11. 4. 25

Istra - 26. 3. 2025

Zgodnje vstajanje in ob petih zjutraj odhod avtobusa z Avtobusne postaje Sevnica. Ta je prej pobiral po Posavju, potem pa še do Ljubljane in končno nas je čez 50. Veliko znanih obrazov, precej udeležencev in udeleženk pa vidim prvič. Malo klepeta, vmes dremuckanje in že smo na Lomu. Pol ure je dovolj za nujne opravke in kavico, ni gneče, sploh na bencinski postaji ne.

Potem pa presenečenje: k avtobusu nosijo kante z oljem, pa tudi to ne pomaga - počakati je treba na nadomestni avtobus, ki pripelje čez kakšno uro. Čas si krajšamo z izmenjavo takih in drugačnih dogodivščin na izletih in potovanjih. Oblak (tako ime ima prevoznik) nas ponese proti morju do Opatije, potem pa ob in nad obalo Kvarnerskega zaliva na vzhodu Istre. Vreme je lepo, oblakov le za okras. Okrog 25 kilometrov slikovite vožnje in vzpnemo se do naselja Brseč s 131 prebivalci 157 metrov nad morjem. 


Parkiramo na postajališču ob glavni cesti 


in večina se pripravi na pohod na Sisol (833 metrov) na južnem delu hrbta Učka. Ta se v Istro spusti v strmi steni proti Čepićkom polju. Vodniki računajo z dvema urama vzpona in tremi urami spusta proti Plominu, pot je možno skrajšati s povratkom v Brseč. 

Z Marto pa se odločiva za čisto svojo varianto: domačini nama predlagajo spust na najlepšo plažo Opatijske riviere ali celo Istre Klančac in raziskovanje naselja. Odcep navzdol je preko ceste, nekaj časa je dovoljen promet do parkirišč, potem pa samo za lokalni promet. Cesta se počasi spušča, ob njej nekaj oljčnikov, 


travnik z ovcami, potem gozd z redkim drevjem. 


Na levi se pokaže pokopališče s cerkvico iz srednjega veka s kasnejšimi spremembami. 


Na desni pa je vadbišče za golf, v sezoni njihovo vozilo lahko prevaža goste na plažo. 


Cesta začne vijugati, na levi se spušča breg v globoko tesen. Manj kot kilometer in pol in sva pri nekaj hišah, ki so kot gnezda v bregu namenjena turistom. 


Pod nama pa 40 metrov dolga krasna plaža s snežno belimi kamenčki, zavarovana s 150 metrov visokimi skalnimi stenami in bunkerjem iz druge svetovne vojne ter kristalno čista voda. Nekaj betonskih zgradbic poleti gotovo ponuja pijačo in jedačo. Dolgo časa uživava sami, si privoščiva malico v tem lepem okolju, potem pa pridejo še tri Avstrijke, en moški 


Spodnji posnetek je delo Marte Brežan.
in nekateri celo preizkusijo temperaturo vode, ampak res za kratek čas. Ko prične prihajati še več obiskovalcev, 


Foto: Marta Brežan.
se midve umakneva nazaj v hrib ob robu skal, poraslih z rumenimi lepoticami. Na prelazu stoji majhen svetilnik, 


na drugo stran pa se spustiva v sosednji zaliv z majhnim pristaniščem. Ribiške hišice so prazne, le pri eni domačin nekaj pospravlja. Takoj je pripravljen za klepet in svetuje nama, naj se spustiva na obalo, 


kjer plošča na skali spominja na 25. april 1945, ko se je tu izkrcala partizanska mornarica. Vse naokrog zaliva pa so še bunkerji iz druge svetovne vojne.

