Zadovoljstvo v majhnih stvareh: Po Ovnovi poti

Kar lepa skupina okrog 20 ljudi se nas zbere ob osmih na parkirišču pri rondoju v Šmarju (Sevnica): večina nas je iz Planinskega društva Lisca Sevnica, nekateri tudi iz sosednjih, nekaj je pohodnikov in pohodnic, ki so se odzvali vabilo na enega izmed pohodov v okviru Pomladnega festivala pohodništva v Posavju 2018. Pozdravita nas tajnica društva Darinka Avguštin, eden tvorcev Ovnove poti Vinko Šeško (poleg Vinka Zalezine in Ljuba Motoreta), zaploskamo pa tudi dvema gostoma iz Češke. Razporedimo se po avtomobilih in zapeljemo ob Sevnični, pri vrtnariji Terraplant v Orešju nad Sevnico pa zavijemo na levo proti Podgorici. Takoj za križiščem nas čaka Vinko Zalezina, ki usmerja šoferje, da lahko vsi parkirajo. Ta živa enciklopedija o davnih kulturah, ki segajo tudi 12 tisoč let nazaj,

nam predstavi Ovnovo pot, na kateri se odslikava ozvezdje Ovna.

Krenemo po cesti proti Podgorici in kmalu naletimo na prvo zanimivost: v hribu ob cesti je bil včasih bunker, v katerem se je skrival nemški vojni ujetnik Paterson, po rodu iz Avstralije, ki je Nemcem ušel iz ujetništva in se je s pomočjo partizanov skril v tej dolini. Na drugi strani je imel skopan še en bunker, prehranjevali so ga domačini z bližnjih kmetij. Leta 1945 je odšel v Belo krajino, potem v italijanski Bari. Trikrat je prišel v Slovenijo in obiskal svoje gostitelje.

Ob potoku se v grmovju skrivata zapuščena hiša in mlin Zimškovih. Tu poteka tektonska prelomnica z močnim negativnim sevanjem. Pri ljudeh in živalih so se pojavljale različne mutacije in bolezni. Nad dolino se dviga okrog 40 metrov visoka piramidalna struktura.

Preko Dougerta in Feličnega dola pridemo do megalitskih kamnov na točki Sigma od Ovna. Težki so 26 ton in več, poln hrib jih je, tudi ob potoku Perišnica. Kulture, na mnogo višji stopnji kot smo mi, so znale izrabiti geopotencial zemlje in vesolja: elektromagnetne proge.

Pod nami je področje Potočnica z veliko izviri: tu je tudi zajetje žive vode z negativnimi ioni za Sevnico, ki pa na koncu ni več takšna. Mimo bi morala potekati Ovnova pot, vendar lastnik (edini na tej poti) ni dal dovoljenja. Kupil je zemljišča, dobil status kmeta, čeprav sploh ne kmetuje.

Proti zaselku Orehovec (spada pod Podgorico) hodimo ob cvetočih travnikih, ki jih krasijo tudi kukavice, pozdravljajo nas trije konji, pod njimi pa se spušča dolina vse do domačije Zalezinovih.

Po gozdu, v katerem poteka razprava o tem, v katero smer so obrnjene proge, da je pod takim drevesom varno zadrževanje ob streli (če je sploh varno!), se dvignemo na plato Revanšce z velikim kamni.

Zadnji posnetek je delo Vinka Šeška.

Tu naj bi bilo pozno antično, zgodnje krščansko svetišče - ajdovska naselbina, večje kot Ajdovski gradec, s katerim so bili povezani s svetlobnimi signali. Pod tem platojem je še več platojev z zidovi in obrambnimi jarki. Svetišče je bilo tu še veliko veliko pred ajdovskim. Po drugi svetovni vojni so tu otroci našli italijansko bombo, ki so jo starši aktivirali.

Ob šumenju vetra v bogato razcvetelih vejah malega jesena se spustimo v Orehovec, od koder izhaja Vinko Zalezina. Njegovi predniki so prišli iz Poljske in so bili v fevdalnem času prvi svobodnjaki na tem področju.

Vinko Šeško nas opozori na hišo, ki je pol lesena, pol zidana. V času Marije Terezije je lastnik hiše, ki jo je vsaj pol pozidal, plačal manjše davke. Zraven hiše obvezno stoji lipa - zaradi strele.

Na križišču pod zaselkom Vinko Zalezina obudi spomin na 22. december 1944, ko je v vas vdrla velika divizija Nemcev, ustašev in domobrancev. Domačini so na različne načine skušali obvarovati domove, da jih ne bi požgali: kazali so slike sinov v nemški vojski, se sklicevali na nemške sorodnike. Uspeli so, žrtev pa je postal Vinkov še ne 16 let stari bratranec, ki ga je ubil roparski ustaš. Še dolgo je na tistem kraju trava posebno lepo zelenela.

Spustimo se in ustavimo na vrhu piramidalne strukture z zelo močno energijo: vrhovi hrastov so suhi, bajalica (veja v obliki črke Y) se samodejno obrne.

Ob zidu se spustimo do Zelenega okna, ki poudarja pogled v preteklost. Tudi tu merimo energijo z elektrodami, nihalom in bajalico. Pozitivno energijo občuti večina ljudi, ki se vzpenja ob tem zidu: niso utrujeni.

Pogledujemo proti cerkvi svete Marije Rožnovenske v Podgorju in smo žalostni zaradi propadajočih domačij na Jelovcu:

hiša, kjer je Darinka preživela mladost, Senicova hiša, kjer je zraslo enajst sinov, hiša tete Frančke, ki je bila znana kot "Jelovški telefon". Vinko Zalezina zna o njej povedati marsikatero anekdoto: kako jih je okarala, da jim mast ob cvrtju zrezkov potratno kaplja v ogenj; kako se ji je "pokvarila" elektrika, ki jo je dobila leta 1970 s pomočjo sosedov (seveda je bila kriva varovalka) in, kako jo je rešilec odpeljal z Jelovca, ko jo je zadela kap (v resnici je bila najprej potrebna do ceste majhna traktorska prikolica). Zdaj gozd zarašča okolico teh hiš, tudi zadnje, mimo katere gremo, kjer se 12 dedičev ne more dogovoriti glede lastnine in ta žalostno propada.

Na vzpetini nad svojo domačijo nam Vinko razloži, kako se je spoznal s patrom Karlom Gržanom, ki je leta 2005 odkril zemeljske točke ozvezdja Orion - Orionov pas s tremi griči v bližini Jurkloštra. Izdal je knjigo V znamenju Oriona, potem pa se je z njegovo pomočjo začelo raziskovanje tudi ob Sevnični. Po obisku bosanskih piramid v Visokem je vse bolj prepričan, da so piramidalne strukture tudi pri nas in ne predstavljajo grobnic (le v nekaterih primerih), ampak energetske črpalke.

Obiščemo še Točko Oven z močnimi pozitivnimi in negativnimi energijami, ki jih tudi izmerimo. Dokaz za negativne energije so suhi hrasti in skrivenčena bukev.

Polni vtisov se spustimo do domačije Zalezinovih, kjer nas pogostijo s polno mizo dobrot ter pijačo. Kar težko se je posloviti od Vinka, ki toliko ve, in od njegove gostoljubne družine.