Sveti Jošt nad Kranjem - 6. 8. 2026

Na potovanjih navadno pišemo kroniko dogajanj v verzih, ki jo tudi zapojemo. Tako je bilo tudi na potovanju Čarobni Tenerife z Agencijo Oskar in ti so želeli, da verze objavijo na spletu. Za nagrado so mi poslali bon za dve porciji štrukljev v Domu na Svetem Joštu nad Kranjem. Vsega tega pa res ne bi mogla pojesti, zato sem na pomoč poklicala prijateljico Marto, ki mi tudi sicer vestno pomaga načrtovati in izvajati program skupine Posebna prijateljska potepanja.

Zjutraj sva ravno prav zgodnji, da na Železniški postaji Sevnica namesto vlaka ob 6.28 ujameva še regionalnega ob 6.15, ki ima zamudo, pripelje pa naju direktno do Kranja malo po osmi uri. 

Dovolj časa imava za kavo do prihoda kombija ob 9.23 za smer Planica pri Kranju na bližnje postajališče ob glavni cesti. Vozilo je zelo ohlajeno in večino časa sva edini potnici, potem pa se nam pridruži še mlad fant. Vozimo se skozi naselje Stražišče, ki je zraslo v pravo mesto z označenimi ulicami, potem pa se začnemo vzpenjati po ovinkih in skozi vas Pševo, ki je zelo raztegnjeno in ima nekaj čez sto prebivalcev. Wikipedia navaja:

Pševo je vas na uravnavi v severovzhodnem delu Škofjeloškega hribovja nad Sorškim poljem in je 9 km oddaljeno od Kranja. Dostop je po asfaltirani cesti iz Kranja preko Stražišča. Območje Jošta, kjer leži tudi vas Pševo, je od 12. do 19. stoletja spadalo pod upravo freisinških škofov. Do konca 20. stoletja je bilo Pševo majhno naselje z le nekaj hišami, v zadnjih 30 letih pa je bilo okolje močno pozidano, predvsem s počitniškimi objekti. V vasi je bila nekoč tudi šola, ki pa je bila leta 1958 pripojena Osnovni šoli Lucijana Seljaka in je postala podružnica, leta 1969 pa je bila popolnoma ukinjena zaradi premajhnega števila otrok. Pševo je vas z gručastim jedrom starejših hiš, višje ob cesti pa se vrstijo novejše hiše. V zgornjem delu vasi je stavba nekdanje šole, danes Dom krajanov, poleg nje pa gasilski dom Prostovoljnega gasilskega društva Jošt. Ljudje so večinoma zaposleni v dolini, s kmetijstvom se jih ukvarja še le peščica. Število kmetij je v zadnjem letu močno padlo. Pojavljajo se dodatne dejavnosti (obrt, žganjekuha).

Izkrcava se na koncu vasi, kjer je na prijaznem kozolčku smerokaz za Jošt in kodeks obnašanja na tem področju. Steza naju popelje navzgor mimo manjšega kamnoloma, ves čas je v glavnem dobro markirana. Ob poti naju že na začetku robide povabijo k malici. Pot je na nevarnejšem odseku zavarovana s kovinsko ograjo, ko se zravna, sva pa že pri prvi klopci z razgledom preko Sorškega polja vse do Šmarne gore in Grmade. Na nekaterih mestih je treba paziti na korenine, pa, da ne zdrsnež po pesku, potem pa spet ravni odseki ves čas po senčnem gozdu in z vonjem ciklam. 

Ko prideva na travnik, se pod nama odpre široka vijuga ceste, s klopce pa vidiva hribe od Lubnika, preko Starega vrha, Ratitovca in Jamnika. Še malo naprej in sva že tik pod zgradbami na Svetem Joštu nad Kranjem. 

Napraviva krog okrog kapele, cerkve in se zazreva proti Ljubljani, na Kamniško-Savinjske Alpe, Karavanke, v meglici pa se skrivajo tudi Julijci. Starejši domačin nam pomaga prepoznavati gore, pohvali pa se tudi, koliko udarniških ur je napravil, ko so leta 1950 gradili Smučarski dom. 

Ta je zdaj v najemu Agencije Oskar: lepo je urejen v smučarskem stilu, okusno dekoriran (visoke grede z zelišči, hortenzije ...) in ima bogato gostinsko ponudbo. Streže pa prijazni natakar, ki je tudi vodnik z odličnim znanjem angleščine in francoščine. 

Ob slastnih štrukljih se prav prileže malinca iz zmiksanih malin in limone. V porciji so štirje štruklji, ponujajo štiri okuse: Marti so všeč orehovi, jaz kombiniram skutine in borovničeve, čokoladne pa obe ignorirava. Še kava in čas je za povratek.

Navzdol hodiva počasi in previdno, saj imava dovolj časa. Na postajališču počakava že znani kombi s šoferjem, katerega delavnik traja od petih zjutraj do petih zvečer. Na Železniški postaji Kranj je dovolj časa za pijačo, vlak ob 16.33 ima zamudo, v Ljubljani pa regionalni ob 17.20 še več in ga še ujameva. V Sevnici sva malo pred pol osmo.

Sveti Jošt nad Kranjem bova gotovo še obiskali.

Gremo na Jošta uživat razgled; cerkev, kapelca in Dom še od spred'.
V njem štruklje odlične z malinco zalij, pri Oskarju to se gotovo dobi.
Gremo v daljine, dokler nas ta strast ne mine,
na Jošt zdaj in še drugam - hitro se odloči kam. (Melodija: Gremo v Kamnik …)

NEKAJ PODROBNOSTI JE POD VIDEOM.

Video:

SVETI JOŠT NAD KRANJEM

Sveti Jošt nad Kranjem je naselje v Mestni občini Kranj na Gorenjskem. Ime je dobil ime po zavetniku domače romarske cerkve, svetem Joštu. Do leta 1955 se je naselje imenovalo »Sveti Jošt«. Ime je bilo spremenjeno na osnovi povojnega Zakona o imenih krajev in oznakah trgov, ulic ter zgradb iz leta 1948, kot del obsežne kampanje slovenskih komunističnih oblasti, da se iz imen slovenskih krajev odstranijo vsi verski elementi. Od leta 1955 do leta 1990 se je naselje imenovalo »Jošt nad Kranjem«. Leta 1990 so naselju vrnili prvotno ime in ohranili desni prilastek, tako se naselje imenuje »Sveti Jošt nad Kranjem«. 

Na vrhu 847 metrov visoke istoimenske vzpetine se nahaja cerkev sv. Jošta, ki je zgrajena v baročnem slogu. Na Joštu so poleg cerkve še gostišče, Krekov dom, Finžgarjev dom, kapela Marije Snežne ter taborniški dom Puščava. Na Jošt je možen dostop iz Kranja po asfaltirani cesti skozi vasi Pševo in Javornik. Peš se je možno na vrh podati z različnih smeri (Pševo, Zabukovje, Rakovica, Besnica ...)

Na pobočju Jošta naj bi bile prve naselbine v času železne dobe, našli so tudi ostanke urejenih selišč. Sveti Jošt se prvič omenja leta 973 v darilni listini Otona II. freisinškim škofom, ki so obvladovali loško gospostvo. Med kranjsko in loško mestno upravo je prihajalo do sporov za pašne pravice na Joštu, ki so si jih lastili tako Kranjčani kot Ločani. Z daritvijo je tako Oton II. rešil spor in ozemlje je vse do leta 1803, ko je konec loškega gospostva, spadalo pod upravo freisinških škofov. 

Še pred letom 1600 so na Joštu postavili prvo gotsko cerkev, ki pa je bila manjša kot današnja. Okrog leta 1600 so cerkev prezidali, v času romanja na Jošt pa so temeljito predelali in barokizirali. Ob koncu 18. stoletja pa se je začel zaton šentjoške cerkve in leta 1786 so jo nameravali celo podreti. Vasi pod Joštom so istega leta zaprosile za samostojno duhovnijo pri sv. Joštu, a do ustanovitve ni prišlo. Za slavo sv. Jošta je v veliki meri zaslužen duhovnik Simon Vačavnik. V njegovem času je cerkev dobila svete stopnice. V ta namen je Vačavnik dvakrat romal v Rim po kamenčke iz originalnih svetih stopnic. Prvič se je vrnil brez uspeha, drugič pa je papež prošnji le ugodil. Svete stopnice predstavljajo stopnice v Pilatovi hiši, ki naj bi jih prehodil Kristus. Poleg teh na Svetem Joštu so v Sloveniji še na Žalostni gori pri Mokronogu in na Gradu nad Slovenj Gradcem. Postavljene so v počastitev Kristusovih muk in, če greš po njih po kolenih, dobiš odpustek.

Na prelomu iz 16. v 17. stoletje so pod vrhom gore zgradili nadstropno zidano hišo, imenovano Puščava (zdaj Taborniški dom) z zanimivimi freskami na njej. Blizu stojita tudi dve kapelici: Kapelica pri Svetem studencu - zgrajena v času romanja na Jošt. Romarji so se tu odžejali, pomolili in nadaljevali pot na vrh. Kapelica pri Puščavi - vanjo so romarji polagali lesene križce, ki so jih naredili med potjo.

Leta 1899 je na gori služboval pisatelj in duhovnik Fran Saleški Finžgar. Na gori je dokončal pisanje družabnega romana Kvišku. Pred 1. svetovno vojno je Janez Evangelist Krek, pisec Majniške deklaracije, na Joštu prirejal socialna srečanja za izobražence.

Na vrhu gore je nekoč stala tudi velika mežnarija, dom za prenočevanje romarjev in duhovnikov. 11. julija 1944 so jo razstrelili partizani.

V povojnih letih se je na Joštu začel razvoj smučanja in tako so leta 1950 zgradili Smučarski dom, v katerem je danes gostišče.

Cerkev sv. Jošta je dvostolpna, dolga 27.40 metra ter široka 12.5 metra. Prvič se omenja okrog leta 1600, čeprav je bila zagotovo zgrajena že prej. V 18. stoletju je bila barokizirana, dodali pa so ji svete stopnice, ki vodijo do kapele Matere Božje. V letih 1730 do 1770 je bil Jošt sloveča božja pot, kasneje pa je slava zamrla. Cerkev ima bogat pozlačen oltar ter preprost križev pot iz leta 1854, ki ga je izdelal Franc Wissiak. V stranskih oltarjih sta sliki Valentina Metzingerja. Za glavnim oltarjem so še vidni ostanki gotskega prezbiterija. Žegnjanjska maša je vsako prvo nedeljo po Velikem šmarnu. V zvoniku se nahaja bronast zvon s Prešernovimi verzi, ki ga je Anton Samassa leta 1834 ulil iz brona topov, potegnjenih iz dna morja, kjer so ležali od bitke pri Navarinu. Poje v glasu des'. Prešernovi verzi pa se glasijo:

Moj bron je najden bil v dnu morja, ko Turčije

kraljestvo v Heladi končal je Navarin.

Ga kupi romar, ga Samassa v zvon prelije,

glasim zdaj božjo čast iz svet'ga Jošta lin.

Družbo mu delajo še trije novejši zvonovi livarne v Žalcu, ki pojejo v glasovih B°, e' in ges'. Veliki zvon je bil ulit leta 2000 in je s težo 2654 kg najtežji zvon žalske livarne.

(Vir: Wikipedia)

Rogla - 5. 8. 2026

Direktni vlak proti Mariboru ob 5.23 in skupina Posebna prijateljska potepanje na njem. Do Celja se na nabere 15 in dovolj časa imamo za premik na Avtobusno postajo Celje. Proti Zrečam se odpeljemo ob 7.15 in še pred osmo smo na cilju. Nekaj minut čakanja in naprej proti Rogli: odhod ob 8.08. S skupino Šole zdravja iz Šoštanja dobro napolnimo avtobus, ki nas v dobre pol ure pripelje na 1517 metrov nadmorske višine na planje, obdane s smrekovimi gozdovi.

Posnetek na sredini in oba na desni: Marta Brežan.

Le nekaj stopinj manj je ogreto ozračje kot v dolini, zapiha pa prijeten veter in sence se bomo držali. Napravimo načrt za teh nekaj ur na Rogli, med tem pa nas prijetno presenetita dve prijateljici in en prijatelj iz Posavja. Oboji smo srečanja zelo veseli in celo malo skombiniramo poti.

