29. 01. 15

Z Brega na Rudo - 28. 1. 2015

Ko vidimo na Taninovem termometru, da je temperatura minus pet, nas takoj malo bolj zebe. Pa ne čisto zares, saj smo člani študijskega krožka Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje vedno dobro opremljeni za na pot. 14 nas je danes in odpeljemo se do Brega, 


kjer parkiramo ob igrišču. V mislih se bojim, da bo danes precej hoje po asfaltu, pa sem prijetno presenečena, ko zavijemo med hišami navzgor in potem po poteh med travniki. 



Trava je pobeljena s slano, dvigamo se po megli, Savo pod nami komaj slutimo. Povzpnemo se na Gradišče, potem pa iščemo prehod po grebenih, da se ne bi bilo treba spustiti, potem pa spet dvigati. Prvi del grebena je lepo oblikovan in je skoraj gotovo delo človeških rok, pa tudi ime zaselka kaže na pradavno naselbino. Sončni žarki prodirajo med drevjem in obeta se lep dan. Med bujnim mahom in debelo plastjo listja najdemo celo lisičko, 


potem pa široko gozdno pot in prav kmalu smo na asfaltni cesti pod Rudo. Tu je bil do konca druge svetovne vojne grad češkega lastnika, ki pa je bil požgan in nanj spominja samo še betonska plošča, ostanki balkona in 


obelisk v spomin na rimske čase. 



Odpirajo se nam razgledi na vse strani: najlepši so proti Lisci in Razborju. Na soncu se krepčamo z različnimi sladkarijami in nazdravimo z Vinkovim vinom njegovima praznikoma in našim lepim potem, 

Foto: Vinko Šeško.
napravimo skupinski posnetek, potem pa kar po cesti napotimo nazaj v dolino. 


Ne pozabimo pokukati nazaj proti Lisci in cerkvi Svetega Jošta, 


nad cesto pa najdemo tudi mogočni hrast. Okrog njega pa nežne cvetove žafrana: pomlad prihaja. Potok ob cesti prijetno šumlja in skaklja preko manjših pragov, navdušeni pa smo tudi nad lepo urejenim izhodiščem za Jurkovo pot na Lisco z informativnima tablama in mizo s klopmi za počitek. Na Bregu nas zamika še sprehod na brv čez Savo, 


ki nudi lepe razglede proti Lisci in Razborju, vas Šmarčna pa se skupaj z Lisco gizdavo ogleduje v vodnem ogledalu. 

Pogleda vredni so tudi oboki železniškega mostu, nad nami pa na hribu kraljuje Lovrenc.
Zapeljemo se v lokal Jumbo, kjer se posladkamo z Nevenkinimi kremnimi rezinami in Vojkovo pijačo, vsem trem slavljencem pa tudi zapojemo in želimo vse najboljše.

Video:

27. 01. 15

Jeterbenk in še kaj ... - 26. 1. 2015

Minus ena stopinja je zjutraj v Sevnici in megla nas spremlja vse do Gorenjske. Tam pa: sonce in venec zasneženih gora. Ponedeljkova skupina gre više, na razgledne točke. Nekaj kolovratimo po Goričanah, se zapeljemo do Slavkovega doma, potem pa malo nazaj na Golo Brdo tam pri cerkvi Svete Trojice. Zapeljemo se naprej do manjšega kamnoloma, kjer najdemo prostor za parkiranje. 


Peš se odpravimo po gozdni cesti, skozi veje se nam smehlja s soncem obsijana cerkev, pri križišču poti proti Slavkovem domu lahko občudujemo lepo vzdrževani križ. V grapi na desni ležijo navzkriž bukova debla, ob poti pa naletimo tudi na pravo skladišče lesa. Zaradi transporta je cesta tu zelo razrita, k sreči pa je še pomrznjena. Na strmem pobočju Jeterbenka, ki v sebi skriva veliko vode, gosti pa tudi zaščiteno rastlino blagajev volčin, med drevjem zagledamo še eno cerkev - Sveti Jakob na Petelincu, na pečini zgrajena v renesančnem slogu iz leta 1751. 


Sicer pa se nam skozi veje dreves vedno znova odpirajo pogledi na s soncem ožarjene gore, v veselje pa so nam tudi drobni cvetovi rese. 


Pot je lepo vzdrževana in označena, Turistično društvo Žlebe - Marjeta je poskrbelo tudi za lične smerokaze. Večina pohodnikov je namenjena po udobni poti na Topol (Katarino), manjšina se nas odloči za vzpon na Jeterbenk po grebenski stezi. 



Greben je ponekod zelo ozek, pa se spet malo razširi, vmes je več manjših vzponov, kjer misliš, da si že na vrhu, pot pa še kar naprej, 


Šele, ko zagledaš velik križ, si na vrhu in nadmorski višini 774 metrov. 



Tam pa se odprejo nebesa, kar se tiče razgledov: zasneže gore, v dolini pa Medvode, 


Golo Brdo ... Tu so imeli svoj grad roparski vitezi Hertenberški, ki je omenjen leta 1252, leta 1444 pa že opuščen. Pod njim naj bi bil skrit zaklad, ki ga lahko najde nekdo, ki poljubi kačo. Jaz kače in zaklada nisem iskala, dovolj veliko bogastvo mi je bil razgled. Na viteze spominja prireditev Po poti roparskih vitezov 25. junija, po njeni trasi pa lahko hodimo vse leto. Še spust po zaviti poti in pot se zravna, razgledi pa so še vedno božanski, 


tudi na cerkev Svetega Jakoba starejšega na Brezovici, ki je iz 17. stoletja. 


Jeterbenk pa ostaja zadaj. Proti Topolu je treba naravnost, mene pa zamika nemarkirana strma pot na Rog nad Katarino, ker vem, da njegovih 798 metrov nadmorske višine ponuja lepe razglede. Čeprav je pot kratka, se kar zadiham in namučim do velikega križa na vrhu: sonce je omehčalo pomrznjeno zemljo in kaj zlahka zdrsneš. 



Malo uživam na sončku, 


potem pa se spustim do cerkve Svete Katarine iz začetka 17. stoletja (zgodnji slovenski barok) v naselju Topol pri Medvodah, ki ga poznamo tudi pod imenom Katarina nad Ljubljano. Ni več časa za Svetega Jakoba, hitrejši kolega ga je uspel obiskati, ostali pa se vračamo v dolino. Prežene nas tudi oster veter, ki ga na grebenu in vrhovih sploh ni bilo čutiti. Paziti moramo na korake, ker je pot ponekod že blatna in spolzka, kljub temu pa ne spregledamo posameznih cvetov teloha, trobentic in rese.
Če smo že v Medvodah, zakaj ne bi obiskali Zbiljskega jezera, ki je nastalo leta 1953 z zajezitvijo reke Save za hidroelektrarno Medvode. Prijetno smo presenečeni nad turistično ponudno in urejenostjo lokalov, končno pridemo tudi do zaslužene kavice. 



Največ pozornosti posvetimo veliki skupini labodov, ki jim družbo delajo še različne vrste račk. Zanimivo je živali opazovati pri njihovem elegantnem plavanju in borbi za hrano.
Nedaleč od jezera je na hribu grad, ki ga nihče od nas ne pozna. Od domačinov izvemo, da je to Stari grad nad Smlednikom in odločimo se, da se povzpnemo še na ta hrib. Iz doline bi sicer lahko pešačili ob Kalvariji - štirinajstih baročnih kapelicah križevega pota iz leta 1772, vendar raje najdemo dostop po cesti. Smledniški grad je bil znan že v 11. stoletju, dozidavali so ga do leta 1610. Bil je last mnogih plemiških družin in pomemben za obrambo važne trgovske poti iz Kamnika proti Škofji Loki. Ko so ga opustili, so v dolini v vasi Valburga v 17. stoletju zgradili renesančni dvorec grofov Lazarini. Verjetno se še spominjamo, kako je plemiška družina dobila dvorec spet v svojo last, ga po letu 2000 restavrirala, leta 2007 pa je bil podtaknjen požar in dragocene freske so bile spet močno poškodovane. 


Stari grad obnavljajo in je mogočna zgradba, na restavratorska dela čaka še osrednji stolp, ki naj bi bil visok okrog 30 metrov. 


Z zidov gradu se odpirajo krasni razgledi proti Šmarni gori, Polhograjskim Dolomitom, Kranju z okolico, letališču Brnik, Kamniško Savinjskim Alpam in Karavankam ... Pod nami se razprostirajo preproge njiv, travnikov in gozdov, hiše slikovitih naselij so kot igračke ... Pod gradom je tudi okrepčevalnica, po skalah do obzidja krajša plezalna pot, v gozdu pa steze za tek. Smledniška legenda govori o krutem graščaku, ki je potem, ko se ni hotel z njim igrati nihče od okoliških graščakov, povabil na partijo samega hudiča in pri igri za vse ali nič izgubil tako življenje, dušo in svojo hčer, ki se je spremenila v kačo, ki čaka pastirčka, ki jo bo rešil iz uroka. 

Foto: Vinko Šeško.
Pri kombiju nazdravimo z Vinkovo modro frankinjo: njegovima praznikoma in lepemu dnevu.
Polni vtisov se vračamo domov, klepetamo in ugotavljamo, da so nizki dolenjski griči beli od snega celo na sončni strani, veliko višji gorenjski pa kopni. Narobe svet?

Video:












25. 01. 15

Po evropski pešpoti E6 - 24. 1. 2015

Dvajset minut do šestih zjutraj se pri Prahovih preko ceste začneta ogrevati dva avtobusa. Oho, toliko nas bo! Na pohod po evropski pešpoti E6 se odpravljamo, vkrcamo še potnike na avtobusni postaji, pa potem še nekatere po malem vse do Ljubljane. Na Lomu osvežitev: pri Marche-ju znajo stvari tako razložiti, da ti kar same padejo na pladenj. Pri meni je to rogljiček za h kavi, potem pa ti dodajo še oranžni sok in imaš mini zajtrk. Ker pa jaz kar izdatno zajtrkujem pred odhodom od doma, je bila to že malica. Novost na postajališčih ob avtocesti so plačljiva stranišča: daš 50 centov in dobiš kupon, ki ga lahko v restavraciji v dveh mesecih vnovčiš na kateremkoli počivališču Marche v Sloveniji. Mi pa naprej proti morju. Malo višji hribi okrog nas so ozaljšani s svežim snegom, seveda je tudi Nanos primerno pokrit. 


Pri hotelu Belvedere se izkrcamo, pozdravimo s starimi prijatelji, 


občudujemo pogled na Izolo, Nanos s klobukom, na obzorju pa nas pozdravlja venec italijanskih gora v belem. 


Predsednik Komisije za evropske pešpoti Jože Prah in lokalni planinci ter turistični delavci nas uradno pozdravijo, domačini tudi dezinficirajo z žganjem iz kakija, potem pa na pot! 


Znana, že večkrat prehojena pot nad morjem proti Strunjanu, mi je vedno ljuba. Vodi nas gozdar iz teh krajev, ki razloži zgodovinsko ozadje tega področja, kasneje pa še značilnosti Krajinskega parka Strunjan



Nad starim delom naselja, od koder je lep pogled proti Piranu, se sprehodimo do velikega križa, 


potem pa po robu do hotela Krka v Strunjanu, kjer skala obeležuje konec poti E6 v Sloveniji. 

Foto: Vinko Šeško.
Kasneje na tiskovni konferenci v hotelu izvemo o načrtih za njeno nadaljevanje na Hrvaško in še o drugih aktivnostih v zvezi s pohodništvom in kolesarjenjem. 

                                                                                  Foto: Vinko Šeško.
Tovarna Krka vse pohodnike radodarno obdari z nahrbtniki in pohodnimi palicami. Tone spet dvigne zastavo, darila odložimo v avtobuse in 


nadaljujemo pot preko solin, potem pa v hrib po cesti in naprej po prijetni poti do Pacuga


Nad potjo se v zelenju skrivajo počitniške hišice podjetja Inkos iz Krmelja in prijetna je misel, da so te počitniške kapacitete ostale. 


Spustimo se v Fieso


potem pa tik ob morju rahlo povzpnemo do Pirana


Spodnji posnetek je delo Vinka Šeška.
Na Tartinijevem trgu se malo odpočijemo ob kavici, naredimo skupinski posnetek, pozdravita pa nas tudi domačinki, ki sta zelo aktivni v študijskih krožkih. 


Sprehod ob obali do Portoroža nam služi za vdihavanje morskega zraka in klepet, ob štirih pa nas avtobusa odpeljeta proti domu. Obvezni postanek na Lomu, potem pa v domači dež, ki se do Sevnice spremeni v sneg. Čeprav ni bilo sonca, smo doživeli lep dan s soncem v sebi in prijetnih sopotnikih.

Video:






8. 01. 15

Črete in Zleteče - 7. 1. 2014

Megleno jutro je neverjetno mrzlo: pet stopinj pod ničlo, 17 neumornih članov in članic študijskega krožka Spoznavanje naravnih vrednot pa se ob osmih pri rondoju odpravlja na pot. Ne gremo daleč. Zapeljemo se skozi Orehovo in parkiramo pri odcepu za Črete. Kar takoj nam Vinko postreže z zgodbo o spodnjem mostu, ki je bil privezan na zgornjega, da ga voda ne bi odnesla. 


Nam pa se voda prikazuje predvsem v obliki megle in jasno vidimo le bližnje stvari, med drugim tudi veliko bele omele na starih drevesih. Redke hiše ob cesti ne kažejo življenja, ljudje so v službah in šolah, pri eni pa nam le prijazni starejši domačin pomaga z nasveti. 


Asfaltirano cesto zamenjamo za mehkejšo pot, odpirati pa se začnejo tudi razgledi: Veliko Kozje, Razbor, Lovrenc. 


Malo naprej nas iz hleva pozdravlja bela kozica, mogoče bi rada z nami. Prijetna pot po gozdu, potem pa za večino presenečenje: znajdemo se na markirani trasi proti Lisci preko Ledine. No, saj Črete so uradno pravzaprav Ledina. Tu Vinko obudi žalosten spomin na drugo svetovno vojno, ko je na tem mestu z mamo našel mrtvega kurirja. 

Foto: Vinko Šeško.
Pot nadaljujemo do križišča nad Križem, kjer si opomoremo ob sladkih in tekoćih dobrotah. Na same Zleteče (uradno Ledina) ne gremo, hodimo pa pod njimi, nekaj časa po zelo poledeneli poti. Pod nami se razprostirajo veliki travniki in pašniki, ki so zdaj prazni, na drugi strani hriba pa lahko "poklepetamo" s tremi konji, ki so veseli naše družbe. 



Z njimi uživamo v razgledu na Savo in polja, ki izgledajo kot velika moderna krpanka. V lokalu na koncu Orehovega kar dolgo traja, da pride vsak do svoje kave ali čaja. Pa nič hudega - imamo pač več časa za druženje.

Video: