Sonce nas že v Sevnici vabi na teren, ob vožnji skozi Krmelj in Šentjanž pa je še malo megleno. V Šentjanžu zavijemo na levo, potem pa kmalu na desno ob Hinji.
Pri Streharju se usmilimo avtomobilov, ki se mučijo po makadamu, jih damo počivat in pot nadaljujemo peš.
Kmalu smo pri kamnolomu, desno od njega odkrijemo zapuščeno hišo, više na hribu pa nas vabi cerkev na Leskovcu.
Ko že dobro dihamo v hrib, zapustimo gozd, levo in desno se razprostirajo pašniki, za šopek je živopisana češnja na robu, pred nami pa ekološka kmetija Kos v Rupi pri Šentjanžu. Še malo se povzpnemo in dosežemo mejo med radeško in sevniško občino, pri kapelici križišče in pohodnikom ljube markacije - tokrat za Radeško planinska pot (RPP).
Usmerimo se proti Leskovcu in na levi se nam že začnejo odpirati pogledi v dolino: pod nami zelenijo travniki v okviru dreves, ki so odeta v jesenske barve, malo dlje Žebnik, kmalu tudi Svibno. Kljub meglicam oko zazna tudi Kum, Kopitnik, Veliko Kozje.
Še vedno na meji med občinama je tudi Špičasti kamen - skala, na kateri naj bi nekoč stala Marija, pod njo pa naj bi bilo zakopano zlato tele. Kaj bi kopali, ko pa so se pozlatili gozdovi in narava nudi toliko različnih lepot!
Pred Leskovcem se ustavimo še pri križu na križišču, potem pa zakorakamo na najvišjo točko nad vasjo. Leta 2005 je bila vas razglašena za najlepšo hribovsko vas v Sloveniji. Nekateri smo bili malo kritični in se spraševali, zakaj. Ob mizi in klopcah si na hitro privežemo dušo in uživamo v razgledih. Sonce kot z žarometom osvetli Brunk, tik pod nami pa se na ogled postavlja cerkev Žalostne matere božje, ki je bila prvič omenjena v 16. stoletju, sedanja zgradba pa je iz časa okrog leta 1700.
Ob njej je vsaj 400 let stara lipa, ki pa je bila pred nekaj časa poškodovana in je zdaj obžagana. Tako Leskovec iz doline nima tiste znane podobe cerkve z lipo.
Polagoma se spuščamo v smeri Šentjanža, ki se nam kmalu pokaže v dolini.
Mi pa zavijemo v Murnce, kjer so ob spomeniku kiparja Julija Renka in obrisih hiše spomnimo pogumnih fantov Milana Majcna in Jančija Mevžlja, ki sta 29. oktobra 1941 v nekdanji Vodenikovi hiši izgubila življenji v neenakem osemnajsturnem boju proti 140 napadalcem - nemškim okupatorjem. Še se spuščamo mimo težko dostopnih hiš do našega izhodišča. V gostilni Repovž v Šentjanžu ob kavici strnemo vtise za zapisnik in se polni lepih vtisov vrnemo v Sevnico.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar