24. 05. 16

Pod Golico - 23. 5. 2016

Od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica smo tokrat le štirje. Ampak odločitev je trdna: želimo uživati med narcisami pod Golico. Kljub postanku za kavo smo na Javorniškem Rovtu že v dobrih dveh urah. Na travnikih za Domom Pristava narcis ni veliko, nekatere že odcvitajo. 


Podvizamo se proti Domu kurirjev NOB in strmo navzgor na cesto. 

 Zgornjo sliko je posnel Vinko Govekar.

Kmalu je nad nami travnik z nešteto cvetovi, ki ga obkroža gozd različnih zelenih barv, vmes pa bogatijo paleto rjave barve, ki pa so na žalost od pomrznjenih bukovih listov. 


Hitro napredujemo po cesti do križišča, kje cesta levo zavije proti Planini, mi pa krenemo na desno, v smeri Struške. Ko pridemo po nekaj več kot uri hoda z Javorniškega Rovta do strme pešpoti na Pusti rovt, nas strmina ne zanima več. Ob strugi hudournika se malo spustimo in že smo v našem raju: lani smo odkrili te Lipene in tudi letos nas okolje očara. 




Spodnji posnetek je delo Vinka Šeška.
Zadiši po gosto rastočih narcisah, vmes nam mežikajo mali encijani, više se belina narcis druži z rumeno barvo regrata. Med njimi stoji mogočna smreka, pri kateri iz enega debla rasteta dva vrha, pa vendar se vse zliva v eno celoto. Na spodnjem delu travnika sta našli svoje mesto dve majhni poslopji, ne tri poslopja, šteti je treba še posebno stranišče na štrbunk. Po uživanju in fotografiranju se podpremo še z malico, potem pa sledi kovanje načrtov za naprej. Končno se odločimo, da se vsi vrnemo do avtomobila. Pot je zelo raznolika: ravni odseki, nekaj bolj strmih spustov, veliko je tudi različnih potočkov, ki jih je treba prečiti, pa nekaj blatnih mlak. 


Zato pa je tudi veliko kalužnic, ki krasijo obrobke. Po slabi uri smo spet na Javorniškem Rovtu, radi pa bi prišli do Pustega. Cesta je dobro utrjena, nekaj težav pa imamo z orientacijo in se zapeljemo preveč pod Struško. K sreči nas sprehajalka s psom usmeri na pravo cesto. Ne pripeljemo se samo na Pusti rovt, še naprej čisto do meje z Avstrijo. 




Hojo po graničarski stezi že poznamo: vedno nas razveseli z lepimi razgledi proti Stolu in na dravsko dolino naše sosede. Zoprno piha in precej hladno je, vendar mi se ogrejemo s hojo strmo v hrib, da bi ujeli boljše razglede in poglede na poljane narcis. Kakšna četrtina jih je še v popkih in to jim daje še poseben čar. Že nekaj časa se zbirajo oblaki in nas opominjajo, naj se vrnemo v dolino. 


Pred Domom Pristava spijemo še okusno kavico, potem pa proti domu. Uspe nam celo uiti dežju.

Video:

Ni komentarjev: