31. 07. 10

Martuljkovi slapovi - 12. 7. 2010


Ponedeljkova skupina si že dolgo želi v svet pod Špikom in danes je prilika za to. Na Voklem nas ob kavici razveseli Anica s slastnimi muffini. Zaslutimo, da je imel naš Vinko rojstni dan in bo danes še veselo. Malo stran od Gozda Martuljka parkiramo na prostoru, ki je namenjen piknikom, in si ogledujemo izhodišča poti. Smer proti prvemu slapu naj bi bila zaprta, torej preostane pot proti drugemu. Ampak, to bi bil premalo, kaj pa koča pod Špikom? Glavnina torej rine naprej in ni nam žal. Ko se pred nami razprostre ravnina pod Martuljkovo skupino z zaplato snega in zadnjimi cvetovi rododendrona, so pozabljene vse visoke stopinje navkreber. 
Pot nadaljujemo do zavetišča, kjer si privoščimo zasluženo malico. Presenečeni smo nad udobjem stranišča: čist les, brez smradu, dve vrsti toaletnega papirja, pa še papirnati robčki za povrh. Nekje na sredi poti jo mahnemo proti drugemu slapu. Kar vleče se ta pot, tu in tam pa se odpirajo razgledi proti Srednjemu vrhu. Izvir pri Mrzlih vodah je pod mahom mogoče le slišati, okolje pa je res romantično. 
Končno se povpnemo k slapu: v bistvu se je treba najprej spustiti ob jeklenici, prečkati kovinski most, potem pa zriniti med skalami. Slap je res enkraten: zgornji padajoči curek, niže pa bruhanje preko skale in padanje v tolmun, v štirih delih skupaj okrog sto metrov. A treba je nazaj v dolino. 
Na planini je vse živo: krave, turisti... Posrečena je kuhinja na prostem, ki ima le streho in stebre. Zračno in pregledno. Nekaterim zadiši kislo mleko, drugim borovničev zavitek, vsem pa vino in rogljički, kar sta Govekarjeva ves čas prenašala v nahrbtnikih. 
Ne ustrašimo se napisa, da je pot nevarna, krušljiva in na lastno odgovornost - domačini so nam zatrdili, da je bilo tako predvsem spomladi, spustimo se še do prvega slapa. Z mosta občudujemo razpenjeno vodo, ki v dveh delih pada okrog 30 metrov globoko, potem pa jo spremljamo še po soteski. Tu bi nam res lahko padel kakšen kamen na glavo, pa po ozki stezi je treba ponekod paziti, vendar to še ni razlog za napis na začetku poti v dolini, da je pot zaprta. Zraven pa je še napis, da je prehod na lastno odgovornost. Čisto po slovensko. Če je zaprto, je zaprto, ne pa, da iščemo potem še izjeme. Sicer pa bi planinci in turistični delavci lahko pot tako zaščitili, da bi bil dovolj samo napis glede lastne odgovornosti. Množico turistov v teh krajih taki napisi in dejanska praksa samo begajo. 
Na parkirišču zapojemo slavljencu in mu nazdravimo, šopka rož pa na terenu ni bilo težko dobiti. Tudi povratek domov je nekaj posebnega: pri izhodu z avtoceste pri Trebnjem se nam ne da nazaj do mesta in krenemo kar po občutku proti severu. Tako se malo izgubimo v trebanjskih goricah, ob spraševanju za pot pa nam še postrežejo z žlahtno kapljico. Anica in Vinko sta spretna organizatorja in mimogrede pripravita še večerjo pri Slavici in Tonetu na Bojniku. ...in, da še večkrat skupaj veseli bi bili! V jeseni na svidenje na lepih poteh!
Več fotografij:
Video posnetki:
Spletne strani: 

Ni komentarjev: