8. 05. 17

Na Limbarsko goro - 8. 5. 2017

Vremenska napoved ni kaj prida: nad nami oblaki, vendar proti zahodu nekaj jasnine. Zato se osem članov in članic Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica kar hitro odloči za cilj našega današnjega pohoda: Limbarska gora. Z dvema avtomobiloma do Radeč, naprej pa s kombijem do Zidanega Mosta, kjer nastopi prva težavica: cesta proti Hrastniku je zaprta in peljati moramo po obvozu skozi Rimske Toplice, Marno in Dol. Naprej gre brez problemov: Zagorje, Kisovec, pred Izlakami na levo proti Moravčam. Na poti smo imeli celo nekaj sonca, tu pa nas zagrne megla. Kavo popijemo v bistroju Rosfrei pri Knjižnici Moravče, ne vemo pa česa so "fraj", če bi pisalo "rost", bi bila to rja, in bi bili nerjaveči, tako pa ... Navadno smo se na Limbarsko goro napotili kar iz Moravč, saj obe poti nista dolgi kaj več kot uro in pol, ker pa sta speljani precej po asfaltu, se odločimo za vožnjo do naselja Gabrje pod Limbarsko goro. 




Parkiramo ob cesti in se napotimo mimo hiš in kapelice, pri njej zavijemo levo in kmalu desno v hrib in skozi gozd spet na cesto. 



45 minut hoje nam obljubljajo in dobršen del se držimo ceste, se veselimo pomladnega cvetja ob njej: tulipani, perunike, španski bezeg; v strmini se ob konju igrajo kozlički, le človeka pa ni skoraj nikjer nobenega. 



Kar naenkrat smo na soncu nad meglo in preko nje zremo k cerkvi Svetega Miklavža na jugu, 




na zahod se odpirajo Juljci, bolj proti severu Kamniške. 


Tik pod kapelico v daljavi na obzorju odkrijemo še Kum 




in potem se predamo lepemu pogledu na cerkev Svetega Valentina in zvonik, ki stoji ločeno od cerkvenega poslopja. Neverjetno velika in razgibano je ta romarska cerkev, ki so jo zgradili okoli leta 1667 in povečali v prvi polovici 18. stoletja. Sveti Valentin naj bi bil priprošnjik pri telesnih slabostih (božjasti) in kužnih obolenjih. Prvotno je tu stal tudi Limbarski grad. V lokalu se odžejamo s čajem in pivom, malicamo iz nahrbtnika in klepetamo s prijetno gospo. 


Nasmejimo se tudi šegavim napisom, najbolj tistemu, da je sekiranje prepovedano. Prečrtana je pa sekira. Ob tem sem se spomnila na nečakinjinega sina, ki pri svojih treh letih pravi, da bi papir rad škarjal, če ga želi rezati. Kaj hočemo, tudi tako lahko obogatimo jezik. 


Drugi posnetek je delo Vinka Šeška.
Za cerkvijo hočemo pokukati proti avtocesti, pa slišimo samo hrup z nje, no, na zahodu pa se nam malo pokaže. 


Vračamo se po isti poti in Moravče, kraj s kakšnimi 800 prebivalci, samo prevozimo. Za osvežilne napitke se ustavimo še pri Vidrgarju, potem pa hitimo proti domu. Vmes kombi še nekajkrat operejo dežne kaplje, mi pa smo varno pod streho.

Video:

Ni komentarjev: