25. 3. 24

Plitvička jezera in Rastoke (Slunj) - 23. 3. 2024

 Avtobus agencije Turizem Toni ob sedmih zjutraj odpelje na pot. Potniki in potnice vstopajo še v Boštanju, Brestanici, Krškemu in Brežicah - skupaj nas je okrog 40. Zelo pisana družba, poznam jih le nekaj. Obeta se nam lep, čeprav vetroven dan, ko s šoferjem Tonijem hitimo preko meje, mimo Zagreba in naprej proti jugu. Vodička Mateja nam podrobno razloži zemljepisne in zgodovinske podatke o Hrvaški. Ob cesti vidimo neverjetno veliko belih grmov črnega trna, zamislimo pa se nad zapuščenimi poslopji, nekatera še vedno kažejo znake posledic zadnje vojne.

Pri Karlovcu (okrog 40 tisoč prebivalcev) zapeljemo z avtoceste. To mesto je na križišču važnih poti in leži ob kar štirih rekah: Korana, Kolpa, Dobra in Mrežnica. Osnovan je bil leta 1579 kot zaščita pred turškimi vpadi, ime je dobil po ustanovitelju avstrijskemu nadvojvodi Karlu. Pivovarno imajo že od leta 1854, je druga največja na Hrvaškem. Do slovenske meje je od tu samo 20 kilometrov in v zadnji vojni je bilo do nas slišati glasove bojev. 


Približno šest kilometrov pred Slunjem se ustavimo v Hotelu Rastoke: krasnem objektu s hrano in pijačo. Na soncu uživamo ob kavi in se veselimo lepega dne.


Naš cilj pa so Plitvička jezera: večjih je16, nekaj je tudi manjših. Najvišji vrh v parku je Selški vrh (1279 m), najglobje je jezero Kozjak s 47 metri globine. 80 procentov Parka pokriva gozd, največ je bukve, zanimiv je tudi živalski svet (medved, volkovi, srnjad, divje svinje, potočna postrv, 157 vrst ptic, tudi sivi sokol - najhitrejša ptica na svetu, ki v lovu doseže tudi 230 kilometrov na uro ...). Tu izvira reka Korana, ki je dolga 144 kilometrov in se pri Karlovcu izliva v Kolpo. Primerna je za kopanje, v divjih predelih pa za rafting. Ime naj bi imela od rastline kora ali Gorana, ker teče iz gor. Po legendi naj bi to področje nekoč zajela grozna suša. Prebivalci so molili za dež, pojavi se črna kraljica z mogočnim spremstvom in ta prikliče dež, ki je dolgo padal in voda je osnovala jezera ("Vražji vrt"). Tudi jezera so povezana z zgodbami: Ciganovac - tu naj bi se utopil mali ciganček, Milanovac - tu se je utopil pastir Mili, Kozjak - kozji trop naj bi šel po tankem ledu in se utopil. V jezerih ni dovoljen lov, ribolov in kopanje.


Prvi zapiski o njih segajo že v 17. stoletje.  Začetki turizma - leta 1861 s prvo turistično hišo oficirjev Vojne krajine na Veliki polani. V letu 1894 so našteli tisoč turistov, v letu 1922 so imeli 250 sob. Kmalu po otvoritvi je hotel pogorel, v drugi svetovni vojni je bilo skoraj vse uničeno. Nacionalni park je bil proglašen v aprilu 1949 (zdaj obsega 192 kvadratnih kilometrov), že prej je bilo to zavarovano območje na Dinarskem krasu. Po vojni so zgradili Hotel Jezero, Restavracijo Lička kuča, leta 1979 so bila Plitvička jezera vključena tudi v Unesco. V zadnji vojni je bilo to področje okupirano in brez turistov. Osvobojeno je v akciji Oluja avgusta 1995 in potem doživi ponoven razcvet. 






Za obisk Plitvičkih jezer vstopimo na vhodu 2, se z vlakcem odpeljemo do Gornjih jezer, po največjem jezeru Kozjak (82 hektarov) se peljemo z električno ladjico do prostora za piknik, sprehodimo se do Velikega slapa in se z vlakcem od vhoda 1 vrnemo na izhodišče (skupaj približno pet ur). Na poti je že 19 stopinj, v Parku 15 - 16, piha pa kar močan veter. Peščene in lesene poti so lepo vzdrževane, vode je veliko in slapovi so res mogočni, manjši slapiči pa tudi slikoviti. Grmovje in drevesa še niso ozelenela, vidimo pa veliko podlesnih vetrnic, trobentic, pljučnikov, rese ...

Ob štirih se zberemo pri avtobusu za povratek, na katerem pa napravimo še en postanek. Rastoke so slikoviti slapovi na Slunjščici, ki je dolga samo šest in pol kilometra in se v kraju Slunj izliva v Korano. Samo mesto Slunj je omenjeno že v 12. stoletju, na čas 15. stoletja spominjajo razvaline starega Frankopanskega gradu. V 16. stoletju naselje propade zaradi turških vpadov, pretvori se v mejno vojno utrdbo, v 17. stoletju naselje obnovijo. V času francoske vladavine (1809 - 1813) je mesto dobilo kar nekaj mostov, žitna skladišča, ceste. V zadnji vojni (1991 - 1995) utrpi veliko škode. Tu se je rodil Milan Neradić, ki je osvojil srebrno medaljo v sabljanju na olimpijskih igrah v Parizu leta 1900.





Sprehodimo se po naselju, občudujemo šumečo vodo med starimi mlini, si privoščimo pijačo ali kakšen posladek. V Sevnico se vrnemo ob osmih, ravno še pred orkanskim vetrom.

ČUDOVIT DAN V KRALJESTVU VODA!

Video:



Ni komentarjev: