29. 08. 15

Ribnica, Gotenica, Kočevje - 20. 8. 2015

Še pred sedmo avtobus pobere udeležence in udeleženke izleta Društva upokojencev Sevnica v Loki, Boštanju in Sevnici. Potem so na vrsti Blanca, Impoljski potok, Zavratec in Rovišče. Zdaj smo kompletni, preko 40 nas je, in brzimo skozi Rako, pa po avtocesti do Škofljice, kjer zavijemo proti Ribnici. Ob prijetnem klepetu pogledamo kdaj tudi skozi okno slikovita naselja v zelenju, komentiramo oživljanje železniške proge za prevoz potnikov, ki je gotova menda do Ribnice, za naprej pa je zmanjkalo denarja. 


V Ribnici, mestu z nekaj nad sedem tisoč prebivalci, ki je tudi sedež občine, nas blizu cerkve pričaka vodič Turističnega društva Kočevje. Najprej nas pelje v gostilno Pri Pildarju, kjer je na mizah kmalu okusna kokošja obara, ki jo je treba primerno zaliti in malico nadgraditi še s kakšno kavico. Okrepljeni se sprehodimo preko reke Bistrice, ki pa ni nič kaj bistra, vodi se pozna deževje preteklih dni. 


Taka voda pa ne moti bele čaplje, ki brska za hrano. 


Naša prva točka za oglede je Rokodelski center: zavod za rokodelstvo, muzejsko in galerijsko dejavnost v prostorih nekdanje grajske pristave. Prijetno nas je presenetil s svojo urejenostjo in pestro ponudbo. 


Vodička nas je popeljala skozi razstave lončarske in pletarske šole, razstavo V korak s časom, 


predstavila nam je tudi spominsko sobo etnomuzikologinje Zmage Kumer, ki se je rodila v Ribnici in ustvarila nešteta dela o slovenskih ljudskih pesmih. 


V pritličju pa sta nas že čakala rokodelca, ki sta predstavila izdelovanje viter in struženje lesenih izdelkov. Marsikoga je pritegnil tudi kakšen izdelek v trgovini, bogatejši pa smo bili tudi za spoznanje, kako pomembno je ohranjati tradicijo, ki sega že v leto 1492, ko je cesar Friderik III. izdal listino, s katero so prebivalci tega nerazvitega področja dobili pravico do prodajanja pridelkov, živine in domačih izdelkov brez davka. Na podlagi nje sta se razvila krošnjarstvo in izdelovanje znamenite ribniške suhe robe, ki pa danes ni brez dajatev.


Čas nas ne preganja, zato se sprehodim še po parku pri gradu z muzejem. V zelenju ob reki je vrsta kipov in kamnov z navedbo vseh pomemnih ljudi, ki so se rodili ali delali v Ribnici. Res vzorno urejeno.
Skozi Grčarice se skozi gozdove in jase s travniki zapeljemo do Gotenice, vasi, kjer je včasih živelo okrog 500 prebivalcev, danes pa tu stalno ne živi nihče. Nekdanja kočevarska vas, ki je po drugi svetovni vojni ostala skoraj prazna, je od leta 1992 vadbeni center slovenske policije. Področje je bilo dolgo časa strogo varovano in nedostopno za navadne smrtnike. Od leta 1950 do 1960 so pod zemljo zgradili zaščitni objekt - zaklonišče za slovensko vlado in politično vodstvo. Služilo bi za preživetje 80 do 100 ljudi z vso oskrbo mesec ali dva. Povprečna globina objekta je 70 metrov, najnižja točka pa okrog sto metrov pod zemljo. Graditelji in delavci so bili zavezani molčečnosti, med ljudmi pa so se širile različne govorice o podzemnem letališču, pa rovu do morja ... Po osamosvojitvi je področje Kočevske Reke in okolice odprto za javnost, Gotenica pa je še vedno območje z omejenim gibanjem, čeprav je za seznamu ogledov Turističnega društva Kočevje. Za obisk je potrebno dobiti dovoljenje, skupina mora predložiti seznam z imeni, priimki, rojstnimi datumi in navedbami krajev rojstva. Ko se dvigne rampa na vhodu, vas sprejme vodič, ki razloži zgodovino naselja, 


pokaže značilne ohranjene kočevarske hiše in zavrti film s prikazom podzemnega objekta. Pod zemljo smejo le redki: tam je zdaj filmski arhiv, ki rabi stalno temperaturo in vlago, to pa bi obiskovalci pokvarili. Vodičeva razlaga je zanimiva, odgovarja na vprašanja, veliko ve tudi o usodi Kočevarjev, zato se naše druženje v predavalnici kar zavleče. Sicer so to prostori za različna usposabljanja slovenske policije. Okrog 200 jih lahko sprejme vadbeni center naenkrat: policisti spijo v preurejenih nekdanjih hišah, na voljo imajo jedilnico, knjižnico, računalniško učilnico, športne objekte, poligone ... in učilnice. Da tako usposabljanje ni kar tako, priča tudi dodani M pred napisom UČILNICA, ki je tako postala MUČILNICA. Z mešanimi občutki odhajamo s področja ki je dolgo časa bilo tako skrivnostno in je še do pred kratkim burilo duhove.
Spet se cesta vije med gozdovi, mimo pašnikov z živino in nekdanje stražarnice do Kočevske Reke. 


Tu napravimo krog z avtobusom, da vidimo hišo - prvo novogradnjo po odprtju strogo varovanega območja, pa novejšo cerkev Svetega  Janeza Krstnika, ki je moderne oblike, z barvastimi okni, njena notranja oprema je narejena iz lesa in je delo kočevskega kiparja Stanislava Jarma. Zgrajena je bila v letih 1994 - 1999 na mestu, kjer je stala prejšnja, porušena v letih 1953-54, kot tudi vseh drugih 26 cerkva tega območja. Postavljena kot neka moralna obveza zaradi vseh porušenih. Ob cerkvi vidimo najdebelejši oreh v Sloveniji, star nad 400 let, ki pa propada. V prsni višini ima obseg 434 cm, visok je 15 m. Pod vasjo je umetno jezero z gozdnim rezervatom, v katerem gnezdijo zaščiteni orel belorepec in še nekaj drugih redkih ptic. Vozimo se še mimo obeležja, kjer je 17. decembra 1990 "prvič zadišalo po slovenski vojski", ko je bil tu prvi postroj specialne brigade MORiS.

Naš prvi obisk v Kočevju, mestu z okrog devet tisoč prebivalci, je veljal župnijski cerkvi Svetih Fabijana in Boštjana ter Svetega Jerneja. 19. julija 1900 jo je po treh letih gradnje posvetil knezoškof Anton Bonaventura Jeglič. Sezidana je na mestu nekdanje cerkve ob Rinži v historičnem novoromanskem slogu, načrte zanjo pa je izdelal dunajski arhitekt Friedrich Freiherr von Schmidt. Notranjost krasijo poslikave in mogočen kip Svetega Jerneja, delo kiparja Staneta Jarma. Njegov je tudi kip Deklica s piščalko v bližini cerkve. Kako očistiti reko Rinžo, katere ime izhaja iz nemške besede Ring (obroč), pa še raziskujejo.
Vodič nas zapelje še v prostore Turističnega društva Kočevje z bogatim izborom prospektov in spominkov, med njimi so tudi divjačinske klobase in zaščitena znamka medu: Kočevski gozdni med.


Ob obisku Kočevja je obvezen tudi ogled Šeškovega (nekdanjega Sokolskega) doma, zgrajenega v letih 1936 - 1937. Od 1. do 4. oktobra 1943 je po kapitulaciji Italije v njem potekal zbor odposlancev slovenskega naroda.  To je bilo prvo neposredno izvoljeno predstavništvo okupiranega naroda v Evropi med drugo svetovno vojno. Udeležilo se ga je 572 neposredno in posredno izvoljenih ter delegiranih odposlancev, vseh udeležencev pa je bilo 650. 


Ogledamo si dvorano z znanim napisom NAROD SI BO PISAL SODBO SAM (Ivan Cankar), na katerem se še vidijo streli Nemcev, ki so po Italijanih zavzeli Kočevje. Dvorano še danes uporabljajo za prireditve, na stenah pa je pravo bogastvo risb Božidarja Jakca, ki je bil tudi udeleženec zbora. Sicer je dom sedež Pokrajinskega muzeja Kočevje. V muzeju je tudi razstava Kočevska: Izgubljena kulturna dediščina kočevskih Nemcev, ki prikazuje predvojne, medvojne in povojne dogodke, ki so pripeljali do preselitve, izselitve, po konco vojne pa tudi do izgona Nemcev iz tega območja. Vodička nam ob filmu predstavi značilnosti Kočevske s skoraj 90 procentno poraslostjo z gozdovi, značilnimi živalmi, zgodovino področja, krošnjarstvo. Na razstavi se posebej posvetimo usodi Kočevarjev. V letih 1330 - 1350 so grofje Ortenburžani poselili kočevsko območje z nemškimi kmeti, predvsem s Tirolske in Koroške, kar enajst tisoč jih je prišlo na ozemlje današnje Slovenije. V težkih razmerah so krčili gozdove, uredili polja, zgradili vasi. Zaradi nacistične propagande in obljub so se večinoma izselili med drugo svetovno vojno, ker je ta del Slovenije pripadel Kraljevini Italiji. Njihovi potomci so razseljeni po celem svetu, največ jih je v Združenih državah Amerike, kjer poskušajo ohraniti svojo tradicijo v društvih. To so ljudje brez domovine, iztrgani zemlji, ki so jo naselili pred več kot 600 leti, kamor pa se še vedno vračajo in iščejo svoje korenine. Če hodimo po območju njihovih nekdanjih vasi, lahko naletimo sredi divjega rastja na staro sadno drevje, z zelenjem prerasle ruševine, zapuščene zbiralnike za vodo, stare nagrobnike. Planinci smo nanje naleteli v bližini Kostela, pa okrog Kočevja, pod Mirno goro ... Nekaj kočevskih Nemcev je ostalo v Sloveniji in tudi oni imajo svoje društvo: Društvo Kočevarjev staroselcev. Mogoče je najbolj znan med njimi August Gril, ki se med drugim ukvarja tudi z gensko banko starih sort jablan in hrušk. Na moje presenečenje je bila v vodstvu tega društva tudi moja nekdanja profesorica s Filozofske fakultete, leta 2013 umrla Doris Debenjak. Izhajala je iz kočevarske družine Krisch, se vse svoje življenje ukvarjala s slovenščino in nemščino, kočevarskega narečja pa se ni naučila. Med drugim je z možem in sinom avtorica obsežnih slovensko-nemškega in nemško-slovenskega slovarja. Študenti nismo imeli pojma o njenem poreklu. Tudi sicer večina Slovencev ne pozna dobro tega dela zgodovine. Sama sem imela o Kočevarjih čisto zgrešeno mnenje in sem se za njihovo usodo začela bolj zanimati potem, ko smo na planinskih pohodih naleteli na ostanke njihovih vasi. Na internetu sem našla spletne strani društev, različne zapise, po mojem mnenju pa je dober prikaz njihovega življenja tudi knjiga Zvonovi so umolknili, ki jo je v angleščini napisal John Tschinkl. Rodil se je materi Slovenki in očetu Kočevarju, svojo mladost preživel na Kočevskem, na svoji koži doživel preselitev v Posavje, se spraševal o usodi prejšnih lastnikov kmetij, kamor so jih naselili. Opisuje tudi njihovo kalvarijo ob koncu druge svetovne vojne in beg ob Savi navzgor, skozi Sevnico in Radeče. Zgodba, ki je prežeta z avtorjevimi spomini, tudi na povojne obiske v Sloveniji (sicer živi v Združenih državah Amerike), in podkrepljena z dejstvi, nas popelje skozi stoletja dolgo zgodovino do konca Kočevarjev. Knjiga je prevedena v slovenščino in na voljo v knjižnicah, tudi sevniški.
Ob razlagi vodiča o nekdanjih vilah, sedanjih zavodih in propadlih podjetjih se zapeljemo še do kočevskega Rudniškega jezera na področju nekdanjega rudnika, katerega začetki segajo v leto 1803.  


Jezero je nastalo na dnu rudniške kotanje, v kateri so z dnevnim kopom izkoriščali rjavi premog. V času delovanja rudnika je v kotanjo pritekal Rudniški potok, polnil je dve večji luži, katerih vodo pa so v času obratovanja rudnika prečrpavali in jo uporabljali pri separaciji premoga. Vodo so po velikih ceveh odvajali v bližnjo reko Rinžo. Leta 1978 se je delo v rudniku prenehalo, voda pa je polagoma napolnila kotanjo. Jezero je globoko do 70 m, njegova površina je okrog 1,5 km2, obala pa meri okrog 3 km. Okoli jezera je speljana naravoslovna učna pot, August Gril pa je ob njem nasadil stare sadne sorte. Jezero danes ponuja številne rekreacijske možnosti, čolnarjenje, plavanje, potapljanje, ter pozimi drsanje. Leta 1989 je Ribiška družina Kočevje začela v jezero vlagati večje količine rib, veliko iz reke Rinže, v letu 2003 pa tudi iz Reškega jezera. V jezeru so kleni, linji, krapi, somi, rdečeperke, ščuke, amurji. (po podatkih Wikipedie) Mi jezero občudujemo kar iz avtobusa, ker nam že pošteno kruli v želodcih.


Kočerjo (pozno kosilo, zgodnja večerja) ob petih popoldne dočakamo v Gostišču Veronika (Vila Sajovic). Vse s tekom pomažemo, primerno zalijemo, z vsem smo zadovoljni, le kava je nekam vodena. Verjetno zato, da bi laže zaspali.


Ko se vračamo, v bližini Kočevja naletimo na oviro na cesti. Prečka jo velika čreda krav, ki nam je v dokaz, da tu domačini skrbijo za samooskrbo z mlekom, mlečnimi izdelki in mesom. Tokrat se peljemo skozi Dvor, mimo Novega mesta, pa spet skozi Rako ... Prijetno smo utrujeni in hvaležni organizatorjem, šoferju in vodičem za bogat dan.

Video:













Ni komentarjev: