Minus ena stopinja je zjutraj v Sevnici in megla nas spremlja vse do Gorenjske. Tam pa: sonce in venec zasneženih gora. Ponedeljkova skupina gre više, na razgledne točke. Nekaj kolovratimo po Goričanah, se zapeljemo do Slavkovega doma, potem pa malo nazaj na Golo Brdo tam pri cerkvi Svete Trojice. Zapeljemo se naprej do manjšega kamnoloma, kjer najdemo prostor za parkiranje.
Peš se odpravimo po gozdni cesti, skozi veje se nam smehlja s soncem obsijana cerkev, pri križišču poti proti Slavkovem domu lahko občudujemo lepo vzdrževani križ. V grapi na desni ležijo navzkriž bukova debla, ob poti pa naletimo tudi na pravo skladišče lesa. Zaradi transporta je cesta tu zelo razrita, k sreči pa je še pomrznjena. Na strmem pobočju Jeterbenka, ki v sebi skriva veliko vode, gosti pa tudi zaščiteno rastlino blagajev volčin, med drevjem zagledamo še eno cerkev - Sveti Jakob na Petelincu, na pečini zgrajena v renesančnem slogu iz leta 1751.
Sicer pa se nam skozi veje dreves vedno znova odpirajo pogledi na s soncem ožarjene gore, v veselje pa so nam tudi drobni cvetovi rese.
Pot je lepo vzdrževana in označena, Turistično društvo Žlebe - Marjeta je poskrbelo tudi za lične smerokaze. Večina pohodnikov je namenjena po udobni poti na Topol (Katarino), manjšina se nas odloči za vzpon na Jeterbenk po grebenski stezi.
Greben je ponekod zelo ozek, pa se spet malo razširi, vmes je več manjših vzponov, kjer misliš, da si že na vrhu, pot pa še kar naprej,
Šele, ko zagledaš velik križ, si na vrhu in nadmorski višini 774 metrov.
Tam pa se odprejo nebesa, kar se tiče razgledov: zasneže gore, v dolini pa Medvode,
Golo Brdo ... Tu so imeli svoj grad roparski vitezi Hertenberški, ki je omenjen leta 1252, leta 1444 pa že opuščen. Pod njim naj bi bil skrit zaklad, ki ga lahko najde nekdo, ki poljubi kačo. Jaz kače in zaklada nisem iskala, dovolj veliko bogastvo mi je bil razgled. Na viteze spominja prireditev Po poti roparskih vitezov 25. junija, po njeni trasi pa lahko hodimo vse leto. Še spust po zaviti poti in pot se zravna, razgledi pa so še vedno božanski,
tudi na cerkev Svetega Jakoba starejšega na Brezovici, ki je iz 17. stoletja.
Jeterbenk pa ostaja zadaj. Proti Topolu je treba naravnost, mene pa zamika nemarkirana strma pot na Rog nad Katarino, ker vem, da njegovih 798 metrov nadmorske višine ponuja lepe razglede. Čeprav je pot kratka, se kar zadiham in namučim do velikega križa na vrhu: sonce je omehčalo pomrznjeno zemljo in kaj zlahka zdrsneš.
Malo uživam na sončku,
potem pa se spustim do cerkve Svete Katarine iz začetka 17. stoletja (zgodnji slovenski barok) v naselju Topol pri Medvodah, ki ga poznamo tudi pod imenom Katarina nad Ljubljano. Ni več časa za Svetega Jakoba, hitrejši kolega ga je uspel obiskati, ostali pa se vračamo v dolino. Prežene nas tudi oster veter, ki ga na grebenu in vrhovih sploh ni bilo čutiti. Paziti moramo na korake, ker je pot ponekod že blatna in spolzka, kljub temu pa ne spregledamo posameznih cvetov teloha, trobentic in rese.
Če smo že v Medvodah, zakaj ne bi obiskali Zbiljskega jezera, ki je nastalo leta 1953 z zajezitvijo reke Save za hidroelektrarno Medvode. Prijetno smo presenečeni nad turistično ponudno in urejenostjo lokalov, končno pridemo tudi do zaslužene kavice.
Največ pozornosti posvetimo veliki skupini labodov, ki jim družbo delajo še različne vrste račk. Zanimivo je živali opazovati pri njihovem elegantnem plavanju in borbi za hrano.
Nedaleč od jezera je na hribu grad, ki ga nihče od nas ne pozna. Od domačinov izvemo, da je to Stari grad nad Smlednikom in odločimo se, da se povzpnemo še na ta hrib. Iz doline bi sicer lahko pešačili ob Kalvariji - štirinajstih baročnih kapelicah križevega pota iz leta 1772, vendar raje najdemo dostop po cesti. Smledniški grad je bil znan že v 11. stoletju, dozidavali so ga do leta 1610. Bil je last mnogih plemiških družin in pomemben za obrambo važne trgovske poti iz Kamnika proti Škofji Loki. Ko so ga opustili, so v dolini v vasi Valburga v 17. stoletju zgradili renesančni dvorec grofov Lazarini. Verjetno se še spominjamo, kako je plemiška družina dobila dvorec spet v svojo last, ga po letu 2000 restavrirala, leta 2007 pa je bil podtaknjen požar in dragocene freske so bile spet močno poškodovane.
Stari grad obnavljajo in je mogočna zgradba, na restavratorska dela čaka še osrednji stolp, ki naj bi bil visok okrog 30 metrov.
Z zidov gradu se odpirajo krasni razgledi proti Šmarni gori, Polhograjskim Dolomitom, Kranju z okolico, letališču Brnik, Kamniško Savinjskim Alpam in Karavankam ... Pod nami se razprostirajo preproge njiv, travnikov in gozdov, hiše slikovitih naselij so kot igračke ... Pod gradom je tudi okrepčevalnica, po skalah do obzidja krajša plezalna pot, v gozdu pa steze za tek. Smledniška legenda govori o krutem graščaku, ki je potem, ko se ni hotel z njim igrati nihče od okoliških graščakov, povabil na partijo samega hudiča in pri igri za vse ali nič izgubil tako življenje, dušo in svojo hčer, ki se je spremenila v kačo, ki čaka pastirčka, ki jo bo rešil iz uroka.
Foto: Vinko Šeško.
Pri kombiju nazdravimo z Vinkovo modro frankinjo: njegovima praznikoma in lepemu dnevu.
Polni vtisov se vračamo domov, klepetamo in ugotavljamo, da so nizki dolenjski griči beli od snega celo na sončni strani, veliko višji gorenjski pa kopni. Narobe svet?
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar