27. 02. 15

Šentjur in Vitanje - 24. 2. 2015

Torek: deževno jutro in deževen dan - kako značilno vreme, ko gre Društvo Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica na ekskurzijo. Kljub kislemu vremenu in temperaturi sedem stopinj, ki se kasneje spusti na štiri, si 45 članov in članic privošči vsebinsko bogat dan. 


Še pred dogovorjeno uro parkiramo pri železniški postaji Šentjur, kjer nas pričakuje Mihael Bučar in nas popelje po Muzeju Južne železnice


S takim žarom in ljubeznijo lahko predstavlja stvari samo človek, ki že celo življenje živi z železnico: služboval je na različnih postajah v Sloveniji, tudi v Sevnici, 23 let je bil postajenačelnik v Šentjurju, 40 let pa je zbiral material in ga s strokovno pomočjo oblikoval v edinstveno zbirko. Najprej se ustavimo v muzejskem prometnem uradu, zraven je razstavljen muzejski brzojavni urad, tretji del - personalna fotografska soba pa daje muzeju poseben čar, ker je namenjen ljudem na železnici. Izvemo veliko zanimivega: da so 587 kilometrov (288,8 po slovenskem ozemlju) dolgo progo po zelo zahtevnem terenu od Dunaja do Trsta gradili samo 16 let (1841 - 1857), na otvoritev v Trst pa se je po tej Južni državni železnici pripeljal tudi cesar Franc Jožef z ženo. Ta je že leta 1850 potoval po njej do Ljubljane in se ob tem ustavil tudi v Šentjurju. Tamkajšni župan, zdravnik in skladatelj Gustav Ipavec, ga je pozdravil v slovenščini, zbor pa mu je zapel njegovo pesem Slovenec sem. Baje se je cesar kar hitro odpeljal naprej, znal pa je ceniti Ipavčevo pokončno držo, ga kasneje odlikoval in imenoval za dvornega svetnika. Mihaelu ne zmanjka zanimivosti ob razstavljenih predmetih, marsikomu je bil nov tudi podatek, da je mimo Sevnice do druge svetovne vojne peljala samo enotirna proga, drugi tir je bil zgrajen šele proti koncu vojne. Pod muzejem so v kleti še lepo urejeni obokani prostori Vinogradniškega društva Šentjur (Vinogradnikova učna klet) in Old Timer kluba Večno mladi Šentjur. K muzeju spadajo še kretniška postavljalnica, signalne in progovne naprave, parna lokomotiva z vodnim napajalnikom in strojno lopo, pa še drevo Pagodovec, ki so ga posadili leta 1846 ob otvoritvi proge Gradec - Celje. Nas pa bodo na obisk muzeja spominjale starinske vozne karte z datumom in podpisom Mihaela Bučarja, ki je za svoje prizadevno delo prejel veliko priznanj in je tudi častni občan Občine Šentjur.


Z avtobusom se zapeljemo v staro trško jedro Zgornji trg pri župnijski cerkvi Svetega Jurija iz leta 1721. Oltarje je izdelal Ivan Šubic, križev pot pa je delo slikarja Janeza Šubica. 


Svojo pozornost najprej posvetimo Ipavčevi hiši, kjer nas že čaka vodička. Predstavi nam to slavno družino zdravnikov in skladateljev. Z zdravniško prakso v Šentjurju je začel Franc Ipavec (1776 - 1858), ki je zdravil tudi viteza na gradu Blagovna, sloves pa si je pridobil z operacijami sive mrene ob glasbeni spremljavi svoje žene na klavirju. V njunem zakonu so se rodili trije sinovi in štiri hčere. Benjamin Ipavec (1829 - 1908) je študiral medicino na Dunaju in v Gradcu, kjer je tudi služboval. Velja za osrednjo skladateljsko osebnosti ob koncu 19. stoletja na slovenskem. Napisal je štiri obsežne kantate, prvo slovensko opereto Tičnik, vrsto domoljubnih pesmi za zbore, številne samospeve. Uglasbil je pesmi velikih slovenskih pesnikov Franceta Prešerna (Nezakonska mati), Antona Aškerca (Ciganka Marija), Otona Župančiča, Josipa Murna Aleksandrova, Cvetka Golarja in mnogih drugih. Svoji ženi je Benjamin Ipavec menda posvetil tudi svoje najpomembnejše in najobsežnejše delo Teharski plemiči, ki velja za prvo slovensko zgodovinsko opero. Njegov brat Gustav Ipavec (1831 - 1908) se je posvetil zdravniški praksi v Šentjurju, nasproti očetove hiše zgradil svojo vilo, ki je danes naprodaj in v slabem stanju, od leta 1869 do konca 19. stoletja je bil tudi župan Šentjurja in si zelo prizadeval za kmetijsko šolo in sploh napredek šolstva. Z glasbo je budil narodno zavest, njegova je pesem Slovenec sem, ki je bila tudi med predlogi za himno samostojne Slovenije. Benjaminu in Gustavu sta v muzeju posvečeni dve sobi s prikazom življenja in dela, ogled pa spremljajo tudi zvoki njune glasbe.
V zakonu Gustava in njegove žene se je rodilo deset otrok, med njimi je najbolj znan Josip Ipavec (1873 - 1921), ki je kot zdravnik delal v Šentjurju, skomponiral baletno pantomimo Možiček, opereto Princesa Vrtoglavka, samospeve in orgelske skladbe. Tudi njegova dva sinova sta svoje delo posvetila umetnosti: Jože Ipavec (1910 - 1998) je bil slikar, scenarist v mariborskem in drugih gledališčih, tudi v Hrvatskem narodnem kazalištu v Zagrebu, komponist in zagrizen šahist. Nekaj njegovih del je razstavljenih v Ipavčevi hiši, v prostoru, kjer s koncerti ohranjajo spomin na te znane skladatelje. Njegov mlajši brat Teodor Ipavec (1912 - 2009) je živel in delal predvsem v Združenih državah Amerike kot restavrator in ves čas gojil tudi ljubezen do glasbe. 
V Ipavčevi hiši je tudi lepo urejena poročna dvorana, vrt, ki so ga skupaj s hišo uredili po Plečnikovih načrtih, v sosednji stavbi pripravljajo prostore za glasbeno šolo, vmes pa je prijeten prostor za prireditve na prostem. Dokaz, da v Šentjurju še živi glasbena tradicija, niso samo prireditve, ampak tudi dejstvo, da v občini deluje kar 14 pevskih skupin poleg številnih cerkvenih. Da imamo tudi v našem društvu glasbeno nadarjene, pa je dokazala Anica Perme s prijetnim igranjem na klavir.


Ko se sprehodimo proti cerkvi, odkrijemo spominsko tablo na hiši, v kateri se je 9. aprila 1915 rodil Dušan Kveder Tomaž. Kot komandant Brežiške čete je 12. 11. 1941 iz sevniških zaporov rešil pet političnih ujetnikov. Sevnica praznuje ta dan kot občinski praznik. 
V bližini Šentjurja je arheološko najdišče Rifnik, kjer so ljudje živeli že v četrtem tisočletju pred našim štetjem. 


V mogočni hiši nasproti farne cerkve je na ogled bogata razstava Rifnik in njegovi zakladi, po kateri nas popelje vodička z natančno razlago. Poleg turistično informativnega centra je v stavbi še spominska soba New Swing Quarteta, ki prikazuje pot te, nekdaj tako priljubljene pevske skupine doma in po svetu. Ta pot se je začela ravno v Šentjurju.
Vsi ti ogledi nas kar izčrpajo in prijetno je posedeti v Hotelu Žonta pri obilnem in okusnem kosilu ter žlahtni kapljici.
Po kosilu še malo počivamo na udobni vožni proti Vitanju, ki je za večino udeležencev manj znani kraj že skoraj čisto pod Pohorjem. Je sedež občine s površino 6500 hektarov in malo manj kot 2200 prebivalci. Med hribe stisnjeno naselje ob reki Hudinji ima danes okrog 900 prebivalcev, bogastvo neokrnjene narave in lesa, osnovno šolo z vrtcem, zdravnika in zobozdravnika, obrat Uniorja in podjetje Kovinar. Prebivalci pa se vozijo v službe vse tja do Celja. Bolj znan je kraj postal z ustanovitvijo zavoda KSEVT (Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij), ki se posveča raziskavam in razvijanju programov kulturalizacije vesolja. Organizira konference, delavnice in druge oblike, kjer se umetniki in znanstveniki ukvarjajo s tematiko človek - vesolje. Organizira razstave in se ukvarja z založništvom. 


Sedež zavoda je monolitna betonska zgradba (uradno odprli leta 2012) - izhaja iz načrta bivalnega kolesa, dela prve geostacionarne vesoljske postaje, kakor je opisana v Potočnikovi knjigi Problem vožnje po vesolju - raketni motor. Sestavljena je iz dveh nizkih valjev, ki ustvarjata vtis lebdenja in vrtenja. Osrednji razstavni prostor obkroža glavno, okroglo dvorano, ki se z gornjimi raziskovalnimi prostori povezuje skozi okroglo odprtino med obema prostoroma. Glavno krožno dvorano z obeh strani obdaja polkrožna klančina, ki predstavlja osrednji razstavni prostor. Na vrhu klančine je prehod v manjši valj stavbe – v prvo nadstropje, ki je namenjeno študijskim in raziskovalnim potrebam ter knjižnici oziroma zbirki Zakladi modernosti. Vodička nam predstavi zavod in vodi po razstavi o Hermanu Potočniku, katerega mama izhaja iz Vitanja in je sem hodil na počitnice. Zanimiva je tudi razstava Slovenski vrhovi, kjer je predstavljen doktor Anton Mavretič. Na koncu se zazremo še v inštalacijo Spektralni modulator Edvarda Zajca. Za posledek si ogledamo film o življenju na vesoljsko postaji.

V gostilni Kuzman sledi predstavitev kraja, kjer izvemo veliko podatkov in zanimivih zgodb iz preteklosti in dejstev iz sedanjosti.  Že v rimskih časih je bila to pomembna postojanka, V 11. stoletju v okviru krške škofije pa postane upravno središče obširnega območja, saj so krški tu imeli svoje ministeriale, iz katerih se je kasneje razvil rod Vitanjske gospoščine, ki je postavila dva gradova. Stari ali Gornji grad je stal na strmi vzpetini na južni strani naselbine in se prvič omenja leta 1140. Propadel je po letu 1680 in razvaline so vidne še danes. Južno od gradu se v Hudinjo izliva s 5 metrskim slapom potok Žimpret (Dantejev pekel). Novi ali Spodnji grad je nastal jugovzhodno od naselbine ob vhodu v sotesko Hudinje. Prvič se omenja leta 1322 in je imel podobno usodo kot Stari grad, le da je propadel po letu 1790, po požaru. Na obeh gradovih naj bi živela dva brata. Eden je odšel na vojsko in, ko se je vrnil je na brvi iz usnja med obema gradovoma našel svojo nezvesto ženo z bratom. Z mečem je pretrgal brv in vse trije so zgrmeli v globino pod njo. Od obeh gradov so danes vidne le še ruševine. V trgu pa je ohranjen dvorec iz 16. stoletja, ki je danes sedež občine.
Prvotno Vitanje je obsegalo le tisti del današnje naselbine, ki leži ob stari župnijski cerkvi Svetega Petra in Pavla. Kaj kmalu, pa se je razvilo novo naselje forum-trg, ki je nastal okoli škofijskega dvorca, takratnega upravnega središča. Naselju so bile leta 1306 podeljene trške pravice. Zaradi gospodarskih vplivov je bil trg izrazito ponemčen, medtem ko je ostala Vitanjska vas z okolico močno slovensko narodno zavedna. Z razvojem je trg postal močno trgovsko in obrtniško središče, okolica je ohranila kmečki značaj. Tam so se že v 17. stoletju razvili zametki fužin in glažut. Zanimivo je, da ima kraj kar dve farni cerkvi: prva je župnijska cerkev Svetega Petra in Pavla (spodnja cerkev) iz začetka 13. stoletja s kasnejšimi dozidavami in obnovami. Druga je cerkev Matere Božje na Hriberci (zgornja cerkev) iz 18. stoletja, ki jo najdemo na privzdignjeni legi v osrednjem delu kraja Vitanje, na griču Hriberca. Za čas med 1. novembrom in veliko nočjo se bogoslužje opravlja v spodnji, župnijski cerkvi (»zimski«), drugo polovico leta pa v zgornji, »letni« cerkvi. Poleg teh dveh glavnih so v Vitanju še cerkev Svetega Vida na Hudinji, Svete Marjete v Spodnjem Doliču in Svetega Antona v Breznu, pa še obilica kužnih znamenj ter kapelic.
Vsako leto v Vitanju avgusta poteka tradicionalna prireditev Holcerija. Njeno bistvo je predstavitev starih običajev v tem delu južnega Pohorja in prikaz holcarskih veščin. Poleg tega se na dan prireditve odvijajo raznovrstne tematsko povezane razstave v kulturnem domu in vsesplošni zabavni program na športnem igrišču zraven doma. V sklopu prireditev je že nekaj let podeljevanje nagrad za urejeno okolje in pa malonogometni turnir za pokal holcerja.
Polni vtisov in podatkov se vračamo domov. Še vedno dežuje. Nič za to! Joža in Štefan Senica sta nam napravila dan bogatejši, vsi udeleženci skupaj pa lepši.

Video:





Ni komentarjev: