Dolina Vrata - 30. 7. 2025

Skupina Posebna prijateljska potepanja gre spet zgodaj na pot: 14 nas vstopi na vlak ob 5.42 proti Ljubljani, dve sta že na vlaku, ena se nam pridruži v Zidanem Mostu. Ob klepetu in izmenjavi informacij o Dolini Vrata čas hitro mine in z nekaj minut zamude smo v Ljubljani (uradni prihod je ob 7.06). Počasi se odpravimo na peron sedem, kjer počakamo na avtobus proti Ratečam, ki odpelje ob pol osmih. Ni preveč poln, ampak na poti se polni, posebno na območju Jesenic. 

V okolici Ljubljane nas ovija megla, potem pa se pokaže sonce, pozdravljajo na Kamniško-Savinjske Alpe in na levi strani Julijske. 

Na postajališče Dovje-Mojstrana pripeljemo ob 9.17 namesto ob 9.13: vendar dovolj zgodaj, da moramo še malo počakati na zastonjski avtobus Mojstrana - Vrata. Tudi vstopi na posameznih postajališčih ga ne napolnijo popolnoma. Po ozki cesti pod zelenimi vejami dreves se vzpenjamo deset kilometrov do parkirišča. Občasno se nam v strugi na levi pokaže poskočna Triglavska Bistrica, ki izvira pod Triglavsko severno steno in se v Mojstrani izliva kot desni pritok v Savo Dolinko. Na desni se nam za hip pokaže tudi slap Peričnik. Vstop osebnih vozil v dolino je omejen: 195 vozil lahko vstopi in, ko števec pri zapornici pokaže to številko, ni več vstopa. Seveda pa prihajajo ljudje iz Mojstrane tudi peš, s kolesi in zastonjskimi avtobusi, ki vozijo v sezoni vsako uro, ni ga pa opoldne. 

Izkrcamo se na parkirišču in še okrog 300 metrov imamo do domov: Aljaževega, Šlajmerjevega in Gustlnovega. 

Dva posnetka: Martin Uranič, eden od Marte Brežan.

Po fotografiranju pred Aljaževim domom sedemo h kavi in priboljškom: iz vsakega nahrbtnika se pokaže kaj sladkega. Pridobljene kalorije je treba pokuriti: skala s plezalnimi potmi se nam zdi prestrma, mimo Kapelice apostolov Cirila in Metoda zakorakamo naprej po dolini do sponke, 

Foto: Marta Brežan.

Foto: Cveta Fakin.

ki je spomenik padlim partizanom gornikom. Ob pogledu na začetek Tominškove poti na Triglav obujamo spomine na naše vzpone: moja je vodila Čez Prag. Zremo v skalnato steno pred nami: res je mogočna, ampak kar težko je verjeti, da je široka 3000 in visoka 1000 metrov in, da po njej vodi toliko poti, sploh plezalnih. Nadaljujemo po poti, dokler se ne začne vzpenjati, potem pa se vračamo. 

Iščemo jagode, odkrijemo nekaj brusnic, gobani so sicer lepi, ampak vražji. Povsod pa je veliko ciklam - znanilk jeseni. Pri Aljaževem domu imajo bogato izbiro jedil in pijač, vsak si lahko izbere kaj po svojem okusu. 

Ob 13.15 smo spet na avtobusu, zapeljemo se pa samo do Slapa Peričnik. 

Nekateri si ga ogledajo kar s ceste, drugi se povzpnemo do večjega, za njim ali pa više do manjšega pa nihče. Preseneti nas, da je Koča pri Peričniku zaprta, saj bi imela veliko gostov; prepovedan pa je tudi dostop do Triglavske Bistrice. Na avtobus čakamo na mestu, kjer nas je prejšnji izkrcal, zdaj pa ustavi malo niže in potnikov in potnic nas je za dva avtobusa. Ob prerivanju uspeta priti na avtobus samo dva naša, ostali moramo počakati na naslednjega. Osem nas, ki nameravamo v Mojstrani še na ogled Slovenskega planinskega muzeja, uspe za prevoz najti prostor v kombiju, ki opravlja dodatne prevoze med Slapom Peričnik in Muzejem. 

Tam nam za pet evrov vstopnine po osebi najprej pokažejo film o Triglavskem narodnem parku, za stalno razstavo dobimo audio vodiče za mobitele, vendar nam je razlaga predolga in si raje ogledujemo in beremo napise. Poleg predmetov, ki spominjajo na naše gornike, opreme iz starih časov in obiskov Himalaje, zgodovine planinskih društev, so tu še prikazi rastlin in živali, zvočni posnetki v zvezi z gorami ... Lahko potežkamo krošnjo, si nadenemo varovalni pas. Zelo zanimiva je maketa bivaka, v katerem je simulacija nevihte v gorah z bliskanjem in grmenjem. Samostojno si ogledamo tudi osvajanje Himalaje in delež naših plezalcev pri tem. Prosimo tudi za ključ bivaka v parku, ki je stal pod Rokavi od leta 1936 do 2015, in ima še vso staro opremo, posnetek pogovora v njem pa žal ne dela. Občudujemo čudovite posnetke na panojih v parku, 

potem pa se sprehodimo skozi s cvetjem okrašeno Mojstrano. Na senčni terasi se okrepimo s pijačo, 

potem pa nadaljujemo pot skozi Trg olimpijcev, kje domačini s ponosom predstavljajo svojih 21 junakov, ki so se proslavili na olimpijskih igrah. Med znanimi imeni so Janez Polda, Jure Košir, Alenka Dovžan ... Še preko mosta nad Savo Dolinko je treba, po stezi strmo v breg in ob cesti na desno na avtobusno postajališče. 

Med potjo poškilimo tudi proti Dovjemu, približno 20 minut čakamo, potem pa stopimo na avtobus ob 17.36. Z malo zamude v Ljubljani ujamemo vlak ob 19.55 in smo malo pred pol deseto v Sevnici, prvi del skupine pa eno uro prej.

Dolg in razburljiv dan v odličnem vremenu in z obilico smeha.

Podatki o krajih in ljudeh pod videom.

Virtualni sprehod po Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani.

Video:

DOVJE, MOJSTRANA IN DOLINA VRATA

Kaj imata Dovje in Mojstrana skupnega? Vsaj krajevno skupnost in planino Dovška Rožca. Ko smo bili pred nekaj leti na tej planini pod vzpetino Baba (zadaj pa je še višja Kepa), je pastir skrbel za 95 glav goveje živine od desetih gospodarjev. Skuhal nam je kavo, dodal pa mleko iz tetrapaka, ker ne pase molznic. In tako se je pohvalil: Grem malo više, ležem na Babo, voham Rožco in skozi Luknjo gledam v Zadnjico. Sicer pa domačini pravijo tudi: Grem v Kot, ležem v Krmo in se pokrijem z Vrati. Pa imamo vse tri ledeniške doline, ki so v bližini.

Dovje je razloženo naselje z gručastim jedrom in dobrimi 600 prebivalci v Občini Kranjska Gora. Skupaj z bližnjo Mojstrano tvori krajevno skupnost Dovje-Mojstrana. Leži v Zgornjesavski dolini na rečnem vršaju, ki ga je nasulo več potokov izpod karavanške Kepe. Naselje je nad levim bregom reke Save Dolinke in nad cesto, ki vodi skozi Zgornjesavsko dolino od Jesenic proti Kranjski Gori. K Dovjemu spadata zaselka Mlinca in Vatiš. Prebivalci se preživljajo z živinorejo (poleti še vedno pasejo na planinah), nekateri pa so zaposleni na Jesenicah in v sosednji Mojstrani. Dovje je v zgodovinskih virih izpričano leta 1029 kot Lenginvuélt, leta 1065 kot Lenginvelt in leta 1318 kot Langenuelt. Slovensko ime temelji na prevodu nemškega imena (dobesedno 'dolga njiva'), domnevno z razvojem narečja iz *dolgē (polje), ki se nanaša na uporabo okoliških zemljišč. Župnijska Cerkev svetega Mihaela je z začetka 14. stoletja. Na Dovjem je 38 let župnikoval skladatelj in gornik Jakob Aljaž (1845 - 1927). V župnišču mu je posvečena spominska soba, ob magistralni cesti med Mojstrano in Dovjem stoji njegov spomenik. Za kaj vse je zaslužen Jakob Aljaž: za en goldinar je odkupil zemljišče na vrhu Triglava, da je ta ostal slovenski, potem pa je imel velike težave s Krajnskim avstrijsko-nemškim planinskim društvom. Vztrajal je in postavil stolp, ki so ga v šestih delih izdelali v Šentvidu pri Ljubljani, po železnici pripeljali do Mojstrane, en teden ga je šest nosačev nosilo na vrh Triglava in 7. 8. 1895 so ga v petih urah postavili. Aljaž je sodeloval tudi pri gradnji koč, kapelice v Vratih, skomponiral pa je tudi melodijo Oj, Triglav moj dom, ki je himna slovenskih planincev in planink ter prevedel Sveto noč.

Mojstrana je gručasto naselje s skoraj 1.100 prebivalci v Občini Kranjska Gora v Zgornjesavski dolini pod cesto Jesenice - Kranjska Gora, na prodnem vršaju ob sotočju reke Save Dolinke in potoka Triglavske Bistrice. Ob slednjem se proti jugozahodu odpira ledeniška dolina Vrata. K naselju spadajo zaselki Šraj, Ros in Peričnik. Skupaj z Dovjem tvori Krajevno skupnost Dovje-Mojstrana. V naselju se odcepi cesta proti jugu čez Kosmačev preval (847 m) med planoto Mežaklo (1593 m) in triglavskim pogorjem v dolino Zgornje Radovne, od tam pa v ledeniški dolini Krmo in Kot. Razvoj naselja je povezan s fužinarstvom in nahajališči železove rude v bližini, pa tudi s cementarno, ki je propadla po prvi svetovni vojni. Danes se prebivalci ukvarjajo z živinorejo, povezano s poletnim planinskim pašništvom, ter z delom v domači kovinski, lesni in tekstilni industriji in na Jesenicah. V bližini je manjša hidroelektrarna. Pomemben je turizem, tu je osrednje izhodišče za vzpone v Julijce in Karavanke, poleg naselja je smučišče z vlečnico. Ogleda vredne zanimivosti so Cerkev svetega Klemena iz 17. stoletja, Triglavska muzejska zbirka oziroma Slovenski planinski muzej, orjaški vaški oreh z obsegom 470 cm, park Triglavski gaj, Šmercova hiša, Ambrožčeva hiša, Trg olimpijcev, visoka slapova Spodnji in Zgornji Peričnik v dolini Vrat, ostanki akvadukta za nekdanjo cementarno, Aljažev dom in spomenik padlim partizanom gornikom v dolini Vrat, severna stena Triglava, ledenik Zeleni sneg in ob njem Triglavsko brezno. Iz Mojstrane in Dovjega izhaja kar 21 udeležencev olimpijskih iger, med njimi: smučarski skakalec Janez Polda, smučarja Jure Košir in Alenka Dovžan in športna plezalka Martina Čufar. V ostenju Grančišča sta dve atraktivni zavarovani poti - ferati, ki omogočata nove izkušnje v skalnem kraljestvu. Izbiramo lahko med dvema različnima feratama, ki imata skupno to, da je zelo kratek dostop do stene in vstop v smer. Dober pogled nanju se nam odpre pri Slovenskem planinskem muzeju. Prva ferata (Aljaževa pot) je lažja in ocenjena na B težavnost, dolga 300 metrov, primerna tudi za tiste, ki se še urijo v skalnem svetu. Druga ferata Pot mojstranških vever'c je težja in ocenjena na C/D težavnosti, dolga 250 metrov, primerna za tiste, ki imajo v takem svetu že kar nekaj izkušenj. Ferata zahteva znanje in fizično moč. Obe ferati nas pripeljeta na vrh Grančišča, od tam pa nas najprej preseneti pogled na bližnje Julijske Alpe in Karavanke. Pot navzdol poteka po označeni sprehajalni poti skoraj do izhodišča.

Slovenski planinski muzej v Mojstrani so odprli 7. 8. 2010, 115 let po postavitvi Aljaževega stolpa. Markantna stavba spominja na obliko visokogorskega planšarskega zavetišča ali skalno gmoto. Osnova za razstave je bila Triglavska muzejska zbirka, ki je bila na ogled v Mojstrani od leta 1984. Celotna zbirka Slovenskega planinskega muzeja obsega trenutno skoraj 5000 enot, od tega je razstavljenih 450 predmetov. Poleg predmetnega gradiva hranijo v depojih Slovenskega planinskega muzeja še zbirke arhivskega gradiva, starih razglednic in fotografij (okrog deset tisoč izvirnih fotografij, tudi digitaliziranih) ter Planinske vestnike od prve številke do danes. V strokovni muzejski knjižnici hranijo predvsem starejše strokovne in leposlovne publikacije (okrog tisoč enot). Imajo pa tudi zbirko dokumentarnih in igranih filmov z gorniško, alpinistično in s planinsko vsebino. Stalna zbirka prikazuje predmete, ki spominjajo na naše gornike (pohodna palica Jakoba Aljaža, pipa Piparjev - na njihovo pobudo je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo, cepin Tomaža Humarja, smuči Dava Karničarja), razvoj Slovenskega planinskega društva, znane vodnike in njihovo opremo (planinski čevlji, krošnja, rovnici). Zanimiva je predstavitev nagačenih živali v gorah, njihovih sledi in oglašanja. Posebno skrb so posvetili rastlinam gorskega sveta, sploh zavarovanim. Ogledati si je mogoče priprave za reševanje, na strop je obešen celo helikopter nekdanje Milice. Skrbno izdelane makete prikazujejo nekdanje planinske koče, zanimive pa so tudi vpisne knjige. Če si vzameš več časa, si lahko nadeneš ene od slušalk in prisluhneš glasbi, poeziji in pripovedim v zvezi z gorami. Občasne razstave prikazujejo različne teme, trenutno osvajanje Himalaje. Za otroke in otroke po srcu je na voljo posebna igra. V parku si lepote gora lahko ogledaš na panojih, poprosiš pa lahko tudi za ključ in pokukaš v bivak, ki je stal pod Rokavi od leta 1936 do 2015, in ima še vso staro opremo, posnetek pogovora v njem pa žal ne dela.

Virtualni sprehod po Muzeju.

Vrata so naša najbolj znana in verjetno najbolj priljubljena alpska dolina. V svojem zatrepu se zaleti v široko Triglavsko severno steno. Če bi se dolini Vrat radi bolj posvetili, se sprehodimo po poti Triglavske Bistrice, ki poteka od Mojstrane do Aljaževega doma (10 km, 3 ure). Aljažev dom stoji ob robu gozdne jase v zgornjem delu doline Vrat. Imenuje se po Jakobu Aljažu (1845 - 1927), tako imenovanemu Triglavskemu župniku z Dovjega, skladatelju in planinskem piscu, ki ima velike zasluge za razvoj slovenskega planinstva in v odporu proti potujčevanju triglavskih gora. Jakob Aljaž je postavil prvo leseno kočo, ki so jo odprli 9. julija 1896, potem pa je na planoti pred sedanjim domom zgradil prvi Aljažev dom, ki so ga odprli 7. avgusta 1904. Dom je marca 1909 porušil plaz z Dolkove špice. Aljaž je takoj organiziral gradnjo novega doma na sedanjem, varnejšem mestu; odprli so ga 17. julija 1910; zunanjost doma se do danes ni spremenila. Dom je upravljal osrednji odbor SPD; po 2. svetovni vojni ga je prevzelo PD Ljubljana-Matica, ki ga je maja 1950 predalo PD Dovje-Mojstrana. Novi lastnik je leta 1952 zgradil gospodarsko poslopje s pomožnimi prostori in kupil bližnjo Šlajmerjevo vilo in jo uredil kot depandanso. Novi Šlajmerjev dom stoji na mestu, kjer je nekoč stala Šlajmerjeva vila. Edo Šlajmer je bil znani kirurg, tudi podprl ustanovitev Gorske reševalne službe, vilo je postavil leta 1907. Zaradi popolne dotrajanosti jo je bilo PD Dovje Mojstrana prisiljeno podreti in zgraditi nov sodoben dom. Leta 1958 je Aljažev dom dobil telefon. Leta 1975 so v nekdanji vojaški stražnici ob poti proti spomeniku uredili zimsko sobo. Notranjost Aljaževega doma so v letih 1976 - 1978 temeljito obnovili in preuredili ter dogradili kletni prizidek; prenovljeni dom so odprli 25. junija 1978. V bližini stoji tudi Gustlnov dom: nov, energetsko učinkovit in varčen objekt z možnostjo prenočevanja. Dom je poimenovan v spomin na Avgusta Delavca, vsestranskega planinskega zanesenjaka iz Mojstrane. Bil je soustanovitelj alpinističnega odseka PD Dovje-Mojstrana, alpinist, gorski reševalec, dolgoletni predsednik društva, ustanovitelj Triglavske muzejske zbirke v Mojstrani ter častni član Planinske zveze Slovenije. Za svoje predano delo na področju planinstva je prejel tudi številna priznanja.

Kapela svetih bratov Cirila in Metoda v Vratih je bila blagoslovljena 29. julija 1928. Blagoslovil jo je takratni ljubljanski knezoškof dr. Anton Bonaventura Jeglič. Načrti zanjo so sicer obstajali že okoli leta 1925. Prvotna zamisel Jakoba Aljaža je bila kapela v obliki rimskega Panteona, lepo umeščena v »Aljažev naravni park v Vratih«. Toda ravno zaradi 1. svetovne vojne in drugih težav, ki so nastopile pred in po njej, je bila gradnja kapele izvršena šele dobro leto po Aljaževi smrti. Ob Aljaževi 80-letnici je Aljažev klub Slovenskega planinskega društva sklenil, da pozida kapelico v Vratih in tako uresniči enega od mnogoterih načrtov dovškega župnika. Znani radovljiški arhitekt in Aljažev prijatelj Ivan Vurnik mlajši je naredil načrte za sedanjo kapelo ter jih Aljažu podaril kot darilo. Današnja kapela nima oblike rimskega Panteona, temveč je precej manjša. Kljub temu lepo spada v gorsko idilo. Okolica s kapelo, Aljaževim domom in Triglavom v ozadju je zato enkratna podoba naravnega parka, kot si ga je Aljaž nekdaj zamislil. To lepo kuliso radi uporabijo za številna snemanja TV-oddaj planinskega in duhovnega značaja. Kapela sicer ni doživela podobne usode kot njena soseda na Kredarici, ni pa bila daleč od tega. Da se to ni zgodilo, je precej pripomoglo nasprotovanje nekaterih domačinov, ki so takrat delali v Aljaževem domu. Tako se je kapela izognila uničenju in dolga leta služila kot neke vrste »mrtvašnica« ponesrečenih planincev, ki so jih prinesli iz triglavskega pogorja. Bilo pa je v njej tudi skladišče. Da svete maše niso bile zaželene, priča zgovoren zapis tedanjega župnika na Dovjem, gospoda Alojza Avguština, ki je deloval na Dovjem od leta 1951 do 1983. Kapela je doživela nekaj prenov ostrešja ter utrditev tlaka zaradi posedanja griča, na katerem stoji. Po letu 2000 je dobila elektriko ter še nekatero drugo cerkveno okrasje, ki je bilo v celoti dar planincev in drugih prijateljev gora. Zato je kapela med drugim prizorišče sklepa vsakoletnih tradicionalnih Aljaževih dni konec avgusta ter srečanja ob obletnici ponovne postavitve križa na Škrlatici. Bogoslužje je od začetka junija do konca septembra vsako nedeljo ob 16. uri ter nekaterih drugih godovih in priložnostih.

Slap Peričnik je zaščiten kot naravna dediščina. V preteklosti so želeli moč njegove vode izkoristiti za proizvodnjo električne energije, vendar so se te ideje zaradi naravovarstvenih režimov opustile. Zanimivost slapu Peričnik je njegova spreminjajoča se pot – med »rezanjem« skalnate stene je večkrat zamenjal svojo smer. To se danes lepo vidi v obliki žlebov, ki jih je voda izoblikovala v konglomeratno steno.  V preteklosti se je struga nad spodnjim Peričnikom zamašila, zato je voda začasno tekla kot dvo pramenski slap. Peričnik je po nečem tudi svetovna znamenitost posebne vrste: le pod malokaterim slapom se lahko tudi sprehodimo, tako da gremo za slap. Če želimo prečiti zadaj za, oziroma pod slapom na drugo stran, moramo biti zelo previdni, saj je steza mokra in spolzka. Ko govorimo o slapu Peričnik, govorimo o dveh slapovih: zgornjemu slapu, ki je visok 16 m in spodnjem slapu, ki je visok 52 m. Ob obeh vodi urejena strma pot. Zanimiv je tudi pozimi, ko del vode zamrzne.

Viri: različne spletne strani in Wikipedia.

Kranjska Gora - 23. 7. 2025

Danes gre skupina Posebna prijateljska potepanja zgodaj na pot: na Železniški postaji Sevnica nas ob 5.42 enajst vstopi na regionalni vlak z napisom Zidani Most, ki ga pa tam priklopijo na kompozicijo iz Maribora in nam ni treba prestopati. Vstopi pa tu še ena sopotnica in v Ljubljani se nam pridruži druga. Skupaj nas je trinajst - pogosto je tako, ampak vedno je to za nas srečna številka. Prihod vlak v Ljubljano naj bi bil ob 7.06, imamo pa nekaj minut zamude, vendar ni problema: z lahkoto ujamemo avtobus v smeri Rateč ob 7.30.

Z zanimanjem opazujemo pokrajino, vidimo, da bo krompir kmalu za izkop, od Jesenic naprej pa ponekod šele cveti. Občudujemo, kako so vzgojeni belgijski skavti, ki vsi po vrsti odstopajo sedež starejšim, ko okoli Jesenic nastane na avtobusu gneča. V Kranjski Gori imamo manj kot deset minut zamude, vendar nas avtobus v smeri Bovca preko Vršiča ob 9.35 ne počaka. Saj niti nismo računali nanj, ker se je tako dogajalo tudi pretekla leta. Iščemo kavo, predvsem pa tudi stranišča, ki je v prvem odprtem lokalu pokvarjeno, drugega pa odpirajo ob desetih in moramo nekaj minut počakati - na postrežbo, ne na stranišče. Potem se napotimo po naselju, sedežu občine, ki ima okrog 1.500 prebivalcev, po gneči opoldne in popoldne sodeč pa ogromno turistov, predvsem kolesarjev in pohodnikov. To področje so pozno naseljevali - šele v 14. stoletju in naselje so do 19. stoletja imenovali Borovska vas. Po nemško Krainberg - Kranjska Gora na južni strani Karavank. Jezik je mešanica najrazličnejši dialektov. Razvijati se je začela hitreje z izgradnjo železnice leta 1870, ki pa so jo leta 1966 opustili, ker ni bila rentabilna. Danes je trasa kolesarska steza, še vedno stoji železniška postaja in ulica v njeni bližini je Kolodvorska. 

Mimo s cvetjem ozaljšanih hiš in teras lokalov pridemo 

Spodnji posnetek: Marta Brežan.

do Liznjekove domačije z bogato gruntarsko hišo iz druge polovice 17.stoletja (oprema iz 19. stoletja), ki je bila včasih tudi gostilna; zraven pa stoji gospodarsko poslopje iz leta 1781. Za dva evra in pol po osebi nam "gostitelj" Jan vse natančno razkaže, žal pa ga moramo pri ogledu prekiniti, ker moramo pohiteti na avtobus ob 11.35. Takoj opazimo, da je ta manjši kot običajni, pred njim pa že dolga vrsta čakajočih. Za nas zmanjka prostora in šofer nas poduči, da bi se morali najaviti, ne pa kje. Kasneje v Turistično-informacijskem centru izvemo, da rezervacije niso mogoče: moraš biti dovolj zgoden ali imeti srečo.

Izkaže se, da smo kot skupina prilagodljivi, potrpežljivi in prijazni (trije P!), zato se vrnemo v Liznjekovo domačijo in prosimo za nadaljevanje vodenja. Podrobnosti pod videom. Janu razložimo, da nam je on bolj všeč kot šofer in smo zato prišli nazaj. 

Za hrano nam svetuje kar sosede - Gostilno pri Martinu, kjer si večina dobro napolni svoje želodce.

Da bi pokurili hrano, se sprehodimo do Cerkve Device Marije Vnebovzete, katere začetek sega v leto 1326, v 19. stoletju so jo povečali, zvonik pa še vedno kaže svojo starost iz 15. stoletja. Oprema Cerkve je zelo bogata, gotsko prepleteni oboki pa okrašeni s cvetnimi motivi.

Sledi daljši sprehod do Jezera Jasna, kjer v vodi čofota nekaj kopalcev, še več pa jih uživa na sončnih tratah in pesku ob reki Pišnici. Ugotavljamo, da so mostove in pomole lepo obnovili, bogata je tudi gostinska ponudba.

Kljub spremenjenemu programu se zadovoljni vračamo z avtobusom ob 16.20 v Ljubljano in z vlakom ob 18.50 domov. V Sevnici smo že pred pol deveto zvečer.

Video:

LIZNJEKOVA DOMAČIJA

To je pristna slovenska alpska hiša s šivanim robovi (poslikani posnemajo včasih tako oblikovane lesene), cofastimi ornamenti, kamnitim portalom, poslikavo na fasadi in lesenim gankom. Bila je najbogatejša domačija v Kranjski Gori s 84 hektarji zemlje (50 hektarjev gozda), sama hiša pa ima tudi dvoje vrat, kljub davku Marije Terezije na stranska vrata. Družina je imela okrog 70 ovc, 12 krav in tri vole. Do leta 1978 je bila naseljena, potem jo je kupila Občina Kranjska Gora in jo preuredila v muzej v letih 1983/1984.

V veži je posebna omara "morajna" s centralnim zaklepanjem za kruh in suho sadje. Kruh so pekli samo ob petkih za cel teden. Ker je bil takrat post in niso smeli jesti mesa, so nekateri to zaobšli in dali na kruh mast z ocvirki, ne pa meso. Omara ima imitiran dražji les.

V črni kuhinji pa sta dve ognjišči: odprto in kurišče za krušno peč. Ta kuhinja ima dim speljan pod stropom in skozi dimnik, nekatere hiše pa dimnika niso imele. Tla so iz kamnov (proda iz Pišnice) - "mačje glave", da je bilo manj možnosti za požar, tudi strop je iz kamna - edini v hiši. Hrana je bila odvisna od vremena (alpsko podnebje): rekord je bil sedem metrov snega v naselju Podkoren leta 1870. Vse vzklije en mesec kasneje kot v ostali Sloveniji - na njivah smo videli krompir, ki šele cveti. Paradižnik se včasih niti ne obarva. Jedli so meso (enkrat na mesec), mlečne izdelke, revnejši pa veliko kaše - osemnajstkrat na teden (zajtrk, kosilo, večerja), vsak dan torej, razen v nedeljo. Pili so žitno kavo. Kuhali so v železnih loncih, ki so jih dajali v peč z burklami. Burkle ima tudi slaba črna Pehtra, bela pa prinese otrokom v predpasniku suho sadje (petega decembra). Lahko pa Pehtra obesi na burkle klobaso, gre z njo preko otrok: kdor jo prvi zagrabi in je najbolj pogumen, bo imel v naslednjem letu največ sreče. V novejšem času otroci Pehtro jagajo. Pri ognjišču so bile tudi železne škarje, ki so jih segreli in z njimi kodrali lase. 

Poleg s poljedeljstvom in živinorejo so se tisti bliže meje (Rateče) ukvarjali s tihotapljenjem (tobak, kavo, sol). Pri tem so imeli idealne pogoje dvolastniki zemljišč v Slovenije in Italiji, ker jih niso toliko preverjali. Z romarji na Svete Višarje pa se začne tudi turizem in preurejanje hiš v gostilne in prenočišča.

Po prvi svetovni vojni se je tu odvijala bitka za zahodno mejo: 170 prostovoljcev jo je stražilo, Italijani pa so prišli s tremi vagoni, dva tisoč vojaki, kamioni, da bi zavzeli jeseniški trikotnik Kranjska Gora, Bohinj, Jesenice. Nadporočnik Karel Šefman (1889–1973) je v zimskih mesecih leta 1919 s svojo četo prostovoljcev preprečil sovražniku zavzetje jeseniškega trikotnika. Demontirali so železnico, napravili blokado, odprli ogenj iz vsega orožja in uspeli. Šefman ima na rojstni hiši v Kranjski Gori spominsko tablo.

Velika soba " hiša" ima mizo, "metergo" za kruh mesit (ali spanje dojenčka), posteljo z različnimi vrstami termoforjev, zibko z luknjicami na dnu za urin, krušno peč z zapečkom, Bogkov kot, dva "tabernaklja" v zidani steni za gospodarja (pijača, knjiga, dokumenti) in gospodinjo (boljše porcelansko posodje za goste, sicer cela družina je iz ene sklede z lesenimi žlicami). Čelesnik je služil za osvetljevanje, levo od vrata so kurili tudi les za razsvetljavo. Spali so skrčeno, da jih ne bi tlačila mora. Pohištvo je poslikano, veliko je simbolov: sončno kolo, pentogram kot zaščita pred moro ... Vrata se odpirajo na noter, da prostor ne izgubi preveč toplote. Maksim Gaspari je naslikal to hišo - njegova žena je bila iz sosednje hiše. Na slikah je mogoče videti tudi običaje: nošnja križa na fantovščini, šranga z debelim deblom kot ovira - to naj bi bil preizkus moškosti. Na oblačilih so včasih imeli všitke, da so se širile z njimi. Stranišče na štrbunk je bilo na koncu ganka, pod posteljami pa obvezno nočne posode - kahle. 

Poseben kotiček je namenjen Josipu Vandotu, avtorju Kekca, in drugim pripovedovalcem in pričevalcem iz tega okolja. Kekec je bil v resnici pastirček Gregorček, lik Bedanca je od kakšnega divjega lovca, Pehta je najstarejši lik - Jaga baba iz slovanske mitologije, tako so rekli tudi zeliščaricam. Tudi  drugi pravljičarji so pripovedovali in pisali zgodbe.

Pod streho so s stenami originalne lesene hiše uredili dodatne bivalne prostore in shrambe. Velika skrinja za žito je lahko pregrajena na pol - za shranjevanje dveh vrst žita. Tu vidimo prave šivane robove in še eno možnost za stike - lastovičji rep. Tu so delali z volno in lanom, za krtače so otrokom govorili, da ne smejo biti obrnjene navzgor - sicer si vrag pride svoje kremplje brusit. Konica od kolovrata je bila včasih zelo pomembno darilo fanta dekletu, če jo je sprejela, je bila gotovo poroka - neke vrste zaročni prstan. Na statvah je čolniček, s katerim plavate med nitmi. Skrinje so poslikane z živimi barvami in cerkvenimi motivi - Marija z Višarij. Pod streho so tudi sušili zelišča, s senom so v bistvu napravili izolacijo za hišne prostore spodaj. Kritina je iz klanih smrekovih skodel, više na strehi mora biti več prekrivanja. Za tramove so zataknjene blagoslovljene praznične butare ("prajtelj"), ki naj bi varovale hišo pred požarom. Par smuči spominja na to, da je blizu Planica s skakalnicami, sicer pa so jih najprej uporabljali za transport. 

V veži je maska 30 kilogramov težkega parkeljna z dvanajstimi rogovi. Miklavževanje je v Kranjski Gori in Podkorenu zelo zanimivo (Srečanje parkeljnov treh dežel), sploh za tujce, ker pri vsaki hiši dobijo "šnops".

Na skednju, je zaradi požara le delno originalen, v njem pa prepoznamo mnoga orodja in stroje za obdelavo zemlje in pridelovanje hrane: mlatilnice, pajkli, slamoreznice ...Tudi cepci za mlačev so še ohranjeni. Različni vozovi so postavljeni: za listje, težek parizer, voz za prevoz mleka ... vsem ralo. Cveti pa se zdi, da nas je premalo dezinficirala z rumovimi kroglicami, zato doda še obilnejšo dezinfekcijo iz steklenice. Za vsako vas pa je bila pomembna voda, v Kranjski Gori sta bili dve vaški koriti. Bogati so gradili blizu, da so bili "pri koritu".

V kleti so trenutno postavili razstavo o železnici z mnogimi zanimivimi zgodbami. Pomembno vlogo je igrala za transport v obeh vojnah. Veliko je bilo bombardiranja v drugi svetovni vojni, še vedno so neeksplodirane bombe (štiri na Železniški postaji Jesenice). Prej je bil v kleti hlev, ki je skozi plast peska na stropu grel zgornje prostore (talno gretje). 

Vodič Jan Čelesnik iz Žirovnice je sicer študent sociologije in filozofije, lahko pa bi bil zgodovinar, etnolog, igralec, po srcu pa pripovedovalec zgodb in drobnih šaljivih iskric. Toliko se že dolgo nismo nasmejali. Poslušali bi ga še in še ... 

Jeperjek in Otavnik - 21. 7. 2025

Po dolgem času se spet zbira Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica na običajnem mestu (parkirišče pri krožišču v Šmarju - Sevnica) in ob običajni osmi uri. Pa še osem nas je in za dober začetek se okrepčamo s kavico.

Z dvema avtomobiloma se odpeljemo preko Laz do kapelice pri odcepu za Jeperjek, kjer nas že čaka Mici. Sonce je že visoko na nebu, pohitimo s pohodom, da ozračje ne bo prevroče. Navzdol nas vodi po grebenu med hišami Jeperjek, ki ima okrog 50 prebivalcev. 

V zelenju bršljana, 84 grmov rožmarina, različnih zelišč in dišavnic nas pozdravita gospod in gospa Majcen. 

Imata res hišo z dušo, ki je pravi muzej - rezultat spoštovanja starih stvari in dela pridnih rok. 

Foto: Ljubo Motore in Vinko Šeško.

V senci nas pogostita z rozinovo potico, v kateri je več rozin kot testa, in odličnim čajem, 

za katerega gostiteljica pokaže vse sestavine. Klepeta in obujanja spominov ni konca ne kraja.

Nazaj gre pot v hrib, ampak počasi pridemo spet do avtomobilov in se zapeljemo v "zavetišče" Slavice in Toneta, 

Foto: Vinko Šeškoin Ljubo Motore.

kjer nas čaka prava pojedina z okusno hrano in odlično kapljico. Zaključujemo spomladanski del pohodov in praznujemo Slavicin rojstni dan. Prijetno nas sveži vetrič in šele zbiranje oblakov nas spomni, da bo treba domov. Okrog enih smo že v Sevnici po dnevu z malo hoje, veliko klepeta in ogromno naporov na kulinaričnem področju. 

Prisrčna hvala, gostitelji, in vse najboljše, Slavica!

Grad Podsreda - 17. 7. 2025

Deževna sreda, v četrtek zjutraj še vedno dežuje. Iti ali ne iti - to je zdaj vprašanje. Ampak sreča je na strani pogumnih: tri od skupine Posebna prijateljske potepanja stopimo na Železniški postaji Sevnica ob 7.18 na vlak proti Dobovi, ko že ne dežuje več. 

Dve se nam pridružita še na poti in na Železniški postaji Brestanica prestopimo na avtobus proti Celju ob 7.46. Vedro je še tudi, ko ob 8.15 izstopimo v Podsredi. 

Zdaj pa pogumno po Grajski poti Podsreda proti Gradu Podsreda, ki se nam kaže v bukovih gozdovih na severnem pobočju Orlice. Pot je lepo označena, delno pokrita s sekanci, na enem mestu malo bolj mokra, sicer pa lepo shojena, le na mokrih lesenih stopnicah je treba paziti, da nam ne spodrsne. Z zanimanjem spremljamo tudi 14 informativnih tabel na tej dva kilometra in pol dolgi poti. Vmes pa so tudi drobni izzivi, od katere živali so sledi. Namesto 40 predvidenih minut tako porabimo skoraj uro časa, ker res ne bi bilo lepo, da ignoriramo informacije, ki so jih skrbno pripravili v Kozjanskem regijskem parku. Na približno dveh tretjinah poti nekaj po deveti uri nas preseneti sonce, ki se obdrži vse do pod dveh.

Na Grad prisopihamo točno ob dogovorjeni uri - ob pol desetih in prijazna vodička nas najprej povabi k ogledu filma (13 minut) o Kozjanskem regijskem parku. Čudoviti posnetki in strokovna razlaga, ogled pa v prostoru, ki na zanimiv način predstavlja značilnosti tega okolja. Na toplem soncu pred Gradom izvemo še osnovne podatke, potem pa dobimo audio vodiče, na katerih poslušamo razlago na posameznih trinajstih točkah v določenih prostorih (film: 2,50, ogled: 5,50 za upokojene).

Ampak pred podrobnimi ogledi še okrepčila iz nahrbtnika, kavica, posladkati pa se je mogoče tudi z zavitkom, polnjenim z marelicami in skuto. 

Zanimivo pri Grad Podsreda je to, daje starejši severni palacij in šele kasneje so zgradili obrambni stolp, ki je sicer za dve etaži nižji kot je bil včasih. 

Skozi njega vstopimo na sorazmerno majhno dvorišče, okrašeno z rožami, pred tem pa je na desni še srednjeveška kuhinja. V stavbi ni ostalo nič stare opreme, zato pa so prostore uporabili za predstavitev Kozjanskega regijskega parka, 

bogastva sveta ob reki Bistrici, tu je še razstava gob, informacije o Emi Krški, nekdanjih lastnikih gradu, tudi kapela je urejena in dve slavnosti dvorani (tudi za poroke). 

Pozornost pritegne bogata zbirka slik Franceta Slane, na razstavi fotografij najdemo tudi po dva posnetka Vinka Šeška in Sonje Kostevc, čisto pod streho pa je našla svoje mesto obširna razstava Olge Rezanove. 

Vse smo navdušene nad tem, kakšno bogastvo nudijo večinoma manjši in razdrobljeni prostori. 

V senci pod kostanji strnemo svoje vtise, preizkusimo dve vrsti lokalnega piva in dodamo še svoje posladke.

Dvajset minut čez eno se odpravimo navzdol po poti prihoda: pol ure naj bi trajala hoja do Podsrede, me smo porabile 40 minut zaradi postankov pri nekaterih informativnih točkah. 

Hoja navzdol je prijetna, tudi stopnice so se v glavnem že posušile, 

nekaj sto metrov pred avtobusnim postajališčem pa nas blagoslovi nekaj kapelj dežja. 

Desni posnetek: Marjetka Sagaj.

Približno deset minut čakamo na avtobus proti Krškemu, ki pripelje točno ob 14.08. Na poti do Brestanice kar lepo dežuje, na Železniški postaji Brestanica pa se kmalu spet pokaže sonce. Na vlak ob 15.37 čakamo skoraj eno uro, čas koristno uporabimo za klepet, v Sevnico pa prispemo malo pred četrto uro.

Kdo bi si mislil, da bo to tako lep in bogat dan.

Podrobnosti o Podsredi in Gradu Podsreda pod videom.

Video:

PODSREDA IN GRAD PODSREDA

Podsreda je trg od leta 1377 v Občini Kozje (163 prebivalcev – število se niža) na desnem bregu Bistrice. Ime je dobil po sejmih in sojenjih na sredo. Leži pod severnim vznožjem pogorja Orlica (701 metrov nadmorske višine). Ima značilno trško zasnovo z eno osrednjo ulico s trgom, na kateri se nahaja župnijska cerkev svetega Janeza Krstnika iz leta1806 in druga ob drugo nanizane trške hiše. Pred eno izmed njim se nahaja sramotilni steber (pranger).

Podsreda je najbolj znana po gradu Podsreda, ki velja za najbolje romanski grad v Sloveniji. Onstran reke Bistrice in glavne regionalne ceste se pri domu krajanov pričenja križev pot na romarsko Staro sveto goro. Na vrhu stojijo Cerkev Žalostne Matere Božje, Kapela svete Ane in Božji grob na ozemlju sosednje vasi Gradišče. Na skrajnem vzhodnem delu ozemlja trga stoji v Trebčah Javerškova domačija (Podsreda 93), na kateri se je rodila Marija Javeršek, mati Josipa Broza - Tita, in kjer je Tito preživel nekaj svojih otroških let.

Grad Podsreda (nemško Herberg - zaklonišče) stoji na severnem pobočju Orlice v osrčju Kozjanskega regijskega parka nad trgom Podsreda na nadmorski višini 475 metrov. Od njega se kaže lep pogled proti Hrvaški, Donački gori, Boču in Pohorju- Sodi med najpomembnejše romanske objekte na Slovenskem. Zaradi skoraj neokrnjenega srednjeveškega videza grad danes velja za najbolj grajskega med gradovi v Sloveniji. Grad danes velja za pomembno kulturno in izobraževalno središče v tej regiji. Od leta 2020 so na gradu urejene tudi nastanitve. Številne zanimivosti; od grajskih prostorov, renesančnih dvoran, stalnih slikarskih razstav Franceta Slane, do grajske ječe, kuhinje, grajske kleti in stalne zbirke stekla iz nekdanjih glažut. Grad Podsreda leži na ozemlju, ki je že okrog leta 1000 pripadalo posesti grofov Breže-Seliških ter pozneje grofici Emi Krški. Zgrajen je bil v prvi polovici 12. stoletja, v virih se grad prvič omenja šele leta 1213. Takrat je imel običajno preprosto pravokotno zasnovo. Okoli leta 1180 je bil prizidan visok obrambni stolp, okoli 1220 južni bivalni del ter okrog 1260 še kapela. Današnjo podobo je dal gradu predvsem grof Schönburg-Glauchau, zet kneza Werianda zu Windischgrätza v 19. stoletju. Grad so začeli obnavljati leta 1983. Grad je bil eden petih glavnih krških fevdov in sedež podeželskega sodišča. Grad je prvič omenjen leta 1213, kot Castrum Herberch, ko ga je Ortolf s Planine zapisal svoji ženi Kiburgi s Ptuja. Podsreškim vitezom so sledili Ostrovrharji s Svibnega. Leta 1338 ga je Herman s Kranichberga prodal Frideriku Žovneškemu. Škofje so grad redno potrjevali Celjskim grofom. Po njihovem izumrtju leta 1456, postane grad in gospoščina deželnoknežja last Habsburžanov. Leta 1515 so ga napadli in zavzeli uporni kmetje. Upravitelji gradu so se poslej pogosto menjavali, dokler ga leta 1617 ni kupil grof Žiga Tattenbach. V lasti njegovih potomcev je bil do leta 1848, ko je posest kupil knez Weriand zu Windischgrätz. Posest je ostala v lasti njegovih dedičev do konca druge svetovne vojne. Zahodno 450 m od gradu je stal zaporni stolp (Turnič), na katerem je bila stalna vojaška posadka. Prvotni podsredški grad je nekoč stal na hribu (gradišče), vzhodno od današnjega trga. Gradu niso prizadele vojne, poškodoval pa ga je potres. Ko je bil po drugi svetovni vojni v državni lasti, je bilo marsikaj poškodovanega, požganega, odtujenega, tako ni v prostorih ostalo nič prvotne opreme. Nekaj časa je imelo Gozdno gospodarstvo Brežice tu svoja skladišča, v njih pa so stanovali tudi njihovi delavci. Windischgrätzi kot zadnji lastniki po razlastitvi niso imeli zahtev po vrnitvi, potomci pa obiskujejo Grad in so veseli obnov in dogajanj.

Lastnica Gradu je od leta 1981 Občina Kozje, ki ima tu v dveh renesančnih dvoranah tudi svoje protokolarne prostore, ves čas pa stavbo tudi vzdržuje in obnavlja. Nazadnje so odkrili izlivno korito. Upravitelj je od leta 1983 Kozjanski regijski park in tega leta so sprejeli že prve obiskovalce na razstavi o narodnoosvobodilnem boju na Kozjanskem v nekdanjih grajskih kaščah. Slavnostno so prenovljeni Grad odprli 28. oktobra 1989. Atrij je sicer sorazmerno majhen, je pa zelo akustičen in pogosto prirejajo tu koncerte ob koncu seminarjev, na dvorišču pa se dogaja tudi kino na prostem, živžav za otroke, po Gradu lov za zakladom ... Udeleženci seminarjev so nastanjeni v Lovski koči nad Gradom (15 - 20 mest), od leta 2020 pa so na voljo apartmaji z okrog 15 mesti, uredili pa so tudi še tri nove apartmaje za pare ali manjše družine. Majhno število namestitev je prednost, ljudje imajo več zasebnosti. 

Kozjanski regijski park je eno najstarejših in največjih zavarovanih območij v državi. Nahaja se na stiku alpskega in panonskega sveta na vzhodu Slovenije, med reko Sotlo in Bohorjem, meri 206 km² v petih občinah. Ustanovljen je bil leta 1981.

Legende o Gradu Podsreda: 

https://gradovislovenije.si/legende-o-gradu-podsreda/

Viri: spletne strani, Wikipedia.

Vintgar - 9. 7. 2025

Ob šestih zjutraj nas 14 od skupine Posebna prijateljska potepanja na Železniški postaji Sevnica nestrpno pričakuje mednarodni vlak proti Beljaku, s katerim bi se radi zapeljali do Jesenic. 

Točen je in dovolj prostora za nas ima in še tri dodatne, ki vstopijo v Zidanem Mostu. Za višji rang vlaka plačamo po evro in pol, razdelim vstopnice za Vintgar po 15 evrov, ki jih je bilo treba kupiti v naprej na spletu in si rezervirati uro obiska. Kar veliko časa vzame pa tudi razdeljevanje vseh prinešenih dobrot (Ida, Irena, Cveta, jaz). Med vožnjo od Ljubljane naprej smo bolj pozorni na pokrajino, saj se po tej enotirni progi iz leta 1870 vozimo bolj poredko. Ustavimo se v Kranju, potem pa uživamo ob pogledu na čisto reko in veliko zelenja, v katerem opazimo tudi kamp Globoko. Na postaji Lesce - Bled vstopi veliko mladih z nahrbtniki, verjetno se s počitnic vračajo v Avstrijo. Na Jesenice pripeljemo z zamudo, še vedno pa imamo dovolj časa za vstop na vlak v smeri Nove Gorice z odhodom ob 8.52. Naprej proti meji z Italijo z vlakom ni več mogoče: promet na odseku od Planice do državne meje z Italijo je bil ukinjen leta 1956, 1. aprila 1966 pa je bil ukinjen tudi promet na odseku Jesenice - Planica, proga pa razdrta. Namesto vlakov zdaj tu vozijo kolesarji.

Z zanimanjem spremljamo vožnjo in postanke na postajah Kočna in Vintgar, uspe pa nam ujeti tudi pogled z železniškega mosta preko Radovne v Vintgarju. To je največji v celoti ohranjeni enoločni  kamniti most v Sloveniji, zgradili so ga v letih 1904/1905 iz rezanega kamna. Sicer pa je bila Bohinjska proga zgrajena v rekordnem času šestih let (1900 - 1906).

Foto: Marta Brežan.

Izstopimo na Železniški postaji Podhom, napravimo skupinska posnetka, potem pa po razriti cesti odidemo do vhoda v Sotesko Vintgar. 

Približno pol ure rabimo in dovolj časa imamo, da v Gostilni Vintgar v miru popijemo kavo in si privoščimo kaj sladkega. 

Imamo vstopnice za vstop ob 10.26, 10.28, 10.36 in 10.37 in avtomati te ne spustijo pred tvojim časom, dopuščajo pa dvajset minut zamude. Smo eni redkih, ki imamo kode za vstop na papirju, večina jih pokaže kar z mobitelom. Dobimo čelade in se odpravimo na 1.600 metrov dolgo pot po soteski, ki jo je reka Radovna napravila med vzpetinama Hom (834 metrov) in Boršt (931 metrov) tudi do 250 metrov globoko. Včasih je tekla bolj v smeri vzhod, ko pa ji je pot zaprl Bohinjski ledenik, si je našla pot v smeri severovzhod in se pri Mostah pri Žirovnici izliva kot desni pritok v Savo. Zbira vodo iz dolin Krma in Kot, s Pokljuke in Mežakle.

Skoraj v strnjeni vrsti hodimo po lesenih mostovih in galerijah, ki so se v glavnem že posušile, pobočja pa so zavarovana z kovinskimi mrežami. Pri posebno zanimivih slapičkih in vrtincih zastanemo za posnetke, sploh družine in druščine si za to vzamejo več časa. V spodnjem delu soteske plošča na skali spominja na Jakoba Žumra, gorjanskega župana, ki je leta 1891 s fotografom in kartografom Benediktom Lergetporerjem ob nizkem vodostaju reke odkril njene lepote od Gorij do Blejske Dobrave. V dveh letih so za obiskovalce uredili več kot 500 metrov lesenih mostov in galerij, vpetih v živo skalo. 

Tik pred izhodom nas čakata še dve poslastici: slap zajezitve za elektrarno pod železniškim mostom in Slam Šum, ki je s 15 metri eden najvišjih rečnih slapov pri nas. 

Foto: Marta Brežan in Cveta Fakin.

Pred odhodom še fotografiranje v čeladah, potem pa se odpravimo proti naselju Blejska Dobrava in na Železniško postajo Vintgar. 25 minut piše na kažipotih, nekateri obljubljajo 200 stopnic, drugi 300, mi pa jih nismo šteli. 

Nekateri se spustimo še pod slap in se povzpnemo po desni varianti, ki ima mogoče kakšno stopnico manj. Na levi strani v zgornjem delu poti zaslišimo vlak, ki tudi veselo zapiska - verjetno pred mostom. Na začetku vas Blejska Dobrava stoji kiosk s pijačami in posladki, malo naprej pa še manjši lokal. 

Sprehodimo se skozi vas, občudujemo s cvetjem okrašene hiše, tudi gorenjski nagelj je vmes. 

Mimo Cerkve svetega Štefana, potem pa desno v podvoz pod železnico in tam najdemo zatočišče na terasi zanimivo urejene Gostilne pri Jurcu. 

Za začetek nam Mirica postreže z aperitivom, potem pa ob hladni pijači nekaterim prija za malico govnač - "speštan" krompir z zeljem, zraven pa pol hrenovke (osem evrov).

Deset minut hoje in smo na Železniški postaji Vintgar, ki je v resnici v Blejski Dobravi. Vlak za Jesenice ob 13.24 ima nekaj minut zamude, sprevodnica pa prijazno uredi, da nas mednarodni vlak iz Beljaka za Vinkovce malo počaka in se pripeljemo direktno v Sevnico okrog štirih popoldne.

Kdor zgodaj vstane ...

Video: