Prapretno in Gradec nad Prapretnim - 7. 10. 2024

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica se zbira ob običajni osmi uri na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Najprej kavica in klepet, potem pa se nas sedem v dveh avtomobilih zapelje ob Sevnični. Megla se je dvignila, Lisca se pred nami dviga s soncem obsijana v modro nebo. Že smo mimo odcepa za Zabukovje in kmalu nas kažipot usmeri v levo in navzgor proti naselju Prapretno. 

Foto: Vinko Šeško.

Foto: Ljubo Motore.

Ko se dovolj dvignemo, smo na položni ravnini velikih pašnikov, na levi se med drugimi hribi najviše dviga Rudenik, desno od njega pa Gradec nad Prapretnim. 

Ko se začenjamo peš vzpenjati po cesti, na desno zagledamo v vsej lepoti Planino pri Sevnici in romarsko Cerkev svetega Križa s kapelicami križevega pota. Ne zamika nas smerokaz proti Rudeniku, še naprej hodimo v breg, 

potem pa zavijemo po poljski poti v levo. 

Foto: Ljubo Motore.

Lepo utrjena pot nas vodi po gozdu, komentiramo, da bi tu celo vozovi lahko vozili, čeprav je proti koncu strmina le prevelika. 

Ob poti najdemo gobe nenavadne barve, kasneje pa še obžrtega jurčka. 

Ob koncu strmine se razširi prostor, kjer si lahko predstavljamo naselbino, katere ostanke pokriva zemlja in korenine dreves. 

Pravega razgleda ni, le proti severu se nam kaže Pohorje.

Maja Bausovac je v svoji diplomski nalogi predstavila kovinske predmete, ki so jih našli pri arheoloških raziskavah te prazgodovinske in poznoantične naselbine. Sicer pa je to najdišče slabo poznano.

Nekaj časa se vračamo po isti poti, 

Foto: Vinko Šeško.

na križišču najdemo mizo s klopjo, kjer si privoščimo počitek in malico, potem pa se spustimo po travnikih navzdol. 

Na poti nazaj v naselje Prapretno se nam odpirajo razgledi proti jugu, oko pa razveseljujejo tudi prve jesenske barve.

Dobri dve uri smo bili na poti: nadihali smo se svežega zraka, se razgibali in uživali v lepem sončnem jesenskem dopoldnevu.

Več posnetkov

Video:

Rogaška Slatina - 2. 10. 2024

Skupina Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica se danes odpravlja na pot z vlakom ob 7.32 v smeri Ljubljane. 12 nas je, dve se nam pridružita med vožnjo. V Zidanem Mostu malo počakamo in se odpeljemo z vlakom proti Mariboru. 

Sprevodnik nam priporoča prestopanje v Grobelnem in, čeprav imamo od tam že eno negativno izkušnjo, da nas vlak proti Đurmancu ni počakal, je tokrat vse v redu: okrog pol desetih smo v Rogaški Slatini po progi iz leta 1903.

Po malem dežuje, ampak mi se ne damo motiti: 

sprehodimo se skozi park s kipom Pegaza. Najprej obvezna kavica s priboljški iz domače zaloge, 

potem pa po sprehajališču do Stolpa Kristal. Po plačilu osem evrov vstopnine za upokojene smo z dvigalom mimogrede na zaprti razgledni ploščadi, po stopnicah se povzpnemo še na odprto. 

Nehalo je deževati, sonce poskuša predreti skozi oblake. 

Na zaprti ploščadi dezinficiramo naša grla in malo prigriznemo, v lokalu pa kukamo navzdol. Potem se vrnemo na trda tla, ker Let s Pegazom (virtualno potovanje) ta dan ni na voljo.

Na sprehodu nazaj na Zdraviliški trg občudujemo lepo ureditev, žalostne pa smo zaradi starega hotela, ki propada. 

Foto: Marta Brežan.

Razveseli nas razstava v Anini galeriji, kjer od petega septembra do 27. oktobra razstavljata dva kiparja in dva slikarju v okviru 22. Forme Vive Makole in Dežno: Andrej Pinterič, Marko Okorn, Marijan Crnič in Leopold Mavsar (kar dva sta iz Posavja). 

Lahko smo ponosni na Sevničana Marka Okorna, ki prikazuje vso raznolikost svojega umetniškega ustvarjanja.

Čas je za malico v Gostilni Bohor, ki se lahko pohvali s slastnimi malicami, nekaterim pa so se posebej priljubile njihove kremne rezine.

Osem se jih odloči za povratek z vlakom ob 12.41 in na Grobelnem ulovijo direktni vlak proti Dobovi. 

Šest se nas sprehodi po Zdraviliškem parku, pokukamo v Kristalno dvorano, izvemo, da so drevesa ginko posajena kot simbol japonsko-slovensko prijateljstva. Pot na Janino z začetkom za Hotelom Donat se nam zdi preblatna, želimo pa obiskati Anin dvor z muzejskimi zbirkami. Nimamo sreče: naročene imajo vodene oglede več skupin dijakov in nas ne morejo sprejeti. 

Obiščemo pa Kapelo svete Ane in spomenik Antonu Martinu Slomšku, ki je imel zadnje duhovne vaje pred smrtjo ravno v Rogaški Slatini. Še ovinek mimo Hotela Sava, nekaj zgodovine na uličnih panojih, 

razočaranje v Stari hidroterapiji Tempel iz leta 1904, kjer je zaenkrat na voljo samo butik s tekstilom in dvakrat na teden notar, in že smo na Avtobusni postaji in vstopamo na avtobus ob 14.30 za Celje, ki ga za nekaj časa napolnijo dijaki in dijakinje, 

Da laže dobimo zveze z vlakom, izstopimo v Grobelnem, kjer nas malo zmaka dež, ne čakamo pa dolgo na prevoz: Zidani Most, prestopanje in okrog pol petih smo v Sevnici, kjer spet dežuje. Sicer pa so bile padavine ta dan milostne z nami.

Podatki o znamenitosti so pod videom.

Več posnetkov

Video:

ROGAŠKA SLATINA

Rogaška Slatina je mesto v Sloveniji z okoli 5000 prebivalci in središče istoimenske občine, ki leži na severovzhodu Zgornjesotelskega gričevja ob jugovzhodni meji Slovenije, pod obronki Boča. Skozi kraj potekata cestna povezava med Celjem in Krapino v Hrvaškem Zagorju ter železniška proga Grobelno – Rogatec. Zgradili leta 1903. Leta 1930, po združitvi v Kraljevino SHS, so jo podaljšali do Krapine na Hrvaškem in jo tako povezali z leta 1886 zgrajeno lokalno progo iz Zaboka. Po razpadu Jugoslavije so Hrvati opustili promet na odseku med Đurmancem in državno mejo. Imeno do Stranja podaljšali leta 1957 – 1960, med Savskim Marofom in Kumrovcem 1956.

Rogaška Slatina je atraktiven kraj, ki je svojo 400 - letno zdraviliško tradicijo znal združiti z modernim duhom sodobnosti. Poznan je kot mesto stekla, vode in vina. V letu 2011 je mesto dobilo nagrado za najlepše urejen zdraviliški kraj, v letu 2006 in 2009 pa je dobilo nagrado za najlepše urejen izrazito turistični kraj Slovenije ter ostale nagrade. Rogaška Slatina s svojo sodobno turistično ponudbo in urejenostjo pritegne mnoge obiskovalce od blizu in daleč. Zdravilišče Rogaška Slatina je bilo ustanovljeno leta 1803, ko so štajerski deželni stanovi z deželnim glavarjem Attemsom odkupili zemljišča, ki so bila okoli vrelcev mineralne vode takratnih privatnih lastnikov. Zdraviliško jedro Rogaške Slatine ima številne znamenitosti, kot so Gozdni vrelec, Ivanov vrelec, zdraviliška kapela sv. Ana, Kidričev spomenik, kip grofa Ferdinanda Attemsa, spomenik padlim v NOB 1941 – 1945, spomenik sv. Janeza Nepomuka, pivnica mineralnih vod, vremenska hišica, stara direkcija, Zdraviliški dom (danes Grand hotel Rogaška) ter čudovita kristalna dvorana Grand hotela Rogaška.

Znana je predvsem kot zdraviliško središče, na račun izvirov mineralnih vod z zdravilnimi lastnostmi, po katerih je dobila tudi ime. Njihova sestava je prvič omenjena v analizi iz 16. stoletja, k njihovi prepoznavnosti pa je v 17. stoletju bistveno prispeval hrvaški ban Peter Zrinjski, ki jim je pripisoval svojo čudežno ozdravitev. Obširneje jih izkoriščajo od začetka 19. stoletja, ko so vrelci postali last štajerskih deželnih stanov. Do sredine 19. stoletja je Rogaška Slatina postala mondeno zbirališče avstroogrske elite. Zdraviliška poslopja in park so bili urejeni v klasicističnem slogu.  Župnijska cerkev župnije Rogaška Slatina je posvečena Sv. Križu, zgrajena je bila med letoma 1864 in 1866 v neoromanskem slogu in poslikana s freskami Petra Markoviča. Danes je kraj pomembno zaposlitveno središče zgornjega Posotelja, poleg Zdravilišča Rogaška in term znano tudi po steklarski industriji (Steklarna Rogaška). V Steklarni Rogaška že od leta 1665 gojijo mojstrsko tradicijo ročno izdelanega kristalnega stekla. Njihov kristal je s svojim neskončnim leskom in izjemno jasnostjo eden najkakovostnejših na svetu. Prav vsi izdelki so še vedno izdelani ročno, mojstrom steklarjem pa pri tem pomaga najsodobnejša tehnologija. Steklarna Rogaška je del skupine Fiskars, ki združuje  več kot 7.000 zaposlenih iz 30 držav. Skupaj govorijo več kot 20 različnih jezikov. Tu je tudi gimnazija, športna gimnazija, izobraževanje za optika, steklarstvo, tri osnovne šole. V Rogaški Slatini potekajo različne prireditve in kongresi, znana je bila zlasti po (jugoslovanskem) Festivalu šansona (deloval v letih 1984 do 1990).

Status mesta je Rogaška Slatina dobila leta 2006. Po vojni komaj tisoč prebivalcev.

Rogaška Slatina je tekom zgodovine večkrat veljala za obmejno območje. Za časa rimskega imperija je tu potekala meja med provincama Norikom in Panonijo, za časa visokega srednjega veka je ob Sotli potekala meja Svetega rimskega cesarstva, za časa Habsburške monarhije pa je reka Sotla razmejevala deželo Štajersko in Hrvaško, kasneje, v času dualizma pa posledično mejo med Avstrijskim in Ogrskim delom države. Ob razpadu avstro-ogrske monarhije je Sotla ostala mejna reka med Dravsko in Savsko banovino znotraj kraljevine SHS, oziroma kasneje Dravsko in Hrvaško banovino. Leta 1941 z nemškim napadom na Jugoslavijo in kasnejšo nemško zasedbo Štajerske, je Rogaška Slatina ponovno postala obmejno območje med dvema političnima tvorbama, med nacistično Nemčijo (oziroma med nemško okupacijsko cono) in NDH. Potek nemško-hrvaške meje je bil opredeljen v sporazumu o meji, ki je predvidel, da bo dokončen potek meje določila mešana hrvaško-nemška komisija. Komisija je imela svoj sedež v Rogaški Slatini, kjer se je v prostorih Hotela Štajerski dvor od konca maja do 30. oktobra 1941 sestajalo osebje obeh komisijskih delegacij. Hrvaška delegacija se je ob koncu oktobra leta 1941 preselila v Zagreb in Klanjec, nemško delegacijsko osebje, pa je še naprej ostalo v Rogaški Slatini, kjer so do 28. junija 1942 razreševali mejna vprašanja na nemško-hrvaški meji. Politični komisar začasnega okraja Šmarje pri Jelšah Robert Komarek je za vodenje okupacijske občine Rogaška Slatina določil folksdojčerja (slatinskega Nemca), vodjo rogaške podružnične izpostave Kulturbunda v Rogaški Slatini inž. Herberta Migliča. V zadnjih dneh vojne so se skozi Rogaško Slatino prevažale kolone nemške vojske in kolaboracionistične enote, ki so še vedno množično plenile in pobijale nedolžne ljudi v okolici Rogaške Slatine. Ustaški vodja (poglavnik) Ante Pavelić je imel pri begu iz Zagreba svoj zadnji sestanek v zdravilišču (ob koncu vojne je čez mesto potekal eden glavnih izhodnih koridorjev bežečim ustaškim, nemškim in pripadajočim kolaborantskim enotam), kjer je izvedel za nemške kapitulacijske namene. V zdravilišču Rogaška Slatina je ustaška NDH dokončno razpadla. Čeprav se je največji oboroženi konflikt v zgodovini človeštva v Evropi formalnopravno končal v prvi polovici maja 1945, so se gverilski boji preživelih ostankov nemških kolaboracionističnih enot po okoliških gozdovih Rogaške Slatine nadaljevali še več tednov po uradni kapitulaciji nacistične Nemčije. Nemške policijske, žandarske, graničarske in vojaške enote so Rogaško Slatino zapustile do 7. maja 1945. Med zadnjimi je odšel Miglič, ki je 8. maja pobegnil čez avstrijsko mejo.

Zdravilišče je nastalo v neposredni bližini vrelcev mineralne vode, ki so v listini salzburškega nadškofa Konrada omenjeni že v 12. stoletju. Glas o zdravilni vodi pa se je razširil ob čudežni ozdravitvi bana Petra Zrinskega leta 1665. Začetek razvoja zdravilišča označuje leto 1676, ko je bilo ob vrelcu postavljeno prvo gostišče. Mineralna voda iz Rogaške Slatine se je v zdravniški praksi uveljavila leta 1680, ko je vodo opisal dr. Paul Sorbait, ter jo poimenoval Acidulae Roitschenses - rogaška kislica (slatina) po bližnjem starem trgu Rogatec. Kljub slovesu vode pa je zdravilišče ohranilo vaški značaj vse do začetka 19. stoletja. Takrat so se stanovi odločili ustanoviti moderno, deželno vodeno zdravilišče ter tako urediti trgovanje z vodo vedno bolj slovečih vrelcev. Zdravilišče je pričelo dobivati vedno bolj moderno podobo. Jedro zasnove je klasicističen vrt - park, ob obrobju pa so se z izgradnjo templja nad osrednjim vrelcem, prvega zdraviliškega doma in kopališča Styria zvrstile zdraviliške stavbe. Vedno bolj priljubljeno vodo so v zdravilišču polnili v steklenice izdelane na južnih obronkih Boča, ob polovici 19. stoletja so jih prodali že približno 500 000. Do konca 19. stoletja se je ustanova že tako razširila, da v nasprotju s tradicijo zdravilišč niso namestili zdravnika kot ravnatelja. Zlato dobo, ko je bilo Zdravilišče Rogaška tretje v Evropi, sta prekinili svetovni vojni in s tem povezana izguba trga. Pomembnejša dela so se v zdravilišču nadaljevala šele po letu 1951, ko so trajno uredili oskrbo z vodo z vrtinami, da so lahko sledili potrebam ponovno naraščajočega povpraševanja. Zaradi novih zajetij globoko pod zemljo je večina površinskih vrelcev izgubila vodnatost ali pa povsem presahnila. Zdravilišče je specializirano za oblike zdravljenja kot so: pitne kure z zdravilno mineralno vodo Donat Mg, inhaliranje in peloidne obloge, medikamentozna terapija, balneoterapija, fizikalna medicina in rehabilitacija, medicinska, športna in rekreativna telovadba, progresivna relaksacijska tehnika po Jacobsonu, dietna prehrana. Poleg teh pa izvajajo tudi termoterapije, elektroterapije, magnetoterapije, glasbena terapije, akupunkturo in drugo.

Indikacije

Bolezni prebavnih organov (požiralnik, želodca, dvanajstnika, jeter, žolčnih vodov, trebušne slinavke in sladkorne bolezni).

Kontraindikacije

Težke funkcionalne poškodbe ledvic, poslabšanje pri duševnih boleznih.

Naravno zdravilno sredstvo

V zdravstvene namene se uporablja naravna alkalnosalinična, zemnokisla slatina. Najbolj znani vrelci mineralne vode so Tempel, Donat Mg in Styria. Med seboj se razlikujejo po količini ogljikovega dioksida, raztopljenih mineralov in po ionski bilanci.

Voda iz vrelca Tempel je hidrokarbonatna, sulfatnokisla, prevladujejo natrij (Na+), kalcij (Ca2+) ter magnezij (Mg2+), s temperaturo na izviru 10,2ºC. Vsebuje 919 mg/l hidrogenkarbonata. Skupni izparilni preostanek znaša 1043 mg/l.

Voda iz vrelca Donat Mg vsebuje v enem litru kar 1040 mg raztopljenega magnezija in 7830 mg hidogenkarbonata. Izvira z 11,2ºC in sušen pri 180ºC pusti 9800 mg izparilnega preostanka.

Za namene zdravljenja se uporablja tudi anorganski peloid. To so naravni produkti sestavljeni iz mešanice mineralne, morske ali jezerske vode z organskimi ali anorganskimi snovmi, ki so nastale z geološkimi ali biološkimi procesi in se uporabljajo v terapijah v obliki oblog ali kopeli.

Terme

Zdravilišče poleg pitja mineralne vode ponuja tudi kopališče - terme. Nekoč delujoče higiensko kopališče se je nahajalo v zgradbi Hidroterapije. Prvi zunanji bazen so postavili v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ter jih kasneje modernizirali v Rogaško Riviero.

Rogaška Slatina je že stoletje svetovno poznana tudi po Kristalni dvorani v Grand Hotelu Rogaška. Prvi zdraviliški dom so zgradili leta 1813. Takrat je ob vrelcu Tempel že nastajala temeljna urbanistična mreža pozneje zgrajenih objektov. Povsem drugačno podobo kaže čelna fasada drugega Zdraviliškega doma v drugi polovici 19. stoletja. Takrat se je Evropa že zelo zanimala za bivanje in zdravljenje v Rogaški Slatini. V reprezentativnem osrednjem delu so zgradili CURSAAL s Ferdinandovo dvorano. Ko so dozidali levo krilo, za kar so morali porušiti prvi Zdraviliški dom, so leta 1847 v čast avstrijskemu cesarju Ferdinandu in cesarici Ani odprli prekrasno svečano dvorano z visokimi korintskimi stebri in lestenci, ki so se lahko kosali z razkošnimi evropskimi dvori. Prvotna dvorana je bila zgrajena v prvi polovici 19-tega stoletja med prenovo Zdraviliškega doma. Opremljena je bila s čudovitimi Beneškimi lestenci, neprecenljivimi slikami in impresivnimi marmornatimi stebri. Poimenovali so jo Ferdinandova dvorana. Takoj po odprtju je gostila znana imena: obisk cesarja Ferdinanda, leta 1846 nastop svetovno znanega pianista Franza Liszta … Očarala je pa tudi še enega cesarja, Franza Josepha I., ki je v Kristalni dvorani leta 1910 praznoval tudi svoj rojstni dan. Žal je med njegovim praznovanjem dvorana pogorela, toda potrebovali so samo dve leti za prenovo in jo nato poimenovali Kristalna dvorana. Kristalna dvorana je tako še naprej gostila številne pomembne koncerte, recitale, gledališke igre in ženska društva. Vsekakor je bil pa vsako poletje najimenitnejši dogodek Anin ples, ki je še danes najbolj prestižen ples v Štajerski regiji (200-letna tradicija). Glavna atrakcija dvorane je kolekcija slik avstrijskega slikarja Schröterja iz leta 1912, kjer so prikazani glavni dogodki in ljudje pri razvoju kraja in pet ročno izdelanih kristalnih lestencev iz Steklarne Rogaška. Opisi slik: 1. slika: Ban Petar Zrinjski na vrelcu okoli leta 1640, 2. slika: deželni glavar, grof Ferdinand Attems, si leta 1825 ogleduje načrte izgradnje zdravilišča, 3. slika: avstrijski nadvojvoda Janez ob prihodu v zdravilišče leta 1836, 4. slika: cesar Franc Jožef I. na obisku v zdravilišču leta 1883. Usoda zadnje slike je zelo nenavadna in zanimiva - na njeno prazno hrbtno stran je leta 1925 slovenski slikar Ivan Vavpotič narisal prihod kralja Aleksandra Karađorđevića v Rogaško Slatino.

Nedaleč stran od zdraviliškega jedra Rogaške Slatine se na Cvetličnem hribu nahaja muzej Anin dvor, kjer vas skozi prizmo preteklosti in sedanjosti Rogaške Slatine popeljejo zanimive muzejske zbirke. Anin dvor so odprli septembra 2012 in je poleg parka in Kristalne dvorane glavna znamenitost Rogaške Slatine. Ime po Ani izvira iz preteklosti, iz časov, ko so jo častili kot svetnico. Bila je ženska, ki je pomagala ljudem v raznih stiskah in bila še posebej zaščitnica žensk. V njeno čast so zgradili cerkev Svete Ane, še danes pa je vsako leto organizirano elitni, Anin ples.Danes predstavlja Anin dvor sožitje preteklosti in sedanjosti na enem mestu in ponazarja vse znamenitosti Rogaške Slatine, znane širnemu svetu. Takoj po vstopu v notranjost vas očara osrednji prireditveni prostor, t.i. »mala Kristalna dvorana«, in takoj daje vedeti, da je steklo eden od glavnih prepoznavnih elementov. S stropa visi 3.500 majhnih kristalov, na zavesah 4.900 kristalnih lističev, ki so vsi skupaj povezani z jekleno žico, v skupni dolžini dobrih 8 kilometrov. V notranjosti Aninega dvora je na ogled 5 različnih zbirk: steklarsko, grafično, domoznansko, parkovno in vodno zbirko.

Anina galerija ima svoje prostore v Tržaškem domu, ki je eden izmed najstarejših ohranjenih stavb v zdraviliškem jedru. Septembra je v njej razstava v sklopu Forme Vive Makole – Dežno, na kateri sodeluje tudi Sevničan Marko Okorn.

Kapela svete Ane je iz leta 1904, stoji na pobočju Tavčarjevega hriba, leta 1926 so jo preuredili po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika. Na njej je spominska plošča, pod njo pa kip Antona Martina Slomška. Ta je imel v Rogaški Slatini teden pred svojo smrtjo Duhovne vaje. Kapela ima neoromarsko obliko, v notranjosti hrani podobo svete družine, delo štajerskega baročnega slikarja Hansa Adama Weissenkirchnerja iz leta 1686, in več baročnih slik. Sveta Ana je zaščitnica žensk, ponazarja svetovljanski odnos do zdravja in je že zaradi tega postala simbol zdravilišča; na dan svete Ane namreč Rogaška Slatina praznuje občinski praznik.

Razgledni stolp Kristal je z višino 106 metrov najvišji stolp in hkrati najvišja stavba v Sloveniji, če ne štejemo tovarniških dimnikov. Stolpnice v Ljubljani so visoke do 89 metrov, trboveljski dimnik 360 metrov, dimniki  in hladilni stolp v Šoštanju od 122 do 230, dimnik v Šiški 150 metrov. Načrtovali leta 2018, graditi so ga začeli leta 2022, po enem letu nekaj manj kot polovica višine, odprli naj bi ga julija 2023, v resnici so ga 23. 5. 2024. Stal je okrog pet milijonov evrov. Po Mostu Sonce pridemo do elegantne oblike nad nami, na levi so prodajne hiške, ki so ob delavnikih večinoma prazne. V recepciji prodajajo spominke in vstopnice za obisk: deset evrov za odrasle, osem s popustom. Naenkrat je lahko na stolpu do 150 ljudi. Dvigalo za 22 oseb, ki ima eno steno kot okno, nas v 35 sekundah pripelje na razgledno ploščad, po stopnicah pridemo še na odprto teraso na višini 104 metre. Oboje je zavarovano z debelo šipo, kljub slikovitim razgledom pa fotografije niso kaj prida, steklenih sten pač ne čistijo. V kavarni s 40 sedeži na višini 96 metrov lahko nazdravimo s pivom ali vinom, stopimo pa tudi na steklo in se zazremo v globino. Tudi vračamo se z dvigalom, stopnic je nekam veliko: kar 594 naj bi jih bilo. Ponujajo tudi virtualno potovanje Let s Pegazom za tri evre. Pegaz je bil krilati konj, kjer je udaril s kopitom, se je pojavil vrelec vode, njegovo ime namreč pomeni izvir, vir. V parku stoji njegov kip.

Začetek Steklarne sega v leto 1665. V letu 2023 je del skupine Fiskars, ki ima v 30 državah sedem tisoč zaposlenih, govorijo pa v dvajsetih jezikih.

Sprehod na Janino. Začetek poti najdemo pri teniških igriščih za Grand Hotelom Donat. Razgledni stolp: petnajst metrov je visok, zgradili so ga leta 1956, obnovili pa 2021.

Štanjel - 30. 9. 2024

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica gre tokrat zgodaj na pot: ob 5.54 z regionalnim vlakom do Ljubljane (prihod po voznem redu 7.09), tam imamo dovolj časa za kavo in kakšen priboljšek, ker vlak za Sežano odpelje ob 7.59. Med vožnjo klepetamo in komentiramo železniške povezave, spomnimo se nekdanjega viadukta v Borovnici in občudujemo varovalne zidove ob progi. Imamo nekaj minut zamude, zato nam ni treba dolgo čakati na odhod vlaka na Jesenice preko Nove Gorice ob 10.10. Trije postanki in pol ure vožnje 

in že izstopimo na Železniški postaji Štanjel, ki je pravzaprav v kraju Kobdilj. 

Skozi novejši del - Dolnjo vas se sprehodimo mimo Podružnične šole Štanjel, ki ima v šestih razredih 72 učencev (od 4 do 19), zraven je vrtec s tremi oddelki, zaradi dozidave je trenutno eden v Komnu, kjer je tudi matična šola. Štanjel z okoli 360 prebivalci (v starem delu samo 36) spada v Občino Komen.

Vzpenjamo se in nad sabo vidimo mogočni grad, ki se nadaljuje v obzidje s hišami: težko je ločiti, kje je obzidje in, kaj je stena hiše. 

Na desni se dviga zvonik Cerkve svetega Danijela z značilnim zaključkom. 

Vstopimo skozi mogočna vrata in zavijemo na Grajsko dvorišče, kjer si privoščimo kavico in malico iz nahrbtnika. Muzej in galerijo pustimo za kasneje in se nad cerkvijo napotimo do Kraške hiše, 

potem pa po ozki ulici naprej na Turn - na vrh griča (Arheološki park Gledanica), od koder imamo lep razgled na bližnje hribe (Čaven in Svete gore), doline z vasicami ...

Potem se spet spustimo in poklepetamo z domačinko o tem, kako postaja življenje ostarelih v obzidju vse težje. 

Pri Kobdiljskem vhodu izkoristimo lepo urejene javne sanitarije, 

potem pa gremo uživat na Ferrarijev vrt pod Ferrarijevo vilo. 

Ves čas ob poti opazujemo skupine rumenega cvetja in kasneje izvemo, da so to lažni jesenski krokusi s pravim imenom rumenocvetna šternbergia. Srečamo tudi oskrbovalca, ki je sicer napravil ekonomsko šolo, zdaj pa si je tu našel delovno mesto. Od njega dobimo tudi nekaj čebulic te lepe rastline.

Vrnemo se do Kraške hiše, nasproti katere je Grajžarjeva marenda (pršut, sir, teran), kjer je ključ in vodič. Ta nam za vstopnino tri evre pove marsikaj o zgodovini Štanjela, o življenju nekoč in danes, ter nam pokaže zgornji stanovanjski del zgradbe in spodnjega - gospodarskega z eksponati, ki so značilni za ta območje.

Lokal Panorama Štanjel je odprta samo za konec tedna in tudi samopostrežna fontana ne obratuje. 

Najdemo pa informativno tablo o značilnih venčkih svetega Ivana. 

Pot na Železniško postajo Štanjel preko Kobdilja se nekaterim zdi predolga, zato se vrnemo po že znani poti in imamo med skoraj enournim čakanjem na vlak dovolj možnosti za malico in klepet.

Vlak ob 16.12 za Sežano je skoraj točen, v Sežani čakamo samo nekaj minut in se ob 16.48 odpeljemo proti Ljubljani. Vmes naberemo nekaj zamude, ampak vlak ob 18.55 proti Dobovi nas počaka in pred pol deveto smo v Sevnici.

Dolg in bogat dan!

Podrobnosti o znamenitostih najdete pod videom.

Več posnetkov

Video:

ŠTANJEL

Štanjel je slikovito kraško naselje s 357 prebivalci (v starem delu samo 36) v občini Komen (deset kilometrov zahodno). Deli se na staro jedro (Gornja vas), ki je terasasto razporejeno proti vrhu 363 metrov visokega griča Turn, in novejše razloženo naselje hiš pod njim (Dolnja vas). Značilnost naselja so ozke ulice s kamnitimi hišami, ki vsebujejo raznolike kamnoseške izdelke. Izjemnost vasi dajejo obzidje z vhodnimi stolpi, grad (muzej), gotska cerkev z značilnim zvonikom in Ferrarijev vrt.

Zaradi prometno-geografske in strateške razgledne lege je bil Štanjel pomemben že od mlajše železne dobe dalje. Naselje je razcvet doživelo že v rimski dobi, ko se je širilo po gozdiču proti vrhu Turna navzgor. V 11. in 12. stoletju je bil grič na novo utrjen – še danes so vidni ostanki stolpa na vrhu Turna.

Veliko je gotskih elementov, ki dokazujejo, da je naselje že v srednjem veku doseglo današnji obseg (5. do 15.stoletje). Najstarejši ostanki gradu segajo v srednji vek, dozidali so renesančne obrambne stolpe. Novo podobo so mu dali grofje Cobenzli ob koncu 17. stoletja. Požgan grad, ohranjeni so bili samo obodni zidovi, so po drugi svetovni vojni prenovili po načrtih arhitektke Nataše Suhadolc Šumi. V prenovljeni polovici gradu so uredili zbirko del kraškega slikarja Lojzeta Spacala. Kasneje so jo dopolnili z zbirko lokalne zgodovine. V grajski dvorani imajo koncerte in poroke. Zaradi nevarnosti turških vpadov so Štanjel ob koncu 15. stoletja zavarovali z obzidjem. V pritličju gradu je gostinski lokal.

Poseben pečat kraju je dal Fabianijev (Maks Fabiani – arhitekt, urbanist, župan: 1865 – 1962, rojen in pokopan v Kobdilju) tržaški prijatelj in sorodnik zdravnik Enrico Ferrari. Ferrari se je zaljubil v Štanjel. Govoril je dobro slovensko in vsako poletje tu preživel po več mesecev. V Štanjel je redno prihajal tudi vse druge proste dneve. Leta 1924 sta skupaj s Fabianijem pričela velikopotezno delo, ki je trajalo vse do leta 1942. V tem času sta pod obrambnim zidom na južni strani naselja uredila obsežen park. Ferrari je imel zaposlenega stalnega oskrbnika. Pri gradnji parka pa je bilo občasno zaposlenih tudi po dvajset in več delavcev. Kamenje, ki so ga rabili pri gradnji, so vozili iz kamnoloma pri naselju Tupelče. Ferrari je v Štanjelu kupil sedem hiš in skoraj vsa prosta zemljišča okoli vasi vse do Podlasov tako, da je v smeri proti Gornji Branici lahko hodil malone pol ure po svoji lastnini. Fabiani pa je med vojnama pomagal prenoviti tudi grad in številne hiše v vasi in v bližnjem Kobdilju.

Znana je zgodba, da naj bi tik pred koncem vojne nemška vojska hotela porušiti grad Štanjel, kar naj bi z intervencijo preprečil arhitekt Maks Fabiani. Ta naj bi se skliceval na znanstvo s Hitlerjem iz obdobja, ko je ta želel postati slikar na Dunaju. Poveljujoči častnik je baje poklical v Berlin in morda dobil odgovor, »naj staremu gnjavežu ustreže«. Zgodba je bolj kot ne le legenda, saj je Fabianijevo znanstvo s Hitlerjem bilo verjetno le bežno, čeprav si je ta želel študirati arhitekturo na Dunaju. Po drugi svetovni vojni so naselje zelo počasi popravljali. Številni domačini so se izselili, ker je bila vas do 2015 brez vodovoda. Sedaj stari in številni novi naseljenci prenavljajo posamezne hiše. Ob značilnih kraških motivih, vodnjakih in šapah so na cerkvi in v ulici ob Kraški hiši spominske portretne glave Tarasa Ševčenka, Jožeta Abrama in Antona Mahniča. Manjka pa dostojen spomenik Maksu Fabianiju. Ob kipu Ševčenka se vsako leto marca ob obletnici njegovega rojstva zbirajo predstavniki ukrajinske diaspore v Sloveniji.

Znamenitosti: Grad Štanjel, delno rekonstruiran po načrtih arhitektke Nataše Šumi Suhadolc

Ledenica ali Gledanica – najvišja točka na vrhu hriba Turn, kjer so ostanki rimskega obrambnega stolpa

Galerija slikarja Lojzeta Spacala (v gradu)

Poznogotska cerkev sv. Danijela z značilnim limonastim zaključkom zvonika iz leta 1609

Stolp na vratih ali Kobdiljski stolp (drugi vhodni stolp v Štanjel)

Kraška hiša, domnevno najstarejša stavba (14., 15. stoletje), t. i. »romanska« hiša, ki odraža arhitekturne značilnosti prvotnih kraških hiš, grajenih v času romanike in gotike. Obnovljena 1973. V pritličju je gospodarski del, v prvem nadstropju pa spalni in kuhinjski del. Na hiši so še ohranjeni obnovljeni kamniti žlebovi po katerih je pritekala deževnica v bližnji vaški vodnjak. V njej je etnološka razstava. Štanjel 23, ključ pri sosedih (Štanjel 22).

Ferrarijev vrt je park, ki ga je Maks Fabiani uredil za sorodnika Enrica Ferrarija (1924 – 1942) in je kot najpomembnejša parkovna ureditev iz časa med obema vojnama uvrščen med spomenike državnega pomena in ima danes status parka

Spomeniki, bronasti portreti Josipu Abramu (prevajal Ševčenka), Tarasu Ševčenku in škofu Antonu Mahniču

Fabianijeva pot, krožna pešpot med Štanjelom in Kobdiljem

Avstro-ogrsko vojaško pokopališče v spodnjem delu vasi, Stara parna lokomotiva na železniški postaji

Znameniti vaščani

Maks Fabiani, slovenski arhitekt in urbanist, Jože Abram, slovenski pisatelj in prevajalec

Center za obiskovalce: 12.00 – 18.00 (izven sezone do 16.00)

Grajžarjeva marenda: pršut in teran (blizu Kraške hiše) – ponedeljek, četrtek, prazniki zaprto, sicer 12.00 - 16.00.

Restavracija Grad Štanjel: 9.00 - 16.00, sreda zaprto.

Panorama Štanjel: terasa (petek, sobota, nedelja), samopostrežni vinotoč terana in vitovskega (korak od Cerkve svetega Danijela)

Lojze Spacal (1907 – 2000), rojen in živel v Trstu, slikar, grafik Krasa.

Venčki svetega Ivana

Na nedeljo pred dnevom sv. Ivana, ki ima god 24. junija, v Štanjelu organizirajo delavnico izdelovanja venčkov za vse, ki se želijo naučiti te veščine. Na god sv. Ivana pa venčke obesijo na vrata domov, kjer visijo celo leto. Nato pa jih po stari navadi skurijo na kresu in obesijo nove. Kranceljčki, kot jim tudi pravijo, naj bi hišo varovali pred zlimi silami, tudi pred točo in kačami. Če se je bližala izjemno huda nevihta, so par rožic iz venčka vrgli na ogenj, kar naj bi varovalo pred ujmo. Zelo pomemben je tudi izbor rastlin, ki jih ženske vpletajo v venček. Najpomembnejša rastlina je ostra homulica ali rumeni križci, kot jim pravijo na Krasu. Venček iz drobnih rumenih cvetov je prava umetnina. Izdelava tovrstnega venčka traja tudi več ur, zato si ženske danes pomagajo tudi z drugim poljskim cvetjem. Skrbno spletene venčke, ki jih družno pripravijo na delavnici, skupaj razobesijo na vrata hiš, kjer bodo viseli do prihodnjega kresa.

Lipa

Štanjelski grof se je bal roparjev, zato je dobil tri kovače in jim naročil, da morajo v treh dneh skovati železna vrata. Hiteli so in jih tudi naredili, vendar jim je zmanjkalo časa, da bi jih postavili, prehitela jih je noč. Zato jim je grof naročil, naj varujejo vhod v mesto. Kovače je bilo strašno strah, da pridejo ravbarji. Zato so se spravili na lipo, ki je stala tam zraven. Tudi za vrata so se bali, zato so jih z vrvmi privezali na lipo. Potem so bili tiho.

Tisto noč so res prišli ravbarji v Štanjel in ukradli grofu cekine. Ko so se vračali, so na mizo pod lipo stresli cekine in jih šteli. Na sedem delov so delili, toliko jih je bilo. Če si jih tako pogledal, so si bili zelo podobni, samo eden je imel navado, da je zmeraj držal jezik ven iz ust. Eden od kovačev se je začel premikati. Druga dva sta mu kazala, naj bo tiho. »Ne morem več tiščati!« »Tišči, tišči,« sta mu dopovedovala.

A ni mogel in se je polulal. Razbojnika, ki je štel denar, je to nekoliko zmotilo in je rekel: »Nocoj je pa močna rosa.« Potem je štel naprej. Čez nekaj časa je začel drugi mencati: »Joj, ne morem več, moja potreba je še hujša kot tvoja. Smo morali pojesti vse tiste češplje! Zdaj je po nas!« Ni več zdržal, je popustil. »Danes pa pada tudi mana!*,« je rekel eden od razbojnikov, drugi še opazili niso, tako so bili zaverovani v cekine. Mine nekaj časa, ko potoži tretji kovač: »Joj, ne morem več držati teh težkih vrat!« Oni spodaj so ravno končali s štetjem. Takrat so železna vrata štrbunknila ravno na tistega razbojnika, ki je držal jezik zmeraj ven iz ust in so mu ga prebila. Kovači na lipi so se ustrašili, zakaj ta s prebitim jezikom jih je opazil. A ni mogel povedati! Drugi razbojniki so tekli, ta pa za njimi … hotel jim je povedati, da kazen ni prišla z neba, samo z lipe.

Grof je vse tri kovače bogato nagradil. Sedem razbojnikov pa verjetno še zmeraj teče, če se niso vseeno kje ustavili.

O nabritem tlačanu

Biriči so po vseh vaseh, ki so pripadale štanjelski graščini, pobirali desetino. Vsi so dali, kolikor je bilo določeno, a eden se je uprl.

Biriči so to nesli na nos graščaku, ki se je grozno razjezil. Ukazal je temu tlačanu, da mora priti na točno določen dan na grad in ne sme biti ne oblečen ne nag, ne obut in ne bos, ne sme priti peš niti se ne sme pripeljati. Če bo to izpolnil, mu bo odpustil, sicer ne bo več videl belega dne. Ko je prišel dan, se je kmet takole oblekel: spodaj je bil gol, čez rame si je odel pelerino, imel je čevlje, a brez podplatov, jahal je na kozi, a z eno nogo tancal po tleh. Graščak mu ni mogel nič, ker je videl, da je naletel na enega, ki ga je bolje pustiti na miru …

Vir zgodb.