Počasi se vračava v mesto, 


kjer se na vrtu prijetne gostilne osveživa s pijačo, potem pa greva raziskovat kraj, za katerega lahko preberemo v Wikipediji:

Brseč je staro srednjeveško naselje, ki se nahaja na severovzhodnem delu istrskega polotoka na Hrvaškem. V zgodovini je bil pomemben zaradi svojega strateškega položaja in naravnih obrambnih zmožnosti, ki jih ponuja njegova lega na visokem klifu nad Jadranskim morjem. V srednjem veku so bili v Brseču zgrajeni trdnjava in cerkve, katerih ostanki so še vedno vidni. Skozi stoletja je Brseč prešel pod vladavino različnih imperijev in držav, vključno z Beneško republiko, Habsburško monarhijo (bil na meji teh dveh) in Jugoslavijo. Strnjeni osrednji del srednjeveškega naselja se je gradil postopoma znotraj obrambnega zidu, ki se je ohranil v temeljih hiš. V današnji čas je ohranjeno slikovito srednjeveško mestno jedro s Cerkvijo svetega Jurija, ki je bila obnovljena in povečana v 18. stoletju.


Z razglednega roba se zazreva v Kvarnerski zaliv, na otoke Unije, Susak in Cres, 




potem pa se sprehodiva po ozkih ulicah, odkrijeva tudi Cerkev svetega Križa, ne da pa se nama spustiti do Cerkve svete Magdalene. Mnoge hiše so prava umetniška dela domačih mojstrov; kraj ima tudi eno najmanjših gledališč na svetu, pohvali se lahko z galerijo ...

Vrneva se k avtobusu, vendar je treba še počakati: utrujeni pohodniki in pohodnice se vrnejo eno uro kasneje, kot je bilo predvideno. Tisti, ki sestopajo v Plomin, bodo rabili tudi več kot pet ur, zato si mi lahko privoščimo osvežitev v gostilni.

Končno se odpeljemo proti enajst kilometrov oddaljenemu Plominu


vmes pa lahko vidimo trajekt Brestova - Porozina na Cresu. Zavijemo na desno ob zalivu, ki se zajeda v kopno, nad njim pa se na 148 metrov višine dviga naselje Plomin z okoli 123 prebivalci. Izhaja že iz časa Ilirov, Rimljanov, oglejskih patriarhov in Benečanov. Ko čakamo na preostale, ki počasi kapljajo z utrujajočega pohoda po skalnem terenu, vidimo preko ceste nekaj obrambnega obzidja iz 16. in 17. stoletja. Za njim se skriva tudi Cerkev svetega Jurija z napisom v glagoljici - eden najstarejših v Istri (11. do 12. stoletje). 


Razgled ni preveč privlačen: ob koncu zaliva stoji edina termoelektrarna na Hrvaškem s 340 metri visokim dimnikom. Včasih je uporabljala domači premog, zdaj uvoženega. Elektrarna je začela z delom leta 1970, blok B pa 2000; ima moč 217/199 MW (za primerjavo: NEK - 696 MW, Hidroelektrarna Boštanj: 32,5 MW).

Počakamo, da si malo oddahnejo tisti, ki so prišli po daljši poti z vrha, potem pa nadaljujemo pot. Kmalu nas ustavi policija in glede na trajanje je bil to res temeljit pregled. Ustavimo se v kraju Potpićan, kjer so pripravili malico. 


Z Marto je nisva naročili, zato se sprehodiva po mestu in občudujeva sončni zahod.

Na povratku klepet, pesem, izmenjava vtisov ...

RES LEP IN BOGAT DAN!

Video:



6. 4. 25

Štritovsko jezero in Mlinarjeva pot - 24. 3. 2025

Ob osmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju devet zbranih od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica. Najprej seveda kava in klepet, potem pa z dvema avtomobiloma proti Bučki. Malo pred njo zavijemo v smeri Štritovskega jezera in parkiramo na namočenem travniku, 


kjer nam dela družbo lep konj - za ograjo. Voda je v jezeru kar visoka, po obrisih na travi pa vidimo, da je lahko še višja. Grmovje in drevje brsti, nekaj je že tudi cvetja.


Na strani Moja jezera lahko preberemo: Velikost: 1,5 ha, globina: 10-15 m. Štritovsko jezero je dobilo ime po vasi Štrit, sredi katere leži s svojo trikotno obliko. Nastalo je na dolomitni osnovi, na katero so se odložili miocenski laporji in kremenovi peščenjaki, čeznje pa so potoki nanesli neprepustne ilovice in gline. Glino so dolga stoletja izkoriščali za krajevno lončarstvo. Opuščeno glinokopno jamo je zalila meteorna voda. V obrežnem pasu jezera prevladujejo značilnosti mlake, v globinskem pa značilnosti jezera. Zaradi glinokopa je voda na površini sprva razmeroma motna. Zaraščanje bregov na kopnem in v vodi spremlja naselitev vodnih živali, ki pridejo same ali pa jih sem zanesejo druge živali. Spomladi se jezerska gladina spremeni v preprogo cvetočih lokvanjev.  Obrežja jezera značilno porašča trstičje, ki je kljub navidezni enoličnosti raznovrsten in bogat habitat z zelo različnimi bivanjskimi nišami. Prehranjevalne verige v trstičju so zelo dolge: organske usedline - ličinka trzače - ličinka kačjega pastirja - vodni pajek - pupek - belouška - lunj. Ribiška družina skrbi tudi za življenje v vodi, saj redno vlaga vanjo ribji zarod. Tako najdemo v jezeru krape, ščuke, amurja in druge vrste rib. Legenda pravi, da je jezero nastalo takole: na mestu jezera je bila kotanja, na dnu katere je bil izvir. Voda tega izvira je odtekala proti bližnjemu potoku. Nekoč je nekdo v jamo vrgel živo srebro, to pa je preprečilo nadaljnje odtekanje vode. Tako je voda zapolnila kotanjo in nastalo je jezero (Vir: bucka.info). 


Spodnjo sliko je posnel Vinko Šeško.
Sprehodimo se malo ob jezeru in nič čudno se nam ne zdi, da je zaradi motne vode že kdo utonil v njem.


Napotimo se navzdol proti Dulam in na odcepu naletimo na zanimiv napis: sicer velja samo za tiste, ki razumejo angleško, je pa prepovedano motenje posesti in kršitelji bodo ustreljeni, preživeli pa ponovno ustreljeni. Ne tvegamo prehoda, 


raje uživamo v dolini pod nami s pogledom na avtocesto. Dule imajo veliko športno igrišče, nas pa vleče ma pot ob potoku Čolnišček, čeprav je na začetku zelo blatna. 


To je Mlinarjeva pot in na mestu Košakovega mlina nam zastavijo zanimivo leseno sestavljenko. 



Najprej po travniku, potem pa po gozdu med cvetočimi podlesnimi vetrnicami in pasjim zobom ter s pogledom na vijuge potoka spodaj na naši levi. 


Foto: Ljubo Motore.
Foto: Vinko Šeško.
Kmalu smo pri nekdanjem Sedlarjevem mlinu, kjer se v miru malo okrepčamo in uživamo v naravi.

Vračamo se delno po isti poti, potem pa krenemo v breg in se vrnemo do avtomobilov. Eden se je tako usidral v blatnem travniku, da ga moramo poriniti ven. 


Vsak dobi svojo porcijo blata, največ tisti neposredno za kolesi.

V prijetnem lokalu pri trgovini na Bučki nas Milka počasti s kavo kot vstopnino za Ponedeljkovo skupino, 

Posnetek s fotoaparatom Vinka Šeška.
Mimi pa nas preseneti s picama in pivom ob rojstnem dnevu. VSE NAJBOLJŠE!

Vračamo se z mislijo, da bi bilo treba z Mlinarjevo potjo kdaj nadaljevati.

Video: