Vstanemo ob pol sedmih , ob sedmih nas čaka okusen zajtrk s popečeno salamo, jajcem, krasno slivovo marmelado, čajem ... Okus zagreni le nenavadno velik račun za popite sokove v času našega bivanja. Pot nas vodi na sever ob Limu, ki izvira v Plavskem jezeru, spet se vozimo skozi naselje Berane, v Bijelem Polju pa si privoščimo postanek za kavo. Ob pol desetih kar hitro prečkamo mejo in še kar naprej vozimo ob Limu, kjer nas spremlja tudi proga Bar - Beograd, pogosto v predorih.
Zunaj občasno dežuje, kapljice pa začnejo padati tudi na moj sedež in še na tisti pred njim. Kaj hočemo, odpreti je treba dežnik, za tiste, ki ga nimajo, pa vodniki organizirajo nabavo. Danes nameravamo biti popoldne veliko zunaj. Že smo v Prijepolju, v bližini katerega je znani samostan Mileševo, potem pa v Bistrici zavijemo na desno proti Novi Varoši. Tu se začne vzpenjanje na 1200 do 1300 nadmorske višine, na desni nas spremlja planina Zlatar. Lepa cesta nas vodi med mešanimi gozdovi v veselih jesenskih barvah in rumeno-rjavimi pašniki. Prevozimo naselje Sjenica in se ustavimo v Rezervatu Uvac:
25 kilometrov dolgo Uvačko (Sjeničko) jezero je pred nami. Predvidena je bila vožnja z gumijastimi čolni, zaradi nevarnosti dežja smo doplačali za pokriti ladjici, vendar je bilo dežnih kapljic le za vzorec.
Foto: Vinko Šeško.
Vkrcamo se in najprej zapeljemo do kampa na Markovi ravani. Nekaj se jih tu izkrca, drugi nadaljujemo vožnjo po meandrih kanjona reke Uvac, ki nam odkrivajo slikovite do sto metrov visoke stene nad nami, most, ki naj bi ga zgradili Slovenci,
grmi ruja žarijo v vsej svoji lepoti, nad nami pa se že začnejo pojavljati tudi najbolj imenitni prebivalci tega področja, to so zaščiteni beloglavi jastrebi. Pred leti jih je bilo le še sedem parov, zdaj računajo, da jih je 400, niti NATO jih leta 1999 ni mogel pregnati. Te redke ptice, ki tu gnezdijo in so svojim partnerjem zveste celo življenje, merijo preko kril tudi do tri metre in so izjemno letalci - konstruktorji letal se lahko učijo pri njih. Imajo pomebno vlogo v prehranski verigi, saj se hranijo z mrhovino.
Navdušeno jih od daleč fotografiramo in opazimo, da so označeni z velikimi številkami. Izkrcamo se in sprehodimo kakšnih 800 metrov po Ledini pećini, ki je sicer dolga okrog šest kilometrov.
Foto: Vinko Šeško.
Ni osvetljena, svetloba baterij pa še posebno romantično sije na kapnike in drugo kamnito okrasje. Ko se vračamo, se na primernem mestu nekateri izkrcajo za strm vzpon na razgledišče, ostali pa se vrnemo v kamp,
kjer si opomoremo ob čaju, čevapčičih, paprikah v povlaki ... Po dva in pol kilometra dolgi poti
z lepimi razgledi se vračamo k avtobusu. Ob njej se pase tudi velika čreda ovac, pri jezeru se z večerjo gostijo krave. Mi se za večerjo vračamo v okolico Sjenice do hotela Borići, ki je še v gradnji. Zelo lepo zasnovana arhitektura hotela in bližnje restavracije Borovi, okolica z borovci, recepcija z dvema prekrasnima mozaikoma jastrebov in konj, lepe prostorne sobe z masažno prho, krasna večerja s polnjenim zrezkom: vse to nam pomaga pozabiti blato na parkirišču in goli beton s prahom v preddverju hotela. Restavracija se nam zdi še posebno usobna zaradi prasketajočega ognja v kaminu in razstavljenih starin. Prijetno toplo nam je v njej in sobah, čeprav je hotel na področju Pešterska visoravan, ki je znano kot srbska Sibirija: konec januarja 2006 so tu izmerili minus 39 stopinj Celzija. To je s 50 kvadratnimi kilometri največje polje v Srbiji in najvišje na Balkanu. Včasih je bilo to področje jezero, danes pa kraško področje (pešter je star izraz za podzemno jamo) s pašniki, redko naseljeno ob robovih, prebivalci pa gojijo v glavnem ovce in slovijo po izdelovanju Sjeničkega sira, pršuta ...
Dežnike pa zastonj smo mi kupili, so ladje s streho za teh kapelj par.
Vijuge, jama in še vse ostalo, to je reke Uvac lepi dar.
(Melodija: Fijaker stari)
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar