Zadovoljstvo v majhnih stvareh: Domžale

Običajni vlak ob 7.39 z Železniške postaje Sevnica z običajnimi trinajstimi udeleženimi in štirinajsto priključeno v Ljubljani: to je običajna sreda za Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica. Med vožnjo klepetamo in se pogovarjamo o Domžalah,

Gorenjska pa nas pozdravlja že v vlaku s prekrasnimi pogledi na Kamniško-Savinjske Alpe, katerih, s snegom pokriti vrhovi, se bleščijo v soncu. Do Ljubljane naberemo skoraj pol ure zamude, zato imamo malo časa za kavo in priboljšek. Avtobus za Domžale - Kamnik že stoji na peronu deset in ob desetih se odpeljemo.

Foto: Marta Brežan.

Ob pol enajstih smo v Domžalah in brez težav najdemo pod mimo občinske stavbe, skozi park, do Slamnikarskega muzeja na Kajuhovi cesti 5, kjer nas pričakujejo ob enajstih.

Foto: Marta Brežan.

Pozdravi nas ograja s slikovitimi motivi in prijazen vodnik, ki nas za štiri evre in pol po osebi vodi pa razstavi in pokaže pletenje slamnatih kit in šivanje slamnikov. S slamnikarstvom se ljudje na domžalskem koncu ukvarjajo že 300 let.

Muzej so uredili v dvoranskem delu Godbenega doma iz leta 1929, ki je bil prvi v nekdanji Jugoslaviji.

Od odra je ostal le še zanimivo poslikan zastor (slikar Slavko Pengov), ostali del zgradbe uporablja Godba Domžale. V pritličju so poleg recepcije razstavljeni slamniki, ki so naprodaj (50 do 70 evrov), v sredini mize s stoli za delavnice, na drugi strani pa tematske razstave, ki so v glavnem povezane s slamo.

Tokrat je to Razstava tradicionalnega litovskega slamnatega okrasja: zanimive oblike iz slamic, ki so povezane z nitkami; ti obešeni "vrtovi" ("sodai") nihajo, kažejo različne sence in tako ustvarjajo poseben umetniški vtis. Obešajo jih nad vrati, mizami, dojenčki, dobijo jih mladoporočenci, da prinesejo srečo, blaginjo, varujejo hišo in ljudi. Pri nas v Prekmurju pletejo slamnato okrasje kot zahvalo za dobro letino.

Kako je slamnikarstvo prišlo v Domžale? Dve zgodbi obstajata: v 16. stoletju so bile Firence center izdelovanja slamnikov in od tam naj bi to izkustvo prinesel v Domžale odsluženi vojak. Drugo zgodbo je povedal Janko Kersnik v Kranjskem deželnem zboru leta 1893. V Domžale naj bi prišel popotnik iz Firenc in tu želel prenočiti. Nihče ga ni želel sprejeti pod streho, ker ni izgledal zaupanja vreden. Gospodarjev sin je pregovoril starše, naj ga pustijo spati v hlevu. V zahvalo ga je zjutraj naučil plesti kite iz slame in mu pokazal, kako jih je mogoče sešiti v slamnik. Na mestu tiste kmetije naj bi kasneje zrasla slamnikarska tovarna.

Področje Domžal z okolico je imelo dva pomembna pogoja za izdelavo: dovolj zastonj kvalitetne pšenične slame starih sort (zdaj jo morajo uvažati iz Kitajske) in pridne roke predvsem kajžarjev iz družin z veliko člani. Težko je bilo ugotoviti, kdaj se je vse skupaj začelo. Valvazor o tem še ni nič pisal, v neki cerkveni kroniki za leto 1703 so našli zapisan priimek Slamnik in to smatrajo kot možen začetek. Slamo so dobili z ročno žetvijo, treba jo je bilo posušiti, ročno omlatiti, snopiče so dali pod streho do zime, ko so začeli s pletenjem. Sortirali so slamo po debelini, barvi in hrapavosti.

Plesti je mogoče s štirimi, največkrat sedmimi (najbolje za slamnike), pa tudi z največ 21-timi slamicami. (za kakšne stenske obloge). Ko slamice zmanjka, je treba naslednjo vtakniti v predhodno. Kite so potem polikali na kakšnem robu mize in navili na laket dolgo deščico - 24 metrov je potrebnih za en slamnik.

V eni uri je mogoče splesti dva do tri metre kite. Po vaseh je pletlo po več družin skupaj, da so prihranili pri kurjavi in luči ter se družili. Spomladi so prišli posredniki in kupili izdelano v času cele zime za okrog sto evrov. To je bil praznik, saj so tako v družini lahko kupili kakšne čevlje ali kaj drugega nujnega, drugega zaslužka tako ni bilo. Najprej so šivali na roke - dve do tri ure. Sčasoma pa se je obrt razvila v pravo industrijo s pomagali. Pri tem so imeli pomembno vlogo Tirolci, ki so izgubili svojo domovino, prišli sem in pokupili stavbe ter izrabili znanje domačinov. Sčasoma je bilo tu 25 tovarn, znanih po kvaliteti. Na leto so izdelali okrog milijon slamnikov in jih prodajali po celem svetu. Višek je bilo obdobje od 1900 do prve svetovne vojne.

1866 so izumili šivalni stroj za blago,

za šivanje slamnikov jih je bilo treba prilagoditi, pogosto čistiti, mazati. Posebno pripravo so si pripravili za likanje kit in motovilo, na katerega so navili kite. Potrebni so še kalupi različnih velikosti iz aluminija (včasih leseni ali železni), mera pa je obseg glave en centimeter nad ušesi. Med šivanjem je treba izdelek večkrat dati v kalup, ga navlažiti in oblikovati.

Slamnike na koncu stisnejo v posebni preši, da jim dajo končno obliko. Lahko jih tudi pobarvajo, obvezno dodajo notranji trak zaradi znojenja in zunanji okrasni trak. Kar se tiče mode, je razlika predvsem v širini krajcev. Zdaj so praviloma širši zaradi boljšega senčenja. Zdrži pa lahko tak slamnik tudi do deset let. V zbirki je mogoče videti slamnike različnih oblik, izdelav in materialov: vlaken palme, topola, papirja ... Iz slame pa so spletali tudi cekre in cekrčke.

Po drugi svetovni vojni so slamnike izdelovali v nacionalizirani tovarni Univerzale, ki pa se je kasneje preusmerila na konfekcijo in leta 2003 zaprla vrata. Danes slamnike izdelujejo nekateri posamezniki, pokažejo jih na posebnem sejmu, v Muzeju pa organizirajo delavnice za izdelavo.

Zadovoljni z zanimivim obiskom se napotimo proti Stari fabrki, kjer imamo naročeno malico. Nikamor se nam ne mudi, posedimo pri mizi in sproščenem klepetu.

Večina še ne bi šla domov: odpravimo se iskat Razgledno plošča Šumberk. Pot do nje ni najbolje označena, ampak s spraševanjem in "obvoznico" mimo vodohrama jo le najdemo.

Vsi posnetki: Marta Brežan.

In pred nami se odpre čudovita panorama: Kamniško-Savinjske Alpe, Julijske Alpe, tik pod nami pa Domžale in malo naprej Mengeš. Kar ne moremo nehati občudovati teh lepot.

Vračamo se in uživamo ob pomladnem cvetju v gozdu: največ je podlesnih vetrnic in tevja ob tej Lisičkini poti.

Kljub lepemu dnevu je treba razmišljati tudi o povratku: malo pred tretjo uro ujamemo avtobus proti Ljubljani, tam pa se naše lahkotno pohajkovanje konča - če hočemo ujeti vlak ob 15.45, moramo kar nabrusiti pete. Uspe nam in malo pred pol šestih smo v Sevnici.

ČUDOVIT DAN! Pa ne samo zaradi vremena.

Video:

DOMŽALE

Mesto z okrog 13 tisoč prebivalci, ki ga imenujejo tudi Satelitsko mesto Ljubljane, Športno mesto, Prostor zadovoljnih ljudi. Je sedež občine, ki je bila včasih sedma največja v Sloveniji, zdaj je manjša, ker sta se odcepila Trzin in Mengeš. Na rodovitnih poljih njenega področja so ljudje živeli že v prazgodovini, našli pa so ostanke tudi iz rimskega obdobja. Prvič je kraj omenjen v 13. stoletju, veliko je v okolici gradov. V drugi polovici 19. stoletja začne slamnikarstvo iz obrti prehajati v industrijsko proizvodnjo. Leta 1925 kraj postane trg, leta 1952 pa mesto. Po drugi svetovni vojni se razvijata kemična in tekstilna industrija, v 80-ih letih je to najbolj razvito mesto v Sloveniji in Jugoslaviji. Tudi danes je to bogata občina z veliko različnimi obrtmi in manjšimi podjetji. Pohvalijo se lahko s sedmimi osnovnimi šolami, gimnazijo ter poklicno in strokovno šolo, imajo pa tudi oddelek Biotehniške fakultete (zootehnika). Spomin na slamnikarstvo ohranja Slamnikarski muzej, obnovljena Menačenkova domačija pa je etnološki muzej.