14. 05. 17

Pod Svetim Rokom - 10. 5. 2017

Še zadnjič v tem študijskem letu se na parkirišču v Šmarju (Sevnica) zbiramo člani in članice študijskega krožka Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica. 


23 nas je in danes že kar na začetku krenemo peš: 


med bloki in na Grič, potem pa do križišča na Na Hrastih, kjer se nam pridružijo še ostali. 





Travnik ob cesti nas pritegne z raznolikim cvetjem, odpirati pa se nam začnejo tudi razgledi. 


Pri Vintarjevi zidanici je prvi postanek, da si s ta kratkim privežemo dušo. Po lepo shojeni poti zavijemo v gozd in 




potem navzdol do travnika v Drožanju, kjer nas zanima vodno zajetje. Zgradili so ga leta 1931 in takoj za vhodnimi vrati je bazenček, potem pa je mogoče slediti pritekajoči vodi po približno 70 metrov dolgem betonskem rovu. Tri domačije še vedno uporabljajo to vodo, ki izvira pod previsno skalo. 


Pred zajetjem stoji stara votla vrba z dovolj veliko odprtino za odraslega človeka, tu je tudi staro zidano perišče, po zidu okrog vrat pa raste zelenje kot naravno okrasje. 



Med hišami in cvetočimi travniki se zdaj vzpenjamo nazaj v smeri Svetega Roka, vmes pa občudujemo še slikovito skupinico kokoši in dveh petelinov, malo više pa cvetoče "cekinčke". 


Pri gostoljubni Marjanci se je vedno treba oglasiti: na pijačo in klepet. Tudi tokrat tega običaja ne izpustimo. 


Pri sosednji hiši se pase škotsko govedo, ki smo se ga zdaj že navadili, včasih pa je bilo prava atrakcija. 


Pred cerkvijo Svetega Roka občudujemo čudovit razgled, ogledamo pa si lahko tudi notranjost te romarske cerkve . Viri navajajo:

Izročilo pravi, da naj bi bilo na mestu sedanje cerkve nekoč gradišče. Izročilo potrjuje dejstvo, da so blizu cerkve v preteklosti res odkrili ostanke predzgodovinskega gradišča. Cerkev je bila zgrajena v spomin na kugo, ki je tu večkrat morila v 17. stoletju. Letnica 1632, vidna v prvem nadstropju stolpa, je po vsej verjetnosti letnica postavitve cerkve. Leta 1734 so bili narejeni oba stranska oltarja, delo znanega slovenskega baročnega slikarja Valentina Metzingerja in domnevno prižnica. Stolp je bil k cerkvi dozidan pozneje, okoli leta 1750. Zvonik, ki je bil prvotno čebulast, je bil leta 1868 predelan in je dobil drugo obliko. V 19. stoletju je bila verjetno k zahodni stranici zvonika prizidana lopa. V 19. stoletju je cerkev privabljala romarje tudi zaradi bratovščine Sv. Valentina. Vsak član bratovščine je bil zato deležen duhovnih sadov: molitve in mašne daritve pri oltarju Sv. Valentina. Tudi to je močno privabljalo romarje k temu lepemu svetišču. Zadnji celovit okras je dobila cerkev leta 1913, ko jo je poslikal furlanski slikar Osvald Bierti iz Gemone. Cerkev ima tri oltarje. Veliki oltar, posvečen Sv. Roku, je nastal v prvi polovici 18. stoletja. Oba stranska oltarja iz leta 1734 Vrišer pripisuje Kranjskemu rezbarju. Kvalitetni oltarni sliki sta delo znanega ljubljanskega baročnega slikarja Valentina Metzingerja. Na levem oltarju je slika Sv. Kozma in Damijana, na desnem slika Sv. Valentina.

 Foto: Vinko Šeško.

Mimo cvetja ob cesti in kapelice se spet spustimo do Vintarjeve zidanice, kjer nas čakajo: 


okusna sarma, slastne kremne rezine, pecivo vseh vrst in oblik, pijače bolje, da ne omenjam. Uživamo na soncu in v veseli družbi s hvaležno mislijo za Vinka in Ljuba, ki sta skupino strokovno vodila, Nevenko kot neumorno organizatorko in kronistko, skrbno blagajničarko Ivanko, ki se je danes kot gostiteljica z možem še posebno izkazala.

Video:


Ni komentarjev: