25. 05. 16

Zaključek študijskega leta za študijski krožek Spoznavanje naravnih vrednost v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica - 25. 5. 2016

Od sredine oktobra do konca aprila smo se člani in članice študijskega krožka Spoznavanje naravnih vrednot zbirali ob sredah in hodili raziskovat občino Sevnica in kdaj še malo preko njenih meja. 24 srečanj se je nabralo, veliko zanimivega in lepega smo odkrili, se družili in lepo imeli. Danes smo prišli na zaključek študijskega leta.


Zbor ob običajni osmi uri, vendar na neobičajnem mestu: pri fitnesu na prostem na obrežju Save v Sevnici. Krasno, sončno jutro, mi pa v razigranem vzdušju. Marti zapojemo za rojstni dan in ji izrečemo naše iskrene želje. Nevenka je poskrbela za improvizirano mizo v senci pod orehom, tudi nekaj odej za lenarjenje na tleh je na voljo. Za začetek pa nam ni za lenarjenje: čakajo nas trije člani Balinarskega kluba, ki so že pripravili obe stezi. 



Zgornjo sliko je posnela Nevenka Vahtar.

Predstavijo nam balinanje in kmalu nam je vsem jasno, da to ni tako enostavna igra. Treba je biti skoncentriran, fizično pripravljen in osvojiti dobro tehniko. Po prikazu smo bili mi na vrsti: vsak se je lahko preizkusil in kar ogreli smo se. Klubu in predsedniku Francu Ernestlu prisrčna hvala za to priložnost!


Po igri sledi zaslužena malica: miza se kar šibi pod dobrotami. Animatorka Nevenka se s sliko vseh udeležencev študijskega krožka in steklenico brinovca zahvali mentorju Vinku, vsem članom in članicam pa podari manjše slike z ročno napisanim besedilom:

Od 9 - 10 do 15 - 16 = že 7 let!
Čez drn in strn - tud' z Ljubovo pomočjo,
za Vinkom hitimo,
ob lepem postojimo,
ob razvalinah zgodovino obudimo,
se naravnih vrednot veselimo,
ob lepih razgledih se umirimo.




Ker je danes ravno 25. maj, ki je bil včasih Dan mladosti, se spomnimo zaobljube, ki pa jo danes zapojemo malce drugače:

Mentor Vinko, oj, mentor Vinko, zaobljubo damo:
da se s tabo, oj, da se s tabo še na pot podamo!

Pridobljene kalorije je treba pokuriti, zato se lotimo vaj na orodjih fitnesa na prostem. 


Kar dobro nam gre, veliko pa je tudi hecanja in smeha. Potem se poslovimo z željo, da v jeseni nadaljujemo s spoznavanjem naravnih, pa tudi kulturnih vrednot v občini in širše.

Video:

24. 05. 16

Pod Golico - 23. 5. 2016

Od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica smo tokrat le štirje. Ampak odločitev je trdna: želimo uživati med narcisami pod Golico. Kljub postanku za kavo smo na Javorniškem Rovtu že v dobrih dveh urah. Na travnikih za Domom Pristava narcis ni veliko, nekatere že odcvitajo. 


Podvizamo se proti Domu kurirjev NOB in strmo navzgor na cesto. 

 Zgornjo sliko je posnel Vinko Govekar.

Kmalu je nad nami travnik z nešteto cvetovi, ki ga obkroža gozd različnih zelenih barv, vmes pa bogatijo paleto rjave barve, ki pa so na žalost od pomrznjenih bukovih listov. 


Hitro napredujemo po cesti do križišča, kje cesta levo zavije proti Planini, mi pa krenemo na desno, v smeri Struške. Ko pridemo po nekaj več kot uri hoda z Javorniškega Rovta do strme pešpoti na Pusti rovt, nas strmina ne zanima več. Ob strugi hudournika se malo spustimo in že smo v našem raju: lani smo odkrili te Lipene in tudi letos nas okolje očara. 




Spodnji posnetek je delo Vinka Šeška.
Zadiši po gosto rastočih narcisah, vmes nam mežikajo mali encijani, više se belina narcis druži z rumeno barvo regrata. Med njimi stoji mogočna smreka, pri kateri iz enega debla rasteta dva vrha, pa vendar se vse zliva v eno celoto. Na spodnjem delu travnika sta našli svoje mesto dve majhni poslopji, ne tri poslopja, šteti je treba še posebno stranišče na štrbunk. Po uživanju in fotografiranju se podpremo še z malico, potem pa sledi kovanje načrtov za naprej. Končno se odločimo, da se vsi vrnemo do avtomobila. Pot je zelo raznolika: ravni odseki, nekaj bolj strmih spustov, veliko je tudi različnih potočkov, ki jih je treba prečiti, pa nekaj blatnih mlak. 


Zato pa je tudi veliko kalužnic, ki krasijo obrobke. Po slabi uri smo spet na Javorniškem Rovtu, radi pa bi prišli do Pustega. Cesta je dobro utrjena, nekaj težav pa imamo z orientacijo in se zapeljemo preveč pod Struško. K sreči nas sprehajalka s psom usmeri na pravo cesto. Ne pripeljemo se samo na Pusti rovt, še naprej čisto do meje z Avstrijo. 




Hojo po graničarski stezi že poznamo: vedno nas razveseli z lepimi razgledi proti Stolu in na dravsko dolino naše sosede. Zoprno piha in precej hladno je, vendar mi se ogrejemo s hojo strmo v hrib, da bi ujeli boljše razglede in poglede na poljane narcis. Kakšna četrtina jih je še v popkih in to jim daje še poseben čar. Že nekaj časa se zbirajo oblaki in nas opominjajo, naj se vrnemo v dolino. 


Pred Domom Pristava spijemo še okusno kavico, potem pa proti domu. Uspe nam celo uiti dežju.

Video: