Petnajst minut pred sedmo nas šest od Spoznavanja vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica stopi na vlak proti Trebnjemu,
izstopimo pa že v Tržišču.
Pozdravlja nas jutranje sonce, ko hodimo proti lokalu Caffe Mlin, kjer nas Marica okrepi s kavo, Cveta pa s kolačem.
Vrnemo se malo nazaj po cesti v smeri Sevnice, potem pa zavijemo v dolino na desni. Po kakšnih sto metrih nas markacije vabijo spet na desno:
preko brvi in strmo v hrib po gozdu.
Zavijemo v desno in občudujemo širni razgled, od Vinskega dvora Deu pa se zazremo v amfiteater z vinogradi, slutimo zadaj še enega podobnega, za kuliso pa se kaže še Slančji Vrh s Cerkvijo svetega Urha. Če bi se malo spustili, bi prišli v Pavlo vas s Cerkvijo svetega Jakoba. V vinogradih je živahno: začela se je trgatev. Obilna letina bo, tako presodimo, le črnina pogosto neenakomerno zori: med že zrelimi jagodami je veliko še zelenih.
Malkovec z okoli 200 prebivalci se razteza po grebenu s krasnimi razgledi in po cesti pridemo do Slančjega Vrha (50 prebivalcev), ki ima poleg cerkve tudi pokopališče. Na poti nas Marica preventivno dezinficira z okusnim višnjevcem. Pri avtobusnem postajališču nas zamikajo slastne slive, ki jih očitno nihče ne obira ali pobira. Pa tudi za malico je že skrajni čas.
Od Malkovca do Slančjega Vrha, mimo križišča za Otavnik in Bojnik, po cesti s pogledom na Jeperjek, kjer naša prijateljica Mimi pridno pomaga pri trgatvi - ves čas sije sonce, vendar ne premočno, osveži pa nas tudi prijeten vetrič.
V Marendolu, ki je od leta 2014 samostojno naselje, prej je bil del Zgornjih Vodal, mimo Turistične kmetije Celestina končno našo pot spet obrnemo v smer Tržišče. Dovolj imamo asfalta, spustimo se med hiše Zgornjih Vodal, ki skupaj z Marendolom šteje vsega 22 prebivalcev. Opazimo novo hišo z bazenom, velike hleve
in neverjetno bogato s sadeži obloženo breskev. Tudi sicer je sadje letos tod lepo obrodilo: jablane, hruške, tepke ...
Na koncu zaselka stoji lepa stara hiša, ki pa počasi propada.
Napotimo se naprej mimo vinograda in po travnikih in pašnikih, potem pa se spustimo v dolino: prečkamo žice električnih pastirjev, ki k sreči niso vključeni, v visoki travi pa si še zmočimo obutev.
Ob vozni poti, primerni za traktorje, je voda izdolbla pravi mali kanjon. Kmalu smo v gozdu, prijetno senco imamo vse do Spodnjih Vodal. Raztresena vas ima okoli 120 prebivalcev, večine ni doma, prijazna gospa pa nam ponudi pijačo, ki jo hvaležno odklonimo, ker se nam že malo mudi. Po bližnjici se spustimo v dolino in smo že pri brvi, kjer smo začele naš vzpon na Malkovec.
Deset minut pred odhodom vlaka ob 11.53 smo na Železniški postaji Tržišče, vlak pa si privošči tudi deset minut zamude.
Prijetno in dobro izkoriščeno dopoldne!
Ni komentarjev:
Objavite komentar