Najprej pa kavica na terasi Picerije Planja. Irena odide proti Lovrenškim jezerom, ostali pa počasi proti Pesku. 

Najprej si ogledujemo lesene skulpture, potem pa nam različne lepote ponudi narava: velika mravljišča, počesano travo, gosto borovničevje, ki pa je v glavnem že obrano. 

Foto: Marta Brežan in Jakob Felbar.

Naša pot je složna in široka, ko smo na križišču z bolj strmo Jezernikovo, 

se spomnimo tega povodnega moža in njegove skrbi za naravo. V jezi naj bi tudi zagrabil hribček in ga vrgel v dolino - tako naj bi nastala Pekrska gorca, na mestu hribčka pa jame za Lovrenška jezera.

Kočo na Pesku obnavljajo, kakšno pijačo pa je mogoče dobiti v prikolici na travniku in ležalnik tudi. Mi se odločimo za nadaljevanje poti do spodnje postaje Mašinžaga, kjer izkoristimo gostoljubje restavracije ob robu gozda pri zbiralniku vode. 

Na voljo je velika terasa pod milim nebom in okusno urejena jedilnica v notranjosti. Kuhinja ponuja značilne pohorske jedi, večina se odloči za pohorski lonec ali ajdove žgance z ocvirki in gobovo juho. Servirajo v lepi pikčasti emajlirani posodi, hladne pijače za zraven je pa tudi dovolj.

Posnetek v sredini zgoraj: Jakob Felbar.

S polnimi želodci pa res ne moremo hoditi v hrib: uporabimo šest sedežnico, ki prevaža pohodnike in kolesarje samo poleti, pozimi imajo prednost smučarji. Šest evrov stane vozovnica v eno smer, problem pa je, kako jo dobiti, če nimaš bančne kartice za avtomat. Z gotovino je mogoče plačati samo na zgornji postaji in osebje nekaterim zaupa, da lahko plačajo šele na koncu vožnje. Med vožnjo v gozdu vidimo razgibano kolesarsko stezo z lesenimi mostovi, na sredi široke smučarske proge se vijuga pot za trikolesnike, na skrajni desni pa vidimo stebre in žice Letečega tobogana. Res so dobro izkoristili teren tudi poleti. Nedaleč stran je tudi Adrenalinsko sankališče Zlodejevo, na drugi strani vasica lesenih hiš, nekaj se pa nas zanima za Pot med krošnjami Pohorje.

Dvanajst evrov stane vstopnica za starejše in z zanimanjem se napotimo mimo fotografij podobnih stolpov kot je tu, pregledamo tri poučne postaje o kamninah, rastlinstvu in živalstvu; preizkusimo pa tudi tri adrenalinske postaje. Z vrha se nam odpre širok razgled, je pa ozračje rahlo megličasto. 

Posnetek levo: Darinka Sivec, desno zgoraj: Ivica Romih.

Zanimivo nam je tudi, kam kažejo puščice in, kako daleč je do določenih mest. Darinka se pogumno odloči za spust po toboganu za dva evra - celo ponovi ga.

Samo še za osvežilno pijačo imamo čas, potem pa napolnImo avtobus za povratek v dolino ob 14.15. V Zrečah nas objame vročina, je pa avtobus za Celje ob 15.13 hlajen in vlak naprej ob 16.36 tudi. Malo pred šesto smo v Sevnici.

Nekaj stopinj pa je le bilo hladneje v objemu gozdov kot v dolini.

NEKAJ INFORMACIJ NAJDETE POD VIDEOM!

Video:

ROGLA

Same Zreče zagotavljajo 4.000 delovnih mest, predvsem UNIOR (Univerzalno orodje: okrog 2.800), ki temelji na stari kovaški tradiciji, povezan pa je tudi z razvojem turizma. Zreče so majhno mesto s približno 3.000 prebivalci v severovzhodni Sloveniji, na vznožju Pohorja, v zgornjem delu Dravinjske doline, na mestu, kjer se soteska reke Dravinje razširi. Zreče so tudi sedež istoimenske občine. Zreče so pomembno gospodarsko in turistično središče širšega območja. Tu imata sedež veliki orodjarski podjetji Unior in Comet, gonilo turizma pa so predvsem Terme Zreče. Poleg zdraviliškega središča je v Zrečah in okolici več manjših hotelov ter gostišč s prenočišči. V kraju so tudi vrtec, Osnovna šola Zreče ter Srednja poklicna in strokovna šola Zreče (enota Šolskega centra Slovenske Konjice - Zreče). Zreče so uradno pridobile status mesta konec leta 2020, čeprav so se samorazglasile kot mesto že oktobra 1987. V okolici so ostanki naselbin iz bronaste dobe, antike in obdobja naseljevanja Slovanov. V središču kraja je župnijska cerkev svetega Egidija iz 15. stoletja, ki stoji na mestu še nekaj stoletij starejše cerkve. Kraj Zreče se kot »Reče« prvič omenja leta 1206, ko je v listini Otokarja konjiškega kot priča omenjen Rupert »de Reetsach«. Kot enotno naselje se Zreče razvijajo od leta 1980, ko so se združile vasi Zgornje in Spodnje Zreče ter Dobrava.

Pohorje: zeleni gozdovi, vmes pa jase s kmetijami, ki so večinoma izletniške. Na južni strani Pohorja sega poselitev vse do tisoč metrov nadmorske višine, sicer pa se to staro gorstvo razteza okrog 50 kilometrov v dolžino in obsega 800 kvadratnih kilometrov površine. Kar 80 procentov površine je gozda, vmes pa so planje - visokogorska travišča, ki jih je človek izkrčil za pašo. Magmatske in metamorfne kamnine ne prepuščajo vode, nastaja plast kot spužva, ki do določene mere vpija padavine, potem pa voda izbruhne na površino. Lep primer za to so Lovrenška jezera z značilnim rastjem in živalstvom. Človek je tu živel že v kameni dobi, znal izkoristiti, kar mu je nudila narava. Včasih celo preveč, saj je posekal bukove gozdove za prodajo in pepeliko (bukev pepel) za izdelavo stekla iz kremenčevega peska. Včasih je bilo na Pohorju 16 glažut in njihovi izdelki so bili zelo cenjeni. Sicer pa je pohorski človek kot oreh: trd na površini, mehak v notranjosti, predvsem pa zelo gostoljuben.

Rogla je eno od pomembnejših smučišč v Sloveniji. Leži na nadmorski višini 1517 metrov. Smučišče se razteza na 100 hektarih, sestavlja ga 11 vlečnic, dve 4-sedežnici ter 25 kilometrov urejenih smučarsko-tekaških prog.

Pot med krošnjami so odprli 20. 9. 2019 in navdušuje z novo perspektivo narave, tokrat naravnost med vrhovi pohorskih smrek - narava, kot jo vidijo ptice. Največji naklon poti, ki je široka skoraj dva metra, je 6 procentov in tako primerna tudi za otroške in invalidske vozičke. 1043 metrov dolga pot se med smrekami vije do 20 metrov visoko, potem pa na 37 metrov visoki stolp, ki ponuja nepozaben pogled po pohorskih gozdovih in daleč naokrog. Tobogan v obliki močne jeklene cevi okrog središča stolpa te za dva evra popelje na iskrivo vožnjo, dolgo več kot 60 metrov. Dobiš posebno vrečo, v katero vtakneš noge, na en del pa sedeš in se držiš za zanko. Potem pa gre kot po makadamu, ker površina zaprte cevi ni čisto gladka. Za svetlobo služijo okrogle line, na koncu pa se ti mora malo odvrteti, preden  vstaneš. Nemška in češka firma sta stolp zgradili manj kot v štirih mesecih, vgradili 280 ton jekla, 755 kubičnih metrov lesa (duglazija in macesen), pri tem uporabili okrog 112 tisoč vijakov; ob vsem tem pa niso pretirano poškodovali gozda. V Evropi in v Kanadi so zgradili že 13 stolpov, vsak je malo drugačen, večino elementov pripeljejo na gradbišče že pripravljenih, od slovenskih podjetij je tu sodelovalo le eno. Ob Poti so tri adrenalinske postaje, ko hodiš po malo bolj majavih tleh in po mreži, če to želiš. Ustaviš se lahko pri treh poučnih postajah: na prvi so predstavljene kamnine tega področja: granit, tonalit, marmor, čizlakit, škril ..., na Pohorju so našli tudi premog, magnetit - železov oksid pa zna zmešati inštrumente letal, ki letijo preko Pohorja. Na drugi postaji se posvetimo rastlinam: borovnice, robidnice, arnika, gobe; na tretji so na vrsti živali: gams, ruševec, potočni rak, 700 vrst metuljev... Leta 2025 so na višini 30 metrov namestili dva trampolina.

Spust na Kočo na Pesku: ob poti med počesano travo ("volkovje") pod vitkimi smrekami stojijo nešteta mravljišča. Včasih so na črno pobirali mravljinčna jajčeca in jih prodajali na Dunaj farmacevtski industriji. Dva tedna dela in si lahko zaslužil za nakladalko. Ob poti je tudi veliko borovničevja, nekaj je prav visokih grmov.

Cerkev Jezusove spremenitve na gori je bila posvečena leta 2010. Krasijo jo zanimive orgle, v cerkvi so tudi trije zvonovi, posvečeni v čast svetemu Petru, zavetniku kovačev, svetemu Roku, zavetniku kmetov in pastirjev, ter sveti Barbari, zavetnici rudarjev. Tako so vsi trije zvonovi povezani s pohorskim življenjem in delom. 

Lovrenška jezera so jezerca in barjanska okna na Pohorskem šotišču. Jezerca ležijo na površini okoli 16 ha med Planinko (1392 mnm) in Mulejevim vrhom (1533 mnm) v povirju potokov Radoljne, Mislinje in Velke. Jezerca so kotanje s površino nekaj kvadratnih metrov in globine do 1,2 m. Po opustitvi paše jih zarašča rušje, ki prehaja na obeh straneh barja na bolj strmem in odcednem pobočju v smrekov gozd. Jezerc je od 11 do 22, odvisno od obsega in trajnosti stoječe vode. Najvišje jezerce leži na višini 1529 mnm, najnižje pa na višini 1517 mnm. Ob najvišjem ležečem jezercu je postavljen lesen razgledni stolp. Lovrenška jezera so največje visoko barje v Sloveniji. Jezera so nastala pred 8000 leti v ledenodobnem obdobju, sekundarno kot erozijske površine, saj se dno pri vseh nadaljuje v pohorsko šoto, ki je edinstveni zdravilni peloid. Nikjer drugje ne najdemo naravnega peloida, polnega hranljivih in biološko aktivnih sestavin iz močvirnatih predelov pohorskega gozda, kjer nastaja častitljivih 10.000 let. V kopeli ali oblogi pohorska šota s svojo huminsko kislino počasi prenaša toploto v tkivo, pomirja bolečine in spodbuja celjenje. Območje napajajo izključno padavinske vode.

Hoteli, bungalovi, apartmaji, počitniške hišice, vasica z igrišči za palčke - vse je lepo prirejeno okolju in se skriva v zelenju. Spustiti se je mogoče po 1360 metrov dolgem Adrenalinskem sankališču Zlodejevo. Mašinžaga ni živahna samo pozimi, poleti dela sedežnica, proga za trikolesnike, kolesarska proga in Leteči tobogan. Posebna pridobitev pa je tudi Pot med krošnjami Pohorje. Pohodniki in smučarji so prihajali na Pohorje že nekdaj: leta 1928 so odprli Kočo na Pesku, leta 1934 postavili leseni stolp (leta 1956 jeklenega, visokega 30 metrov), leta 1952 Staro kočo na Rogli. Prav pa se je začel zimski turizem tu razvijati leta 1973 z ureditvijo smučarske proge Zlodejovo in leta 1974, ko Unior začne z gradnjo prog. Pri razvoju ima veliko zaslug Marjan Osole ("oče zreškega turizma"), ki je bil 21 let direktor Uniorja.

Viri: spletne strani in Wikipedia.