31. 07. 10

Martuljkovi slapovi - 12. 7. 2010


Ponedeljkova skupina si že dolgo želi v svet pod Špikom in danes je prilika za to. Na Voklem nas ob kavici razveseli Anica s slastnimi muffini. Zaslutimo, da je imel naš Vinko rojstni dan in bo danes še veselo. Malo stran od Gozda Martuljka parkiramo na prostoru, ki je namenjen piknikom, in si ogledujemo izhodišča poti. Smer proti prvemu slapu naj bi bila zaprta, torej preostane pot proti drugemu. Ampak, to bi bil premalo, kaj pa koča pod Špikom? Glavnina torej rine naprej in ni nam žal. Ko se pred nami razprostre ravnina pod Martuljkovo skupino z zaplato snega in zadnjimi cvetovi rododendrona, so pozabljene vse visoke stopinje navkreber. 
Pot nadaljujemo do zavetišča, kjer si privoščimo zasluženo malico. Presenečeni smo nad udobjem stranišča: čist les, brez smradu, dve vrsti toaletnega papirja, pa še papirnati robčki za povrh. Nekje na sredi poti jo mahnemo proti drugemu slapu. Kar vleče se ta pot, tu in tam pa se odpirajo razgledi proti Srednjemu vrhu. Izvir pri Mrzlih vodah je pod mahom mogoče le slišati, okolje pa je res romantično. 
Končno se povpnemo k slapu: v bistvu se je treba najprej spustiti ob jeklenici, prečkati kovinski most, potem pa zriniti med skalami. Slap je res enkraten: zgornji padajoči curek, niže pa bruhanje preko skale in padanje v tolmun, v štirih delih skupaj okrog sto metrov. A treba je nazaj v dolino. 
Na planini je vse živo: krave, turisti... Posrečena je kuhinja na prostem, ki ima le streho in stebre. Zračno in pregledno. Nekaterim zadiši kislo mleko, drugim borovničev zavitek, vsem pa vino in rogljički, kar sta Govekarjeva ves čas prenašala v nahrbtnikih. 
Ne ustrašimo se napisa, da je pot nevarna, krušljiva in na lastno odgovornost - domačini so nam zatrdili, da je bilo tako predvsem spomladi, spustimo se še do prvega slapa. Z mosta občudujemo razpenjeno vodo, ki v dveh delih pada okrog 30 metrov globoko, potem pa jo spremljamo še po soteski. Tu bi nam res lahko padel kakšen kamen na glavo, pa po ozki stezi je treba ponekod paziti, vendar to še ni razlog za napis na začetku poti v dolini, da je pot zaprta. Zraven pa je še napis, da je prehod na lastno odgovornost. Čisto po slovensko. Če je zaprto, je zaprto, ne pa, da iščemo potem še izjeme. Sicer pa bi planinci in turistični delavci lahko pot tako zaščitili, da bi bil dovolj samo napis glede lastne odgovornosti. Množico turistov v teh krajih taki napisi in dejanska praksa samo begajo. 
Na parkirišču zapojemo slavljencu in mu nazdravimo, šopka rož pa na terenu ni bilo težko dobiti. Tudi povratek domov je nekaj posebnega: pri izhodu z avtoceste pri Trebnjem se nam ne da nazaj do mesta in krenemo kar po občutku proti severu. Tako se malo izgubimo v trebanjskih goricah, ob spraševanju za pot pa nam še postrežejo z žlahtno kapljico. Anica in Vinko sta spretna organizatorja in mimogrede pripravita še večerjo pri Slavici in Tonetu na Bojniku. ...in, da še večkrat skupaj veseli bi bili! V jeseni na svidenje na lepih poteh!
Več fotografij:
Video posnetki:
Spletne strani: 

30. 07. 10

Karpati - Ukrajina 2010 - 15. in 16. 7. 2010


Planinska ta skupina vsa v Karpate zdaj hiti. 
Zabavno in poučno bo, pridruži se še ti.
Opolnoči prepozno je, uro prej se gre, 
kaj spali bi in sanjali, se rajžat nam mudi.
Varen naj nam bo korak, vesel trenutek vsak. 
Vmes pa kaj zapojemo, da lušno bolj nam bo.
Dobro jutro, dober dan, nihče ni več zaspan. 
In, ko po kavi zadiši, res smo budni vsi.
(melodija: Naša draga Lidija)
Četrtek zvečer je in hitimo pakirati še zadnje stvari za pohodni tabor Planinskega društva Lisca Sevnica in Meddruštvenega odbora. S šoferjem Ivanom in vodičem Damjanom nas je 42: iz Posavja, Zasavja, društev iz krajev ob Savinji... In velik kup prtljage. Kar neverjetno je, da vse spravimo v Vebrov avtobus, spotoma poberemo še nekaj udeležencev, potem pa veselo proti Madžarski. 
Še zadnji postanek na naši strani, sladkanje z že običajno Marjanovo popotnico, meje niti ne opazimo, tudi sicer se nam vse bolj zapirajo oči. Tu in tam jih le odpremo, da vidimo bliskanje na obzorju in rahel dež. Popolnoma se prebudim šele v Budimpešti, kjer ob petih zjutraj kaže toplomer 28 stopinj. Vroče bo! 

Narava zahteva svoje in na počivališču poiščemo stranišča, zajtrkujemo in se razveselimo kave, ki jo na plinu skuhamo kar pri avtobusu. Ko na naslednjem postanku dobimo uradne majice, vodič pa oznani, da so stranišča vse naokrog (za grmovjem), smo že pravi vandrovci. Pogledi se ustavljajo na žitnih poljih in velikih površinah cvetočih sončnic. 
Prehod madžarsko - ukrajinske meje na mejnih prehodih Zahony - Tisa traja skoraj tri ure. Eno uro nam "ukrade" drugi časovni pas. Za ukrajinske obmejne organe je treba izpolniti obrazec z osebnimi podatki ter namenom in ciljem potovanja. Pol ga odtrgajo, pol ga moraš shraniti in oddati ob odhodu iz države. Z zanimanjem si ogledujemo pokrajino te največje evropske države, ki je kar 30 krat večja od Slovenije. Ob osamosvojitvi je imela že nad 50 milijonov prebivalcev, zdaj jih je le okrog 46 milijonov. Veliko je izseljevanja, največ v ZDA. Spletne strani poleg znamenitosti ponujajo še ukrajinske neveste, tudi pri nas jih je že nekaj in veliko plesalk z žalostno usodo. Državo zaznamujejo velike razlike med revnimi in bogatimi, 37 procentov ljudi živi pod pragom revščine. Nekdanja žitnica in industrijsko razvita država si še vedno išče svojo pot.

Manj kot 30 kilometrov od meje je naš prvi cilj - mesto Užgorod z nekaj več kot sto tisoč prebivalci, ki je v svoji zgodovini od naselitve Slovanov do danes doživelo že 18 državnih ureditev. Fasade hiš v starem centru mesta kažejo pečat avstro-ogrske, sicer pa je mesto ob reki Už na prvi pogled zanemarjeno: kanalizacija brez pokrovov, ob vegastem pločniku visoke koprive, odpadajoči omet na stanovanjskih blokih, razmajane "maršrutke" (manjši avtobusi) za primestni promet. Ker je že pozno popoldne, imamo nekaj težav, da najdemo še odprte banke za menjavo denarja. Banke in nekatere trgovine so prav moderna poslopja, gotovo pa so najbolje vzdrževane zgradbe cerkve. 
Ugotovimo, da s preračunavanjem cen ne bo večjih problemov, ker za en evro dobimo deset grivenj, je pa ena grivnja že kar bankovec, kovanci so  kopejke. Ker je vroč dan, začnemo zapravljati najprej za pijačo: kavo, pivo, brezalkoholni kvas. Cene so za nas zelo ugodne, za domačine malo manj. Na mostu preko reke Už opazimo veliko srčkov in ključavnic: zaljubljeni so sem zaklenili svojo ljubezen. V vodi, ki ima barvo bele kave, se hladi mlado in staro. 
Etno-wellness hotel Ungvarskiy je v bližini razpadajoče tovarne, ki so jo skušali skriti z velikimi panoji, na katerih so stare slike mesta. Sam hotel je pravo presenečenje v pozitivnem smislu. Njegovi prvi začetki so v letu 1876, prenovljenega pa so odprli leta 2007. Prijetne sobe s televizorjem, udobne kopalnice, kjer vsak gost dobi svojo tuš preprogo, skrbno urejena restavracija, cvetlične grede okrog stavb... Pri večerji nas razveselijo z zelo okusno zelenjavno predjedjo in tudi nadaljevanje ni slabo. Zraven prija hladno pivo ali izbrano vino. Ko po večerji stikamo naokrog, odkrijemo prijetno pol odprto teraso v etno stilu, predvsem pa ugotovimo, da smo v zdravstvenem in rehabilitacijskem centru z različnimi terapijami, kopelmi, oblogami, masažami, fitnessom... Prijazni uslužbenec nam pokaže rusko in karpatsko kopel s savnami: v kamnu in lesu z etnografskimi drobci in kar žal nam je, da ostanemo le za eno noč.  Sporazumevamo se v čudni mešanici slovanskih jezikov in celega telesa. Malo pomaga, da okrog 70 procentov ukrajinskega jezika diši po ruščini. Tudi cirilico pridno vadimo. K sreči lokalni vodič Ostap dobro govori angleško, le vprašati ga je treba, ker je bolj redkobeseden. Razgovori se pa prav gotovo, ko se po mobitelu pogovarja s svojo drago, s katero pričakujeta naraščaj. Sicer pa sta mladoporočenca. Pred spanjem si natočimo še njihovo mineralno vodo, ki ima močan okus po železu, potem pa je že skrajni čas za počitek.
Spletne strani:

6. 07. 10

Gorenjska - 5. 7. 2010

Ponedeljkova skupina je uradno na počitnicah, ampak treba je izkoristiti čas in danes gremo raziskovat Gorenjsko. 
Naše prvo izhodišče je nad Gorjami pri Bledu, kjer je voda ustvarila slikovito Pokljuško sotesko, kjer se na 700 metrih izmenjujejo ožine in "vrtci" s pravim bogastvom praproti (tudi posebna vrsta peruša je tam), cvetočega osata, kopriv... Na poti je še vedno mogoče videti posledice neurja pred leti, sicer pa so se vzdrževalci zelo potrudili in namestili tudi dovolj informativnih tabel. Zelo zanimiva je Pokljuška luknja s tremi okni, kjer so že davno tega domačini iz Gorij našli bližnjico na Pokljuko. Pot naprej po soteski pa so po naključju našli lovci, ki jim je divjad uhajala po njej. 
Z lesenimi galerijami so prehod olajšali leta 1930 in tako je še danes: visoko nad razširjenim prostorom se je mogoče sprehoditi do neverjetne ožine med dvema skalama, kjer za prav obilnega človeka niti ni prostora. Že pred tem vzponom je mogoče kreniti na levo proti Zatrniku, kmalu pa največji ožini pa je še ena taka možnost za tiste, ki ne želijo nadaljevati poti na Mrzli studenec. Tudi mi izkoristimo to možnost in po krepki strmini prisopihamo na travnik z ovcami. Za dobrodošlico nas blagoslovi še poštena ploha, zato najdemo zavetje v gostišču Anžek. Sicer pa smučarske naprave na Zatrniku tudi pozimi stojijo in čakajo na boljše čase. V gostišču se podpremo s pijačo in jedačo, občudujemo pa lahko tudi številne starine in domiselno opremo. 

Vinko se žrtvuje in štopa do kombija ter nas pride iskat, potem pa se zapeljemo na Pokljuko in ogledamo si nove pridobitve na Rudnem polju. Vreme se še vedno kisa, zato pot nadaljujemo k Bohinjskemu jezeru, sprehodimo malo naokrog, potem pa si privoščimo sladoled in pivo. Nebo se nas je usmililo in sonce spet sije in že kar prijetno greje.

Naš naslednji cilj je Vintgar, ki ga že dolgo nismo obiskali. Skozi Gorje smo kmalu pri vhodu 1.600 metrov dolge soteske med hriboma Hom in Boršt. Stene korita reke Radovne so visoke 50 do 100 metrov, nad njimi pa se dvigajo še do 250 metrov visoka, z bukovimi gozdovi porasla pobočja. Že takoj na začetku nas preseneti količina vode v reki, potem pa nas vedno znova presenečajo brzice, tolmuni, slapovi... Poti in lesene galerije so mojstrsko speljane nad razigrano vodo, ki spreminja barvo od nežno zelene do temno modre. Slikovit je pogled na kamniti železniški most proge Jesenice - Nova Gorica nad slapom, pravi posladek pa je na koncu: naravni spomenik Vintgarski šum - 13 metrov visok slap. Tega so najprej odkrili, ostali del soteske pa je obiskovalcem dostopen od leta 1893, ko je gorjanski župan Jakob Žumer s sodelavci končal dveletno urejanje poti. Kar prav je, da se po isti poti sprehodimo še enkrat, saj odkrijemo še veliko novih pogledov in lepih kotičkov. Da bi se samo peljali skozi Bled, to pa ne gre. Vsaj kremne rezine je treba poskusiti! In smo jih.
Video:
Spletne strani:

2. 07. 10

Na Peci - 28. 6. 2010

Za Krkino pot nam manjka še samo žig s Pece, torej je današnji cilj  jasen. Celje, Velenje, Šoštanj, Sleme, Črna na Koroškem - pa si zaslužimo kavico. Po gozdnih cestah se povzpnemo tako visoko, da je do Doma na Peci (1665 m) samo še 45 minut. Lepa gozdna pot, ob njej veliko cvetja, med drevjem pa se že odpirajo pogledi v dolino. V domu nas pozdravita dve prijazni gostiteljici, ki servirata čaj v privlačnih velikih skodelicah. 
Ampak do vrha je še uro in pol hoda, zato se kar hitro odpravimo naprej. Pot se zdaj zoži in postavi bolj pokonci, a hitro zravna v kratek preval s čudovitim razgledom na Raduho in Kamniške Alpe. Potem pa je treba spet navkreber. Na levo se odcepi zahtevna plezalna pot, mi pa napredujemo po običajni planinski. Ob njej je nekdo prijazno postavil dve klopci za tiste, ki bi opešali. Na desni se pogled ustavlja na Uršlji gori, doline so kot pisana preproga iz pisanih zaplat, odpira se tudi že avstrijska stran. Spet se svet malo zravna in vrh je pred nami. Več poti vodi nanj, jaz jo uberem po skrajno desni, ki je speljana večinoma po Avstriji in zelo razgledna. Sicer pa prestopimo ali obhodimo nešteto mejnih kamnov. Vrh odpira poglede daleč naokrog, saj je na višini 2125 metrov, na njem in pod njim pa so pravi vrtovi cvetja: dve vrsti encijana, spominčice, murke...


Pri malici nam malo pomagajo tudi kavke in kar ne moremo se posloviti od tega krasnega prostora. 
Na poti navzdol si vzamem več časa za fotografiranje in občudovanje cvetja in razgledov. V domu nas premami vonj okusne hrane, sploh nekaj posebnega so štruklji s suhimi hruškami - "kvočevi nudlni". Seveda je treba obiskati kralja Matjaža, ki še vedno spi v votlini kakšnih deset minut hoda daleč od doma. Bronasti kip akademskega kiparja Marjana Keršiča - Belača se od zadnjega obiska ni nič spremenil, brada še ni zrasla, da bi se devetkrat ovila okrog mize. Vračamo se po isti poti, pa malo drugi gozdni cesti ter občudujemo mogočne koroške kmetije. Lep dan za zaključek spomladanske sezone ponedeljkove skupine! 
Video: 

Mali Lošinj - 19. 6. do 26. 6. 2010

Sobota, 19. 6. 2010
Noč je bila prekratka, saj smo bili sinoči na predstavi Jurčičevega Desetega brata, ki jo je pripravilo Društvo Trg. Malo je manjkalo, da bi šla spat že danes, ob sedmih pa je odhod avtobusa na letovanje. Vožnja je mirna in oči kar same lezejo skupaj. Bežno vidim Trebnje, potem za kratek čas Žužemberk, nekaj ovc ob cesti proti Kočevju... Blizu Kočevja se prileže kavica, ki naj bi nas dokončno prebudila. Proti Petrini je že bolje, na meji pa je sploh razburljivo: vestna uslužbenka preverja datume v dokumentih in za dva potnika ugotovi, da jim je veljavnost osebnih izkaznic potekla pred nekaj dnevi. Nič ne pomaga, ne moreta na Hrvaško. Vneto iščemo rešitve za njun povratek domov, verjetno ju bo prišel kdo iskat z avtom, druge možnosti ni tu na skrajnem jugu Slovenije. Do Delnic in naprej me spet prime spanec, šele pogled na morje me osveži. Pred mostom na Krk je veliko gradbišče: končno bodo uredili bolj propustne ceste. M pa hitimo po otoku Krku do Valbiske, kjer se vkrcamo na trajekt. Do Meraga na otoku Cresu ni daleč, jaz pa vožnjo med drugim izkoristim za ogled "kleti" na trajektu. Tokrat sameva prazna, ker je vozil dovolj samo za "pritličje". Cres se nam ob cesti ne kaže v preveč zanimivi obliki: predvsem brinje, ki ga tu in tam popestrijo grmi z rumenimi cvetovi. Bolj mikaven je pogled na mesto Cres in Vransko jezero. Smo že v Osorju in preko mosta na otoku Lošinj. Hotel Bellevue na območju Čikat nas pozdravi med borovci in mimogrede so tu ključi in se lahko vselimo v udobne sobe. S Tilčko sva veseli, da najina gleda na sever - te so še posebno hladne.
Oblaki so se raztrgali in čas je za preverjanje okolice, ki jo poznava že od lani in predlani. Od hotela do obale je le nekaj korakov in po prijetni poti kreneva v smeri hotelov Aurora in Vespera. Zanimive skale, šumenje valov, dišeči grmi, nad nama pa strop zelenih borovcev. Samo še globoko je treba začeti dihati in uživati.



Video: Trajekt


Nedelja, 20. 6. 2010
Dopoldne se vreme kuja: dežuje, veter maje borovce vse naokrog. Nič hudega, saj imamo v hotelu bazen z ogrevano vodo, ki so jo ravno zamenjali, in treba jo je preizkusiti še pred zajtrkom. Zajtrk tudi traja, ker je vse samopostrežno, pa še klepet s sosedi pri mizi je obvezen. Potem so na vrsti knjige in že je tu popoldne, ko se zvedri, in s prijateljico kreneva na raziskovanje Malega Lošinja.
Prehodov v mesto najdeva vsako leto več, tokrat pa naju zanima nova pridobitev - blagovnica Lidl. Še vedno jo gradijo in stavba nič ne "paše" v okolje. Nad njo so sicer šole, ki so tudi velike zgradbe, vendar se nekako skrijejo v zelenju, ta nova zgradba pa kar nekako zasiti celo dolino. 
Sprehodiva se mimo kapelic do glavne kapele Svetega Križa, ki nosi letnico 1752. Na eni izmed kapelic vztrajno poganja mali bor, kdo ve, kakšna bo njegova usoda. Sprehod po ozkih ulicah starega mesta je vedno užitek: tu kukajo preko zida zrele limone, tam se košati bugenvilija, zadiši po sivki, na Rivi pa mogočne palme gostijo v svojih krošnjah goste poganjke asparagusa. Ampak, treba je domov, ker naju čaka še pol ure plavanja in bogata samopostrežna večerja, pri kateri ne manjkata niti dva kozarca dalmatinskega črnega vina.


Ponedeljek, 21. 6. 2010 
Še vedno piha močan veter, zato po plavanju in zajtrku najprej odkorakava do najinega priljubljenega lokala Moby Dick, kjer je kavica s toplim mlekom še posebno dobra, zraven pa servirajo tudi velik kozarec hladne vode. Pa še nekaj imajo: nekaj sedežev v obliki gugalnic in te so meni posebno všeč. V bližini je oder, na katerem se začne nekaj dogajati. Izvemo, da je Dan glasbe in nepričakovano smo priče prisrčnemu programu otrok iz vrtca, folklorne skupine, harmonikašev, mažoretk in godbe na pihala. 
Treba je pregledati tudi trgovinice s spominki in v eni imajo majice z zanimivimi napisi v hrvaščini, kar bi v slovenščini zvenelo nekako takole:
1. 6 let brez alkohola 6 let brez cigaret 6 let brez seksa - potem pa so me poslali v osnovno šolo. 
2. Živčni zlom se podeduje - dobiš ga od svojih otrok. 
3. Srečno sem poročen - tako trdi moja žena. 
Mimo farne cerkve in ruševin utrdbe, ki jo še vedno restavrirajo (kot lani in predlani), se povzpneva na vrh hriba, potem pa pot nadaljujeva do Svetišta Kraljice Ljubavi, ki je zgrajeno na ruševinah nekdanjega mlina na veter. Spominja na prikazovanje Marije jasnovidki Živki vsakega 16. v mesecu, prvič naj bi se to zgodilo 16. 2. 1990. Ob poti do svetišča raste pravo bogastvo divjih grmov z drobnimi belimi cvetovi, ki jih prerašča vzpenjavka s še bolj nežnimi belimi cvetki. 
Veter je vse močnejši in, ko prideva iz gozda, naju skoraj spodnese. Morje je belo nakodrano in buta ob skale. Hitro se umakneva v zavetje in se skozi kamp in ob obali vrneva v hotel. Po večerji pa nas čaka še ena glasbeno-plesna poslastica: trije pari plesnega kluba Fredi iz Zagreba nam predstavijo standardne in latinsko ameriške plese. Navdušeni smo nad njihovim izvajanjem, še posebno pa nas ogreje akrobatski rock-and-roll. 


Video: 


Torek, 22. 6. 2010 
Zbudi naju sonce in čeprav še vedno malo piha, se odločiva za pohod v Veli Lošinj. Po plavanju, zajtrku, kavici, nabavah v samopostrežni trgovini, seveda. Pešpot poteka iz Malega Lošinja po razgibani obali z zalivi, skalami, klopcami, bori za senco. Tu sploh ne velja, koliko časa hodiš po njej, hoditi in uživati jo je treba čim dlje. In že je tu turistično naselje Punta, kjer je razobešena rdeča zastava - morje je za kopanje preveč nevarno. 
V romantičnem zalivu se skriva naselje Veli Lošinj s staro cerkvijo, v zavetju najvišjega hriba na otoku Svetega Ivana. Sprehodiva se po ozkih ulicah, občudujeva cvetje in obiščeva park Zdravilišča za alergijske bolezni dihal in kože. S tem si zasluživa odličen sladoled in počitek v vrvežu majhnega pristanišča. 



Tudi na poti nazaj naju spremlja šumenje in butanje valov, včasih je treba počakati, da voda pljuskne preko poti, potem pa hitro preko tega mesta, da te ne ulovi naslednji val. Malica in lenarjenje na klopcah res prija in šele pozno popoldne se vračava v hotel, kjer se vsak dan "počastiva" še s popoldansko kavico v atriju, ki je pravi park z bori, okrasnim grmičevjem, mačehami in hortenzijami. Po obisku bazena in obilni večerji greva še na večerni sprehod in nagrajeni sva s krasnim sončnim zahodom.



Sreda, 23. 6. 2010 
Jutro obeta lep dan in res je tako. Po običajnem jutranjem uživanju naju plakati privabijo v Palačo Fritzy, kjer je Lošinjski muzej. Razstavljajo skrbno pripravljeno gradivo o narodnih nošah tega področja in stalne slikarske in kiparske postavitve donatorjev. Danes naju čaka sprehod okrog polotoka iz naselja Mali Lošinj do hotela. 
Najino pozornost najprej privlači zasidrana ladja Marina, ki so jo zgradili leta 1936, in je najstarejša potniška ladja z dovoljenjem za plovbo na svetu. Trenutno je na njej restavracija, v nekaj kabinah pa je mogoče tudi prespati. Lepo, da so jo tako ohranili, saj je v preteklih letih že propadala. Naprej po obali pa je bolj kritično: tu so še vedno ruševine nekdanjih vojašnic, zarjavela bodeča žica, opuščeni rovi. In to na sicer lepi obali, od koder je mogoče lepo videti tudi most, ki povezuje oba dela otoka Lošinj. Dvakrat na dan - zjutraj in zvečer, ga dvignejo, da skozi preliv lahko plujejo ladje. 
Na koncu polotoka je Boka Falsa, kjer so še vedno kamniti stebri. Verjetno je bil tu most na bližnji otok Koludarc. Na skalah najdeva primerno mesto za malico in branje, potem pa nadaljujeva pot ob avtokampu Čikat in naprej do našega hotela. Večerja je še posebno bogata in slovesna ob glasbi. 



Četrtek, 24. 6. 2010   
Dan za v hribe: Televrin in Sveti Ivan sta predaleč, bo pa morala biti Vela Straža (Monte Baston) dovolj. 
Od križišča na Čikatu vodi na to točko, ki je visoka 64 metrov, lepo markirana steza med zidovi, sestavljenimi s kamni. Bori so za senco, pot je mehka od iglic, le na enem delu je bolj kamnita. 





Že od predzgodovinskih časov je bil to kraj za opazovanje, saj se lahko pohvali s krasnim razgledom daleč naokrog. 
Še vedno je veliko ostankov kamnitih poslopij in ploščadi, dve klopci pa vabita k počitku in uživanju. Ne dava se veliko prositi: kar nekaj časa se razgledujeva, bereva in malicava. Po drugi poti se spustiva v zaliv na nasprotni strani in pot v hotel nadaljujeva skozi avtokamp. 


Petek, 25. 6. 2010
Danes je dan za izlet na otok Susak. Ob pol desetih pričakamo ladjo, ki nas v slabi uri pripelje na cilj. Vreme je krasno, posadka nas "dezinficira" in pusti uživati v razgledih. 










Prijazna vodička nas najprej popelje do cerkve Svetega Nikolaja iz 17. stoletja, ki stoji na mestu benediktinskega samostana iz 12. stoletja. Toliko je star tudi križ Velega Boga z veselim licem. Na poti proti pokopališču mimogrede zaidemo še v klet, kjer pokusimo domače vino. Trta, veliko trstine in vmes še robidovje - vse to raste na drobnem pesku. 
Pokopališče je presenetljivo bogato, saj tu želijo biti pokopani tudi izseljenci. Teh pa je z otoka Suska samo v državi New Jersey (ZDA) okrog 2.500. Na otoku zdaj živi okrog 200 prebivalcev, imajo pa tudi šolo z dvanajstimi učenci. Hiš je okrog 700, nekatere so lepo renovirane, sploh tiste, katerih lastniki živijo v tujini. Sicer pa je prebivalstvo staro, v glavnem upokojenci, ki jim je ukvarjanje z vinogradništvom in turizmom bolj hobi kot zadostni zaslužek. Imajo nekaj traktorjev, zelo važno prevozno sredstvo pa je samokolnica. V veseli družbi nam hitro mine čas na povratku v hotel. Pred nami pa je še popoldne, ki ga s Tilčko izkoristiva za pohod v Zagazinjine in   k cerkvi Svetega Martina, ki s pokopališčem leži na severni strani Malega Lošinja. 


Več fotografij: http://www.mojalbum.com/RomanaIv
Video:
Z ladjo na otok Susak
Otok Susak
Cerkev Svetega Nikolaja na Susku
Pokopališče na otoku Susak


Sobota, 26. 6. 2010 
Vse mine in tudi to letovanje se končuje. Po zajtrku spakirava in se še zadnjič sprehodiva po obali ter posloviva od morja. Avtobus je že pripravljen in kaj hitro smo preko Osorja na otoku Cresu. 
Ponuja se nam lep razgled  na mesto Cres, v Meragu pa žal na odhajajoči trajekt.
Pa nam ni treba dolgo čakati na naslednjega in kljub dolgi koloni spravijo uslužbenci vsa vozila na krov. No, tokrat tudi v "klet" pod krov. Pozdravimo se s prijatelji, ki prihajajo na letovanje, in že smo na Krku. 










Vračamo se polni lepih vtisov in v pričakovanju slastnega odojka v gostilni Rojc v Laščah. 


Več fotografij: http://www.mojalbum.com/RomanaIv
Video:
Trajekt iz Meraga za Valbisko
Odojki se vrtijo