Volčji Potok - 11. 6. 2025

Vlak ob 7.39 z Železniške postaje Sevnica za Ljubljano in na njem nas osem iz skupine Posebna prijateljska potepanja, med potjo pa se nam pridružita še dve.  Vneto klepetamo o Arboretumu Volčji Potok, kamor smo namenjeni. Volčji baje zato, ker so včasih res prišli do sem volkovi s hribov. Sicer pa je imelo posestvo, ki je danes veliko 85 hektarov (30 hektarov pa je še gozdov) različne lastnike, najdlje in do konca druge svetovne vojne je bila to družina Souvan. Ti so leta 1885 preuredili dvorec ter na njivah in travnikih uredili park. Dvorec je bil ob koncu vojne po nepotrebnem uničen in nanj zdaj spominja samo kulisa. Leta 1952 je posestvo prevzela Agronomska fakulteta kot študijsko središče po sprejetem odloku o ustanovitvi Arboretuma. Od leta 1999 je kulturni spomenik državnega pomena in od leta 2003 javni zavod. Sicer pa je v številčnih podatkih kar veliko petic: pet jezer, pet tisoč dreves, 1.500 sort vrtnic; spomladi pa tu zacveti okrog dva milijona tulipanov in narcis.

Ker ima vlak minimalno zamudo, imamo dovolj časa za kavo in sladke prigrizke. Ob desetih nas avtobus odpelje na pot proti Volčjemu potoku, nekaj čez pol ure traja vožnja, šofer pa je tako prijazen, da nas izkrca pri vhodu Arboretuma - uradni postajališči sta malo prej pri nekdanji Gostilni Šraj ali pa malo naprej v vasi. 

Devet evrov plačamo kot upokojeni za vstopnino, potem pa pot pod noge. 

Najprej vrtnice, katerih cepiče so dobili iz Vatikana: večina se že osipa, nekatere pa prav prijetno dišijo.

Gredice so letos zasadili zelo pisano, kar meni ni posebno všeč.

Zelo bogata je zbirka orhidej v rastlinjaku, sosedi so jim kaktusi, nas pa zanimajo tudi metulji, ki se nam izmikajo pri fotografiranju, ko se hitro spreletavajo okrog nas.

Z zanimanjem si ogledamo fotografsko razstavo Pomlad v skalnjaku, potem pa v Zgornji rozarij. 

Spodnji posnetek je delo Marte Brežan.

Tu raste toliko vrtnic različnih barv, da se ti včasih kar zamegli pred očmi. Nekatere dišijo, veliko jih išče oporo na drevesih, ena sama lepota. Med ogledom si moramo vzeti malo počitka in v miru pomalicamo v veliki uti s pogledom na to naravno bogastvo.

Tudi ob vodi je kaj videti: praproti, astilbe - pokrovne kresnice različnih barv (spominjajo na kresničevje v gozdu), rumene lilije, modre lepotice ob slapu, na vodi lokvanje ...

Ob robu gozda nad Zgornjim angleškim parkom se napotimo proti Jelovi dragi, potem pa se skozi gozd rahlo vzpnemo do ruševin gradu, ki naj bi ga postavili okrog leta 1500, v sedemnajstem stoletju pa opustili. 

Od leta 2023 tu stoji deset metrov visoka jeklena konstrukcija razglednega stolpa s šestimi podesti in 47 stopnicami. Seveda ga je treba preizkusiti, 16 ljudi zdrži, 

razgled pa tokrat ni kaj prida, ozračje je nekam megleno.

Pri paviljonu je spet čas za kratek počitek: ogled multimedijske razstave o družini Souvan in osvežilne napitke. 

Še pogled na Francoski vrt, potem pa ob jezercu na travnik desno od vhoda. 

Tudi tu se bohatijo vrtnice, mnoge plezajo po drevju,  vmes pa je zasajena še sivka. Soglasno ugotavljamo, da je za vzdrževanje Arboretuma potrebno ogromno dela. Naše "radovednice" pa izvedo, da za vse skrbi samo 90 zaposlenih.

Posloviti se je treba od teh lepot: sprehodimo se do avtobusnega postajališča, od koder se nekaj minut čez tretjo uro popeljemo proti Ljubljani. Na cesti naletimo na običajno zgodnje popoldansko gnečo in vozimo se skoraj celo uro. Pred odhodom vlaka ob 16.50 še posedimo pri pijači, pred pol sedmo pa smo v Sevnici.

Dan poln različnih barv in oblik, uživanja v naravi in prijetnega druženja!

Video: