Pred zajtrkom pakiramo v avtobus, ogledujemo hotel Borići, pri katerem še nekaj kopljejo,
se po blatu napotimo v restavracijo Borovi. Pri tem pa se sprašujemo z melodijo Dobro jutro, gospod kaplan:
Dobro jutro, dobro jutro, planinci vi, kako ste kaj spančkali?
Dobro smo, dobro smo spančkali, o ženskah sanjali.
Dobro jutro, dobro jutro, planinke ve, kaj ste kaj sanjale?
Dobro smo, dobro smo spančkale, o trdem smo sanjale.
Trdi je, trdi je, trdi bil, pod mano se ni krivil. KREVET - POSTELJA!
Zvečer smo se odločili, da zajtrkujemo po domače, ne klasično. V restavraciji Borovi dobimo poln krožnik obaruše: izgleda kot carski praženec iz ajdove moke, vse skupaj pa je prelito s stopljenim maslom in kajmakom. Zraven še jogurt, ki ga nekateri zamenjajo za čaj. Jaz korajžno ostanem pri jogurtu, čeprav nisem čisto prepričana, kako se bo nanj odzval moj želodec. Krasno: celo dopoldne sem lepo sita, nič me ne tišči, nobenih posebnih posledic ni. Ob osmih odhajamo, vračamo se do kraja Nova Varoš, potem pa se spuščamo in občudujemo krasne barve bukve med borovci. Na reki Uvac smo zdaj ob drugi akumulaciji - 27 kilometrov dolgem Zlatarskem jezeru, kjer se vse bolj razvija letovišče Kokin brod. Nas pa bolj zanima Etno eko selo Vraneša, v katerega naj bi Slovenec - Celjan vložil milijon tristo tisoč evrov.
Na lepem mestu stran od ponorelega sveta je zgradil hišice v lokalnem stilu, jih tako tudi opremil, apartmaji in bungalovi so polni vezenin, restavracija ima odprto ognjišče, stranišči v skupnih prostorih sta označeni s figuricama v narodnih nošah. Gosti imajo na voljo bazen, savne, masaže, sprehode v neokrnjeni naravi, pripeljejo pa se lahko tudi s helikopterjem, ker je pripravljen prostor za njegov pristanek.
Mi se sprehodimo do razgledišča nad reko Uvac, ki v 11 kilometrov dolgem Radoinskem jezeru spet dela slikovite meandre, ne manjka pa tudi beloglavih jastrebov. Vsa tri akumulacijska jezera predstavljajo 500 milijonov kubičnih metrov pitne vode, voda pa stalno ustvarja tudi okrasje mnogih podzemnih jam in poganja turbine elektrarn.
Nadaljujemo vožnjo v smeri Užic, vozimo se preko Zlatibora z veliko skupino hotelov, malo pred Užicami pa zavijemo proti zahodu in se v Kremni spomnimo prerokov družine Tarabići, katerih prerokbe vladarjem so se izpolnile. Pa druge tudi: voda na Tari res teče v hrib, ker jo ob ugodnem vodostaju črpajo iz Drine v višeležeče akumulacije in po potrebi uporabijo; napovedani ognjeni konj je gotovo železnica, napoved o prevladi rumene rase pa tudi počasi postaja resničnost.
Najprej se napotimo v Drvengrad, ki ga je leta 2002 zgradil srbski režiser Emir Kusturica za snemanje svojega filma Življenje je čudež (Život je čudo: gradnja železnice, vojna, ljubezen med Srbom in Muslimanko). Skupina 22 lesenih zgradb na hribu daje vtis originalnih starih hiš, večina je hotel, veliko je trgovin, nekaj lokalov, v katerih ne strežejo coca cole, na stojnicah ponujajo domače žganje, med, pletenine. Na trgu stoji cerkvica, tu je celo zapor, nekaj starih avtomobilov ... Ulice nosijo imena slavnih osebnosti, kraj pa je tudi prizorišče vsakoletnih festivalov filma in glasbe.
Spustimo se v dolino in zapeljemo na železniško postajo Mokra Gora,
kjer se tudi nastanimo v lepo obnovljeni stari stavbi. Na hribu nad njo že dve leti stojijo zanimivi apartmaji, ki pa še vedno niso gotovi. Ob pol dveh se vkrcamo na vlak, ki nas popelje po edinstveni ozkotirni progi Šarganska osmica (76 cm), ki so jo gradili med letoma 1916 in 1925 za povezavo med Beogradom in Sarajevom.
Višinska razlika med Mokro Goro in Kremno je bila poseben izziv graditeljem in ti so ga rešili z 22 predori v skupni dolžini 5,4 km in petimi mostovi na dolžini 13,5 kilometra. Proga se dviga v velikih krogih oblike osmice. Leta 1974 je bila proga ukinjena, 2003 delno obnovljena za turiste, 2011 obnovijo še del do Višegrada (ta del letos renovirajo), o trasi do Užic pa ne razmišjajo več. Pri vkrcavanju imamo nekaj težav s pravim vagonom, navdušeni smo nad starimi vagoni, ki imajo celo peč za ogrevanje. Sicer pozimi vlak ne vozi, razen za božično-novoletne praznike, ko vagone ogrevajo s plinskim pečmi.
Naši pogledi sledijo predorom, pokrajini z redkim drevjem, razgledom v dolino. Sama največ časa preživim na prostem in poskušam uloviti čim več zanimivih motivov.
Foto: Vinko Šeško.
Tako zastonj dobim šargansko frizuro, od prijaznega sprevodnika pa tudi veliko podatkov. Na postaji Šargan Vitasi imamo daljši postanek, potem pa se vračamo s krajšimi postanki na dveh postajah in več razglediščih: razgledišče Krst nudi pogled na progo na dveh nivojih, postaja Golubići ima derezino in avto na tirih, zanimivo je tudi razgledišče s kamnom ljubezni, na katerega daš roko in si nekaj zaželiš.
Najlepše urejena je postaja Jatare, kjer se je mogoče povzpeti ob slapu v gozd in na razgledni stolp, mi pa jo izkoristimo tudi za malico. S proge se večkrat odpre pogled na Drvengrad in proti koncu na cerkvico - Bele vode. Po skoraj dveh urah in pol se vrnemo na postajo Mokra Gora, kjer se poslovimo od našega srbskega vodiča Gorana in njegovega sina.
Dovolj časa imamo še, da se zapeljemo do cerkvice Janeza Krstnika, ki so jo začeli graditi leta 2000 na temeljih starejše in izvira zdravilne vode Bele vode. Z njo si umijemo oči, za to naj bi bila dobra, za pitje pa ni. Sprehodimo se po lepo urejenem bregu reke Kamišine in si z zanimanjem ogledujemo železnico in vlakovne kompozicije, ki so jih včasih uporabljali za spravilo lesa.
V restavraciji na železniški postaji nam pripravijo okusno večerjo: zelenjavno juho, teletino v omaki, pire krompir, mešano solato in pecivo. Pivo Jelen prav prija ob vsem tem. Čeprav ni ne vem kako hladno, so radiatorji v sobi topli, pijača pa verjetno greje zapoznele goste v restavraciji, ki ob dveh ponoči še kar pojejo.
Med borovci mirno smo zaspali, obaruša se dober zajtrk zdi.
Drvengrad v soncu nas pozdravi, vlak ponudi nove radosti.
(Melodija: Fijaker stari)
Video
Watch zivot je cudo cd-1 in Entertainment | View More Free Videos Online at Veoh.com
Watch zivot je cudo cd-2 in Entertainment | View More Free Videos Online at Veoh.com
Ni komentarjev:
Objavite komentar