Štritovsko jezero in Mlinarjeva pot - 24. 3. 2025

Ob osmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju devet zbranih od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica. Najprej seveda kava in klepet, potem pa z dvema avtomobiloma proti Bučki. Malo pred njo zavijemo v smeri Štritovskega jezera in parkiramo na namočenem travniku, 

kjer nam dela družbo lep konj - za ograjo. Voda je v jezeru kar visoka, po obrisih na travi pa vidimo, da je lahko še višja. Grmovje in drevje brsti, nekaj je že tudi cvetja.

Na strani Moja jezera lahko preberemo: Velikost: 1,5 ha, globina: 10-15 m. Štritovsko jezero je dobilo ime po vasi Štrit, sredi katere leži s svojo trikotno obliko. Nastalo je na dolomitni osnovi, na katero so se odložili miocenski laporji in kremenovi peščenjaki, čeznje pa so potoki nanesli neprepustne ilovice in gline. Glino so dolga stoletja izkoriščali za krajevno lončarstvo. Opuščeno glinokopno jamo je zalila meteorna voda. V obrežnem pasu jezera prevladujejo značilnosti mlake, v globinskem pa značilnosti jezera. Zaradi glinokopa je voda na površini sprva razmeroma motna. Zaraščanje bregov na kopnem in v vodi spremlja naselitev vodnih živali, ki pridejo same ali pa jih sem zanesejo druge živali. Spomladi se jezerska gladina spremeni v preprogo cvetočih lokvanjev.  Obrežja jezera značilno porašča trstičje, ki je kljub navidezni enoličnosti raznovrsten in bogat habitat z zelo različnimi bivanjskimi nišami. Prehranjevalne verige v trstičju so zelo dolge: organske usedline - ličinka trzače - ličinka kačjega pastirja - vodni pajek - pupek - belouška - lunj. Ribiška družina skrbi tudi za življenje v vodi, saj redno vlaga vanjo ribji zarod. Tako najdemo v jezeru krape, ščuke, amurja in druge vrste rib. Legenda pravi, da je jezero nastalo takole: na mestu jezera je bila kotanja, na dnu katere je bil izvir. Voda tega izvira je odtekala proti bližnjemu potoku. Nekoč je nekdo v jamo vrgel živo srebro, to pa je preprečilo nadaljnje odtekanje vode. Tako je voda zapolnila kotanjo in nastalo je jezero (Vir: bucka.info). 

Spodnjo sliko je posnel Vinko Šeško.

Sprehodimo se malo ob jezeru in nič čudno se nam ne zdi, da je zaradi motne vode že kdo utonil v njem.

Napotimo se navzdol proti Dulam in na odcepu naletimo na zanimiv napis: sicer velja samo za tiste, ki razumejo angleško, je pa prepovedano motenje posesti in kršitelji bodo ustreljeni, preživeli pa ponovno ustreljeni. Ne tvegamo prehoda, 

raje uživamo v dolini pod nami s pogledom na avtocesto. Dule imajo veliko športno igrišče, nas pa vleče ma pot ob potoku Čolnišček, čeprav je na začetku zelo blatna. 

To je Mlinarjeva pot in na mestu Košakovega mlina nam zastavijo zanimivo leseno sestavljenko. 

Najprej po travniku, potem pa po gozdu med cvetočimi podlesnimi vetrnicami in pasjim zobom ter s pogledom na vijuge potoka spodaj na naši levi. 

Foto: Ljubo Motore.

Foto: Vinko Šeško.

Kmalu smo pri nekdanjem Sedlarjevem mlinu, kjer se v miru malo okrepčamo in uživamo v naravi.

Vračamo se delno po isti poti, potem pa krenemo v breg in se vrnemo do avtomobilov. Eden se je tako usidral v blatnem travniku, da ga moramo poriniti ven. 

Vsak dobi svojo porcijo blata, največ tisti neposredno za kolesi.

V prijetnem lokalu pri trgovini na Bučki nas Milka počasti s kavo kot vstopnino za Ponedeljkovo skupino, 

Posnetek s fotoaparatom Vinka Šeška.

Mimi pa nas preseneti s picama in pivom ob rojstnem dnevu. VSE NAJBOLJŠE!

Vračamo se z mislijo, da bi bilo treba z Mlinarjevo potjo kdaj nadaljevati.

Video:

Domžale - 19. 3. 2025

Običajni vlak ob 7.39 z Železniške postaje Sevnica z običajnimi trinajstimi udeleženimi in štirinajsto priključeno v Ljubljani: to je običajna sreda za Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica. Med vožnjo klepetamo in se pogovarjamo o Domžalah, 

Gorenjska pa nas pozdravlja že v vlaku s prekrasnimi pogledi na Kamniško-Savinjske Alpe, katerih, s snegom pokriti vrhovi, se bleščijo v soncu. Do Ljubljane naberemo skoraj pol ure zamude, zato imamo malo časa za kavo in priboljšek. Avtobus za Domžale - Kamnik že stoji na peronu deset in ob desetih se odpeljemo.

Foto: Marta Brežan.

Ob pol enajstih smo v Domžalah in brez težav najdemo pod mimo občinske stavbe, skozi park, do Slamnikarskega muzeja na Kajuhovi cesti 5, kjer nas pričakujejo ob enajstih. 

Foto: Marta Brežan.

Pozdravi nas ograja s slikovitimi motivi in prijazen vodnik, ki nas za štiri evre in pol po osebi vodi pa razstavi in pokaže pletenje slamnatih kit in šivanje slamnikov. S slamnikarstvom se ljudje na domžalskem koncu ukvarjajo že 300 let. 

Muzej so uredili v dvoranskem delu Godbenega doma iz leta 1929, ki je bil prvi v nekdanji Jugoslaviji. 

Od odra je ostal le še zanimivo poslikan zastor (slikar Slavko Pengov), ostali del zgradbe uporablja Godba Domžale. V pritličju so poleg recepcije razstavljeni slamniki, ki so naprodaj (50 do 70 evrov), v sredini mize s stoli za delavnice, na drugi strani pa tematske razstave, ki so v glavnem povezane s slamo. 

Tokrat je to Razstava tradicionalnega litovskega slamnatega okrasja: zanimive oblike iz slamic, ki so povezane z nitkami; ti obešeni "vrtovi" ("sodai") nihajo, kažejo različne sence in tako ustvarjajo  poseben umetniški vtis. Obešajo jih nad vrati, mizami, dojenčki, dobijo jih mladoporočenci, da prinesejo srečo, blaginjo, varujejo hišo in ljudi. Pri nas v Prekmurju pletejo slamnato okrasje kot zahvalo za dobro letino. 

Kako je slamnikarstvo prišlo v Domžale? Dve zgodbi obstajata: v 16. stoletju so bile Firence center izdelovanja slamnikov in od tam naj bi to izkustvo prinesel v Domžale odsluženi vojak. Drugo zgodbo je povedal Janko Kersnik v Kranjskem deželnem zboru leta 1893. V Domžale naj bi prišel popotnik iz Firenc in tu želel prenočiti. Nihče ga ni želel sprejeti pod streho, ker ni izgledal zaupanja vreden. Gospodarjev sin je pregovoril starše, naj ga pustijo spati v hlevu. V zahvalo ga je zjutraj naučil plesti kite iz slame in mu pokazal, kako jih je mogoče sešiti v slamnik. Na mestu tiste kmetije naj bi kasneje zrasla slamnikarska tovarna. 

Področje Domžal z okolico je imelo dva pomembna pogoja za izdelavo: dovolj zastonj kvalitetne pšenične slame starih sort (zdaj jo morajo uvažati iz Kitajske) in pridne roke predvsem kajžarjev iz družin z veliko člani. Težko je bilo ugotoviti, kdaj se je vse skupaj začelo. Valvazor o tem še ni nič pisal, v neki cerkveni kroniki za leto 1703 so našli zapisan priimek Slamnik in to smatrajo kot možen začetek. Slamo so dobili z ročno žetvijo, treba jo je bilo posušiti, ročno omlatiti, snopiče so dali pod streho do zime, ko so začeli s pletenjem. Sortirali so slamo po debelini, barvi in hrapavosti. 

Plesti je mogoče s štirimi, največkrat sedmimi (najbolje za slamnike), pa tudi z največ 21-timi slamicami. (za kakšne stenske obloge). Ko slamice zmanjka, je treba naslednjo vtakniti v predhodno. Kite so potem polikali na kakšnem robu mize in navili na laket dolgo deščico - 24 metrov je potrebnih za en slamnik. 

V eni uri je mogoče splesti dva do tri metre kite. Po vaseh je pletlo po več družin skupaj, da so prihranili pri kurjavi in luči ter se družili. Spomladi so prišli posredniki in kupili izdelano v času cele zime za okrog sto evrov. To je bil praznik, saj so tako v družini lahko kupili kakšne čevlje ali kaj drugega nujnega, drugega zaslužka tako ni bilo. Najprej so šivali na roke - dve do tri ure. Sčasoma pa se je obrt razvila v pravo industrijo s pomagali. Pri tem so imeli pomembno vlogo Tirolci, ki so izgubili svojo domovino, prišli sem in pokupili stavbe ter izrabili znanje domačinov. Sčasoma je bilo tu 25 tovarn, znanih po kvaliteti. Na leto so izdelali okrog milijon slamnikov in jih prodajali po celem svetu. Višek je bilo obdobje od 1900 do prve svetovne vojne. 

1866 so izumili šivalni stroj za blago, 

za šivanje slamnikov jih je bilo treba prilagoditi, pogosto čistiti, mazati. Posebno pripravo so si pripravili za likanje kit in motovilo, na katerega so navili kite. Potrebni so še kalupi različnih velikosti iz aluminija (včasih leseni ali železni), mera pa je obseg glave en centimeter nad ušesi. Med šivanjem je treba izdelek večkrat dati v kalup, ga navlažiti in oblikovati. 

Slamnike na koncu stisnejo v posebni preši, da jim dajo končno obliko. Lahko jih tudi pobarvajo, obvezno dodajo notranji trak zaradi znojenja in zunanji okrasni trak. Kar se tiče mode, je razlika predvsem v širini krajcev. Zdaj so praviloma širši zaradi boljšega senčenja. Zdrži pa lahko tak slamnik tudi do deset let. V zbirki je mogoče videti slamnike različnih oblik, izdelav in materialov: vlaken palme, topola, papirja ... Iz slame pa so spletali tudi cekre in cekrčke.

Po drugi svetovni vojni so slamnike izdelovali v nacionalizirani tovarni Univerzale, ki pa se je kasneje preusmerila na konfekcijo in leta 2003 zaprla vrata. Danes slamnike izdelujejo nekateri posamezniki, pokažejo jih na posebnem sejmu, v Muzeju pa organizirajo delavnice za izdelavo. 

Zadovoljni z zanimivim obiskom se napotimo proti Stari fabrki, kjer imamo naročeno malico. Nikamor se nam ne mudi, posedimo pri mizi in sproščenem klepetu.

Večina še ne bi šla domov: odpravimo se iskat Razgledno plošča Šumberk. Pot do nje ni najbolje označena, ampak s spraševanjem in "obvoznico" mimo vodohrama jo le najdemo. 

Vsi posnetki: Marta Brežan.

In pred nami se odpre čudovita panorama: Kamniško-Savinjske Alpe, Julijske Alpe, tik pod nami pa Domžale in malo naprej Mengeš. Kar ne moremo nehati občudovati teh lepot.

Vračamo se in uživamo ob pomladnem cvetju v gozdu: največ je podlesnih vetrnic in tevja ob tej Lisičkini poti.

Kljub lepemu dnevu je treba razmišljati tudi o povratku: malo pred tretjo uro ujamemo avtobus proti Ljubljani, tam pa se naše lahkotno pohajkovanje konča - če hočemo ujeti vlak ob 15.45, moramo kar nabrusiti pete. Uspe nam in malo pred pol šestih smo v Sevnici.

ČUDOVIT DAN! Pa ne samo zaradi vremena.

Video:

DOMŽALE

Mesto z okrog 13 tisoč prebivalci, ki ga imenujejo tudi Satelitsko mesto Ljubljane, Športno mesto, Prostor zadovoljnih ljudi. Je sedež občine, ki je bila včasih sedma največja v Sloveniji, zdaj je manjša, ker sta se odcepila Trzin in Mengeš. Na rodovitnih poljih njenega področja so ljudje živeli že v prazgodovini, našli pa so ostanke tudi iz rimskega obdobja. Prvič je kraj omenjen v 13. stoletju, veliko je v okolici gradov. V drugi polovici 19. stoletja začne slamnikarstvo iz obrti prehajati v industrijsko proizvodnjo. Leta 1925 kraj postane trg, leta 1952 pa mesto. Po drugi svetovni vojni se razvijata kemična in tekstilna industrija, v 80-ih letih je to najbolj razvito mesto v Sloveniji in Jugoslaviji. Tudi danes je to bogata občina z veliko različnimi obrtmi in manjšimi podjetji. Pohvalijo se lahko s sedmimi osnovnimi šolami, gimnazijo ter poklicno in strokovno šolo, imajo pa tudi oddelek Biotehniške fakultete (zootehnika). Spomin na slamnikarstvo ohranja Slamnikarski muzej, obnovljena Menačenkova  domačija pa je etnološki muzej.

NEKAJ POVEZAV ZA RADOVEDNE

Oberwalderjeva tovarna

Ravnikarjeva slamnikarska tovarna

Nova fabrika

Slamnikarska pot in Navodila

Maribor - 12. 3. 2025

Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica spet z vlakom ob 7.39 z Železniške postaje Sevnica na pot. Tokrat proti Mariboru, zato moramo v Zidanem Mostu prestopiti. 

Do Maribora nas je 14, tam se nam pridruži še Marjetka, žal pa mora ena predčasno domov.

Najprej poskrbimo za lačne želodce v Restavraciji 3 faze, ki nam je postala priljubljena točka. Kavo bi želeli piti v lokalu Luft, ki pa ga odpirajo šele ob dvanajstih. V bližini najdemo prav prijetno kavarno v lepem okolju za uživanje ob osvežilnem napitku.

Tri gremo po svoje, enajst pa jih uživa ob uro in pol dolgem vodenem ogledu zbirk Pokrajinskega muzeja Maribor za šest evrov sedemdeset po osebi. 

Foto: Cveta Fakin.

Navdušeni so bili nad vsebino, postavitvijo in razlago vodnika.

Večina posnetkov: Cveta Fakin.

Prijalo bi malo počitka v sedečem položaju: spet se napotimo v Luft in iz enajstega nadstropja Poslovnega centra Slavija ter terase uživamo v razgledu na mesto. Ob pijači kar dolgo posedimo, saj se s Pohorja prikrade dež in nas ne mika, da bi ga izkusili na svoji koži.

Ko se zvedri, se odrečemo pohodu na Piramido in k Trem ribnikom, 

pokukamo pa v Frančiškansko cerkev. Suhi pridemo na Železniško postajo in ujamemo vlak ob 15.23. Ker smo pred Zidanim Mostom minuto prezgodaj, Slovenske železnice to "nadoknadijo" z osemminutno zamudo do Sevnice.

TUDI NAPOVED SLABEGA VREMENA NAS NE USTAVI!

MARIBOR

100 tisoč prebivalcev, včasih tudi 120. Nadmorska višina 275 metrov, Sevnica 183. Obkrožajo ga Mariborsko Pohorje (vzpenjača od 1957), Meranovo, Pekrska gorca, Kalvarija, Mestni vrh in Piramida. Mesto je neformalna prestolnica Slovenske Štajerske ter velja za gospodarsko, finančno, upravno, izobraževalno, kulturno, zdravstveno, trgovsko in turistično središče celotne severovzhodne Slovenije. Univerza, Nadškofija, višja  sodišča, Univerzitetni klinični center, letališče. Včasih je bila tu edina modelarska šola za celo Jugoslavijo(podatek Marte Brežan).

Maribor se kot lokacija gradu v znanih virih prvič omenja leta 1164, kot naselje 1209, kot mesto pa 1254. Zaradi ugodne strateške lege se je hitro razvijal, še zlasti v 19. stoletju in do 20. stoletja postal pomembno industrijsko središče z lego ob železniški progi. Mesto je ostalo pod oblastjo Habsburške monarhije vse do leta 1918. Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 je Maribor zapadel v gospodarsko krizo zaradi zapiranja tovarn.

Najstarejši doslej znani sledovi poselitve mariborskega okoliša segajo v pozno 5. tisočletje pred našim štetjem - začetek bakrene dobe (najdišča Malečnik, Radvanje, Spodnje Hoče). Izkopanine iz vseh naslednjih stoletij. Območje današnjega Maribora je bilo v začetku 12. stoletja del mejne grofije frankovske države. Da bi nadzorovali vhod v Dravsko dolino pred madžarskimi vpadi so na današnji Piramidi postavili trdnjavo, grad, ki se v dokumentih prvič omenja 20. oktobra 1164 kot castrum Marchburch. Ime izvira iz pojma grad v marki, oziroma v nemščini Burg in der Mark ali Markpurg, Markburg in kasneje Marburg. Vendar pa je grad verjetno stal že pred datumom, saj se Bernard Mariborski, mejni grof Podravske krajine iz rodu Spanheimov, s predikatom Mariborski omenja že leta 1124. Maribor je kljuboval obleganjem Matije Korvina leta 1480 in 1481 ter obleganjem Otomanskega cesarstva leta 1532 in 1683.

Prvi zapis slovenskega imena Maribor je delo Stanka Vraza in sicer v pismu Ljudevitu Gaju 10. novembra 1836. Vraz je ime preprosto priredil iz nemškega Marburga tako, da je obdržal prvi del besede Mar, nemški burg pa spremenil v slovenski bor - in sicer po zgledu, kakor so Nemci iz Branibora izpeljali Brandenburg. Sprva je sicer uporabljal obliko Marbor, kasneje pa dosledno le Maribor. Po letu 1838 so pričeli ime Maribor uporabljati tudi Vrazovi prijatelji. Zaradi odpora predvsem med Slovenci je borba za uveljavitev imena trajala naslednjih 25 let. Šele leta 1861, ko je tedanji državni poslanec Lovro Toman, politik in pesnik, avtor prvega slovenskega necenzuriranega tiska, izdal pesem Mar i bor ter dal imenu tudi pomen, se je ime uveljavilo med Slovenci. Slovensko geslo mesta je tako postalo Mar i bor - mar mi je i(in) bor-im se za to mesto.

Po napadu na Jugoslavijo 6. aprila 1941 je nemška vojska že 8. aprila zasedla Maribor. Kot večina severne Slovenije je pripadel nemški okupacijski coni. 26. aprila 1941 je Maribor obiskal Adolf Hitler, vodja Nemškega rajha. Maribor je bil poleg Pariza edino mesto izven meja Nemškega rajha, ki ga je Hitler osebno obiskal po zasedbi. »Napravite mi to deželo spet nemško!» Okupatorska represija je bila v Mariboru posebej huda: raznarodovalna politika, več kot 5000 Mariborčanov je bilo hitro izgnanih v Srbijo, na Hrvaško in v Nemčijo, množično streljali talce kot povračilni ukrep za nemške žrtve NOB. 2. oktobra 1942 so v Mariboru na dvorišču sodnih zaporov ustrelili 143 talcev, kar je bil največji pomor talcev med drugo svetovno vojno na Slovenskem (pokopani v Gradcu, tudi Savo Kladnik). Streljanja talcev je bilo še več.

Maribor je bil do druge svetovne vojne najhitreje razvijajoče se mesto v državi. Prevladovali so industrijski obrati v Melju, kjer še danes stoji veliko pomembnih industrijskih obratov. A med drugo svetovno vojno, ko ga je zavzel okupator, so ga zavezniški bombniki bombardirali, da je postal eno najbolj uničenih mest v Jugoslaviji, saj je bilo porušenih kar 47 % vseh stavb. Bombardiranja so se pričela 7. januarja 1944 (letalske alarme so sicer sprožali že od 9. septembra 1942). Na Maribor je bilo v 28 bombnih napadih odvrženih več kot 15.000 bomb, ki so skupaj terjale življenje 482 civilistov in jih ranile 352. Mnogo prebivalstva se je zaradi varnosti pred bombardiranji preselilo na podeželje. Zavezniki so Maribor zadnjič bombardirali še 12. aprila 1945. Okupatorska politika je bila ob samem koncu vojne izjemno nasilna, saj je imel Maribor velik strateški pomen za umikajoče se enote sil osi. Zadnje nemške vojaške enote so Maribor zapustile 9. maja zjutraj, od večjih jugoslovanskih mest je bil Maribor osvobojen zadnji. Večino nastale škode so uspeli popraviti šele po letu 1950.

Piramida (386 metrov) z ruševinami nekdanjega gradu Marchburg (grad v marki – obmejni grofiji), prvič omenjenega leta 1164 (obramba pred Madžari). 1560 so ga renesančno obnovili, 1790 porušili. Iz ostankov materiala so postavili piramido, ki jo je leta 1821 uničila strela. Takrat so v spomin na lokacijo gradu postavili Marijino kapelico. Prva omemba vinogradov na tem griču: 1243. Naravoslovna učna pot Piramida – Kalvarija (pet kilometrov, dve do tri ure).

Mestni vrh (348 metrov): vinogradi, postavijo klopotec.

Kalvarija (375 metrov): romarska pot s kapelicami (prazne, en kip je v cerkvi), na vrhu Cerkev svete Barbare, ki so jo postavili v zahvalo pred kugo rešeni leta 1683. Niže je razgledišče Pri sedmih hrastih, že pred sto leti priljubljena izletniška točka meščanov, ki so jo v letih 1894/96 priključili Mestnemu parku. Kalvarija je bila bolj nemška, slovenska pa Pekrska gorca. Od Škofijske gimnazije vodi na plato Kalvarije 454 betonskih stopnic: 210 metrov so dolge, premagajo višino 80 metrov s povprečnim naklonom 20 stopinj. Po njih prirejajo tudi tekmovanja, nočne teke. Mariborska kmetijska šola jih je zgradila leta 1956 za dostop do vinogradniških površin, večkrat so jih obnavljali, Mestna občina zdaj razmišlja o temeljiti  obnovi.

Mestni park s petimi ali celo šestimi ribniki obsega več kot pet hektarov, urejati so ga začeli leta 1872, prej so bili tu srednjeveški ribniki za napajanje vodnega kanala ob obzidju. Vzhodni del so morali ob urejanju izsušiti. Po prvi svetovni vojni je bil tu paviljon s teraso, garderobami in čolnarno. Leta 1972 so ukinili čolnarjenje in drsanje. Tu raste več kot 150 vrst dreves in grmovnic iz vsega sveta. Zasaditev je na angleški način s travnatimi in vodnimi površinami. Akvarij so ustanovili leta 1953: 39 akvarijev, 120 vrst rib, 50 vrst plazilcev in dvoživk.

Mestni grad iz dveh delov: grajska bastija (del mestnega utrdbenega sistema) in upravni dvor deželnega kneza grajen 1478 – 1481. Leta 1620 rezidenčni grad z viteško dvorano in loretsko kapelo (votivne slike), 1933 ga prevzame mestna občina, od 1938 Pokrajinski muzej.

Hutterjev blok: Josip Hutter (1889 – 1963) je bil po rodu Kočevski Nemec. Bil je ustanovitelj in solastnik mariborske tekstilne tovarne Hutter&drug (njegov poslovni partner in drugi lastnik je bil Richard Poche). Podjetje je bilo ustanovljeno leta 1926 in je kmalu postalo eno najuglednejših, najsodobnejših in najbolj uspešnih mariborskih tekstilnih podjetij, ki je leta 1940 zaposlovalo 1600 delavcev in delavk. Po drugi svetovni vojni so iz njega nastala tri podjetja: MTT, Svila in Pik. Kot filantrop (človekoljub) je postal znan po skrbi za svoje delavce. Ko so v drugih tovarnah stavkali, jim je priporočil, naj tudi oni, čeprav nimajo razloga za to, da ne bodo stavkokazi. Zanje je, med drugim, ustanovil poseben pokojninski sklad, zgradil delavsko kolonijo na Pobrežju in sodoben stanovanjski blok v mestu. Gradnja tega štiri do pet nadstropnega stanovanjskega »velikana« z osmimi vhodi na štiri ulice in notranjim dvoriščem za pralnice, sušilnice, likalnice, kurilnico za centralno kurjavo (141 stanovanj: garsonjere do pet in pol sobnih) je potekala v letih 1940/45, Hutter je plačal tudi marmor travertin za fasado, ki pa so ga leta 1945 »ukradli« Ljubljančani in krasi poslopje Pošte v bližini Železniške postaje Ljubljana. Blok je imel tudi zaklonišča in ene prvih dvigal v Mariboru. Hutter je bil ustanovni član najstarejšega slovenskega rotary kluba, Rotary kluba Maribor. Kot občinski svetnik je pred drugo svetovno vojno aktivno sodeloval v mariborski občinski politiki. Leta 1945 so zakoncema Hutter zaplenili premoženje, Josip Hutter pa je bil nekaj časa tudi zaprt. V petdesetih letih sta zakonca Hutter dobila dovoljenje za izselitev v Avstrijo, kjer je nato Josip Hutter do smrti živel v skromnih razmerah. Leta 1993 je Hutterjev sin Josip Rudolf po vojni nacionaliziran kompleks dobil vrnjen v naravi in ga nato prodal mariborski mestni občini; ta je poskrbela za prenovo zunanjščine Hutterjevega bloka in ometane fasade dala prebarvati v oker barvo, posamezne arhitekturne poudarke oziroma pasove pa v rdečkasto-rjavo.

