Makole - 18. 5. 2023

Na lepše z Jelko: osemnajstega nas je osemnajst na Avtobusni postaji Sevnica, da se s kombijem in dvema avtomobiloma odpeljemo proti Makolam. Lepo po dolini ob Sevnični navzgor, preko Planine pri Sevnici do Dobja, 

kjer se ustavimo za kavico in klepet. Vzamemo si čas, nič ne hitimo.

Od Poljčan naprej sledi okrog devet kilometrov večini neznane poti, ko imamo na desni Boč, pod njim Dravinjo z vencem iz vrb, ob cesti pa nekaj manjših krajev.

Ustavimo se pri gradu Štatenberg, katerega začetek sega v 17. in 18 stoletje, na vsak način pa je doživel že veliko boljše čase kot zdaj, ko je v lasti podjetja Impol iz Slovenske Bistrice. Vsaj streha je obnovljena, najemnik ponuja gostinske usluge za poroke v šotoru, poslikav si ni mogoče ogledati, na dvorišče s francosko oblikovanim parkom gledamo skozi zaklenjena železna vrata. Okrog stavbe se razprostira park v angleškem stilu s kostanjevim drevoredom in manjšim ribnikom, blizu stoji še bivša konjušnica.

Pričaka nas naš gostitelj Ivan Dvoršak, 

Avtor drugega posnetka je Drago Slukan.

ki nam ob kavi, čaju in pecivu razloži zgodovino gradu in Makol (nad krajem so ruševine gradu iz 13. stoletja) ter predlog načrta našega obiska. 

Avtor tretjega in četrtega posnetka je Vinko Šeško.

Sprehodimo se skozi drevored kostanjev, občudujemo razgled na dolino z Makolami vse tja do Boča, se spustimo do Lovske koče nad ribniki in uživamo v ravno prav toplem soncu. 

Avtor drugega posnetka je Drago Slukan.

Vkrcamo se spet v vozila in se spustimo do mosta preko Dravinje, kjer se uradno začne Pot forme vive z informativno tablo in skulpturo v obliki grozda. S kombijem se komaj skopljemo iz blata, dež je preteklih dneh dobro namočil zemljo. 

Ustavimo se v središču Makol, opazimo kip Rudija Stoparja, potem pa si ogledamo dve razstavi: posnetke s Forme vive in likovne izdelke umetnikov in umetnic iz okolice.

Pot nadaljujemo po deset kilometrov dolgi poti - cesti, ob kateri so postavljene skulpture. 

Avtor druge fotografije je Vinko Šeško.

Ob potoku Jelovec sem si najbolj zapomnila Spermije za trojčke in Stoparjeve Jagode. Tovornjaki s prevozom lesa nas spustijo mimo, ni pa mogoče mimo plazu na strmi cesti do naselja Dežno. Vrnemo se skozi Makole in po drugi cesti do domovanja našega vodiča. Tudi ta je zelo strma, na vsako stran se spuščajo bregovi v globače. Gozdovi, nekaj vinogradov, večina je opuščenih, manjši pašniki in njivice: ni lahko preživeti v tem delu Haloz.

Na lepi točki stoji hiša Ivana Dvoršaka in njegove žene, 

obkrožena s številnimi skulpturami iz lesa in kamna. 

Tu je še galerija pod streho z izdelki iz varjenega železa, ki jih krasijo koščki bakra: kurenti, petelin, pav ... Žal Ivan zadnjih dvajset let, ko je steber Kulturno-umetniškega društva Forma viva Makole, nima veliko časa za lastno ustvarjanje. 

Preko lepo urejene terase z mizami in stoli nas popelje v jedilnico, kjer najprej poslušamo društveno himno, potem pa okrepčamo s polento, zeljem in pečenko. Vse primerno zalijemo z rujno kapljico. Verjamemo, da se umetniki iz celega sveta radi vračajo k tej gostoljubni družini in, da letošnje srečanje ne bo zadnje. Med kiparji so tudi slikarji, tudi Ivanov sin slika, tudi letos se jim bo pridružil Marko Okorn, ki je dal pobudo za to ekskurzijo.

Avtor druge fotografije je Drago Slukan.

Da malo porabimo kalorije, se povzpnemo na hrib z veliko leseno klopjo, od koder se nam odpre krasen razgled na zelenje okrog nas.

Domov se vračamo hvaležni Marku za pobudo, Jelki in Dragu pa za organizacijo in izvedbo.

Več posnetkov

Video:

MAKOLE

Makole, nemško nekdaj Maxau, so naselje na zahodnem obrobju Haloz in sedež istoimenske občine, na severovzhodu Slovenije. Nahajajo se v dolini reke Dravinje, ter spadajo pod Štajersko pokrajino. Kot občinsko središče so Makole z okoli tristo prebivalci najpomembnejše naselje v občini, tu sta trgovini, zdravstveni dom z zdravnico in zobozdravnikom kot koncesionarjema, pošta, gasilski dom, šola, vrtec, gostilna z dolgoletno tradicijo, dve cerkvi in drugo. Površina občine je 36,9 kvadratnega kilometra. V njej živi nekaj več kot dva tisoč prebivalcev

Makole se kot vas prvič omenjajo leta 1375, kasneje pa so dobile pravice trga. Kulturni znamenitosti v naselju sta župnijska cerkev sv. Andreja in poznogotska cerkev sv. Lenarta, Skozi naselje teče Jelovški potok, ki se nedaleč stran izliva v Dravinjo.

Na 487 m visokem griču nad Makolami stoji »Stari grad Makole«, na drugi strani dravinjske doline pa dvorec Štatenberg. Okoliške naravne znamenitosti so še soteska in plezališče »Šoder graben«, kraška jama Belojača, ki je s 550 m najdaljša jama na območju Haloz, in brezno pri Domišaku. Ob lokalni cesti je urejena Forma viva, za katero skrbi KUD Forma viva Makole.

V Makolah in okolici je 1941 in 1942 delovalo več skupin OF, povezanih z narodnoosvobodilnim gibanjem v Mariboru in Rogaški Slatini. Okupator je poleti 1942 odkril sodelavce osvobodilnega gibanja, jih aretiral, 9 ustrelil, preostale pa poslal v koncentracijska taborišča. V bližini Makol je okupator 6. februarja 1945 uničil kurirsko postajo in pobil 8 kurirjev.

Župnijska cerkev je posvečena sv. Andreju in spada pod nadškofijo Maribor. Cerkev je gotska in se prvič omenja leta 1441, v 18. stoletju pa je bila prenovljena v baročnem slogu.

FORMA VIVA

Vse se je začelo leta 2003 na pobudo Ivana Dvoršaka z ustanovitvijo Kulturno-umetniškega društva Forma viva Makole. Predstavljena ideja in vizija sta dobili podporo lokalne skupnosti in domačega prebivalstva. Prizadevnemu organizacijskemu odboru je v »od boga in države« pozabljene makolske Haloze že prvo leto uspelo privabiti priznane kiparje in na prvem festivalu Forma viva Makole 2003 so bile na poti forme vive postavljene prve skulpture. Tako so bile pridobljene prve izkušnje za organizacijo naslednjih festivalov, ki so v Makole privabljali vedno več uveljavljenih domačih in tujih kiparjev. Potrjevala in dopolnjevala se je vizija festivala. Skulpture so nastajale ob predvideni sedem kilometrov dolgi poti forme vive, za bivanje umetnikov so v večini poskrbeli domačini na svojih domovih.

Po prihodu Ivana Dvoršaka iz Maribora v Makole z namenom, zaživeti v preprostem in naravnem okolju, daleč od mestnega trušča in načina življenja, sta z ženo Rosano obnovila hišo na Dežnem nad Makolami, kjer sta leta 1997 odprla Galerijo Dvoršak s stalno zbirko Ivanovih skulptur iz varjenega železa. Prav to je bil povod oziroma ideja za ustanovitev sedem kilometrov dolge poti forma vive od dvorca Štatenberg skozi Makole do Dežnega s ciljem pri Galeriji Dvoršak.

Popotnik, ko se boš podal po poti forma vive, za trenutek postoj in pomisli, koliko ljubezni, poštenja, odrekanja, želja po sožitju človeka in narave, težnje po njeni ohranitvi, izpovedi in veselja do umetniškega izražanja je v skulpturah umetnikov, ki so jih ustvarili za tebe, v tvoje zadovoljstvo z ljubeznijo do umetnosti in narave, v razmislek vsem nam.

Na prvem srečanju 2003 je bil tudi Rudi Stopar.

Dravinjske gorice in Haloze so pritegnile ljudi že v davni preteklosti. Arheolog lahko postreže z najdbami od mlajše kamene dobe naprej. Ob reki Dravinji je vodila pomembna rimska cesta. Konec šestega stoletja so sem prišli Slovani in poselili kultivirane kraje v gričevnatem svetu, saj so se tam počutili bolj varne pred drugimi ljudstvi, ki so že prihajala za njimi. Življenje v preteklosti tod ni bilo najbolj prijetno, predvsem pa ne varno in mirno.

Listine iz 13. stoletja omenjajo veliko fevdalno gospoščino Štatenberg z mnogimi podložnimi kmetijami in sogorniki na vinskih goricah. Velikost gospoščine in število njenih podložnikov sta se spreminjala, saj so različni gospodarji kupovali in prodajali, priženili ali dajali za doto posamezne vasi. Središče gospoščine je bilo na štatenberškem gradu, ki je stal v naselju Stari Grad, približno tri kilometre iz Makol. Grad je bil mogočna utrdba, ki so jo postavili v prvi polovici 13. stoletja. Prvotni grajski posestniki in morda tudi ustanovitelji so bili vitezi Štatenberški, ki se omenjajo v letih 1220 in 1277. Pozidali so ga vitezi Rogaški, pozneje pa so se lastniki hitro menjavali. Fevdniki so tako bili Wildhausi, Devini, Walsseji, Pruschenki, Auerspergi, Tahiji, Scharfenbergi, Tattenbachi, leta 1681 je grad prešel v roke rodbine Attems. Lastnik gradu, grof Ignac Marija Attems, je v dolini kmalu dal sezidati nov dvorec, odročnistari grad, ki je izgubil svojo obrambno funkcijo, pa prepustil propadu. Pozidan iz laporja je zapuščenistari grad Štatenberg, ki so ga bičali veter, dež in sneg, kmalu razpadel. Danes je še vidnih nekaj visokih grajskih sten, do katerih vodi označena pot mimo kmetije Babšek (Marofski).

Že konec 17. stoletja je začel na manjši vzpetini nasproti Makol nastajati dvorec Štatenberg, ki je bil dokončan v prvi polovici 18. stoletja. Za njegovo takratno podobo je zaslužen sin grofa Ignaca Marije, grof Franz Dizma Attems, ki ga je dokončno opremil in mu dal baročni videz. Dvorec, namenjen letni rezidenci, naj bi pozidali po načrtih italijanskega arhitekta Camesinija, ki je razporedil glavne in stranske trakte okoli pravokotnega dvorišča. Galerijo slik so nadomestile sobane krilnih traktov, ki so jih okrasili s štukaturami in freskami. Z reprezentančnostjo gradu se ujema tudi slikarija, ki krasi glavno Viteško dvorano in pet stranskih soban. V Viteški dvorani so na stropu predstavljene alegorije štirih elementov: zrak, zemlja, voda, ogenj. V stranskih sobanah je upodobljenih 25 raznih mitoloških prizorov. Štatenberški slikar je bil po nepotrjenih podatkih Joanecki. Dvorec je krasilše razkošen angleški park z grajskim ribnikom in sprehajalnimi potmi, na grajskem dvorišču pa je bil urejen manjši francoski park. Dvorec je menjal več lastnikov. Po drugi svetovni vojni je bil podržavljen, temeljito prenovljen in preurejen v »Letovišče grad Štatenberg«, ki je bilo poznano in dobro obiskano. Od sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja je dvorec sameval in propadal, razni »zbiratelji« so ga oropali skoraj vse opreme, umetniških del, knjižnice in drugih dragocenosti. Del opreme in dragocenosti je bil premeščen tudi v druge reprezentančne gradove in muzeje v Sloveniji. Od leta 1989 je dvorec v lasti podjetja Impol iz Slovenske Bistrice. V njem se menjavajo najemniki, ki skrbijo za gostinsko ponudbo. V dvorcu je deloma ohranjen muzejski del z veliko Viteško dvorano in petimi sobanami. V kletnem delu je urejena muzejska vinogradniška klet, v kateri lahko pokušamo vina Društva vinogradnikov Makole in makolskih vinarjev

Vir: Wikipedia in monografija Po poti Forme Vive Makole (https://www.obcina-makole.si/DownloadFile?id=499069).