Zadovoljstvo v majhnih stvareh: Dutovlje

Skupina Posebna prijateljska potepanja ima danes zapleteno logistiko: osem se nas vkrca na regionalni (mednarodni) vlak ob 6.04 proti Ljubljani, nekaj zamude imamo v Ljubljani in kar takoj na avtobus nadomestnega prevoza do Logatca (8.25), tam počakamo nekaj minut na vlak za Sežano (8.35), v Sežani prestopimo na vlak za Jesenice (10.10) in malo pred pol enajsto smo v Dutovljah (uradno 10.21).

Spodnji posnetek: Marta Brežan.

Obvezno fotografiranje, prav nam pride stranišče, potem pa iščemo pot proti naselju. Delavci ne vedo nič, možakar pred Domom na Krasu pa nam potrdi domnevo, da moramo na desno po glavni cesti, s katere pa tako že vidimo zvonik Cerkve svetega Jurija. Ne bi šli v središče naselja, zanima nas Teranova krožna pot

in kmalu na kamnitem kažipotu odkrijemo oznake, ki nas vodijo po cesti na desno. To je številka šest, naslednja pa je prireditveni prostor Praznika terana in pršuta:

oder z lepim mozaikom, tribune in igrišča. Pred njim na kamnu verzi Otona Župančiča:

Moje srce kipi in polje,

moja duša je židane volje,

kot bila bi pila kraški teran.

Vsaka točka ima tudi informativno tablo z razlago.

Zdaj hodimo po lepo uhojeni gozdni poti, preko Kraške železnice in po ostanku nasipa železnice Dutovlje - Povir. Vmes je kakšen manjši vinograd, v katerem listi rjavijo in odpadajo,

nekaj grmov ruja pa se je že odelo v jesenske barve.

Preseneti nas Škavnica - skala z naravno nastalimi vdolbinami. Prihajamo na področje Sirkovca, kjer so domačini z dovozom zemlje iz vrtač gmajno spremenili v vinograde s trto refošk, ki tu daje grozdje za kakovostno rdeče vino teran (v Istri pa trte refoška zaradi drugačne zemlje dajejo grozdje za vino refošk). Tu poteka tudi glavna trasa brestoviškega vodovodnega sistema: podzemne tokove v okolici Brestovice pri Komnu so speljali vse do Sežane in naprej.

Na soncu med vinogradi posedemo in si privoščimo malico.

Med ostanki vojaške železniške proge je tudi zašiljena betonska trdnjava z več kot pol metra debelimi zidovi, ki bi lahko bila tirni zaključek, začasno skladišče orožja ali zaklonišče.

Ob vinogradih spoznamo tudi gojitvene oblike trt,

Alojz Gradnik pa nas vzpodbudi:

Čemu obup?

Kri kraška je teran,

če kamen trd je,

je še trša dlan ...

Na križpotju se nam nazaj odpre pogled na Dutovlje, in tu počakamo na Marjanco, ki ji je uspelo z zamudo priti za nami,

Spodnji posnetek: Marta Brežan.

to pa je tudi prilika za skupinski posnetek.

Spustimo se do kaverne iz prve svetovne vojne, skrite v skalni jami, zanimiv pa je tudi

Kraški kamniti vremenar. Potem pa se sprehodimo po Cesti Marije Terezije, ki je veljala kot sejmarska pot, njeno veličanstvo pa naj bi se po tej poti peljalo s kočijo v Trst. Na kamnu nas verzi slovenske narodne spomnijo:

... kdor noče bit bolan, ta pije naj teran.

Rahlo se vzpenjamo, spet so tu ostanki vojaške železnice,

desno niže od poti pa avstro-ogrsko vojaško pokopališče iz prve svetovne vojne.

Smo že pri mlajšem - sedanjem pokopališču v Dutovljah (od druge polovice 19. stoletja), kjer si z zanimanjem ogledamo nagrobnike z domačimi priimki: zelo veliko je Tavčarjev, Ravbarjev ... Naprej hodimo po sledeh nekdanjih živinskih sejmov, ko pa se povzpnemo po stopnicah na ulico v naselju, nekaj časa iščemo tablico s puščico za pravo smer, prijazna domačinka nas usmeri v desno do spominske plošče NOB

in napajalnega korita za živino iz časa po drugi svetovni vojni.

Tu nas Marjanca malo "zapelje" s poti na Domačijo Lisjak z bogato vinarsko tradicijo, ker ima tu znanca. Vse je lepo negovano: cvetoče vrtnice ob poti, oljčnik, bogata cedra, vinogradi, poslopja. Občudujemo urejenost prostorov z nešteto priznanji in okušamo vrhunski vini: belo grganjo in rdeči teran - vse iz umetniško oblikovanih Kogojevih steklenic in gospodar nas časti!

Še do Križmanove lokovce se sprehodimo: to je umetni kal za zbiranje vode, ki jo uporabljajo predvsem za namakanje, včasih pa so ženske tu celo prale perilo.

Na križišču stoji Kapelica svetega Roka (postavljena leta 1865 v spomin vsem tistim, ki so umrli za kugo), malo naprej od nje pa največji kal v Dutovljah, ki je nastal leta 1851, ko so odvažali material za novo pokopališče. Zlasti v času prve svetovne vojne je služil kot rezervoar vode.

Okrog nas se razprostirajo samo vinogradi, ki se že barvajo.

Zdaj pa smo že v središči naselja, kjer imajo hiše zanimivo izklesane kamnite vhode, nad njimi pa se dviga Cerkev svetega Jurija. Čeprav naj bi bila odprta, so vsa vrata zaklenjena,

Foto: Marta Brežan.

se pa od nje razgledamo proti severu po slikoviti pokrajini z manjšimi naselji. Prilegel bi se nam počitek in v lokalu na trgu posedimo ob kavici.

Najdemo tudi Bunčetovo domačijo, kjer se krožna pot uradno začne,

potem pa še tri točke: Ruso zemljo z lepim razgledom na vinograde, napajalno korito za živino in staro štirno. V štirnah so zbirali deževnico kot edini vir pitne vode. Zunanjost je izdelana iz kamnitih blokov, pogosto z imenom gospodarja in kamnoseka, običajno z izklesano reliefno sliko. Herman Kjuder pa nas nagovarja:

Žlahtno vince tu imamo.

to je slavni naš teran,

med seboj se rad' imamo

in ga pijemo vsak dan.

V bližini je Vinarstvo Šuc, kjer nas gospodar Peter in njegova mati pričakata s tremi vrstami aperitiva, najbolj nam gre v slast teranov liker.

Spodnji posnetek: Marta Brežan.

Senco pred hišo dela čez sto let staro drevo kakija, katerega veje se šibijo pod obilnim pridelkom. Družbo mu dela kivi, z ograje pa se odpira pogled na vinograde in naprej na okolico kraja.

V kleti nas čaka narezek pršuta, na zraku posušenih domačih klobas, le sir je tolminski. K temu se prileže doma spečeni kruh in kozarec terana ter mladega belega vina. Dva soda s naredili v naših koncih (Krajnc).

Kol'ker kapljic, tol'ko let ...

Treba se je posloviti od tega lepega kraja: hitimo proti Železniški postaji Dutovlje in skoraj zgrešimo še eno točko krožne poti.

To je Polhova domačija, najstarejša hiša v Dutovljah: 1587 priča zbledela letnica na portalu.

Spodnji posnetek: Marta Brežan.

Vlak za Sežano je točen (16.22), iz Sežane se odpeljemo ob 16.50, od Logatca do Ljubljane z avtobusom, ki pa pripelje ravno takrat, ko odpelje naš vlak ob 18.50. Pa saj imamo ob 19.55 še enega in ob pol desetih smo v Sevnici.

Krasen, dogodivščin bogat dan!

Video:

DUTOVLJE

To je krajevna skupnost v občini Sežana, naselje z okrog 700 prebivalci. Znana je po jerovici (terra rossi), rdeče rjavi prsti, na kateri trta refošk rodi grozdje za vino teran. Leži sredi najrodovitnejšega predela Krasa, na katerem pridelujejo tudi malvazijo, grganjo in še kaj drugega.

Kras je bil poseljen že v bronasti dobi (2300 - 800 pred našim štetjem), podrejali so si ga različni zavojevalci, tudi Rimljani. Blizu železniške postaje v Dutovljah so našli srebrnike iz rimske dobe.

Prvič je Dutovlje omenjeno kot Dietendorff leta 1278, leta 1931 je štelo 721 ljudi - približno toliko kot danes, po drugi svetovni vojni pa jih je bilo veliko manj. Vas je bila znana po dobrih kamnosekih, mizarjih in pevcih. O ljudeh je zapisano v Zgodbah s Krasa:

Dutovec je vesele narave, ko nekaj spije, govorancam in smehu ni konca. Na začetku besede večkrat izgovorijo "a" - atroci. Včasih so bili moški znani po preklinjanju. Leta 1930 je Italija celo izdala stroge zakone glede bogokletja. Še eno navado so imeli: ko je maša, se gre ven in noter, kadar hočeš.

Vojaški krščanski cerkveni red templarji naj bi imel na tem področju od 12. do 14. stoletja samostan. Utrjen je bil z obzidjem in štirimi stolpi. Sedanja Cerkev svetega Jurija ima osnovo v srednjeveški iz konca 15. stoletja, bila je prezidana in povečana, predvsem v 17. in 18. stoletju.

Učitelja je vas imela od leta 1849, nekaj časa je tu učil tudi oče Srečka Kosovela.

Viri: Wikipedia in spletne strani.

TIC Sežana, hvala lepa za zgibanko!