Frančiškansko cerkev Marije Matere usmiljenja (ena izmed sedmih bazilik v Sloveniji, prva v Avstroogrski) in samostan z značilno opečnato fasado so gradili v letih 1892/1900 na mestu kapucinske cerkve. Glavni oltar je iz 17 vrst marmorja. Tu je bil pokopan Anton Martin Slomšek, kasneje so posmrtne ostanke prenesli v Stolno cerkev.

Stolna cerkev svetega Janeza Krstnika ima začetke v letu 1248, dozidave v 15., 17. in 18. stoletju.

Glavni trg z Mestno hišo iz leta 1515 in Marijinim ali kužnim znamenjem iz 17. stoletja. Kuga je v letih 1680/81 terjala življenje več kot 300 prebivalcev od tisoč (po drugih podatkih petino).

Sodni stolp: osnova je iz leta 1310, bil obrambni stolp ob obzidju. Večkrat so ga dozidali, v 16. stoletju je dobil trdnjavsko obliko. Zdaj tu prirejajo koncerte. Zraven je nekdanji Minoritski samostan iz 13. stoletja, ukinjen leta 1784 z jožefinskimi reformami. Leta 1927 vojašnica, zdaj Lutkovno gledališče.

Lent je stari del Maribora ob Dravi. Ime Lent izvira iz stare nemške besede Lander, kar pomeni prostor za pristajanje, saj je bilo tu pomembno pristanišče, kjer je letno pristajalo do 1100 rečnih splavov. Tu je stala zelo pomembna vodna utrdba - Dravske Benetke. Nastala je v 16. stoletju. Leta 1919 so Lent poimenovali v Pristan. V 80-tih letih 20. stoletja so začeli Lent načrtno obnavljati in danes ga poživljajo številne gostilne, kavarne, obnovili pa so tudi starejše hiše, kar daje Lentu čar starinskosti. Daleč naokoli je znana okrog 450 let stara vinska trta sorte žametovka ali modra kavčina, ki je najstarejša na svetu in še danes rodi. Posadili so jo ob koncu srednjega veka, ko so Maribor oblegali Turki (1532, 1683). Leta 2004 je bila vpisana v Guinnessovo knjigo svetovnih rekordov.

Vodni stolp iz leta 1555, zdaj vinoteka.

Spomenik knezu Koclju (820 – 876) – slovanski knez Spodnje Panonije.

Narodni dom so zgradili v letih 1898/99 po vzoru mestne hiše v Pardubicah (Češka) v neorenesančnem stilu. Bil je sedež slovenskih organizacij v takrat večinsko nemškem mestu. Zdaj služi kot prireditveni prostor.

Mariborska sinagoga je ena najstarejših še ohranjenih sinagog v Evropi in ena od dveh (druga je v Lendavi) še ohranjenih v Sloveniji. V srednjem veku je bilo mesto center judovske skupnosti v tem območju. Prva omemba mariborskih judov sega v leto 1277, ko so zapisali, da živijo v judovskem getu. Geto je bil lociran v jugovzhodnem delu mesta in je na vrhuncu obsegal veliko število ulic in del mestnega centra, prav tako del glavnega trga. V getu je bila sinagoga, judovsko pokopališče in Talmudska šola. Po izgonu Judov je bila to Cerkev Vseh svetih (1501), zdaj razstavni prostor. V Židovskem stolpu iz leta 1465 je trenutno Foto galerija.

Zanimiva je stenska poslikava iz letošnje jeseni na steni garaže, okrog katere so različni komentarji, ker jo je naslikal mladi ukrajinski umetnik Konstantin Kachanovski (v štirinajstih dneh) in prikazuje Ukrajinko. Njegov namen pa je bil zahvala Sloveniji za vso pomoč Ukrajini, Ta podoba simbolizira predanost in ljubezen do lastne države ter s simboličnimi maki spoštovanje do tistih, ki so zanjo dali svoja življenja. Ideja za poslikavo je prišla s strani prostovoljcev Društva Ukrajincev v Sloveniji Razom. Na steni načrtujejo poslikave še iz drugih pobratenih mest, ta umetnina je povezana s pobratenim ukrajinskim mestom Harkov.

Lokal Luft - 11. in 12. nadstropje Hotela Slavija. Prvotni hotel so zgradili leta 1963, bil je znan po imenitnih plesih, konec leta 2001 pa je zašel v finančne težave. Kupil ga je privatnik in ga preuredil do leta 2011 v Poslovni center Slavija, večinoma s pisarnami, spodaj pa garažna hiša. Zdaj sta v tem sklopu tudi 102 hotelski sobi.

Trafika - Muzej za enega, kamor prijazno povabi zgodovinar Jan Malec Svetel. Razloži zgodovino te trafike, z neverjetnim žarom predstavlja njen pomen kot srečevališča za "šimfanje". Ob tem mimogrede naniza zanimive podatke in zgodbe o Mariboru. 

Botanični vrt Univerze v Mariboru: Najstarejši del so prazgodovinske gomile, ki predstavljajo kulturno krajino že tri tisoč let. Stari del botaničnega vrta je bil zasajen konec 19. stoletja kot zasebna zbirka. Od leta 1994 so začeli intenzivno razvijati botanični vrt. Leta 1999 je bil vrt mednarodno priznan in sprejet v združenje botaničnih vrtov izvajalo se je izobraževanje, raziskovanje in ohranjanje rastlinskih vrst. Nastajale so zbirke lokalnih ogroženih rastlinskih vrst, samoniklih gospodarsko pomembnih gozdnih rastlin, prvi osnutki genske banke in pospeševanje sonaravnega turizma. Nekdanji vojaški objekti so bili preurejeni v uporabne prostore. Urejene so bile pohodne poti, sanitarije za obiskovalce in večnamenski prostori za predavanja, delavnice in razstave. Načrtovana je bila tudi gostinska ponudba. Uradna otvoritev vrta je bila na Dan parkov, 24. maja 2002 leta.

V južnem delu Botaničnega vrta UM se razteza gomilno grobišče iz starejše železne dobe. Tukaj so v času med koncem 9. in sredino 6. stoletja pr. n. št. svoje umrle pokopavali prebivalci utrjene naselbine Poštela na Pohorju. Zbirka užitnih in uporabnih rastlin je nazorna kolekcija najpomembnejših poljščin in uporabnih rastlin, ki jih je človek na območju prostora prideloval in uporabljal skozi opisana prazgodovinska in zgodovinska obdobja. Arheološka razstava ‘Kako so živeli…’ nas popelje na sprehod skozi (pra)zgodovino območja severovzhodne Slovenije in avstrijske Štajerske od mlajše kamene dobe do srednjega veka. V Botaničnem vrtu ohranjajo in varujejo rastlinske vrste, gojijo 75 ogroženih rastlinskih vrst, izvajajo raziskave … Tu se je mogoče sprostiti ali najti ideje za ureditev vrta ali parka.

Ponikva in Boletina - 10. 3. 2025

Tokrat gre Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica na pot z vlakom ob 7.39 z Železniške postaje Sevnica. Osem nas je in ob prijetnem klepetu hitro mine vožnja s prestopanjem v Zidanem Mostu in izstopom na Železniški postaji Ponikva, ki je postavljena v naselju Hotunje in lepo obnovljena s peron in podhodi. 

Foto: Vinko Šeško.

V bližnjem lokalu se okrepčamo s kavo, 

Spodnji posnetek je delo Vinka Šeška.

potem pa pohitimo po pešpoti v hrib, da bi nas ne presenetil dež, ker se oblaki nevarno zbirajo. 

Korakamo mimo novega naselja na grebenu in skozi staro središče kraja s Cerkvijo svetega Martina. Sledi spust v dolino, ko nas že dosežejo prve dežne kapljice. 

Cvetov velikonočnice na Boletini je več kot lani in prijazno se nam nasmihajo izza dlakavih lističev. 

Foto: Vinko Šeško.

Pod smreko najdemo zavetišče za malico in počitek, potem pa se začnemo vračati.

Tokrat zavijemo v hrib h Cerkvi svetega Ožbolta, ob kateri nam prijazni domačin postreže z žgano pijačo. Odpirajo se nam krasni razgledi, 

nam pa se mudi pod streho. Lahko bi ujeli vlak ob 12.10, pa raje krenemo v lokal na kuhančka in sedemo na vlak ob 13.10, ki pelje direktno proti Dobovi in nam ni treba presedati v Zidanem Mostu.

Kratko - a sladko: okrog pol treh smo v Sevnici.

Video: