Rateče in Planica - 28. 8. 2024

Sedem minut pred šesto zjutraj nas devet od Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica stopi na vlak za Ljubljano; ena je že na vlaku, dve se pridružita v Radečah, ena nas čaka v Ljubljani. Nekaj minut zamude imamo, zato pohitimo na peron 7, kjer nas že čaka avtobus za Rateče, ki odpelje točno ob 7.30. Avtobus na začetku ni čisto poln, največja gneča pa je na Jesenicah, kjer bi lahko potniki uporabili lokalne prevoze. S še malo zaspanimi očmi opazujemo pokrajino, ki drsi mimo nas: veseli smo, da v večini primerov toča ni poškodovala koruze, velike površine ajde pa so se odele v belo cvetje.

Rateče nas pričakajo v soncu, le nekatere gore se zakrivajo s tančico oblakov. 

Klopi pod lipo in dodatni v bregu izkoristimo za malico, saj je ura že skoraj deset.

Potem pa pot pod noge preko zanimivo urejenega krožišča in mimo Ledin, ki so trenutno travnik in ne jezero. Med klepetom in kasneje oprezanjem za gobami v gozdu nam pot (okoli tri kilometre) hitro mine in že smo pri Nordijskem centru. 

Nekaj časa opazujemo mlade, ki vadijo skoke na manjših skakalnicah, potem pa se nam zdi skrajni čas za kavo. Nekateri se odločimo za ogled muzejskih zbirk (vstopnina šest evrov), na žalost pa ne delajo vse animacije in tudi projekcija ne. Tekaške proge pod  streho so pripravljene, nihče pa jih v času našega obiska ni uporabljal. 

Foto: Marta Brežan.

Marjetka nas preseneti in se odloči za spust po jeklenici (zipline): vsa navdušena je nad to dogodivščino, mi pa občudujemo njen pogum.

Dve pohodnici se odločita za povratek v Rateče po poti prihoda, ostali pa v Nordijskem centru kupimo karte za sedežnico (pet evrov v eno smer, osem v obe smeri) 

in se popeljemo na vrh letalnice. 

Z zanimanjem si ogledujemo priprave na spust, potem pa še fotografiramo za spomin.

Po strmi, vendar ne predolgi poti, se vzpnemo še malo više, potem pa po gozdni cesti navzdol. 

Z nje kukamo proti Zelencem in Podkorenu, predvsem pa je treba gledati pod noge zaradi grobega peska. 

V zavetišču Slatna trenutno za en teden bivajo Vandrovci Vinka Šeška, ki pa so čez dan na turi. Mi izkoristimo mize in klopi za počitek in kosilo iz nahrbtnikov, 

potem pa nadaljujemo hojo po cesti proti Ratečam. Lepo so jo posuli z drobnim temnim peskom in poravnali, v preteklih letih je bila veliko slabša. V dolini pa ob kolesarski stezi in mimo Ledin. Na Avtobusni postaji Rateče imamo ravno še čas za nakup pijače preden se vkrcamo na avtobus za Ljubljano ob 15.10. Oblaki so vse bolj grozeči, mi pa že pod varno streho. V Gozdu Martuljku so ceste mokre od plohe malo prej.

V Ljubljani malo zamujamo, ne da se nam teči na regionalni vlak ob 17.35, okrepimo se še s sirovim burekom (sirnico) in pijačo, potem pa odpeljemo z vlakom ob 17.55 v Sevnico. Še pred pol sedmo smo doma.

Ne previsoke temperature in sreča z vremenom!

Opisi znamenitosti pod videom.

Več posnetkov

Video:

RATEČE

Rateče so vas z okoli 600 prebivalci v Občini Kranjska Gora. Nahajajo se v zgornjem delu Zgornjesavske doline na dolinskem razvodju med rekama Savo Dolinko in Ziljico, pritokom Drave, tik pred mednarodnim mejnim prehodom z Italijo. Skozenj naselje tečeta potoka Trebiža in Kravnjak, ki imata povirji na pobočjih vzpetine Peči (1510 m) na tromeji in Petelinjeka (1552 m) v skrajnem zahodnem delu Karavank. Pod vasjo so onstran glavne ceste z Jesenic proti Trbižu prodnate Ledine, kjer izgine potok Nadiža, ki priteče iz nasproti ležeče ledeniške doline Planice izpod Ponc (izvir pod Zadnjo Ponco). Ob obilnih padavinah tu nastane jezerce, iz katerega voda pod prodom odteka in spet pride na dan v Zelencih, kjer je stalni izvir Save Dolinke. Del vode pa lahko teče proti Dravi (bifurkacija ali veličanje). To močvirje oziroma nizko barje je izjemno bogat vodni biotop. Vas obdajajo njive, travniki in pašniki. Zaradi ostrega podnebja se prebivalci ukvarjajo predvsem z živinorejo, povezano s poletnim pašništvom na planinah. Večina kmetov je zemljiških dvolastnikov, travnike imajo tudi onstran meje v Italiji. Pomemben je tudi turizem. V kraju so številne počitniške hišice. Rateče so izhodišče za planinske izlete v Julijce skozi Tamar in Karavanke (Tromeja). Na začetku planiške doline so znamenite smučarske skakalnice, kjer so se začeli smučarski poleti. Tu so leta 1936 skakalci prvič poleteli prek 100 m, leta 1994 pa prek 200 m. V neposredni bližini mejnega prehoda obratuje smučišče Macesnovc s 1500 m dolgo progo, ki ustreza FIS pogojem. Na smučišču obratuje dvosedežnica z višinsko razliko 316 m, za otroke pa tudi nizkovrvni vlečnici v dolžini 120m in 180m. Proga je lahko v celoti pokrita s tehničnim snegom, ob spodnji postaji sedežnice je tudi majhna okrepčevalnica s teraso.

Kraj se prvič omenja leta 1385. Župnijska cerkev svetega Duha je poznogotska, njeni začetki segajo v 16. stoletje, oltar je poslikal Leopold Layer.

Poleg narave in športa, so Rateče bogate tudi s kulturnega in etnološkega vidika. Če želite, da vam bo v noge toplo tudi naslednjo zimo, si le priskrbite ‘žoke’, tradicionalno rateško obuvalo, pri katerem je notranji del narejen iz domače volne, zunaj obšit z blagom in usnjeno podplaten.

Biser ohranjene ljudske arhitekture je dvonadstropna zidana Kajžnkova hiša, dom nekdanje kmetije s hišo, ki jo krasi kamnit vhodni portal, v notranjosti pa se nahaja hiša s kamro, vežo, črno kuhinjo in kaščo. Na vzhodni fasadi je lepo ohranjena freska svetega Florjana, na južni pa sončna ura. Od leta 2006 je v njej stalna muzejska razstava ‘Etnološka dediščina Rateč’ s poudarkom na rateški noši, ki jo v živo med drugim predstavijo na avgustovskem Vaškem dnevu. V mansardi hiše je na ogled Jervahova mizarska zbirka.

V Kajžnkovi hiši hranijo tudi kopijo Rateškega rokopisa (original hranijo v Celovcu), drugi najstarejši pisni zapis v slovenskem jeziku (prvi so Brižinski spomeniki), ki so ga okrog leta 1380 našli pri cerkvi svetega Tomaža, starejši izmed dveh cerkva v vasi. Zasnova stavbe je poznoantična, ladja je romanska in sodi med najstarejše slovenske cerkve.

Slatna – nekdanjo vojaško postojanko nad Ledinami ima v najemu Planinsko društvo Lisca Sevnica.

PLANICA

Planica (tudi dolina pod Poncami) je ledeniška dolina v severozahodnem delu Julijskih Alp. Razteza se od naselja Rateče pa do planinske postojanke, Doma v Tamarju (štiri kilometre od Nordijskega centra), od tam naprej pa se dolina nadaljuje pod imenom Tamar. Planico na zahodni strani omejuje pogorje Ponc (najvišji vrh je Visoka Ponca s 2274 mnm), na vzhodu Ciprnik (1745 m) in Sleme (1815 m), na južni strani (v Tamarju) pa Mojstrovka (2366 m), Travnik (2379 m) in Jalovec (2645 m).

Nordijski center Planica pod Poncami je moderen skakalno-tekaški center v Planici, ledeniški dolini pod Poncami, ki leži približno 2 km od Rateč in 8 km od Kranjske Gore. Že Joso Gorec je v 30. letih prejšnjega stoletja imel vizijo o sodobnem skakalno-tekaškem centru. Decembra 2015 je bila njegova ideja uresničena. Gradnjo novega nordijskega centra je od leta 2009 vodil Jelko Gros. Planiški center je edini center na svetu, ki razpolaga z vsemi segmenti skakalnic na enem mestu (7 skakalnic in 1 letalnica), notranjim tekaškim tunelom in zunanjimi tekaškimi progami. V sklopu centra se nahaja tudi vetrovnik (vertikalni in horizontalni), spust po jeklenici (zipline) ter interpretacijski center z muzejsko razstavo o zgodovini smučarskih skokov in poletov.

V svetu smučarskih skokov Planica velja za zibelko smučarskih poletov, saj sta se prav tu zgodila dva najpomembnejša mejnika v zgodovini tega športa. Avstrijec Sepp Bradl je 15. marca 1936 na Bloudkovi Velikanki kot prvi človek v zgodovini preletel sto metrov in pristal pri 101,5 metra. Leta 1994 pa je finski čudežni deček Toni Nieminen na Letalnici bratov Gorišek kot prvi poletel čez 200 metrov in pristal pri 203 metrih.

Planica je svetovno znano prizorišče vsakoletnega zaključka sezone v smučarskih skokih oziroma poletih. FIS-finale v Planici vsako leto predstavlja športni vrhunec zime v Sloveniji, kjer se vsako leto zbere na deset tisoče obiskovalcev in ljubiteljev smučarskih skokov ter poletov. Leta 2023 je Planica gostila največji športni dogodek v zgodovini samostojne Slovenije – Svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju.

Letalnica bratov Gorišek vsako leto gosti svetovno serijo ekstremnega teka Red Bull 400 pod pokroviteljstvom znamke Red Bull. Gre za najbolj strm 400 metrski tek navkreber po hribu na svetu. Tekmovanja se udeleži več kot 1000 tekmovalcev z vsega sveta.

V sklopu nordijskega centra se nahajajo štirje segmenti skakalnic:

·       otroške skakalnice (HS 15, HS 30 in HS 45 metrov)

·       mladinski skakalnici (HS 61 in HS 80 metrov)

·       Bloudkova Velikanka (HS 104 in HS 139 metrov)

·       Letalnica bratov Gorišek (HS 240 metrov)

Vse skakalnice (razen letalnice) so prekrite s plastično maso.

Tekaški center

Pozimi skupna dolžina tekaških prog v destinaciji Kranjska Gora znaša okoli 40 kilometrov (med Kranjsko Goro, Ratečami, Planico in Tamarjem). Notranji tekaški tunel se nahaja v podzemni garaži nordijskega centra. Dolžina notranje tekaške proge znaša 600 metrov, temperatura zraka si giblje okoli -2°C.

Zgodovina

Njen idejni oče, začetnik ter pobudnik je Joso Gorec, takratni generalni tajnik ZSSJ in član športnega kluba Ilirija, ki je hotel Slovenijo postaviti na zemljevid sveta. Njegova ideja je bila zgraditi moderno zimsko-letno športno letovišče, kamor bi prihajali od blizu in daleč. Najprej je dal zgraditi Dom Ilirija (Planica), ki so ga svečano odprli 20. decembra 1931. Njegova želja je bil tudi zgraditi največjo skakalnico na svetu, zato je svojega klubskega sodelavca Stanka Bloudka prosil naj izdela načrt za veliko 80-metrsko skakalnico. Skupaj sta poiskala lokacijo in jo trasirala. A zaradi pomanjkanja denarja sredi gradnje je Gorec zaupal dokončanje gradnje gradbeniku Ivanu Rožmanu, ki je narisal nov načrt za 90-metrsko skakalnico. Ta jo je v vsega dveh mesecih, od oktobra do decembra 1933, zgradil do konca, februarja naslednje leto pa je bila že otvoritev. Prva tekma v Planici je bila prirejena 4. februarja 1934 na Bloudkovi velikanki.

Njuno dediščino pa kasneje nadaljujeta brata Vlado Gorišek in Janez Gorišek z izgradnjo povsem nove in veliko večje Letalnice bratov Gorišek leta 1969. V Planici je človek prvič v zgodovini poletel preko 100 in 200 metrov. Skupaj pa je bilo v tej dolini na dveh skakalnicah doseženih skupno kar 41 svetovnih rekordov, največ od vseh krajev po svetu. 1930 – Planica dobi prvo 20-metrsko skakalnico, ki še danes stoji zapuščena, nahaja pa se nekje na sredini tik ob cesti med Bloudkovo velikanko in danes zapuščenima K50 in K70 skakalnicama pri železniški postaji v Ratečah.

Obiskovalce najbolj privablja spust po jeklenici (zipline), spektakularna pridobitev, s katero lahko vsak spozna, kako je leteti na največji letalnici na svetu. Dolžina poleta je 566 metrov, hitrost pa doseže kar 85 km/h. Višinska razlika med spustom je 202 metra.