Zadovoljstvo v majhnih stvareh: Celje

Vlak ob 6.33 do Zidanega Mosta, prestopanje za Celje

in ob pol osmih se izkrcam v Celju.

Za dobrodošlico vodomet, rože na mostu in obilica smernih tabel za pohode.

Kljub srajci z dolgimi rokavi me na poti ob Savinji malo zazebe,

presenetijo pa napisi pod železnico.

Pri kapelici, kjer so uredili tudi manjše parkirišče, mimo mene prikoraka četa naše vojske. Prijazno jih pozdravim, pa ne dobim odziva, zato pa so bolj glasni potem pri streljanju, ki odmeva po celi dolini.

Lepo je speljana ta Pelikanova pot na Celjski stari grad, dve klopci vabita k počitku,

na zgornjem delu pa še ena - nova in s streho za senco.

Splača se od nje spustiti pod skale na balkon z razgledom. V skalah pa nešteto oprijemov za plezalce, le razpoke se mi zdijo malo nevarne.

Ob obzidju se spustim, potem pa spet povzpnem k vhodu. Prezgodnja sem, odpirajo šele ob devetih, zato si na klopci privoščim skoraj polurni počitek z malico.

Pogled na obzidje in ostanke gradu je veličasten. Grad ima svoje začetke v drugi polovici 12. stoletja, postavili so ga Vovbržani. Po izumrtju te rodbine ga prevzame Žovneška gospoda: Friderik Žovneški se preseli na Stari grad in poslopje posodobi v udobnejšo bivalno rezidenco. Leta 1341 je povzdignjen v grofa Celjskega, kar pomeni začetek te dinastije. Največji vzpon doseže za časa Hermana II, ki se povezuje z najpomembnejšimi plemiškimi družinami tistega časa. Njegov najstarejši sin Friderik II je povzdignjen v državnega kneza (tudi Ulrik II), zaradi ljubezni z Veroniko Deseniško ga da oče zapreti v stolp, Veroniko pa umoriti. Rodbina Celjskih izumre leta 1456 z umorom zadnjega moškega potomca Ulrika II in grad prevzamejo Habsburžani.

Pri dveh prijaznih receptorjih plačam vstopnino štirih evrov za upokojence, kupim pa tudi bogat turistični vodnik za celega pol evra.

Najprej zavijem v Kavarno Veronika in uživam ob medeni kavi. Lepa terasa, ležalniki, velik šah, igrala za otroke,

stranišča pa v grajskem stilu - kot temnice.

S pridobljeno energijo se povzpnem na obzidje z razkošnim razgledom.

Najlepši pogled na mesto je seveda s ploščadi nekdanjega Palacija.

Novejša pridobitev je postavitev Pod zlatimi zvezdami v Stolpu nad Pelikanovo potjo, ki na treh etažah prikazuje okolje grajske postojanke s tipično opremo poznega srednjega veka - izpred skoraj 600 let. Ogledamo si lahko orožje, pohištvo, drobne predmete.

23 metrov visoki obrambni stolp, ki ga danes imenujejo Friderikov stolp, so grofje Celjski zgradili v 14. stoletju kot zadnje zatočišče pred napadalci s skoraj tri metre debelimi zidovi in vhodom v prvem nadstropju. Tu so skladiščili orožje, okoli vrhnjega nadstropja je potekal obrambni hodnik, v prvem nadstropju pa je bila urejena temnica, kjer je bil zaprt tudi Friderik II. Danes je čisto spodaj razstava mučilnih naprav Teater groze.

Na stopnišču vas v animirani obliki pozdravi sam Friderik in pove svojo zgodbo. Lahko se z njim slikate in si pošljete posnetek po elektronski pošti.

Malo više lahko zaplešete z Veroniko.

Z vrha se spet odpirajo lepi razgledi daleč naokoli. Prostor pred Friderikovim stolpom je romantično prizorišče številnih prireditev.

Blizu vhoda je prostor za dogajanje z mlajšimi obiskovalci, med deli obzidja pa tudi trta, potomka tiste z Lenta.

V dolino bi se rada vračala po malo drugačni poti, vendar ne po cesti. Pod Pelikanovo potjo odkrijem gozdno cesto in krenem po njej. Vodi me do hiše z zelo lepo urejeno okolico, pod njo pa se kmalu spet priključim Pelikanovi poti. Sicer pa turistični delavci obljubljajo ureditev še več poti.

Ob Savinji je zdaj je ža kar vroče,

na lepo urejenem parkirišču za avtomobile in kolesa pri mostu preko Savinje pa me preseneti napis o možnosti poplav na tem področju. Domačinka mi razloži, da se kakšne tako velike poplave ne spomni.

Sprehodim se mimo Celjskega doma, nekdanje Nemške hiše, ki so jo v neogotskem stilu zgradili v letih 1905 in 1906 celjski Nemci kot protiutež slovenskemu Narodnemu domu in družabno središče celjskega nemškega meščanstva.

S pogledom na cvetlične aranžmaje in ob šumljanju vodnih curkov se okrepčam s kavo in rogljički, potem pa malo pred pol eno na vlak.

Železniško postajo Celje so zgradili leta 1846, ko je v Celje pripeljal prvi vlak. Pri zgradbi stoji največja platana v Sloveniji, zaradi katere so morali celo prilagoditi traso ceste.