Sedem nas je od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica zbranih ob osmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) in najprej je na vrsti kavica s klepetom o aktualnih zadevah. Potem se z dvema avtomobiloma zapeljemo po dolini Sevnične, se dvignemo do Zabukovja, še vedno v megli se peljemo skozi Pokojnik, potem pa v hrib in skoraj do Mrzle Planine.
Na travniku ob cesti parkiramo in upamo, da preženemo meglo, skozi katero se že kažejo lepote jesenskih barv.
Spodnji posnetek je delo Vinka Šeška.
Skozi gozd ni daleč do Cerkve svetih Primoža in Felicijana, nas pa vleče v levo na travnike. Otresamo roso s trave, kar mrzlo je še, preskakujemo električne pastirje,
končno pa se megla dvigne in sonce obsveti mavrico najrazličnejših barv.
Na eni strani gledamo Mrzlo Planino pod Javornikom, na drugi morje megle.
Pogled nazaj nam odkrije celo planoto.
Med drevjem je tudi nenavadni hrast z izrastki, prav na vrhu se bor in breze borijo z vetrom, ena breza je borbo že izgubila.
Spodnji posnetek je delo Vinka Šeška.
Na travniku je veliko gob, nekatere so prave velikanke, tudi na drugi strani cerkve jih najdemo.
Pod cerkvijo na planotici pa v zavetju hriba in gozda počiva skupinica hiš v zaselku Pokojni Vrh. Prav gostoljubno se kadi iz enega izmed dimnikov.
Ozračje se je ogrelo in počasi se odpravimo nazaj k avtomobiloma, pri tem pa ne pozabimo občudovati prepišne in mrzle doline, v kateri se skriva del naselja Mrzla Planina, h kateremu spada tudi Pokojni Vrh. Spet se dvigujejo megle, kot da je sonce samo za kratek čas in samo za nas z žarki posebno poudarilo lepote jesenske narave.
Tako pa nas je skozi objektiv videl Ljubo Motore.
Vračamo se preko Zabukovja, Podvrha, Lončarjevega Dola, pri Gostilni Kregl pa se pustimo premamiti pijačam, nekateri tudi malici,
saj ponujajo slastni pohorski lonec s hrustljavim domačim kruhom.
Skupina Posebna prijateljska potepanja se zbira na Železniški postaji Sevnica za vlak ob 6.31 proti Ljubljani. Devet nas je, sedem jih srečamo na vlaku, ena se nam pridruži v Mariboru. V Zidanem Mostu namreč prestopimo, se na vlaku pogovarjamo o značilnostih Pohorja
Desni posnetek: Stane Mirtič.
in z nekajminutno zamudo prispemo v Maribor. Po megli ob Savi in Savinji nas na Štajerskem pozdravi sonce, osvetli nam tudi Pohorje in nas potem spremlja čez dan, le v Teznem zavozimo za kratek čas v meglo, pa še v Mariboru okrog mosta preko Drave.
Kar takoj se napotimo na Avtobusno postajo Maribor in zasedemo avtobus linije 6, ki vozi do spodnje postaje Krožne kabinske žičnice Pohorje (Vzpenjače).
Foto: Helena Ševerkar.
Tiho vozi, ker je na električni pogon, lepo so prikazana postajališča, napovedi so jasne in dovolj glasne. Vzpenjačo zaženejo ob polni uri in do desetih imamo okoli pol ure časa za kavo. Natakarica tako vneto briše mokre mize na terasi, da jo moramo izprositi, postreže jo z zdolgočasenim obrazom in brez vode; zato pa po visoki ceni: dva evra in pol za kavo z mlekom.
Ob čakanju na nakup vozovnic po enajst evrov za povratno vožnjo za upokojencev nas razveseljujejo grmički in drevesa, odeti v živopisane jesenske barve.
Tudi desetminutni vzpon na Bellevue nam nudi krasne razglede na toplo obarvane gozdove. Sicer pa je ozračje po dežju prejšnji dan lepo sveže, vse okrog nas je kot umito, včasih zapiha tudi ne preveč nadležen veter.
Levi spodnji posnetek: Marta Brežan.
Uživamo v razgledih na Maribor, se čudimo strmini na začetku kolesarske proge, potem pa odpravimo na pot proti Mariborski koči. Uradno je do tja 40 minut, mi uživamo malo dlje.
Pod nogami nam šumi odpadlo listje, še vedno pa ga je dovolj tudi na drevju.
Foto: Stane Mirtič.
Mimo Bolfenka (nekdanje cerkve in apartmajskega naselja) nas vodi pot, pa nad nekdanjim Železničarskim domom, skozi naselje počitniških hišic ter kar velikih hiš in kmalu smo na cilju.
Foto: Helena Ševerkar in Stane Mirtič.
Na terasi Mariborske koče ima malico vesela družba iz Lovrenca na Pohorju, tudi za nas je ostalo še dovolj pohorskega "piskra" in gobove juhe z žganci.
Foto: Stane Mirtič.
Pridruži se nam še preostanek skupine: pet jih je šlo raziskovat Framski slap (slap Skalca) in sončimo se ob okusni hrani ter pijači.
Desni spodnji posnetek: Marta Brežan.
Ob pol enih se odločimo za odhod, seveda brez skupinske fotografije ne gre.
Vračamo se uživaško - počasi, saj imamo dovolj časa za spust v dolino ob dveh. Spet uživamo v razgledih,
mimogrede pridemo do zgornje postaje Krožne kabinske žičnice,
čudimo se pa tudi šopkom bele omele na iglastem drevesu, za katerega s pomočjo umetne inteligence ugotavljamo, da je verjetno jelka.
Foto: Marta Brežan in Helena Ševerkar.
Štiri pohodnice in en pohodnik se odločijo, da ostanejo še kakšno uro, ostale pa se s "šestko", ki vozi dvakrat do trikrat na uro, odpeljemo na Železniško postajo Maribor. Nekaj časa je še za pijačo, vlak ob 15.23 odpelje točno, s prestopanjem v Zidanem Mostu naberemo okrog dvajset minut zamude in v Sevnico pridemo dvajset minut do šeste. Ravno dovolj zgodaj, da pridemo pravočasno na pogovorni večer v Knjižnico Sevnica.
Poleg športno-naravoslovnega je bil to tudi kulturni dan!
Nekaj informacij najdete pod videom.
Video:
MARIBORSKO POHORJE
Pohorje je predalpsko hribovje, ki leži v severovzhodni Sloveniji in je pretežno poraščeno z iglastim gozdom. Razteza se med reko Dravo na severu ter Dravsko-Ptujskim poljem na jugu, na zahodu seže do Dravograda in Slovenj Gradca, na vzhodu do Maribora in na jugu do Oplotnice. V dolžino meri približno 50 km, v širino pa 20 km. Glavni greben teče v smeri vzhod-zahod. Mariborsko Pohorje je najvzhodnejši del tega hribovja z odličnimi tereni za smučanje, kolesarjenje in planinarjenje. Žal je snega pozimi vse manj, zato ne morejo več organizirati znanega smučarskega tekmovanja Zlata Lisica. Sicer pa se ljudje iz Maribora lahko pripeljejo na smučišče kar z lokalnim avtobusom.
KROŽNA KABINSKA ŽIČNICA
64 udobnih kabin lahko na uro prepelje 1960 potnikov in potnic, vožnja s 328 na 1024 metrov nadmorske višine traja deset minut (hitrost 4,5 do 6 metrov na sekundo). Februarja leta 1951 je bila otvoritev prve sedežne žičnice iz domačih materialov v Jugoslaviji, novembra 1957 jo je nadomestila kabinska. Sledilo je več prenov, pomembna leta 2009, leta 2023 so uredili vmesno postajo, ki so jo letos spet urejali.
BOLFENK
To ime nosi letovišče s hoteli in apartmaji, prvotno pa so tako imenovali cerkev, zgrajeno leta 1501 v nemškem poznogotskem slogu na mestu majhne kapele iz 13. stoletja. Zgraditi jo je dal Wolfgang Herzenkraft Limbuški. Zaradi reform cesarja Jožefa II. so jo leta 1785 opustili. Skoraj sto let kasneje je postala njena lastnica veleposestniška družina Reiser iz Peker. Obnovili so jo, uredili sobe za planince (600 do 1000 obiskovalcev na leto) - tako je stavba postala najstarejša planinska postojanka na Pohorju. Dr. Otmar Reiser, sin mariborskega župana, se je posebno zanimal za ornitologijo in je objavil več del s tega področja. Leta 1950 je stavbo močno poškodoval požar in obnova je trajala od 1971 do 2000. Danes je to kulturni spomenik s prostori za stalno razstavo in kulturne prireditve: koncerte, recitale ... V okolici so odkrili gomile iz prazgodovine.
MARIBORSKA KOČA
To je prva kontrolna točka Slovenke planinske poti na nadmorski višini 1080 metrov. Odprli naj bi jo leta 1913, po nekaterih podatkih zgradili dve leti prej. Med drugo svetovno vojno je bila jeseni 1944 požgana, leta 1946 na novo postavljena in kasneje še dograjena.
FRAMSKI SLAP (SLAP SKALCA)
Slap je visok 16 metrov in leži na nadmorski višini 925 metrov v bližini izvira Framskega potoka. Spust od Mariborske koče do njega traja manj kot pol ure, vzpon nazaj pa okrog 40 minut.
RAZGLEDNI STOLP NA MARIBORSKEM POHORJU
Zgradili so ga leta 1909, leta 1957 dodali antene, leta 1990 zadnjič obnovili. Zdaj je že pet let zaprt, baje je denar za ponovno obnovo že zagotovljen.
Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica ob osmih zjutraj na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) preganja oblake in si želi dan brez dežnih kapljic. Danes nas je manj kot navadno: štirje se zapeljemo v Tržišče in tam se nam pridruži še peta.
Naš današnji cilj je Romarska cerkev Marijinega vnebovzetja na Zaplazu. Mimi pozna tamkajšnjega župnika Marka Japlja še iz časov, ko je služboval v Tržišču. Prijazno nas sprejme in predstavi zgodovino cerkve ter razloži njeno vsebino.
Občudujemo tople barve lesenega stropa, Kregarjeve vitraže, bleščeči glavni oltar z baldahinom, smiselno uporabljene elemente stare cerkve, velik vtis pa napravi tudi oltar, posvečen mučencu Alojziju Grozdetu z Rupnikovim mozaikom.
V zakristiji poklepetamo ob malici, ki jo pripravi Mimi, in pijači iz Kraljeve zidanice. Mimi pa župniku Marku podari simbolični pečeni sonček, ker je za ljudi res pravo sonce.
Sprehodimo se po lepo urejenem prostoru okrog cerkve, občudujemo razgled,
posebnost pa je spravni spomenik RESNICA IN SOČUTJE. Na kamnitih ploščah je zapisanih 31 krajev, kjer so trpeli in umirali Slovenci z vseh v vojno in nasilje vpletenih strani. V žari je zemlja iz teh nesrečnih krajev trpljenja. To je simbol sprave, za katero je pravo ime: RESNICA IN SOČUTJE.
Na povratku domov napravimo pravo "romanje" po hribih in dolinah preko Moravč, Šmartna pri Litiji, Velike Preske, Radeč, Šentjanža do Tržišča, kjer se odpočijemo ob kavi, potem pa domov.
Celo dopoldne smo uživali v krasnih jesenskih barvah in dobri družbi. Dežja ni bilo, sonca pa tudi ne, pa saj mi sonce v sebi nosimo.
Video:
ZGODOVINA CERKVE
V srcu dolenjske pokrajine, le nekaj kilometrov severno od Trebnjega, leži na 544 metrov visokem hribu, kakor krona vsej bližnji in daljni okolici, božjepotna cerkev Marije Pomočnice na Zaplazu. Sloves te božje poti je tako velik, da so ji dolgo časa pravili dolenjske Brezje. Istega leta 1800, ko je bila pozidana kapela Marije Pomagaj na Brezjah, so namreč zgradili, po izročilu tudi prvo kapelo na Zaplazu.
Pravijo, da je bil pred tem zaplaški hrib poraščen z gostim gozdom in grmovjem. Sem je hodil neki pobožen mož sekat kolje in pripravljat “pušlje” za svoj vinograd. Nekega dne je pri tem delu naletel v bližnjem grmovju na kip Marije z Jezusom v naročju. Vesel ga je vzel v roke in nesel na svoj dom ter shranil v skrinjo. Naslednjega dne, ko je delal na istem kraju, zopet najde Marijin kip in ga še bolj vesel zanese domov. Zdaj ima že dva kipa! Ko je tretji dan zopet našel Marijin kip, se mu je vendarle zdelo nekam nenavadno. Doma je odprl skrinjo in odkril, da prejšnjih dveh kipov nima. Prebrskal je vso hišo, spraševal domače, a o dveh kipih ni bilo sledu. Zato je tokrat, preden je shranil kip v skrinjo, le-tega zaznamoval. Drugega dne je na istem kraju kot doslej odkril kip, ki je imel njegovo znamenje. Zdaj je spoznal, da se dogaja nekaj čudežnega. Ni si upal vzeti kipa s seboj domov, ampak je tam napravil kapelico iz vejevja in vanjo postavil Marijin kip. Nekaj dni kasneje je temu možu zelo zbolela žena. V hudi stiski se je zatekel pred podobo in bil deležen uslišanja: žena je ozdravela. To ga je spodbudilo, da je svoj dogodek in čudežno uslišanje opisal tudi drugim. Od takrat so sem prihajali Ijudje z vseh strani. Glas o uslišanjih se je hitro in vztrajno širil. Sčasoma je lesena kapelica propadla in Ijudje niso več vedeli, kje je čudežni kraj, kjer je bil najden kip. Pravijo, da ga je zopet pokazala živina, ki je vselej, ko je prišla do svetega kraja, pripognila kolena in glave povesila k tlom.
Svetne oblasti so seveda takim dogajanjem nasprotovale. Ko so leta 1800 na Zaplazu sezidali prvo kapelico, je prišel ukaz, da jo morajo porušiti, pa so se ljudje uprli. Menda jim je rušenje nekajkrat vseeno uspelo, a so jo ljudje vselej obnovili. Ko je Matija Košak, župnik v Čatežu, videl vnemo vernikov, je zaprosil na škofijo v Ljubljani, naj dovolijo gradnjo cerkve. Zagrozili so mu, da ne bo birme v Čatežu, če župnik ne odpravi “nespodobnosti in nerodnosti, ki se na gori nad njegovo župnijo dogajajo”. Birme res ni bilo. Do spremembe pa je prišlo, ko je škof Wolf leta 1845 obiskal Čatež, da bi posvetil tamkajšnjo župnijsko cerkev. Videl je pristno pobožnost ljudi in dovolil postaviti cerkvico na Zaplazu. Ta je bila hitro premajhna, zato jo je že naslednik, župnik Gregorič, začel leta 1866 prezidavati. To delo ni bilo ravno posrečeno. Še vedno je bila cerkev premajhna za množice, ki so prihajale.
V začetku prejšnjega stoletja se je novi čateški župnik Henrik Povše lotil zidanja nove, sedanje cerkve. Od stare cerkve je ostal le prezbiterij, ki so ga povišali in obokali, vse drugo pa naredili novo. Ljudje so radi pomagali in v štirih letih je zrasla današnja stavba. To cerkev je posvetil škof Anton Bonaventura Jeglič 14. oktobra leta 1917. Zadnji stavbarski poseg je bil narejen leta 1926, ko so pozidali še zvonika. Cerkev je zelo prostorna, saj lahko sprejme kar 1500 ljudi. Lep okras je glavni oltar. Načrt zanj je napravil Franc Avsec, župnik v Šentjuriju pod Kumom, po vzoru tamkajšnjega tabernaklja. Marijin kip so napravili v Grodnu na Tirolskem. Stari kip, ki je povezan s čudežnim začetkom, je shranjen na stranskem oltarju. Zadnji veliki okras cerkve so odlična barvna okna, delo slikarja duhovnika Staneta Kregarja. Z njimi je stavba dobila lep umetniški zaklad.
Megleno jutro je, ko se na pot odpravlja skupina Posebna prijateljska potepanja: 13 se nas zbere na Železniški postaji Sevnica za vlak ob 7.39 proti Ljubljani, tri se nam pridružijo med potjo. V Zidanem Mostu prestopimo na IC proti Kopru, da ne bi bili prepozni v Ljubljani, ker je za veliko potniških vlakov nadomestni avtobusni prevoz med Lazami in Ljubljano. Plačamo evro in pol dodatka, vlak pa je tako poln, da komaj najdemo sedeže. Da bo danes komplicirana logistika, to vemo že v naprej, pa se vse v bistvu še bolj zakomplicira, kot smo predvidevali. Če bi bil vlak točen, bi imeli v Ljubljani 13 minut časa za prestop na avtobus za Kočevje, tako pa nas mora vlak za Metliko počakati, čeprav je uradno 20 minut vmesnega časa. Ne vozimo se daleč - samo do Škofljice, od tam do Grosuplja pa z nadomestnim avtobusnim prevozom. Tu pa nas vlak ne počaka, mi moramo več kot pol ure čakati na naslednjega. Večina ta čas izrabi za kavico in kakšno pecivo v bližnjem lokalčku. Na vlaku se potem pogovarjamo o značilnostih Kočevskega in mesta Kočevja, vmes pa z zanimanjem opazujemo pokrajino, ki je marsikdo vidi prvič. Zdaj je posebno lepa, ker sonce osvetljuje jesenske barve.
Levi posnetek: Marta Brežan.
V Kočevje se pripeljemo 40 minut kasneje, kot je bilo v načrtu.
Kar hitro se odpravimo v središče mesta, kjer se ustavimo v Župnijski cerkvi svetih Fabijana in Boštjana ter svetega Jerneja. Občudujemo posebno oblikovan oltar - baldahin, strop toplih barv, Jarmov kip ...
Že hitimo naprej v Pokrajinski muzej Kočevje, kjer smo dogovorjeni za voden ogled ob dvanajstih. Malo zamudimo, vendar vodička pravi, da ima dovolj časa - izkoristimo skoraj uro in pol in plačamo štiri evre vstopnine po osebi. Najprej si ogledamo film o Kočevju, potem pa si ogledamo zbirko o Kočevarjih. V dvorani obudimo spomin na Zbor odposlancev slovenskega naroda, potem pa še bolj na hitro preletimo zgodovino Slovenije: Slovenija od ideje do države.
Po bližnjici preko zapornic na reki Rinži uspemo celo pravočasno priti v Pizzerijo in špageterijo Briški, kjer imamo naročeno malico po osem evrov ali nekatere malenkost več. V prijetni posebni sobi nam hitro postrežejo res okusno hrano.
Malico je treba pokuriti: napotimo se proti Rudniškemu (Kočevskemu) jezeru in vmes uživamo v živopisanih krošnjah dreves in grmov.
Levi posnetek: Marta Brežan.
Malo se sprehodimo, potem pa se vrnemo na Avtobusno postajo Kočevje. Da ne bi imeli toliko prestopanja, se ne odločimo za vlak (sta celo dve možnosti: preko Ljubljane ali preko Trebnjega), ampak za avtobus ob 16.15. Začuda se v Ljubljano pripeljemo štiri minute pred uradnim prihodom in tako ujamemo avtobus za Laze deset minut pred šesto. Od Laz naprej pa z vlakom, ki ima seveda zamudo. Zdaj smo pa tega res že navajeni.
Ker smo potrpežljivi in prilagodljivi, smo kljub vsemu preživeli lep in zanimiv dan.
Zanimivosti najdete pod videom.
Video:
KOČEVJE
Kočevje je z okoli osem tisoč prebivalci upravno, gospodarsko in kulturno središče Kočevske, leži pa na Kočevskem polju, ki je največje kraško polje v Sloveniji. Tudi občina je s 556 kvadratnimi kilometri in nad 16 tisoč prebivalci največja v Sloveniji. Je pa redko naseljena in ima negativni prirast. Kar 90 procentov površine je pokrite z gozdom, pohvalijo se lahko tudi s pragozdom Krokar. Pred 13. stoletjem je bil tu po večini neprehoden pragozd, odročna področja s slabo rodovitno zemljo in pomanjkanjem vode. Naselje je nastalo na polotoku nad desnim bregom Rinže. Prostor so s prekopom spremenili v otok in naselje obdali z visokim obzidjem. Otok je bil dostopen z lesenim mostom. Obzidje so v 18. stoletju podrli in prekop zasuli. Kočevje se je nato razširilo tudi na levi breg Rinže. Ko je v Kočevje prišla leta 1893 železnica, se je naselje širilo v smeri kolodvora. Kočevje je bilo prvič omenjeno leta 1339 pod ledinskim imenom Mahovnik, Slovenci so mu dali ime Hočevje po hojah (belih jelkah) ob Rinži, nemško ime Gotsche je zapisano 1. maja 1363. Kočevsko so v prvi polovici 14. stoletja najprej s slovenskimi, potem pa še z nemškimi naseljenci poselili Ortenburžani, ker tu ni bilo dovolj ljudi. Ti so v težkih razmerah nerodovitnih tal brez vode, v hudih zimah oblikovali jezikovni in kulturni otok. Leta 1377 postane Kočevje trg, leta 1471 dobi mestne pravice in s tem pravico do obzidja za obrambo pred Turki. Zaradi večkratnega turškega pustošenja v 16. stoletju dobijo prebivalci pravico do krošnjarjenja. Kmet je prvič lahko odšel od doma v svet in prihajal v stik z novostmi in idejami. Tudi kuga mestu ni prizanesla. Leta 1515 so kmetje ubili izkoriščevalskega grofa Jurija Turna in s tem sprožili slovenski kmečki upor ter neuspešno poskušali ustanoviti neke vrste kmečko republiko. V 17. stoletju postane Kočevsko grofija, z Auerspergi pa v 18. stoletju vojvodina. Sicer pa so tu vladali različni fevdalci, med njimi Ortenburški, Celjski (grad Fridrihštajn - povezan z Veroniko Deseniško), Habsburžani, Auersbergi. Zadnji so uvedli veliko novosti: organizirali veliko parno žago (vodo zbirali po ploščah v zbiralnike), odprli rudnik ... Tudi tekstilna industrija se je razvila, mesto je med prvimi dobilo javno razsvetljavo in del vodovoda.
V 19. stoletju je Kočevje doživelo močan gospodarski razcvet, kar pa je povzročilo propadanje obrtnikov in kmetov, ki so se zato v začetku 20. stoletja pričeli množično izseljevati, tudi polovica od 24 tisoč Kočevarjev. Konec 19. stoletja so se začeli vse bolj zaostrovati tudi mednacionalni odnosi med kočevskimi Nemci in Slovenci. Prva svetovna vojna ni neposredno prizadela tega področja, položaj kočevskih Nemcev pa se je v novi državi zelo spremenil. Ob okupaciji Slovenije so Kočevje zasedli Italijani (ne kot po pričakovanju Nemci), zato se je velika večina kočevskih Nemcev, okoli 12.000, na podlagi velikonemške propagande in z ambicijami posameznih rojakov odselila na domove trikrat večjega števila pregnanih slovenskih izgnancev v Posavje. Na koncu vojne je pot za vrnitev v med vojno uničene vasi ostala zaprta (kmetije so prodali italijanski družbi) in kočevski Nemci so večinoma našli zatočišče v tujini, predvsem v Nemčiji, Avstriji in v ZDA. Usodo Kočevarjev zanimivo opisuje John Tschinkel, ki se je rodil leta 1931 v vasi Grčarice mami Slovenki in očetu Nemcu. Roman Zvonovi so utihnili (ali Zvonovi so umolknili) si je mogoče izposoditi v knjižnicah in z mladostnikom podoživljati čudenje v vasi Mraševo, kam so šli ljudje z domačije in pustili še ogenj v ognjišču in hrano na mizi. Potem ob koncu vojne beži mimo Sevnice in Radeč v Avstrijo, po vojni pa se kasneje iz Združenih držav Amerike vrne v Mraševo in skuša razložiti, da so nehote zasedli hišo domačinov. Kočevarjem je posvečena tudi razstava v Pokrajinskem muzeju Kočevje v Šeškovem domu - sokolskem domu iz leta 1938. V njem si lahko ogledamo tudi stalno razstavo o nastanku Slovenije, občasne razstave in vstopimo v dvorano, kjer se je odvijal Zbor odposlancev slovenskega naroda. Krasijo jo slike Božidarja Jakca in drugih slikarjev.
Med 2. svetovno vojno je na Kočevskem nastalo osvobojeno ozemlje po kapitulaciji Italije, na katerem je od 1. do 3. oktobra 1943 potekal Zbor odposlancev slovenskega naroda (več kot 600). Istega meseca so mesto zasedle nemške oborožene sile, ki so se s streli znesli nad napisom Narod si bo pisal sodbo sam (še danes vidno). Pomembna sklepa sta bila, da odrekajo pravice kralju in naj se vojna čimprej konča. Izbrali so tudi skupino odposlancev za prvo zasedanje Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS) v Črnomlju 19. in 20. februarja 1944, na katerem so sprejeli pomemben sklep o pravici Slovenije do samoodločbe o samostojnosti (zelo pomembna osnova!).
Že v času Zbora odposlancev je prišlo do prvih izvensodnih pobojev, še bolj pa je Kočevje po pobojih in kazenskem taboriščem postalo znano po vojni. V povojnem času so bili obsežni predeli občine, zlasti okoli Kočevske Reke, varovani kot zaprto območje. Doseljevali so se ljudje iz drugih krajev Slovenije in Jugoslavije, Kočevje se je zelo spremenilo. Burni so bili tu tudi trenutki osamosvojitvene vojne.
Obdobje po 1990 je Kočevju prineslo propad nekaterih industrijskih panog, ki so bile vezane predvsem na vojaški trg bivše Jugoslavije, nazadovala je tudi lesna industrija. Razvila pa se je trgovina in v zadnjem času je uspešno sodelovanje z Japonsko na področju robotike. Stavijo tudi na boljše prometne zveze in turizem. Železnico so leta 1893 odprli predvsem za prevoz lesa in premoga, v najboljših letih so prepeljali 143 tisoč ton lesa in 170 tisoč ton premoga. Leta 1970 so ukinili potniške vlake, kasneje tudi tovorne. Leta 2019 so po progi spet zapeljali tovorni vlaki, januarja 2021 pa še potniški.
Rinža ne izgleda ne vem kako čista, je pa to edina reka na Kočevskem polju, ki je dolga okoli 14 kilometrov, izvira pa pod Stojno. Polni jo več pritokov s Stojne, ki so značilni kraški obrhi. Ti imajo veliko vode le spomladi in ob večjem deževju. Pritoki, ki pridejo s Kočevskega polja, so manj izdatni. Kje dokončno ponikne, je odvisno od količine padavin. Ko so vode najvišje, izgine v podzemlje šele blizu Mozlja, na dan pa pride kot Bilpa in se izliva v Kolpo. Vodostaj v mestu Kočevje umetno vzdržujejo z zapornicami, laboda na otočku sta pa umetna.
Središče mesta tvori Trg zbora odposlancev s prireditvenim prostorom in spomenikom v spomin na narodnoosvobodilni boj, ki je delo skupine kiparjev,
Do Župnijske cerkve svetih Fabijana in Boštjana ter svetega Jerneja lahko pridemo po Karlovem mostu iz leta 1883, ki je ime dobil po vojvodi Karlu Auerspergu. Ko so most septembra in oktobra 1937 obnavljali, so v stekleni kapsuli našli dokument s podatki o graditeljih mostu in vseh, ki so k temu pripomogli. Na mestu sedanje cerkve je najprej stala kapela svetega Jerneja. V listini iz leta 1363 je kapela povečana v cerkev. Ker je postala premajhna so v letih 1901-1903 zgradili današnjo cerkev, ki je bila takrat med največjimi posvečenimi zgradbami v Sloveniji: triladijska, široka je 25 metrov, dolga 50 metrov in visoka približno 15 metrov. Zidovi so sestavljeni iz grobo klesanih kvadrov - nima fasade, cerkev ima dva zvonika. Ima vojvodsko klop, relikvijo Kristusovega križa, arhitekti pa so bili z Dunaja. Posebnosti sta veliki oltar - baldahinski in kip svetega Jerneja, ki ga je ob 600-letnici župnije leta 1993 naredil akademski slikar in domačin Stane Jarm (rojen v Osilnici, celo življenje deloval v Kočevju). Njegov je tudi kip deklice s piščalko v bližini, zaradi golote so bili pomisleki ob postavitvi (štiri leta je bila v skladišče), več njegovih kipov je tudi po mestu (pritržnici.
Peter Kozler - njegov oče je zaslužil veliko bogastvo s krošnjarjenjem, zato je lahko študiral po svetu in iz Kočevarja postal zaveden Slovenec. Oblikoval je zemljevid slovenskih dežel, imel Pivovarno Union, več palač v Ljubljani, potomci vodijo tovarno za robotiko v Kočevju.
S kopanjem premoga je v Kočevju začel že knez Auersperg leta 1803. Najprej so ga uporabljali za sušenje opeke, potem za glažute (steklarne), šele s prihodom železnice so ga prodajali tej, imeli pa tudi svojo elektrarno in v najboljših letih okoli 1200 zaposlenih. Partizani so rudnik leta 1943 onesposobili, po vojni je bil obnovljen, leta 1978 so ga dokončno zaprli.
Kočevsko jezero sodi med najčistejša jezera v Sloveniji in je nastalo v letih 1973 do 1978. Na dnu kotline dnevnega kopa kočevskega rudnika rjavega premoga sta bili prvotno dve večji luži. Iz rudnika je pritekal tako imenovani Rudniški potok, ki je napajal obe luži, istočasno pa je tudi odtekal in ponovno poniknil ter se z enim ponikalnim potokom iz rudnika združil v enoten tok. Iz omenjenih luž so ob izkopavanju premoga vsak dan črpali vodo, ki so jo uporabljali na separaciji za pranje premoga. Ko so z izkopavanjem premoga prenehali, se je tudi prečrpavanje vode ustavilo, tako da se je kotlina dnevnega kopa začela polniti z vodo. Tla so iz gline in nepropustna, zato odvajajo vodo po ceveh v Rinžo. Jezero je globoko do 40 m, njegova površina je okrog 1,5 kvadratnih kilometrov, obala pa meri okrog 3 km. Okolica jezera je danes poseljena z različnimi vrstami rastlin in živali, jezero je bogato tudi z ribami. Področje Kočevskega jezera je gnezdišče za 64 vrst ptic, med katerimi je 15 vrst tudi na Rdečem seznamu ogroženih gnezdilk v Sloveniji. Na skrajni severni strani območja jezera je gozd rdečega bora, ki predstavlja rastiščno posebnost na Kočevskem. Okrog jezera vodi tri kilometre dolga pot, ki ni označena in se včasih oddalji od jezera. Trenutno postavljajo opazovalnico za ptice, do konca leta 2025 pa obljubljajo tudi informativne table. Poleti je to za okoličane ter tudi obiskovalce in obiskovalke iz Ljubljane priljubljeno kopališče.
Na lepše z Jelko: 17 se nas zbere na Železniški postaji Sevnica za mednarodni vlak ob 8.12, eno sopotnico dobimo spotoma.
Foto: Stane Mirtič.
Vlak nima pretirane zamude, zato imamo nekaj minut časa do odhoda avtobusa ob 10.05 proti Polhovemu Gradcu s perona 3. Če ne bi bilo nas, bi bil precej prazen. Okrog dvajset minut do enajste smo na cilju:
po vožnji v megli se nam ta pokaže v soncu.
Foto: Stane Mirtič.
Povzpnemo se po stopnicah,
potem pa nadaljujemo pot do Polhograjske graščinez Neptunovim vodnjakom in krasnim parkom. Na žalost pa mimo poslopja vodi prometna cesta in eno od večjih vozil je podrlo portal.
Pozdravi nas prijazna vodička in nam za tri evre štirideset po osebi razloži zgodovino Polhograjske graščine, predstavi blagajev volčin in pokaže bogato kapelico.
Potem nas popelje po Muzeju pošte in telekomunikacij: zanimivo predstavljeni zgodovini pošte, razvoju telekomunikacij s ključnimi zaslužnimi osebami s tega področja, posebna predstavitev je namenjena otrokom.
Prostori so namenjeni tudi koncertom in doktor Gradišar nam spontano zaigra na klavirju.
Potrebni smo česa za pod zob: rešitev najdemo v Gostilni Pri pratkarju, ki ima bogato zgodovino in tradicijo, stoji pa že preko potoka v naselju Pristava. Postrežejo nam lahko s tremi različnimi malicami, meni tekne pasulj s hrenovko, zalit z malo piva.
Do odhoda avtobusa nekateri obsedijo pri kavi, drugi pa se sprehodimo po zanimivi poti z razstavo starih razglednic na panojih, klopcami in kovinskim toboganom, ki ga Jelka celo preizkusi.
Pridemo do Cerkve Marijinega rojstva s pokopališčem, nekateri pa se celo povzpnejo na vrh Kalvarije, kjer je včasih stal grad. Ob cerkvi so spomeniki žrtvam prve in druge svetovne vojne, pa tudi povojnih pobojev.
V prijetnem lokalu na Avtobusni postaji Polhov Gradec se še okrepčamo, potem pa z avtobusom ob pol treh odpeljemo v Ljubljano. Nekateri ujamejo celo vlak ob 15.35 proti domu, drugi tistega ob 15.45 - pred pol peto smo vsi v Sevnici.
Prijeten in zanimiv dan!
Zanimivosti najdete pod videom.
Video:
POLHOV GRADEC
Polhov Gradec je naselje v občini Dobrova - Polhov Gradec z nekaj nad 600 prebivalci. Je središče zgornje Gradaške doline in Polhograjskega hribovja. Leži na nadmorski višini 401 m in je oddaljen 17 km od mesta Ljubljane, s katero je ob delavnikih in sobotah povezan z integrirano avtobusno linijo št. 51 (LPP). Nad starim naseljem se dviga vzpetina Stari grad - Kalvarija, ki doseže višino 460 m nad morjem. Ob vznožju te vzpetine tečeta dve reki: Božna ali Velika voda in Mala voda, obe se pod naseljem združita v reko Gradaščico, ki zelo pogosto poplavlja.
Kraj ima bogato kulturno dediščino in zanimivo hribovito okolico s številnimi cerkvami po pobočjih. Prvi dokazi o poselitvi segajo v staro železno dobo. O poselitvi v rimski dobi pričajo izkopanine podeželske vile rimskega bogataša, ki jih hrani Narodni muzej Slovenije (zlati kovanci), nekaj malega pa tudi krajevni muzej v Polhograjski graščini. Rimska postojanka se je po Valvazorju imenovala Ad Nonum. V času velikih preseljevanj (5.– 6. stoletje n. š.) so se v kraju naselili Slovani.
Sredi vasi na vzpetini, ki jo danes poznamo kot Stari grad ali Kalvarija, so postavili gradišče, ki je botrovalo prvotnemu imenu kraja – Gradec. Po mnenju nekaterih zgodovinarjev naj bi iz tega naselja kmalu (že v 8. stoletju n. š.) zrasel stari srednjeveški grad, v katerem so gospodje Polhograjski gospodovali do začetka 16. stoletja. Leta 1511 je grad močno poškodoval potres, tri leta kasneje 1514 so ga dokončno uničili kmečki uporniki. Po izročilu so bili ostanki uporabljeni za gradnjo cerkve sv. Petra v Dvoru. Gospostvo se je z vrha preselilo v za to povečani in že v 14. stoletju prvič omenjeni spodnji grad, danes imenovan Polhograjska graščina. Na Starem gradu lahko še danes opazujemo ostanke prejšnjega gradu.
V številnih sakralnih objektih je ohranjenih veliko srednjeveških fresk, kipov iz obdobja pozne gotike in grajske opreme. V naselju se je ohranilo tudi več starih hiš.
Velika zanimivost v kraju je grajski kompleks, grad je bil dograjen po potresu v 16. stoletju, danes pa je prenovljen in so v njem Muzej pošte in telekomunikacij, krajevni muzej in poročna dvorana. Posebna zanimivost graščine je pred kratkim obnovljena grajska kapela z bogato štukaturo. Grajsko dvorišče krasi Neptunov vodnjak z vklesano letnico 1696 (letnica ne kaže njegovega nastanka), na njem je tudi grb Polhograjskih baronov (Billichgrätz), okoli so postavljeni štirje stebri z nimfami in številnimi ornamenti. Grad obdaja star grajski park z znamenito veliko staro lipo.
Leta 1857 so takratnemu grofu in strastnemu zbiratelju rastlin prinesli redko rastlino, ki je preživela ledeno dobo, in grof Blagaj jo je vnesel v register rastlin, kjer je po njem dobila tudi ime Blagajev volčin (znanstveno ime Daphne blagayana). Leta 1858 si je volčina prišel pogledat saški kralj Friderik Avgust II., ob tej priložnosti je dal grof Blagaj postaviti pod vznožje Polhograjske gore obelisk, spomenik tej »kraljevi roži«.
Polhograjska graščina predstavlja enega od najpomembnejših spomenikov v občini in središče njenega kulturnega utripa. Njeni temelji segajo v čas 13. in 14. stoletja, ko je na tem mestu stal stolpast dvor. Skozi stoletja so se menjavali njeni lastniki in v skladu z njihovimi potrebami je bila graščina večkrat prezidana. Graščak Mark Anton Kunstel pl. Baumgarten je dal v 17. stoletju graščini pomemben pečat. Prizidal je baročno grajsko kapelo z bogato štukaturo, uredil grajski park, na dvorišču prizidal razgledni stolp z uro ter pred glavni vhod graščine postavil Neptunov vodnjak, na katerem je v reliefu upodobljen grb gospodov Polhograjskih. V letih med 1808 in 1858 je z graščino upravljal grof Rihard Ursini Blagaj, ljubitelj botanike, mineralogije in umetnosti. V njegovem času je graščina postala središče naprednih razsvetljenskih idej.
Muzej pošte in komunikacij spada k Tehniškemu muzeju Slovenije. Muzej pošte in telekomunikacij, katerega soustanovitelja sta Pošta Slovenije d. o. o. in Telekom Slovenije d. d., je dislocirana enota Tehniškega muzeja Slovenije (TMS) in se nahaja v Polhograjski graščini v Polhovem Gradcu. V muzeju sta na ogled zbirki Zgodovina pošte, (Tele)komunikacije včeraj, danes, jutri ter Živin kotiček, ki je namenjen najmlajšim obiskovalcem. Vabljeni na virtualni ogled Muzeja pošte in telekomunikacij v Polhovem Gradcu. Slovenci smo svoj muzej pošte in telekomunikacij dobili zelo pozno, kar je posledica različnih državnih tvorb, ki smo jim v zgodovini pripadali. V času Avstro Ogrske monarhije je bil za avstrijski del ustanovljen poštni muzej na Dunaju, po združitvi Slovencev v Kraljevino SHS pa muzej v Beogradu. TMS je sicer že sredi 50. let 20. stoletja predlagal ustanovitev poštno-telegrafsko- telefonskega oddelka in pričel z zbiranjem eksponatov, a je do uresničitve te ideje prišlo šele 30 let pozneje. Leta 1982 so v Loškem muzeju Škofja Loka ustanovili poseben oddelek za pošto, telegraf in telefon, ki pa ni zaživel zaradi kadrovskih in prostorskih težav. Zato so se Združene PTT organizacije Slovenije povezale s TMS in skupaj pripravile stalno razstavo. Prve zbirke so bile za javnost odprte maja 1988 v Starološkem gradu. V naslednjih letih se je pokazalo, da je lokacija gradu neustrezna, razstavne površine pa premajhne, zato je bil leta 2008 oddelek pošte in telekomunikacij preseljen v Polhov Gradec.
Predstavljena zgodovina poštne, telegrafske in telefonske dejavnosti obiskovalce seznani z vsemi oblikami izmenjave oziroma prenosa novic, denarja in blaga od prazgodovine do današnjih dni. Muzejske zbirke so dopolnjene s kratkim pregledom zgodovine gradu Polhov Gradec in predstavitvijo grofa Riharda Ursinija Blagaja, ki je bil velik zagovornik in mecen umetnosti: zavzemal se je za vsestranski razvoj Polhovega Gradca in okoliških krajev, podpiral in pospeševal razvoj kmetijstva in domače obrti, se ukvarjal z mineralogijo in botaniko …
V zbirki Zgodovina pošte je prikazan razvoj pošte. V štirih sobah so razstavljene makete poštnih vozov, rekonstrukcije poštnih uradov in uniforme poštarjev iz različnih obdobij ter različna poštna prevozna sredstva (kočija, moped, kolo). Poleg naštetega so na ogled odlomki filmov na temo pošte in animirani film z naslovom »Čigavo je pismo?«. Poseben kotiček je namenjen filateliji. Za krajane Polhovega Gradca ima preselitev muzeja prav poseben pomen, saj se v njihov kraj vrača poštni rog. Ta je bil nekoč last družine Tomšič iz Polhovega Gradca, ki je imela od leta 1869 zakupljeno pošto v Polhovem Gradcu.
Začetki telegrafije in telefonije v svetu in Sloveniji so predstavljeni na razstavi (Tele)komunikacije včeraj, danes, jutri. Obiskovalci lahko na razstavi preizkusijo delovanje Morsejevega aparata, teleprinterja, ročne in avtomatske telefonske centrale ter si ogledajo razvoj mobilne telefonije. Posebna pozornost je namenjena telegrafistkam in telefonistkam. Razvoj telefonije in telegrafije je namreč pripomogel k ustvarjanju novih delovnih mest, ki so jih zasedle predvsem ženske.
Živin kotiček je namenjen najmlajšim obiskovalcem muzeja, ki s pomočjo igre in raznih delavnic spoznavajo vsebino muzeja, ki je prilagojen tudi slepim in slabovidnim obiskovalcem z muzejsko potjo Dotakni se!
Neptunov vodnjak na grajskem dvorišču v Polhovem Gradcu zaradi svoje edinstvene oblike predstavlja enega najzanimivejših kulturnih spomenikov 17. stoletja na Slovenskem. Pravokotni bazen obdajajo štirje vogalni stebri, bogato okrašeni z rastlinskim ornamentom, na katere so postavljene štiri nimfe, osrednja figura mitološkega božanstva Neptuna pa se dviga na osrednjem stebru, iz katerega se vodnjak po bronastih ceveh napaja z vodo. Vodnjak je dal postaviti Mark Anton I. Kunstl pl. Baumgarten, kasneje poplemeniten v barona Polhograjskega, najverjetneje med letom 1658, ko je kupil graščino v Polhovem Gradcu, in letom 1678.
Značilna upokojenka, doma iz Sevnice, ki mora zelo dobro razporejati čas, da ga ne zmanjka. Ne sme ga biti premalo za vandranje po hribih in dolinah, doma in na tujem; tudi računalnik naj ne sameva preveč, pa knjige in križanke tudi ne...
Da si boste moj natrpan urnik bolje predstavljali, lahko pobrskate po tem spletnem dnevniku. Vsebino lahko komentirate, na objave pa se lahko tudi naročite.
Sporočila mi lahko pošiljate na naslov: rivacic@gmail.com.
Veliko zadovoljstva!
