Štanjel - 30. 9. 2024

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica gre tokrat zgodaj na pot: ob 5.54 z regionalnim vlakom do Ljubljane (prihod po voznem redu 7.09), tam imamo dovolj časa za kavo in kakšen priboljšek, ker vlak za Sežano odpelje ob 7.59. Med vožnjo klepetamo in komentiramo železniške povezave, spomnimo se nekdanjega viadukta v Borovnici in občudujemo varovalne zidove ob progi. Imamo nekaj minut zamude, zato nam ni treba dolgo čakati na odhod vlaka na Jesenice preko Nove Gorice ob 10.10. Trije postanki in pol ure vožnje 

in že izstopimo na Železniški postaji Štanjel, ki je pravzaprav v kraju Kobdilj. 

Skozi novejši del - Dolnjo vas se sprehodimo mimo Podružnične šole Štanjel, ki ima v šestih razredih 72 učencev (od 4 do 19), zraven je vrtec s tremi oddelki, zaradi dozidave je trenutno eden v Komnu, kjer je tudi matična šola. Štanjel z okoli 360 prebivalci (v starem delu samo 36) spada v Občino Komen.

Vzpenjamo se in nad sabo vidimo mogočni grad, ki se nadaljuje v obzidje s hišami: težko je ločiti, kje je obzidje in, kaj je stena hiše. 

Na desni se dviga zvonik Cerkve svetega Danijela z značilnim zaključkom. 

Vstopimo skozi mogočna vrata in zavijemo na Grajsko dvorišče, kjer si privoščimo kavico in malico iz nahrbtnika. Muzej in galerijo pustimo za kasneje in se nad cerkvijo napotimo do Kraške hiše, 

potem pa po ozki ulici naprej na Turn - na vrh griča (Arheološki park Gledanica), od koder imamo lep razgled na bližnje hribe (Čaven in Svete gore), doline z vasicami ...

Potem se spet spustimo in poklepetamo z domačinko o tem, kako postaja življenje ostarelih v obzidju vse težje. 

Pri Kobdiljskem vhodu izkoristimo lepo urejene javne sanitarije, 

potem pa gremo uživat na Ferrarijev vrt pod Ferrarijevo vilo. 

Ves čas ob poti opazujemo skupine rumenega cvetja in kasneje izvemo, da so to lažni jesenski krokusi s pravim imenom rumenocvetna šternbergia. Srečamo tudi oskrbovalca, ki je sicer napravil ekonomsko šolo, zdaj pa si je tu našel delovno mesto. Od njega dobimo tudi nekaj čebulic te lepe rastline.

Vrnemo se do Kraške hiše, nasproti katere je Grajžarjeva marenda (pršut, sir, teran), kjer je ključ in vodič. Ta nam za vstopnino tri evre pove marsikaj o zgodovini Štanjela, o življenju nekoč in danes, ter nam pokaže zgornji stanovanjski del zgradbe in spodnjega - gospodarskega z eksponati, ki so značilni za ta območje.

Lokal Panorama Štanjel je odprta samo za konec tedna in tudi samopostrežna fontana ne obratuje. 

Najdemo pa informativno tablo o značilnih venčkih svetega Ivana. 

Pot na Železniško postajo Štanjel preko Kobdilja se nekaterim zdi predolga, zato se vrnemo po že znani poti in imamo med skoraj enournim čakanjem na vlak dovolj možnosti za malico in klepet.

Vlak ob 16.12 za Sežano je skoraj točen, v Sežani čakamo samo nekaj minut in se ob 16.48 odpeljemo proti Ljubljani. Vmes naberemo nekaj zamude, ampak vlak ob 18.55 proti Dobovi nas počaka in pred pol deveto smo v Sevnici.

Dolg in bogat dan!

Podrobnosti o znamenitostih najdete pod videom.

Več posnetkov

Video:

ŠTANJEL

Štanjel je slikovito kraško naselje s 357 prebivalci (v starem delu samo 36) v občini Komen (deset kilometrov zahodno). Deli se na staro jedro (Gornja vas), ki je terasasto razporejeno proti vrhu 363 metrov visokega griča Turn, in novejše razloženo naselje hiš pod njim (Dolnja vas). Značilnost naselja so ozke ulice s kamnitimi hišami, ki vsebujejo raznolike kamnoseške izdelke. Izjemnost vasi dajejo obzidje z vhodnimi stolpi, grad (muzej), gotska cerkev z značilnim zvonikom in Ferrarijev vrt.

Zaradi prometno-geografske in strateške razgledne lege je bil Štanjel pomemben že od mlajše železne dobe dalje. Naselje je razcvet doživelo že v rimski dobi, ko se je širilo po gozdiču proti vrhu Turna navzgor. V 11. in 12. stoletju je bil grič na novo utrjen – še danes so vidni ostanki stolpa na vrhu Turna.

Veliko je gotskih elementov, ki dokazujejo, da je naselje že v srednjem veku doseglo današnji obseg (5. do 15.stoletje). Najstarejši ostanki gradu segajo v srednji vek, dozidali so renesančne obrambne stolpe. Novo podobo so mu dali grofje Cobenzli ob koncu 17. stoletja. Požgan grad, ohranjeni so bili samo obodni zidovi, so po drugi svetovni vojni prenovili po načrtih arhitektke Nataše Suhadolc Šumi. V prenovljeni polovici gradu so uredili zbirko del kraškega slikarja Lojzeta Spacala. Kasneje so jo dopolnili z zbirko lokalne zgodovine. V grajski dvorani imajo koncerte in poroke. Zaradi nevarnosti turških vpadov so Štanjel ob koncu 15. stoletja zavarovali z obzidjem. V pritličju gradu je gostinski lokal.

Poseben pečat kraju je dal Fabianijev (Maks Fabiani – arhitekt, urbanist, župan: 1865 – 1962, rojen in pokopan v Kobdilju) tržaški prijatelj in sorodnik zdravnik Enrico Ferrari. Ferrari se je zaljubil v Štanjel. Govoril je dobro slovensko in vsako poletje tu preživel po več mesecev. V Štanjel je redno prihajal tudi vse druge proste dneve. Leta 1924 sta skupaj s Fabianijem pričela velikopotezno delo, ki je trajalo vse do leta 1942. V tem času sta pod obrambnim zidom na južni strani naselja uredila obsežen park. Ferrari je imel zaposlenega stalnega oskrbnika. Pri gradnji parka pa je bilo občasno zaposlenih tudi po dvajset in več delavcev. Kamenje, ki so ga rabili pri gradnji, so vozili iz kamnoloma pri naselju Tupelče. Ferrari je v Štanjelu kupil sedem hiš in skoraj vsa prosta zemljišča okoli vasi vse do Podlasov tako, da je v smeri proti Gornji Branici lahko hodil malone pol ure po svoji lastnini. Fabiani pa je med vojnama pomagal prenoviti tudi grad in številne hiše v vasi in v bližnjem Kobdilju.

Znana je zgodba, da naj bi tik pred koncem vojne nemška vojska hotela porušiti grad Štanjel, kar naj bi z intervencijo preprečil arhitekt Maks Fabiani. Ta naj bi se skliceval na znanstvo s Hitlerjem iz obdobja, ko je ta želel postati slikar na Dunaju. Poveljujoči častnik je baje poklical v Berlin in morda dobil odgovor, »naj staremu gnjavežu ustreže«. Zgodba je bolj kot ne le legenda, saj je Fabianijevo znanstvo s Hitlerjem bilo verjetno le bežno, čeprav si je ta želel študirati arhitekturo na Dunaju. Po drugi svetovni vojni so naselje zelo počasi popravljali. Številni domačini so se izselili, ker je bila vas do 2015 brez vodovoda. Sedaj stari in številni novi naseljenci prenavljajo posamezne hiše. Ob značilnih kraških motivih, vodnjakih in šapah so na cerkvi in v ulici ob Kraški hiši spominske portretne glave Tarasa Ševčenka, Jožeta Abrama in Antona Mahniča. Manjka pa dostojen spomenik Maksu Fabianiju. Ob kipu Ševčenka se vsako leto marca ob obletnici njegovega rojstva zbirajo predstavniki ukrajinske diaspore v Sloveniji.

Znamenitosti: Grad Štanjel, delno rekonstruiran po načrtih arhitektke Nataše Šumi Suhadolc

Ledenica ali Gledanica – najvišja točka na vrhu hriba Turn, kjer so ostanki rimskega obrambnega stolpa

Galerija slikarja Lojzeta Spacala (v gradu)

Poznogotska cerkev sv. Danijela z značilnim limonastim zaključkom zvonika iz leta 1609

Stolp na vratih ali Kobdiljski stolp (drugi vhodni stolp v Štanjel)

Kraška hiša, domnevno najstarejša stavba (14., 15. stoletje), t. i. »romanska« hiša, ki odraža arhitekturne značilnosti prvotnih kraških hiš, grajenih v času romanike in gotike. Obnovljena 1973. V pritličju je gospodarski del, v prvem nadstropju pa spalni in kuhinjski del. Na hiši so še ohranjeni obnovljeni kamniti žlebovi po katerih je pritekala deževnica v bližnji vaški vodnjak. V njej je etnološka razstava. Štanjel 23, ključ pri sosedih (Štanjel 22).

Ferrarijev vrt je park, ki ga je Maks Fabiani uredil za sorodnika Enrica Ferrarija (1924 – 1942) in je kot najpomembnejša parkovna ureditev iz časa med obema vojnama uvrščen med spomenike državnega pomena in ima danes status parka

Spomeniki, bronasti portreti Josipu Abramu (prevajal Ševčenka), Tarasu Ševčenku in škofu Antonu Mahniču

Fabianijeva pot, krožna pešpot med Štanjelom in Kobdiljem

Avstro-ogrsko vojaško pokopališče v spodnjem delu vasi, Stara parna lokomotiva na železniški postaji

Znameniti vaščani

Maks Fabiani, slovenski arhitekt in urbanist, Jože Abram, slovenski pisatelj in prevajalec

Center za obiskovalce: 12.00 – 18.00 (izven sezone do 16.00)

Grajžarjeva marenda: pršut in teran (blizu Kraške hiše) – ponedeljek, četrtek, prazniki zaprto, sicer 12.00 - 16.00.

Restavracija Grad Štanjel: 9.00 - 16.00, sreda zaprto.

Panorama Štanjel: terasa (petek, sobota, nedelja), samopostrežni vinotoč terana in vitovskega (korak od Cerkve svetega Danijela)

Lojze Spacal (1907 – 2000), rojen in živel v Trstu, slikar, grafik Krasa.

Venčki svetega Ivana

Na nedeljo pred dnevom sv. Ivana, ki ima god 24. junija, v Štanjelu organizirajo delavnico izdelovanja venčkov za vse, ki se želijo naučiti te veščine. Na god sv. Ivana pa venčke obesijo na vrata domov, kjer visijo celo leto. Nato pa jih po stari navadi skurijo na kresu in obesijo nove. Kranceljčki, kot jim tudi pravijo, naj bi hišo varovali pred zlimi silami, tudi pred točo in kačami. Če se je bližala izjemno huda nevihta, so par rožic iz venčka vrgli na ogenj, kar naj bi varovalo pred ujmo. Zelo pomemben je tudi izbor rastlin, ki jih ženske vpletajo v venček. Najpomembnejša rastlina je ostra homulica ali rumeni križci, kot jim pravijo na Krasu. Venček iz drobnih rumenih cvetov je prava umetnina. Izdelava tovrstnega venčka traja tudi več ur, zato si ženske danes pomagajo tudi z drugim poljskim cvetjem. Skrbno spletene venčke, ki jih družno pripravijo na delavnici, skupaj razobesijo na vrata hiš, kjer bodo viseli do prihodnjega kresa.

Lipa

Štanjelski grof se je bal roparjev, zato je dobil tri kovače in jim naročil, da morajo v treh dneh skovati železna vrata. Hiteli so in jih tudi naredili, vendar jim je zmanjkalo časa, da bi jih postavili, prehitela jih je noč. Zato jim je grof naročil, naj varujejo vhod v mesto. Kovače je bilo strašno strah, da pridejo ravbarji. Zato so se spravili na lipo, ki je stala tam zraven. Tudi za vrata so se bali, zato so jih z vrvmi privezali na lipo. Potem so bili tiho.

Tisto noč so res prišli ravbarji v Štanjel in ukradli grofu cekine. Ko so se vračali, so na mizo pod lipo stresli cekine in jih šteli. Na sedem delov so delili, toliko jih je bilo. Če si jih tako pogledal, so si bili zelo podobni, samo eden je imel navado, da je zmeraj držal jezik ven iz ust. Eden od kovačev se je začel premikati. Druga dva sta mu kazala, naj bo tiho. »Ne morem več tiščati!« »Tišči, tišči,« sta mu dopovedovala.

A ni mogel in se je polulal. Razbojnika, ki je štel denar, je to nekoliko zmotilo in je rekel: »Nocoj je pa močna rosa.« Potem je štel naprej. Čez nekaj časa je začel drugi mencati: »Joj, ne morem več, moja potreba je še hujša kot tvoja. Smo morali pojesti vse tiste češplje! Zdaj je po nas!« Ni več zdržal, je popustil. »Danes pa pada tudi mana!*,« je rekel eden od razbojnikov, drugi še opazili niso, tako so bili zaverovani v cekine. Mine nekaj časa, ko potoži tretji kovač: »Joj, ne morem več držati teh težkih vrat!« Oni spodaj so ravno končali s štetjem. Takrat so železna vrata štrbunknila ravno na tistega razbojnika, ki je držal jezik zmeraj ven iz ust in so mu ga prebila. Kovači na lipi so se ustrašili, zakaj ta s prebitim jezikom jih je opazil. A ni mogel povedati! Drugi razbojniki so tekli, ta pa za njimi … hotel jim je povedati, da kazen ni prišla z neba, samo z lipe.

Grof je vse tri kovače bogato nagradil. Sedem razbojnikov pa verjetno še zmeraj teče, če se niso vseeno kje ustavili.

O nabritem tlačanu

Biriči so po vseh vaseh, ki so pripadale štanjelski graščini, pobirali desetino. Vsi so dali, kolikor je bilo določeno, a eden se je uprl.

Biriči so to nesli na nos graščaku, ki se je grozno razjezil. Ukazal je temu tlačanu, da mora priti na točno določen dan na grad in ne sme biti ne oblečen ne nag, ne obut in ne bos, ne sme priti peš niti se ne sme pripeljati. Če bo to izpolnil, mu bo odpustil, sicer ne bo več videl belega dne. Ko je prišel dan, se je kmet takole oblekel: spodaj je bil gol, čez rame si je odel pelerino, imel je čevlje, a brez podplatov, jahal je na kozi, a z eno nogo tancal po tleh. Graščak mu ni mogel nič, ker je videl, da je naletel na enega, ki ga je bolje pustiti na miru …

Vir zgodb.