Volčji Potok - 11. 6. 2025

Vlak ob 7.39 z Železniške postaje Sevnica za Ljubljano in na njem nas osem iz skupine Posebna prijateljska potepanja, med potjo pa se nam pridružita še dve.  Vneto klepetamo o Arboretumu Volčji Potok, kamor smo namenjeni. Volčji baje zato, ker so včasih res prišli do sem volkovi s hribov. Sicer pa je imelo posestvo, ki je danes veliko 85 hektarov (30 hektarov pa je še gozdov) različne lastnike, najdlje in do konca druge svetovne vojne je bila to družina Souvan. Ti so leta 1885 preuredili dvorec ter na njivah in travnikih uredili park. Dvorec je bil ob koncu vojne po nepotrebnem uničen in nanj zdaj spominja samo kulisa. Leta 1952 je posestvo prevzela Agronomska fakulteta kot študijsko središče po sprejetem odloku o ustanovitvi Arboretuma. Od leta 1999 je kulturni spomenik državnega pomena in od leta 2003 javni zavod. Sicer pa je v številčnih podatkih kar veliko petic: pet jezer, pet tisoč dreves, 1.500 sort vrtnic; spomladi pa tu zacveti okrog dva milijona tulipanov in narcis.

Ker ima vlak minimalno zamudo, imamo dovolj časa za kavo in sladke prigrizke. Ob desetih nas avtobus odpelje na pot proti Volčjemu potoku, nekaj čez pol ure traja vožnja, šofer pa je tako prijazen, da nas izkrca pri vhodu Arboretuma - uradni postajališči sta malo prej pri nekdanji Gostilni Šraj ali pa malo naprej v vasi. 

Devet evrov plačamo kot upokojeni za vstopnino, potem pa pot pod noge. 

Najprej vrtnice, katerih cepiče so dobili iz Vatikana: večina se že osipa, nekatere pa prav prijetno dišijo.

Gredice so letos zasadili zelo pisano, kar meni ni posebno všeč.

Zelo bogata je zbirka orhidej v rastlinjaku, sosedi so jim kaktusi, nas pa zanimajo tudi metulji, ki se nam izmikajo pri fotografiranju, ko se hitro spreletavajo okrog nas.

Z zanimanjem si ogledamo fotografsko razstavo Pomlad v skalnjaku, potem pa v Zgornji rozarij. 

Spodnji posnetek je delo Marte Brežan.

Tu raste toliko vrtnic različnih barv, da se ti včasih kar zamegli pred očmi. Nekatere dišijo, veliko jih išče oporo na drevesih, ena sama lepota. Med ogledom si moramo vzeti malo počitka in v miru pomalicamo v veliki uti s pogledom na to naravno bogastvo.

Tudi ob vodi je kaj videti: praproti, astilbe - pokrovne kresnice različnih barv (spominjajo na kresničevje v gozdu), rumene lilije, modre lepotice ob slapu, na vodi lokvanje ...

Ob robu gozda nad Zgornjim angleškim parkom se napotimo proti Jelovi dragi, potem pa se skozi gozd rahlo vzpnemo do ruševin gradu, ki naj bi ga postavili okrog leta 1500, v sedemnajstem stoletju pa opustili. 

Od leta 2023 tu stoji deset metrov visoka jeklena konstrukcija razglednega stolpa s šestimi podesti in 47 stopnicami. Seveda ga je treba preizkusiti, 16 ljudi zdrži, 

razgled pa tokrat ni kaj prida, ozračje je nekam megleno.

Pri paviljonu je spet čas za kratek počitek: ogled multimedijske razstave o družini Souvan in osvežilne napitke. 

Še pogled na Francoski vrt, potem pa ob jezercu na travnik desno od vhoda. 

Tudi tu se bohatijo vrtnice, mnoge plezajo po drevju,  vmes pa je zasajena še sivka. Soglasno ugotavljamo, da je za vzdrževanje Arboretuma potrebno ogromno dela. Naše "radovednice" pa izvedo, da za vse skrbi samo 90 zaposlenih.

Posloviti se je treba od teh lepot: sprehodimo se do avtobusnega postajališča, od koder se nekaj minut čez tretjo uro popeljemo proti Ljubljani. Na cesti naletimo na običajno zgodnje popoldansko gnečo in vozimo se skoraj celo uro. Pred odhodom vlaka ob 16.50 še posedimo pri pijači, pred pol sedmo pa smo v Sevnici.

Dan poln različnih barv in oblik, uživanja v naravi in prijetnega druženja!

Video:

V Boštanj - 9. 6. 2025

Ni zime za Eskime in Ponedeljkovo skupino Planinskega društva Lisca Sevnica nič preveč ne moti dež: 

Foto: Vinko Šeško.

ob osmih zbor na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica), okrepitev s kavico, potem pa pod dežniki na pot. Najprej krenemo skozi podhod pod železnico na Savsko, 

pa naprej na brv preko Save, s katere skoraj ne vidimo Boštanja. Ga gremo pa pogledat od blizu: 

Foto: Vinko Šeško.

mimo Silika, po mostu preko Mirne in smo tam - v Spodnjem Boštanju. Mimogrede opazimo, da je Železniška postaja Boštanj še vedno v ilegali - brez napisa, 

orehi pa se kar lepo kažejo. Do trgovine Tuš in preko železniškega prehoda je malo ozko za pešce, ker pa so zapornice spuščene, imamo obilo prostora ob stoječem prometu. Že tretje prečkanje vode, 

ta most pa je po obnovi res širok in tudi z dovolj prostora za pešce. Na koncu mosta pa smo že v Sevnici in se porazgubimo vsak v svojo stran.

Vztrajno smo hodili in na koncu pregnali dež.

Ljubljana - 6. 6. 2025

Ob petih popoldne imamo zadnjo abonmajsko predstavo te sezone v ljubljanski Drami. Zakaj si ne bi dneva še dodatno obogatili? Pet se nas odpravi na pot z vlakom ob 9.40 z Železniške postaje Sevnica, ena se nam pridruži na Bregu. Skoraj po voznem redu smo že pred pol dvanajsto v Ljubljani. To pa je pravi čas za kosilo, no, ja, za malico. V lokalu Hitra žlica na Nazorjevi si jo privoščimo: meni gre najbolj v slast piščančja obara in jabolčni zavitek, ki je skoraj brez testa in ne pretirano sladek.

Zdaj pa počasi proti postajališču Konzorcij, ker ima želodec nekaj dela. 

Foto: Marta Brežan.

Celo za kratek čas sedemo in počakamo na avtobus številka 14 za Bokalce, s katerim se peljemo do postajališča Pod Rožnikom. Sonce nas lepo greje, rahla sapica prijetno hladi, me pa na raziskovanje Parka Tivoli.

Pod tem imenom severnjaki razumejo zabavišče parke, mogoče je najbolj znani tisti na Danskem v Københavnu iz leta 1843, ki je tretji najstarejši na svetu. Sicer pa ime izhaja iz Rima, pa Pariza. V Ljubljani so obstajale parkovne površine že v srednjem veku, Načrtno so ga posamezni lastniki urejali v baročnem obdobju. Načrt za javni park je v obdobju Ilirskih provinc izdelal francoski inženir Blanchard. Park so odprli leta 1813. Kasneje so ga urejali različni vrtnarji, po potresu je pri urejanju posameznih delov županu Ivanu Hribarju  svetoval arhitekt Maks Fabiani. Dobro stoletje kasneje, med letoma 1921 in 1939, je Jože Plečnik delno preuredil podobo parka. V parku so polagoma zgradili otroško igrišče, druga igrišča, Kopališče Ilirija, Športno dvorano Tivoli ... V njem sta še dva pomembnejša baročna objekta: Cekinov in Tivolski grad. V prvem je Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, v drugem Mednarodni grafični likovni center. Skupaj z Rožnikom in Šišenskim hribom park sestavlja Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib s 459 ha.

Posebnost je ribnik:  dolžina 140 m, širina 50 m, globina 0,9 - 1,3 m, prostornina 5000 - 7700 m3. Leta 1880 so v parku Tivoli uredili ribnik, ki so mu meščani preprosto rekli “bajer”. Ribnik je nastal z izkopom in je bil prvotno namenjen drsanju in čolnarjenju (nemško drsalno društvo Laibacher Eislaufverein). V ribniku so bile sprva okrasne in druge ribe in seveda žabe. Leta 1906 je mestna občina odvzela ribnik nemškemu drsalnemu društvu in ga do prve svetovne vojne vodila sama. Zaradi pomanjkanja denarja je magistrat med obema vojnama sklenil, da bo organizirano drsanje opustil in končala se je zlata doba drsanja na ribniku, kasneje tudi čolnarjenja. Ob ribniku je manjši botanični park z rastlinjakom.

Najprej uživamo med vrtnicami: nekaj se jih že osipa, druge šele odpirajo popke. Najrazličnejših barv so in nekatere opojno dišijo. 

Na vodi pa pravo bogastvo lokvanjev v beli in roza barvi. 

Za popestritev še simpatična družina labodov s puhastimi mladiči. 

V takem okolju je res prijetno posedeti na klopci ali pa se zlekniti na ležalniku Knjižnice pod krošnjami.

Foto: Marta Brežan.

Nadaljujemo naš sprehod in se ustavimo na koncu ribnika, 

potem pa se sprehodimo še mimo spomenikov Edvarda Kocbeka, ki spokojno sedi na klopi in nekaj razlaga otroku na strani klopi (mogoče vnučku, ki je izjavil, da je kip kot živ), ter Borisa Pahorja, ki po zelenici hiti proti njemu. 

Grafike na Jakopičevem sprehajališču nas ne privlačijo preveč, 

raje vstopimo še v Pravoslavno cerkev svetih Cirila in Metoda, ki je edini značilen primer pravoslavne (neobizantinske) arhitekture iz obdobja med obema svetovnima vojnama na Slovenskem, ki izstopa predvsem po bogati poslikavi notranjosti. Neformalno je bila dokončana leta 1936, posvečena pa šele leta 2005. 

Naše zanimanje je vzbudilo tudi mogočno drevo za kipom Primoža Trubarja, ki ga je Google prepoznal kot kavkaškega krilatega oreškarja (Pterocarya fraxinifolia). Podobni dve drevesi z mnogimi debli smo videle tudi na Miklošičevi v bližini Sodišča.

Zdaj pa še ena poslastica tega dneva: razstava Barok v Sloveniji v Narodni galeriji. Res bogastvo zbranih slik in kipov iz Slovenije in tujine, bogatih tudi po vsebini, kar je značilno za barok. Narodna galerija Slovenije je osrednji muzej umetnosti starejših likovnih del v Sloveniji od visokega srednjega veka do vključno dela 20. stoletja. Ustanovljena je bila leta 1918 in ima svoje prostore v stavbi ljubljanskega Narodnega doma od leta 1928.

Zadnji posnetek je delo Marte Brežan.

Da malo predahnemo, se napotimo do Nebotičnika, uživamo v razgledih in ob kavici. V Wikipediji lahko o njem preberemo:

Nebotičnik je ugledna stolpnica v središču Ljubljane in ena najbolj prepoznavnih mestnih znamenitosti. Njenih trinajst nadstropij se dviga v višino 70,35 m. Zasnoval jo je slovenski arhitekt Vladimir Šubic, gradnja na mestu nekdanjega srednjeveškega samostana se je začela 19. aprila 1931, stavba pa je bila odprta 21. februarja 1933. Po dokončanju je bila najvišja stavba v Kraljevini Jugoslaviji in deveta najvišja stolpnica v  Evropi. Bila je in je nekaj časa ostala najvišja stanovanjska stavba v Evropi. Nebotičnik je pretežno poslovni prostor: v pritličju in prvem nadstropju gosti različne trgovine, v nadstropjih od drugega do petega pa se nahajajo različne pisarne. Od šestega do devetega nadstropja so zasebni domovi. V zgornjih treh nadstropjih so kavarna, bar in razgledna ploščad. Druge podrobnosti.

Zdaj pa že moramo pohiteti na lokalni avtobus in v Šiško, kjer v nekdanjih prostorih Tovarne Litostroj domuje Drama. Ob petih popoldne imamo z dijaki predstavo Cyrano de Bergerac. Spet imamo sedeže v prvi in drugi vrsti, kar pa ni vedno prednost: oprema na odru že nakazuje, da bo veliko glasbe in to glasne. Bobni, kitare, gong, množica mikrofonov, verjetno bo to zelo daleč od originalne predstave drame v verzih francoskega  pisca Edmonda Rostanda, premierno prikazane u Parizu leta 1897. Ostalo je sicer vprašanje, ali je izgled človeka najpomembnejši v življenju, ali so njegovi darovi dragocenejši. Drugače pa: preglasna glasba, preveč kričanja, nepotrebne kletvice in drugi vulgarni izrazi ... Niti dijaki niso nasedli poceni koketiranju z njimi v obliki izrazov njihovega žargona. 

Foto: Nevenka Vahtar.

Na poti domov smo imeli veliko gradiva za pogovor. Ampak, treba je zadovoljiti predvsem osnovne potrebe: spet nam je bila pri roki sirnica v kiosku na Železniški postaji Ljubljana. Potem pa na mednarodni vlak ob 21.05 in okrog pol enajstih smo v Sevnici.

BOGAT NARAVOSLOVNO - KULTURNI DAN!

Video: 

Šoštanj - 5. 6. 2025

PPP: Posebna prijateljska potepanja - devet se nas zbere na Železniški postaji Sevnica, dve se nam pridružita med potjo. Za vlak ob 6.40 so mi povedali, da vozi med šolskim letom od Sevnice do Velenja. Krasno! Nobenega prestopanja. Preverim na uradnem voznem redu: tam pa piše, da v Celju prestopimo in čakamo 14 minut. No, prav, če je že treba. Pa pripelje vlak iz Celja, ki se vrača, in kaj piše na njem? Velenje. Tudi sprevodnica zatrdi, da je to direktni vlak za Velenje, če nima zamude, pa v Celju malo čaka. Peljemo se kar mimo Zidanega mosta, potem pa začne vlak nekam sunkovito ustavljati, nekaj časa stoji na progi, potem le počasi spelje, v Celju pa omaga - v delavnice ga odpeljejo in mi kljub vsem prestopimo.

Ti motorni vlaki so "likovno obdelani" in prava ropotala. Kljub hrupu se uspemo pogovarjati o postajah, na katerih ustavljamo, in o Šoštanju, kamor smo namenjeni. 

Nekaj minut pred pol deveto izstopimo na Železniški postaji Šoštanj in pričaka nas delno sončno vreme s prijetnim osvežujočim vetrom, ki zdrži ves čas našega zadrževanja v tem mestu.

V lokalu Presta si privoščimo dolg postanek ob kavi in klepetu, naročimo malico v Gostilni in pizzeriji Kajuh, četrt čez devet pa se odpravimo po mestu. 

Našo pozornost najprej pritegne Kajuhov dom - lepo vzdrževana stavba iz 19. stoletja v neorenesančnem stilu. Tu se je leta 1922 rodil pesnik Karel Destovnik Kajuh, ker je njegova mati izhajala iz premožne meščanske družine. Leta 1944 je padel na domačiji v Šentvidu pri Zavodnjah - le tri ure hoda od rojstne hiše. Takoj se spomnimo: Takrat, ko je prvič ročice razprl, takrat si v radosti plašnó vztrepetala: Samo da mi ne bi, da ne bi umrl! ... Samo en cvet, en češnjev cvet, dehteč in bel odlomi, moja draga! ... Lepo je, veš mama, lepo je živeti, toda, za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti. 

Skozi Kajuhov park in potem naprej ob Paki nas vodi pot in kaj hitro ugotovimo, da je ta reka, ki izvira pod Pohorjem in na svoji poti večkrat menja smer in okolje, potem pa se kot levi pritok izliva v Savinjo, tako čista, da daje dom tudi velikim ribam. Pred mostom zavijemo desno in z domačinom poklepetamo o čebelah in drevesu tulipanovcu, ki ravno začenja cveteti. Pred Osnovno šolo Karla Destovnika Kajuha se sprehodimo skozi Spominski park, 

med slavnimi pa prepoznamo samo pesnika. 

Na Trgu bratov Mravljakov so postavljene delne zapore, ker pričakujejo kolesarsko dirko. 

Mi pa se povzpnemo do Cerkve svetih Mohorja in Fortunata, najstarejše zgradbe v kraju iz leta 1300. Mogoče se je njena gradnja začela že v 12. stoletju skupaj z gradom, današnjo obliko z baročno opremo pa je dobila v 18. stoletju. 

Freske v nekdanjem prezbiteriju (grajski kapeli) so iz 14. stoletja, poleg evangelistov je mogoče dobro razločiti živali, nad njim pa so v 16. stoletju nadzidali zvonik. 

V cerkveni ladji občudujemo dva baročna oltarja iz potopljene cerkve v Družmirju (oltar Roženvenske Matere Božje, delo Jožefa Stainerja iz 1738 - 1740 in Svetega Rešnjega telesa, delo Ferdinanda Galla iz leta 1757), originalni iz tega cerkve pa je nekam izginil. Glavni oltar iz Družmirja je v sedanji župnijski cerkvi (Skorno - Florjan).Okrog te mestne cerkve je bilo včasih tudi pokopališče. Poklepetamo s prijazno domačinko, ki nam je odprla in pokazala cerkev, 

potem pa še napravimo posnetke pri čudovitem grmu azaleje.

Muzej usnjarstva na Slovenskem je čisto blizu in se pred vodenim ogledom sprehodimo še ob napravah za predelavo kož v usnje, ki so razstavljene zunaj zgradbe ter poberemo vstopnino štiri evre na osebo. Muzej so odprli 30. septembra 2009, načrtujejo pa še razširitev za predstavitev usnjarstva v celotni Sloveniji. Zaenkrat prikazuje razvoj usnjarske obrti v Šoštanju in življenje nekdanjih usnjarskih delavcev. 

Kustosinja nam ob družinskem drevesu Vošnjakov razloži nastanek tovarne, ki je bila največja tovarna v Sloveniji v 19. stoletju, tudi v Avstroogrski in mogoče celo na svetu. 

To je bila ogromna tovarna skoraj do Skornega (kilometer in pol), od tega je ostala samo še stavba kopalnic, ki so se jih delavci priborili s štrajkom leta 1935 - sedanji prostori Muzeja. Zadaj je še ruševina, kjer bo prostor za drugo fazo Muzeja. Lokacija za tovarno je bila ugodna zaradi bližine vode, Paka je bila zaradi tega dolgo časa zelo onesnažena. 

Prvi je prišel Josip Vošnjak leta 1750 iz Vitanja kot prvi usnjar, sicer je družina prišla iz Bosne kot begunska pred Turki v 15. stoletju (Bošnjak - Vošnjak), prva delavnica se je imenovala pri Bošnjaku. Imel je dva sinova, nastala je še ena delavnica, ki je prerasla v tovarno leta 1788. Med drugo svetovno vojno sta jo vodila dva brata, ki sta bila na slovenski strani in pomagala partizanom, zaradi članstva v Kulturbundu pa so ju izgnali, niti na materin pogreb nista mogla priti. Tovarno so nacionalizirali, potomci, ki so na Dunaju začeli iz nič in si z delom ustvarili novo življenje, tudi po denacionalizaciji niso prevzeli nič od tovarne, hiše pa so prodali državi. Ena veja živi v Nemčiji in oboji vsako leto pridejo v Šoštanj. V Zavodnjah imajo tudi družinsko grobnico starejših članov družine. Še dva člana te rodbine sta pomembna za nas. Doktor Josip Vošnjak je bil dramaturg, pisatelj (opisoval življenje v Šoštanju); inženir Mihael Vošnjak pa je bil zaslužen za železniško progo Celje - Velenje - Dravograd iz leta 1891, ki je bila zelo važna za Tovarno usnja in Velenjski premogovnik. Sta začetnika hranilništva na slovenskem, si prizadevala za kmečko in delavsko prebivalstvo, za slovenski jezik. Ivan Vošnjak iz delavnice, ki ni prerasla v tovarno, je leta 1902 zgradil hidroelektrarno, ki je Šoštanj osvetljevala s 400 žarnicami - nekaj izrednega v Evropi, kjer še ni bilo nikjer elektrike. Preveč se je zadolžil, doživel stečaj in 1910 je bila tudi njegova delavnica priključena Tovarni. 

Ogledamo si vzorce usnja, tudi ekskluzivno usnje "črni likanec", podplatno usnje, tako, strojeno s kromom ... V času svetovne krize jih je rešilo sodelovanje s Tovarno Bata, njen lastnik je leta 1932 osebno z letalom priletel v Šoštanj na dogovore. Že med drugo svetovno vojno gre z usnjarstvom v Evropi navzdol, danes je še prisotno na Kitajskem, v Indiji, Južni Ameriki, deželah v razvoju. 1975 se je Tovarna priključila Vrhniki, 1999 so jo zaprli in 259 delavcev je izgubilo delo. Usnjarstva v Sloveniji ni več, samo nekaj obrtnikov je še brez perspektive.

Po stopnišču, ki slikovno in slušno s prasketanjem ponazarja požar leta 1906, se povzpnemo v prvo nadstropje, ki prikazuje življenje delavstva, tudi prostovoljno gasilsko društvo, planinski odsek, nogometni klub; godbo - kulturno in športno delovanje so Vošnjaki ves čas podpirali. 

Prikaz življenja v prvi polovici 20. stoletja je tu: delavsko stanovanje, čevljarska delavnica, šefova pisarna, število zaposlenih po letih, primerjava plač z rudarji, prosti čas, otroške igre ... Vošnjaki so bili znani, da so bili socialno naravnani: dvakrat na leto so zaposleni dobili "fasngo" (paket usnja za dva para čevljev), obdarovali so otroke za praznike, za obletnico pa so jih svečano peljali v Zagreb na večerjo. Nekateri so na šiht hodili peš dve do tri ure in delali šest dni v tednu od sedmih do dvanajstih, potem ena ura za kosilo, naprej pa od enih do štirih. 

Ogledamo si še film s spomini na Vošnjakovo tovarno in postopkom izdelovanja usnja na Vrhniki in v Ljutomeru - nikjer tega ne delajo več. Predvsem se zamislimo nad pogoji dela, vlago, smradom ... 

Na novo so v Muzeju uredili začasno razstavo o času med letoma 1941 in 1945.

Izgled nekdanje Vošnjakove tovarne.

Napotimo se spet nazaj skozi stari del mesta, kolesarji so že odpeljali, ovire so pospravljene. V Gostilni in pizzeriji Kajuh nam postrežejo naročeno malico po osem evrov pod kostanji, kjer nas veter lepo osvežuje. Hrana je okusna, 

lep vtis napravijo tudi skrbno urejeni toaletni prostori.

Ob enih nadaljujemo z ogledom: sprehodimo se do Termoelektrarne Šoštanj, kjer imajo vsak prvi četrtek v mesecu (razen v avgustu) ob 13.30 dan odprtih vrat. 

Zbere se nas okrog 30 in Aleš Rednjak nam najprej predstavi delovanje elektrarne. Na njihovi spletni strani lahko preberemo:

Lignit, ki ga iz približno kilometer oddaljenega premogovnika Velenje v Teš pripeljejo po premičnem traku, najprej zmeljejo. Če tega ni dovolj, lahko dodajo nekaj uvoženega premoga (delujejo pa lahko tudi na plin). Okoli zelo velikega kotla bloka 6 je osem mlinov – eden je vedno v obnovi –, ki premog zmeljejo v prašne delce. Ta drobni prah vpihujejo v ogromen, 125 metrov visok kotel, v katerem je temperatura od 950 do 1200 stopinj Celzija. Kotel sestavlja 1500 kilometrov cevi, v katerih je voda s tlakom, višjim od 300 barov. Voda pod tlakom 280 barov in pri 600 stopinjah Celzija postane para, ki poganja turbine, turbine pa generator. Ta nato mehansko energijo pretvarja v električno, ki jo prek transformatorja oddajajo v 400 kV omrežje. Koliko elektrike proizvedejo, je odvisno od sporočil iz državnega dispečerskega centra.

Termoelektrarna Šoštanj krajše TEŠ je največja slovenska elektrarna po skupni inštalirani moči 1029 MW, s proizvodnimi enotami: Blok 6 600 MW, Blok 5 345 MW, Plinska turbina PE51 42 MW in Plinska turbina PE52 42 MW. Blok 6 je najsodobnejša proizvodna enota v EU. TEŠ deluje od leta 1959 (bližnja Termoelektrarna Velenje je delovala v letih 1929 - 1967), lokalni dobavitelj premoga je Premogovnik Velenje, odprt leta 1875.

Virtualni sprehod.

Dobimo čelade in jopiče z odsevniki in se sprehodimo okoli Bloka 6, kjer poteka remont in zaradi njega ne moremo na teraso z razgledom, samo poškilimo lahko na mline za premog. Na žalost na spletni strani niso objavili, da bo tokrat obisk okrnjen. Bo treba priti še enkrat.

Kot nadomestilo se povzpnemo v hladilni stolp, kar med delovanje Bloka ni mogoče. 

Razgledi z Bloka 6 januarja 2025:

Poslavljamo se s pogledom na oba gradova in stopimo na vlak ob 15.27 za Celje. Tam prestopimo, potem pa še v Zidanem Mostu, v Sevnici smo malo pred pol šesto.

Nekaj informacij je pod videom.

Video:

ŠOŠTANJ

Mesto ob reki Paki s približno tri tisoč prebivalci, ki je bila včasih najpomembnejše v Šaleški dolini, zdaj je to Velenje. Je sedež zelo razvejane in delno redko naseljene občine z okoli 8.800 ljudmi. Izkopali so arheološke najdbe staroselcev, sam kraj pa prvič omenjajo v 12. stoletju. V 14. stoletju dobi trške pravice in živi živahno trško življenje ob pomembni prometni poti s trgovino, obrtjo, sejmi ... 

Ime izhaja iz poimenovanja najstarejšega gradu iz 2. polovice 12. stoletja: Schönstein (Lepi kamen) - danes Pusti grad. Imeli so ga različni lastniki: od Šoštanjskih vitezov do Celjskih grofov, v 16. stoletju pa je pogorel in danes je ostal en stolp nekaj ruševin. Pod njim se je začelo razvijati prvotno naselje.

V 13., 14. stoletju so v trgu zgradili Trško graščino (Amtshaus) - mestni grad, ki je v 18. stoletju pogorel in ni nič ostalo od njega.

Iz kašče Pustega grada so leta 1734 oblikovali plemiško domovanje - Graščino Turn, v obnovljeni so danes stanovanja. Že lastniki Tovarne usnja Vošnjakovi so jo odkupili in med prvo svetovno vojno so tam stanovali ruski ujetniki, ki so prisilno delali v Tovarni.

Blizu Šoštanja se zaradi pogrezanja (Premogovnik Velenje!) od leta 1975 še vedno širi Družmirsko (Šoštanjsko) jezero, veliko 170 hektarov in z 87 metrov globine najglobje jezero v Sloveniji. Voda je potopila delno ali v celoti tri vasi, ogrožen pa je bil že tudi Šoštanj. Na njem načrtujejo sončno elektrarno. Proti vzhodu mu sledi Velenjsko jezero, ki je veliko kot Blejsko (1,4 kvadratnega kilometra), zaradi večje globine (54 metrov) pa ima dva milijona kubičnih metrov več vode kot Blejsko. Na skrajnem vzhodu leži Škalsko jezero s 16 hektari površine, ki je nastajalo že pred drugo svetovno vojno, zdaj pa ne več. Vsa tri jezera zavzemajo površino najmanj šest kvadratnih kilometrov površine.