13. 03. 11

Kalnik - 12. 3. 2011

Sobotno jutro, poln avtobus planink in planincev, da dobre volje sploh ne omenjamo - to je gotovo planinski in naravovarstveni izlet Planinskega društva Lisca Sevnica. Darinka nas "pocarta" s sladkimi stvarmi, da ne bi pozabili obeh praznikov, ki sta ravno minila, na poti proti Krškemu pa nas že pozdravlja tudi sonce. Zdaj že vsi vemo, da smo namenjeni na Hrvaško, nekam med Križevce in Varaždin. Da se ne bi izgubili, dobimo vodiča domačina, ki ga poznamo že s potepanj po Velebitu, v Gornji Reki pa še enega, ki je zaslužen za markirane poti na področju Kalnika. 
Kar ne moremo verjeti, da se prijetno valovita pokrajina kar naenkrat vzpne pred nami v kamnit hrbet Malega Kalnika (460 metrov). Po suhih poteh ubiramo korake med vinogradi in travniki, vse več je pomladnega cvetja: med zvončki že tudi plave oči jetrnika, za lepo ozadje pa rumeni popki na drenu. Sonce nas lepo greje, mi pa se pod in med skalami prebijemo na ozki greben, na katerem so ostanki gradu iz 13. stoletje. 
Ni veliko tega, poskušajo pa utrditi, kar je še ostalo. Občudujemo razgled in vmes po malem malicamo, vodič pa razlaga posebnosti rastlinja, saj je okrog posebni botanični rezervat. Na vzhodu se nam kaže naš končni cilj Sedam zuba in najvišji vrh Kalnika Vranilac (643 metrov nadmorske višine). Vmes pa kar velike površine gozda. Na jug se nam pogled ustavlja na pisanih preprogah njiv, njivic, travnikov, vinogradov, vasic... Vsaj dve uri poti nas še čaka, zato se začnemo spuščati. Treba se je močno oprijeti kakšnega drevesa ali zanesljive prijateljeve roke, da z nogo dosežemo zanesljivo mesto za stopinjo. 
Potem pa hitimo po širokih gozdnih poteh, ki pa postajajo vse bolj blatne. Sonce in veter jih še nista posušila, svoje pa so napravili tudi težki traktorji pri spravilu lesa. Na gozdni učni poti, za katero pravijo, da je bila prva na Hrvaškem, se učimo izrazov za znano in manj znano rastlinje, nad nami pa se že kažejo skalni zobje in televizijski stolp. Večina začne plezati po skalah na vrh, nekateri pa jo uberemo po lažji poti proti planinskemu domu. Postavljen je na nadmorski višini okrog 500 metrov, desno in levo od njega pa se pnejo skalne stene kot v visokogorju. Na njih je tudi grad iz 13. stoletja, ki ga obnavljajo, in pisana paleta plezalcev, ki preizkušajo svoje zmožnosti. Grad je mogoče najbolj znan iz časa Bele IV, ki so ga okoliški kmetje v času obkoljevanja skrivoma hranili s slivami in drugo hrano, da je preživel. V zahvalo jih je imenoval za plemiče - Kalnički Šljivari. 
Tudi mi se pred domom dobro okrepčamo s hrano in pijačo, potem pa še lazimo okrog sten in čakamo, da se ostali vrnejo z vrha. So se kar namučili na nekaterih mestih, tako vsaj poročajo. 
Ko se udobno spet namestimo v avtobus, bi kar malo zadremali, ampak - ne, vodič nam želi pokazati še Križevce, ki jih nekateri poznajo po opeki, drugi po Križevačkih štatutih... Sprehodimo se po skoraj praznih ulicah, posedimo ob kavi in že je treba naprej. Po avtocesti brzimo proti Sloveniji in sonce že maha v slovo: nam in lepo preživetemu dnevu.
Več fotografij:
Video:
Spletne strani:

Ni komentarjev: