Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica: danes nas je šest in z dvema avtomobiloma izjemoma ob sedmih krenemo proti Gorjancem. Bučka, Škocjan ..., stop: čas je za kavico. Šentjernej, Dolenje Mokro Polje, Brusnice, Gabrje - sami lepi kraji s še lepšo pokrajino v cvetju in zelenju. Pa makadamski, ampak lepo urejeni cesti, se pripeljemo do Krvavega kamna.
Kamen stoji ob križišču poti, ki vodijo z Gospodične in Miklavža proti vrhu Gorjancev, Trdinovemu vrhu.
Ena od legend pravi, da kamen označuje mesto, kjer so pri določanju meje živa zakopali nedolžnega fanta in dekle, njun grob pa zaznamovali s kamnom, ki je dobil ime Krvavi kamen.
Po drugi legendi iz Cerovega Loga naj bi pri določanju meje med Kranjsko in Žumberkom nekemu dekletu odrezali prst, da se ne bi pozabilo, kje poteka meja, njena kri pa naj bi kamen obarvala rdeče. To dekle naj bi bila vila, njena kri pa naj bi kamen za več stoletij obarvala rdeče.
Po tretji legendi, naj bi bil pri kamnu zakopan zaklad, ki je na kresni večer gorel z velikim plamenom. Zaklad naj bi tja zakopal neki tat, svojo skrivnost pa naj bi na smrtni postelji v ječi na ljubljanskem gradu zaupal sojetniku. Ta se je po prestani kazni odpravil na Gorjance in izkopal zaklad. Naropano bogastvo pa naj bi mu prineslo nesrečo.
Janez Trdina pa je zapisal, da naj bi se med Kranjci in Hrvati, potem ko se niso mogli zediniti o poteku meje, vnel divji prepir, ki je prerasel v poboj. O dogodku naj bi pričala letnica, vklesana v kamen.
Od tod je do Gospodične 15 minut in toliko tudi do Miklavža. Mi se odločimo za slednjega in že korakamo po cesti in delno po poti.
Ob cesti je neverjetno veliko spominčic, na gozdni meji se baha glog, na košenici pa najdemo prve orlice.
Na mestu za žganje kope je že veliko materiala,
Dom pri Miklavžu pa ponuja obilo ležalnikov, čeprav je zaprt - je pač ponedeljek.
Z jugozahoda nas vabi Trdinov vrh,
ampak prej je treba še v kotanji pod potjo občudovati pravi vrt spominčic,
posvetiti pozornost Gorjanskemu jezeru in se zamisliti o delovanju gozdne železnice. Lepo označene točke učne poti so to, tudi markacije lepo vodijo do željenega cilja.
Pot po gozdu se polagoma dviguje, okrašena je z modrimi orlicami, više se človek znajde med mogočnimi bukvami.
Ker je to področje pragozda, veliko debel leži na tleh, kakor so padla, pohodniki pa so ovili poti okrog njih.
Od časa do časa se odpre pogled na vzhodni del Gorjancev in iz dolin se dviguje megla.
Sledi slikovita košenica
in že je pred nami obmejna postojanka, naprej pa televizijski pretvornik.
Seveda je treba nakloniti pozornost tudi cvetju ob cesti,
koči Smučarskega društva Gorjanci.
pokukati tudi k staremu stolpu, ki označuje višino 1178 metrov.
Pri pretvorniku se k tlom stiskata dve cerkvici: na slovenski strani je sveta Jera, na hrvaški pa sveti Ilija in zasilno zavetišče.
Še par korakov do table, kjer so označene smeri v kraje: vidimo dolino, vendar bolj megleno.
Zdaj pa je res že čas za malico, ki jo Stanka oplemeniti z dvema vrstama potice - ta je šla v slast že tudi ob kavi.
Vreme se kisa, zato se odpravimo po cesti proti avtomobiloma.
Ob njej je še veliko cvetočega čemaža, ki ga začnejo zalivati dežne kaplje. Nas pa tudi.
Markirana pot vodi tudi po lepih stezah, ves čas navzdol, preko poseke, kjer je nekaj več blata in končno spet na cesto.
Mimo parkirišča, kjer je nasvet, da naj bi šli na vrh peš (saj smo!) je do Krvavega kamna le še pet minut.
V treh urah in pol smo prehodili okrog deset kilometrov.
Nekako nam uspe, da se vračamo po drugi cesti: Cerov log, Zapuže, Pristava, potem pa Šentjernej in po že znani poti v Sevnico. Ne, ne, ne še v Sevnico! Hermina vabi v svojo gostoljubno uto in nam pripravi pravo kosilo z gobovo juho in ajdovimi žganci, potem pa potico iz kokosove moke, da pijače in kave niti ne omenjam.
Foto: Vinko Šeško.
Hvala lepa, gostiteljica! Res je škoda, da ne moreš več hoditi z nami.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar