006, 

desno od njega pa lahko občudujemo stari kamniti most iz časa Marije Terezije (18. stoletje) s petimi odprtinami za večjo propustnost vode v času poplav, ki pa jih zadnje čase ni. Kapelica svetega Križa na mostu je iz leta 1856.

Po lepi potki ob Mirni hodimo mimo novejšega šolskega poslopja (v stari šoli preko ceste je vrtec) in obširnih športnih objektov - šport je bil na Mirni vedno pomembna stvar (Sokol, TVD Partizan). Imajo tudi Zdravstveni dom in Pošto, Banko so pa zaprli. 

Pri lokalu Bar Bazenček ob Bazenu z vodo potoka Vejar (ribniku) se hladi pisana druščina Šole zdravja, ki je že opravila jutranjo vadbo. Tudi mi si privoščimo malo odmora ob kavi in priboljških. 

Spodnji posnetek je delo Marte Brežan.

Zahvalimo se Ivici, ki nam je predstavila Mirno in se ob vodi napotimo proti gradu Speča lepotica. Pod njo je nekdanja kašča preurejena v razkošno domovanje sina nekdanjega lokalnega gostilničarja z lepo negovanim zemljiščem daleč naokrog. Grad sam pa je eden najstarejših v Sloveniji iz konca 12. stoletja, pisni viri iz let 1165, 1180 in 1250 pričajo o njem. Njegovi lastniki so bili Mirnski gospodje iz stranske veje dinastije kneginje Eme, kasneje Višnjegorski, Oglejski patriarhi, Celjski grofje, Habsburžani in drugi, sredi 19. stoletja pa je prešel v meščanske roke. Vmes so ga leta 1515 razdejali kmečki uporniki. Decembra 1942 so ga partizani deloma minirali in požgali, da ne bi postal italijanska postojanka in res na tem področju ni bilo okupatorjevih postojank. Material so domačini uporabili za gradnjo svojih domov in do leta 1962 je ostala samo ruševina. Takrat ga je doktor Marko Marin najel za 99 let in leta 1965 dobil dovoljenje ter ga začel obnavljati za vaje študentov Akademije za radio, film in televizijo, na kateri je bil profesor. Spomnim se, ko smo ga enkrat Sevničani obiskali, kako je sam pomagal zidarjem in jim tudi kuhal. Vložil je veliko lastnih sredstev, pomagali so tudi krajani z delom in denarjem, občina pa pri iskanju sredstev na razpisih. Po Jazbinškovem zakonu iz leta 1991 je postal lastnik Speče lepotice leta 1996. Ko je leta 2015 v 85. letu umrl, sta Grad nasledila njegova polsestra (Ivico je učila matematiko) in mož. Poravnala sta dolgove in se odločila za prodajo. Preko posrednika bi Grad kupila Mehičanka, ki je želela tu urediti prostore za zdravljenje z glasbo. Zaradi covida in pomanjkanja denarja je načrt padel v vodo in še vedno čakajo na investitorja, ki bi dokončal delo in stavbi dal vsebino. Pojavljajo se kupci iz različnih predelov sveta, dokončnega nakupa pa še ni, tudi za zemljišče okrog gradu, ki je občinska last.

Foto: Helena Ševerkar.

Postojimo v senci ob stavbi in niti na dvorišče ne moremo pokukati.

Vračamo se po bolj senčni cesti skozi naselje Podlog in na poti prisluhnemo videoposnetku Tomaža Pavkoviča o Gradu Mirna, ki ga je odkrila Cveta.

V lokalu Na obali nas čaka okusna malica po osem evrov, prav prijetno je posedeti na terasi ob vodi. 

Vlak ob 11.42 ima dvajset minut zamude, ampak vseeno še pravi čas prispemo v Sevnico, da naši trije iz krške občine ujamejo vlak za domov.

Tudi samo dopoldne je mogoče veliko doživeti, če začneš dan dovolj zgodaj.

Video:

Volčji Potok - 11. 6. 2025

Vlak ob 7.39 z Železniške postaje Sevnica za Ljubljano in na njem nas osem iz skupine Posebna prijateljska potepanja, med potjo pa se nam pridružita še dve.  Vneto klepetamo o Arboretumu Volčji Potok, kamor smo namenjeni. Volčji baje zato, ker so včasih res prišli do sem volkovi s hribov. Sicer pa je imelo posestvo, ki je danes veliko 85 hektarov (30 hektarov pa je še gozdov) različne lastnike, najdlje in do konca druge svetovne vojne je bila to družina Souvan. Ti so leta 1885 preuredili dvorec ter na njivah in travnikih uredili park. Dvorec je bil ob koncu vojne po nepotrebnem uničen in nanj zdaj spominja samo kulisa. Leta 1952 je posestvo prevzela Agronomska fakulteta kot študijsko središče po sprejetem odloku o ustanovitvi Arboretuma. Od leta 1999 je kulturni spomenik državnega pomena in od leta 2003 javni zavod. Sicer pa je v številčnih podatkih kar veliko petic: pet jezer, pet tisoč dreves, 1.500 sort vrtnic; spomladi pa tu zacveti okrog dva milijona tulipanov in narcis.

Ker ima vlak minimalno zamudo, imamo dovolj časa za kavo in sladke prigrizke. Ob desetih nas avtobus odpelje na pot proti Volčjemu potoku, nekaj čez pol ure traja vožnja, šofer pa je tako prijazen, da nas izkrca pri vhodu Arboretuma - uradni postajališči sta malo prej pri nekdanji Gostilni Šraj ali pa malo naprej v vasi. 

Devet evrov plačamo kot upokojeni za vstopnino, potem pa pot pod noge. 

Najprej vrtnice, katerih cepiče so dobili iz Vatikana: večina se že osipa, nekatere pa prav prijetno dišijo.

Gredice so letos zasadili zelo pisano, kar meni ni posebno všeč.

Zelo bogata je zbirka orhidej v rastlinjaku, sosedi so jim kaktusi, nas pa zanimajo tudi metulji, ki se nam izmikajo pri fotografiranju, ko se hitro spreletavajo okrog nas.

Z zanimanjem si ogledamo fotografsko razstavo Pomlad v skalnjaku, potem pa v Zgornji rozarij. 

Spodnji posnetek je delo Marte Brežan.

Tu raste toliko vrtnic različnih barv, da se ti včasih kar zamegli pred očmi. Nekatere dišijo, veliko jih išče oporo na drevesih, ena sama lepota. Med ogledom si moramo vzeti malo počitka in v miru pomalicamo v veliki uti s pogledom na to naravno bogastvo.

Tudi ob vodi je kaj videti: praproti, astilbe - pokrovne kresnice različnih barv (spominjajo na kresničevje v gozdu), rumene lilije, modre lepotice ob slapu, na vodi lokvanje ...

Ob robu gozda nad Zgornjim angleškim parkom se napotimo proti Jelovi dragi, potem pa se skozi gozd rahlo vzpnemo do ruševin gradu, ki naj bi ga postavili okrog leta 1500, v sedemnajstem stoletju pa opustili. 

Od leta 2023 tu stoji deset metrov visoka jeklena konstrukcija razglednega stolpa s šestimi podesti in 47 stopnicami. Seveda ga je treba preizkusiti, 16 ljudi zdrži, 

razgled pa tokrat ni kaj prida, ozračje je nekam megleno.

Pri paviljonu je spet čas za kratek počitek: ogled multimedijske razstave o družini Souvan in osvežilne napitke. 

Še pogled na Francoski vrt, potem pa ob jezercu na travnik desno od vhoda. 

Tudi tu se bohatijo vrtnice, mnoge plezajo po drevju,  vmes pa je zasajena še sivka. Soglasno ugotavljamo, da je za vzdrževanje Arboretuma potrebno ogromno dela. Naše "radovednice" pa izvedo, da za vse skrbi samo 90 zaposlenih.

Posloviti se je treba od teh lepot: sprehodimo se do avtobusnega postajališča, od koder se nekaj minut čez tretjo uro popeljemo proti Ljubljani. Na cesti naletimo na običajno zgodnje popoldansko gnečo in vozimo se skoraj celo uro. Pred odhodom vlaka ob 16.50 še posedimo pri pijači, pred pol sedmo pa smo v Sevnici.

Dan poln različnih barv in oblik, uživanja v naravi in prijetnega druženja!

Video:

V Boštanj - 9. 6. 2025

Ni zime za Eskime in Ponedeljkovo skupino Planinskega društva Lisca Sevnica nič preveč ne moti dež: 

Foto: Vinko Šeško.

ob osmih zbor na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica), okrepitev s kavico, potem pa pod dežniki na pot. Najprej krenemo skozi podhod pod železnico na Savsko, 

pa naprej na brv preko Save, s katere skoraj ne vidimo Boštanja. Ga gremo pa pogledat od blizu: 

Foto: Vinko Šeško.

mimo Silika, po mostu preko Mirne in smo tam - v Spodnjem Boštanju. Mimogrede opazimo, da je Železniška postaja Boštanj še vedno v ilegali - brez napisa, 

orehi pa se kar lepo kažejo. Do trgovine Tuš in preko železniškega prehoda je malo ozko za pešce, ker pa so zapornice spuščene, imamo obilo prostora ob stoječem prometu. Že tretje prečkanje vode, 

ta most pa je po obnovi res širok in tudi z dovolj prostora za pešce. Na koncu mosta pa smo že v Sevnici in se porazgubimo vsak v svojo stran.

Vztrajno smo hodili in na koncu pregnali dež.

Ljubljana - 6. 6. 2025

Ob petih popoldne imamo zadnjo abonmajsko predstavo te sezone v ljubljanski Drami. Zakaj si ne bi dneva še dodatno obogatili? Pet se nas odpravi na pot z vlakom ob 9.40 z Železniške postaje Sevnica, ena se nam pridruži na Bregu. Skoraj po voznem redu smo že pred pol dvanajsto v Ljubljani. To pa je pravi čas za kosilo, no, ja, za malico. V lokalu Hitra žlica na Nazorjevi si jo privoščimo: meni gre najbolj v slast piščančja obara in jabolčni zavitek, ki je skoraj brez testa in ne pretirano sladek.

Zdaj pa počasi proti postajališču Konzorcij, ker ima želodec nekaj dela. 

Foto: Marta Brežan.

Celo za kratek čas sedemo in počakamo na avtobus številka 14 za Bokalce, s katerim se peljemo do postajališča Pod Rožnikom. Sonce nas lepo greje, rahla sapica prijetno hladi, me pa na raziskovanje Parka Tivoli.

Pod tem imenom severnjaki razumejo zabavišče parke, mogoče je najbolj znani tisti na Danskem v Københavnu iz leta 1843, ki je tretji najstarejši na svetu. Sicer pa ime izhaja iz Rima, pa Pariza. V Ljubljani so obstajale parkovne površine že v srednjem veku, Načrtno so ga posamezni lastniki urejali v baročnem obdobju. Načrt za javni park je v obdobju Ilirskih provinc izdelal francoski inženir Blanchard. Park so odprli leta 1813. Kasneje so ga urejali različni vrtnarji, po potresu je pri urejanju posameznih delov županu Ivanu Hribarju  svetoval arhitekt Maks Fabiani. Dobro stoletje kasneje, med letoma 1921 in 1939, je Jože Plečnik delno preuredil podobo parka. V parku so polagoma zgradili otroško igrišče, druga igrišča, Kopališče Ilirija, Športno dvorano Tivoli ... V njem sta še dva pomembnejša baročna objekta: Cekinov in Tivolski grad. V prvem je Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, v drugem Mednarodni grafični likovni center. Skupaj z Rožnikom in Šišenskim hribom park sestavlja Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib s 459 ha.

Posebnost je ribnik:  dolžina 140 m, širina 50 m, globina 0,9 - 1,3 m, prostornina 5000 - 7700 m3. Leta 1880 so v parku Tivoli uredili ribnik, ki so mu meščani preprosto rekli “bajer”. Ribnik je nastal z izkopom in je bil prvotno namenjen drsanju in čolnarjenju (nemško drsalno društvo Laibacher Eislaufverein). V ribniku so bile sprva okrasne in druge ribe in seveda žabe. Leta 1906 je mestna občina odvzela ribnik nemškemu drsalnemu društvu in ga do prve svetovne vojne vodila sama. Zaradi pomanjkanja denarja je magistrat med obema vojnama sklenil, da bo organizirano drsanje opustil in končala se je zlata doba drsanja na ribniku, kasneje tudi čolnarjenja. Ob ribniku je manjši botanični park z rastlinjakom.

Najprej uživamo med vrtnicami: nekaj se jih že osipa, druge šele odpirajo popke. Najrazličnejših barv so in nekatere opojno dišijo. 

Na vodi pa pravo bogastvo lokvanjev v beli in roza barvi. 

Za popestritev še simpatična družina labodov s puhastimi mladiči. 

V takem okolju je res prijetno posedeti na klopci ali pa se zlekniti na ležalniku Knjižnice pod krošnjami.

Foto: Marta Brežan.

Nadaljujemo naš sprehod in se ustavimo na koncu ribnika, 

potem pa se sprehodimo še mimo spomenikov Edvarda Kocbeka, ki spokojno sedi na klopi in nekaj razlaga otroku na strani klopi (mogoče vnučku, ki je izjavil, da je kip kot živ), ter Borisa Pahorja, ki po zelenici hiti proti njemu. 

Grafike na Jakopičevem sprehajališču nas ne privlačijo preveč, 

raje vstopimo še v Pravoslavno cerkev svetih Cirila in Metoda, ki je edini značilen primer pravoslavne (neobizantinske) arhitekture iz obdobja med obema svetovnima vojnama na Slovenskem, ki izstopa predvsem po bogati poslikavi notranjosti. Neformalno je bila dokončana leta 1936, posvečena pa šele leta 2005. 

Naše zanimanje je vzbudilo tudi mogočno drevo za kipom Primoža Trubarja, ki ga je Google prepoznal kot kavkaškega krilatega oreškarja (Pterocarya fraxinifolia). Podobni dve drevesi z mnogimi debli smo videle tudi na Miklošičevi v bližini Sodišča.

Zdaj pa še ena poslastica tega dneva: razstava Barok v Sloveniji v Narodni galeriji. Res bogastvo zbranih slik in kipov iz Slovenije in tujine, bogatih tudi po vsebini, kar je značilno za barok. Narodna galerija Slovenije je osrednji muzej umetnosti starejših likovnih del v Sloveniji od visokega srednjega veka do vključno dela 20. stoletja. Ustanovljena je bila leta 1918 in ima svoje prostore v stavbi ljubljanskega Narodnega doma od leta 1928.

Zadnji posnetek je delo Marte Brežan.

Da malo predahnemo, se napotimo do Nebotičnika, uživamo v razgledih in ob kavici. V Wikipediji lahko o njem preberemo:

Nebotičnik je ugledna stolpnica v središču Ljubljane in ena najbolj prepoznavnih mestnih znamenitosti. Njenih trinajst nadstropij se dviga v višino 70,35 m. Zasnoval jo je slovenski arhitekt Vladimir Šubic, gradnja na mestu nekdanjega srednjeveškega samostana se je začela 19. aprila 1931, stavba pa je bila odprta 21. februarja 1933. Po dokončanju je bila najvišja stavba v Kraljevini Jugoslaviji in deveta najvišja stolpnica v  Evropi. Bila je in je nekaj časa ostala najvišja stanovanjska stavba v Evropi. Nebotičnik je pretežno poslovni prostor: v pritličju in prvem nadstropju gosti različne trgovine, v nadstropjih od drugega do petega pa se nahajajo različne pisarne. Od šestega do devetega nadstropja so zasebni domovi. V zgornjih treh nadstropjih so kavarna, bar in razgledna ploščad. Druge podrobnosti.

Zdaj pa že moramo pohiteti na lokalni avtobus in v Šiško, kjer v nekdanjih prostorih Tovarne Litostroj domuje Drama. Ob petih popoldne imamo z dijaki predstavo Cyrano de Bergerac. Spet imamo sedeže v prvi in drugi vrsti, kar pa ni vedno prednost: oprema na odru že nakazuje, da bo veliko glasbe in to glasne. Bobni, kitare, gong, množica mikrofonov, verjetno bo to zelo daleč od originalne predstave drame v verzih francoskega  pisca Edmonda Rostanda, premierno prikazane u Parizu leta 1897. Ostalo je sicer vprašanje, ali je izgled človeka najpomembnejši v življenju, ali so njegovi darovi dragocenejši. Drugače pa: preglasna glasba, preveč kričanja, nepotrebne kletvice in drugi vulgarni izrazi ... Niti dijaki niso nasedli poceni koketiranju z njimi v obliki izrazov njihovega žargona. 

Foto: Nevenka Vahtar.

Na poti domov smo imeli veliko gradiva za pogovor. Ampak, treba je zadovoljiti predvsem osnovne potrebe: spet nam je bila pri roki sirnica v kiosku na Železniški postaji Ljubljana. Potem pa na mednarodni vlak ob 21.05 in okrog pol enajstih smo v Sevnici.

BOGAT NARAVOSLOVNO - KULTURNI DAN!

Video: