1. 08. 10

Karpati - Ukrajina 2010 - 17. 7. 2010

Žarko sonce nas prebudi že veliko pred zajtrkom, pri katerem se krepko podpremo s slastno omleto. Z užitkom se še enkrat sprehodimo po urejenem dvorišču, občudujemo arhitekturo in si za popotnico natočimo mineralno vodo. Še eno prijetno presenečenje: pri recepciji lahko zastonj dobimo zgoščenko s podatki o hotelu. Zbogom, prospekti! Zdaj so drugi časi! 
Po zemljevidu ugotovimo, da smo v Užgorodu bliže Slovaški kot Madžarski, danes pa nas čaka pot proti jugovzhodu in vzhodu, kar precej časa v smeri Romunije in v bližini meje z njo. 
Okrog 50 kilometrov je do mesta Mukačevo, na poti pa se ne moremo načuditi zapuščenim poljem v ravnini, le tu in tam je kakšen obdelan kos, vmes tudi nekaj vinogradov. Na obzorju pa venec hribov. 
To področje je bilo v zgodovini vedno na prepihu, države so se menjavale in Mukačevo z gradom Palanok ni bilo nobena izjema. Na 68 metrov visokem vulkanskem kraterju stoji grad iz 14. stoletja, ki je sestavljen iz treh delov in s pet metrov debelimi zidovi in obrambnim jarkom je res močna utrdba. V nekaterih izmed 130 sob so uredili muzej zgodovine gradu in etnografsko zbirko. Vstopnina je le 40 centov in s tem denarjem si pri obnovi in vzdrževanju ne morejo veliko pomagati. Tudi denarja iz skladov je vedno premalo, zato razmišljajo o prodaji gradov privatnikom. Na enem izmed dvorišč igrata glasbenici, na trati se obiskovalci lahko preizkusijo v streljanju z lokom. Oskrbniki so torej na dobri poti, da ponudijo turistom kaj več kot zidove. 
Ob poti na grad  domačini prodajajo vino - izabelo vidiš skoraj pri vsaki hiši in celo ob stanovanjskih blokih. Naši vinogradniki se ob pokušnji zmrdujejo. Bolj nam gredo v slast nova jabolka beličniki, lep kupček jih je mogoče dobiti za dva rublja. Ja, starejši ljudje se še vedno niso navadili izraza za novi denar in namesto grivnja rečejo kar rubelj, drobiž pa je tako še naprej v kopejkah. Mesto Mukačevo se razprostira daleč naokrog pod gradom, je pomembno cestno in železniško križišče s precej različne industrije in okoli 90 tisoč prebivalci. Do druge svetovne vojne je tu živelo okrog 15 tisoč Židov, ki so večinoma končali v koncentracijskih taboriščih.  Ustavimo se v supermarketu, ki je čisto primerljiv s kakšnim Sparom. Nakupimo si sadja, vode... in se čudimo bogati izbiri polnjenih testenin in živih rib v akvarijih. Privoščimo si čisto spodobno kavo iz avtomata za 25 centov, kava z mlekom stane 30, kapučino pa 40 centov. Še naprej se vozimo po ravnini, kjer je precej ribnikov, vse bliže pa so tudi hribi. Ko smo ob Tisi, se čisto približamo Romuniji. Ob nujnem postanku se zgražamo nad kupi smeti ob reki, čeprav je to zavarovano področje. Oddaljujemo se od romunske meje ter v vasi Dilove pri Rahivu dosežemo geografsko središče Evrope. Eno od njih, bi bilo bolje reči, ker je vse odvisno od tega, kako meriš Evropo.
Lepo urejen izvir pitne vode nas premami, da si pripravimo malico, skuhamo kavo in veselo zapojemo. Rahiv izgleda kot dolga vas, čeprav je najviše ležeče ukrajinsko mesto z okoli 15 tisoč prebivalci ob sotočju Bele Tise (priteče iz Karpatskih Črnih gora) in Črne Tise (izvira v Gorganijskih gorah). Ob cesti se vrstijo različne vasi, videti je mogoče viseče brvi, posebna lesena stojala za sušenje sena in senike nenavadnih oblik. Štirje leseni stebri, postavljeni v ogljišča kvadrata, nosijo streho, ki jo je mogoče dvigovati in spuščati. Seno spravijo v neke vrste kopico pod streho med te štiri stebre. In začuda: tu v hribih je zemlja veliko bolj skrbno obdelano kot v ravnini: okrog hiš so vrtovi z zelenjavo, majhne njive krompirja in koruze, po travnikih kosijo ali pasejo. Na prelazu Jablunica se cesta dvigne na 931 metrov, potem pa se spustimo v naselje Tatariv ob reki Prut, kjer nas pričakujejo v hotelu Petros. Zelo lepe stavbe iz lesenih brun, ki so pripravljene predvsem za smučarje, nas sprejmemjo pod streho za eno noč. Pri razdeljevanju sob je nekaj več kombiniranja, ker so nekatere sobe troposteljne. S stalno "cimro" Elko dobiva v okrepitev še Mileno in vse tri se naselimo v dve sobici s kopalnico in balkonom. V okolici najdemo slikovito cerkev s pokopališčem, ki je okrašeno z umetnim cvetjem, trava pa ponekod sega preko nagrobnikov. Približno taka so bila vsa pokopališča, ki smo jih videli. 
V privlačno urejeni "kolibi" večerjamo, potem pa je potrebno prepakirati prtljago za v hribe in se pripraviti na prvo turo.
Več fotografij:
Video:
Spletne strani:

Ni komentarjev: