Tokrat gremo na Šmohor pri Laškem malo drugače: najprej k Hochkrautu v naselju Tremerje na kavico, potem pa z avtomobili še malo nazaj skozi vas do nekdanjega podhoda ceste pod železnico, kjer je prostora ravno za naša dva avtomobila. Kažipot in markacije velijo v hrib, obljubljajo dve uri hoje. Lepo so speljali pot, sploh ni naporna. Levo od nas se proti nebu vzpenja strmi Malič, mi pa lepo zlagoma po dolini navzgor med hojo ocenjujemo vikende in občudujemo pomladno cvetje. Više je nekaj snega, ampak tega smo že navajeni, pri planinskem domu na Šmohorju pa nas sonce že prijetno greje. Po obveznem čaju in malici pade ugotovitev, da je hoje še premalo. Tako se odpravimo še do vrha Maliča (936 metrov), do koder je približno 40 minut hoje. Po cesti je še kar veliko snega, markirana pot po grebenčkih pa je skoraj povsod kopna. Malo pred vrhom se nam odpre krasen pogled proti Laškemu in verjamemo, da imajo padalci tu lepo odskočno mesto. Po strmi stezi proti jugu ne upamo, zato se vrnemo na Šmohor in čaka nas še samo uro in pol hoda do Laškega po krasnih poteh in v bleščečem soncu. Tu je treba vsaj pokusiti njihovo pivo, čeprav žeja še ni velika. Hvaležni smo lahko Vinku in Franciju, ki sta se sama vrnila v Tremerje po avtomobila, in tako ženskemu delu odprave omogočila vračanje v dolino po drugi poti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar