21. 09. 09

Mozirska koča na Golteh - 21. 9. 2009



Za ponedeljkovo skupino je to mačji kašelj, če le imamo kombi in prizadevnega voznika ter vodnika Vinka. Do Žekovca pri Mozirju se zapeljemo, ugotovimo, da žičnica ne dela, sicer pa smo zato tu, da pešačimo. Do Mozirske koče nam obljubljajo dve uri in dvajset minut hoda. So pa natančni, še čudno, da ni dvajset minut in pol. Mi to priredimo malo po svoje, ker nas po poti zamotijo gobe, pa lepe lesnike in tepke, mogočne lipe in javorji, celo skorš najdemo. Tu je še nekaj ovc, redke hiše, cerkev svete Redegunde nekje na levi in strma pot navkreber. Curlja in kaplja! Pri Mozirski koči pa presenečenje: odprta je, kar je za planinske koče ob ponedeljkih prava redkost. Tudi postrežba je na višini: dobesedno (1356 metrov nadmorske višine) in v prenesenem smislu. Sprehodimo se še do Alpskega vrta, kjer je večina rož že odcvetela, je pa še vedno lep in ponuja razgled v dolino. Danes malo zamegljeno.

Prehojena pot v hrib se nam je zdela nekam strma, zato za povratek izberemo drugo, tisto proti Rečici ob Savinji. Kar lepo se začne, potem pa zelo zoži in previdno stopamo med skalno steno na desni in prepadom na levi. Kar razveselimo se dela, kjer se lahko oprimemo "zajle" in se počutimo bolj varne. Česa takega pa res nismo pričakovali. Pot naprej je širša in manj nevarna, skoraj ves čas po gozdu, včasih krepko navzdol. Pa kaj hočemo, saj gremo vendar v dolino. Tisti dve predvideni uri malo prekoračimo in spet so krive gobe, krave na paši, pa zanimiva kmetija s trdnimi starimi poslopji in štirimi ogromnimi prastarimi lipami. In prijaznimi domačini, pripravljenimi za razlago in klepet. Kdo bi ob tem pretirano hitel domov?

Ni komentarjev: