2. 08. 10

Karpati - Ukrajina 2010 - 19. 7. 2010

Vstajanje pred šesto je bilo sicer prepovedano, a vseeno smo pokonci že navsezgodaj in napovedani zajtrk ob sedmih je bil pospravljen že vsaj pol ure prej. Tokrat smo ga pripravili sami iz skupnih zalog: čaj, mleko, prava kava, margarina, med, marmelada, kruh, prepečenec, kosmiči... Ni, da ni. 
Kristalno jasno nebo napoveduje lep dan in Goverla vabi. Najprej je treba prečkati lesen most, ki je dovolj močan, da nas zdrži, so pa v deskah tudi velike luknje. Nekaj manjših stavb izgleda naseljenih vsaj za konec tedna, više pa je velika zgradba, verjetno nekdanji hotel, ki se podira. 
Takih objektov smo videli po Ukrajini kar veliko in domači vodič je razložil, da včasih vlada nalašč pusti stvari propadati, potem pa jih posamezniki poceni pokupijo in obogatijo. Nas to na kaj spominja? Peščena pot, ki jo je voda ponekod globoko zdrla, se strmo dviga. Je pa lepo označena, kar v teh hribih ni splošna navada. Ko že pošteno lovimo sapo, postane bolj položna in odpre se nam pogled na hribe vse naokrog in meglice v dolinah. 
Zdaj je pot lepša, po gozdu, malo se dvigne, pa spet zravna. Veliko različnih mušnic si nas ogleduje, pa tudi jurčki so vmes. 
Milka je sicer prepovedala prinašati gobe, saj jih je bilo včeraj dovolj, ampak, ko se pa kar same ponujajo. Pred poseko je  močvirno področje, sicer pa se vidi, da v gozdu gospodari lubadar. 
Kar veliko suhih dreves je naokrog. Steza se strmo vzpenja med grmi borovnic, na levi vidimo strehe planine, nad njo pa že greben Goverle (2061 metrov). 
Po krajšem počitku nadaljujemo z vzponom na greben, od koder je lep razgled na goro Petros. Dve uri in pol nam je nekaterim dovolj hoje, zato malicamo in se obrnemo nazaj v dolino. 
Privoščimo si borovnice, potem pa nas prestrašijo oblaki, ki se zbirajo nad hribi. Niže v gozdu začne narahlo dežavati, vendar ni nič hujšega, samo Goverla je hotela dokazati, da je to pač področje z največ dežja in nevihtami. Kmalu se spet zvedri in v potoku si privoščimo umivanje in pranje blatnih gojzerjev in hlač. Ekipa, ki je ostala v zavetišču, ima že pripravljeno kosilo, vendar se Milka znajde tudi z gobami: na tanko jih nareže in z njimi pripravi obložene kruhke. Polagoma se vračajo tudi kolegi, ki so šli na vrh, in spet je živahno. Na žalost imamo samo en šop kart, zato se igralci menjujemo pri "šnopsu", vsako igro tudi na dolgo in široko analiziramo ter  vrednotimo. Dež nas prežene pod streho, vendar kmalu neha in pokaže se kar nekaj mavric. 
Že na poti smo se spomnili, da ima Lojze rojstni dan, in mu nabrali šopek, predvsem iz borovnic. Voščimo mu ob ropotanju z vse mogočo posodo in drugimi pripomočki, vinogradniki poiščejo še svoje zaloge, da lahko nazdravimo, ob ognju se spet oglasi pesem.
Ogenj taborni gori,
ob njem smo zbrani vsi,
pojemo in pijemo,
lepo se nam godi.
Smo gobice nabirali,
pojedli v juhi vse.
Milki se zahvalimo,
ker dobre so bile. (melodija: Naša draga Lidija)
Več fotografij:
Video:
Spletne strani:

Ni komentarjev: