Zadovoljstvo v majhnih stvareh: Istra

Zgodnje vstajanje in ob petih zjutraj odhod avtobusa z Avtobusne postaje Sevnica. Ta je prej pobiral po Posavju, potem pa še do Ljubljane in končno nas je čez 50. Veliko znanih obrazov, precej udeležencev in udeleženk pa vidim prvič. Malo klepeta, vmes dremuckanje in že smo na Lomu. Pol ure je dovolj za nujne opravke in kavico, ni gneče, sploh na bencinski postaji ne.

Potem pa presenečenje: k avtobusu nosijo kante z oljem, pa tudi to ne pomaga - počakati je treba na nadomestni avtobus, ki pripelje čez kakšno uro. Čas si krajšamo z izmenjavo takih in drugačnih dogodivščin na izletih in potovanjih. Oblak (tako ime ima prevoznik) nas ponese proti morju do Opatije, potem pa ob in nad obalo Kvarnerskega zaliva na vzhodu Istre. Vreme je lepo, oblakov le za okras. Okrog 25 kilometrov slikovite vožnje in vzpnemo se do naselja Brseč s 131 prebivalci 157 metrov nad morjem.

Parkiramo na postajališču ob glavni cesti

in večina se pripravi na pohod na Sisol (833 metrov) na južnem delu hrbta Učka. Ta se v Istro spusti v strmi steni proti Čepićkom polju. Vodniki računajo z dvema urama vzpona in tremi urami spusta proti Plominu, pot je možno skrajšati s povratkom v Brseč.

Z Marto pa se odločiva za čisto svojo varianto: domačini nama predlagajo spust na najlepšo plažo Opatijske riviere ali celo Istre Klančac in raziskovanje naselja. Odcep navzdol je preko ceste, nekaj časa je dovoljen promet do parkirišč, potem pa samo za lokalni promet. Cesta se počasi spušča, ob njej nekaj oljčnikov,

travnik z ovcami, potem gozd z redkim drevjem.

Na levi se pokaže pokopališče s cerkvico iz srednjega veka s kasnejšimi spremembami.

Na desni pa je vadbišče za golf, v sezoni njihovo vozilo lahko prevaža goste na plažo.

Cesta začne vijugati, na levi se spušča breg v globoko tesen. Manj kot kilometer in pol in sva pri nekaj hišah, ki so kot gnezda v bregu namenjena turistom.

Pod nama pa 40 metrov dolga krasna plaža s snežno belimi kamenčki, zavarovana s 150 metrov visokimi skalnimi stenami in bunkerjem iz druge svetovne vojne ter kristalno čista voda. Nekaj betonskih zgradbic poleti gotovo ponuja pijačo in jedačo. Dolgo časa uživava sami, si privoščiva malico v tem lepem okolju, potem pa pridejo še tri Avstrijke, en moški

Spodnji posnetek je delo Marte Brežan.

in nekateri celo preizkusijo temperaturo vode, ampak res za kratek čas. Ko prične prihajati še več obiskovalcev,

Foto: Marta Brežan.

se midve umakneva nazaj v hrib ob robu skal, poraslih z rumenimi lepoticami. Na prelazu stoji majhen svetilnik,

na drugo stran pa se spustiva v sosednji zaliv z majhnim pristaniščem. Ribiške hišice so prazne, le pri eni domačin nekaj pospravlja. Takoj je pripravljen za klepet in svetuje nama, naj se spustiva na obalo,

kjer plošča na skali spominja na 25. april 1945, ko se je tu izkrcala partizanska mornarica. Vse naokrog zaliva pa so še bunkerji iz druge svetovne vojne.

Počasi se vračava v mesto,

kjer se na vrtu prijetne gostilne osveživa s pijačo, potem pa greva raziskovat kraj, za katerega lahko preberemo v Wikipediji:

Brseč je staro srednjeveško naselje, ki se nahaja na severovzhodnem delu istrskega polotoka na Hrvaškem. V zgodovini je bil pomemben zaradi svojega strateškega položaja in naravnih obrambnih zmožnosti, ki jih ponuja njegova lega na visokem klifu nad Jadranskim morjem. V srednjem veku so bili v Brseču zgrajeni trdnjava in cerkve, katerih ostanki so še vedno vidni. Skozi stoletja je Brseč prešel pod vladavino različnih imperijev in držav, vključno z Beneško republiko, Habsburško monarhijo (bil na meji teh dveh) in Jugoslavijo. Strnjeni osrednji del srednjeveškega naselja se je gradil postopoma znotraj obrambnega zidu, ki se je ohranil v temeljih hiš. V današnji čas je ohranjeno slikovito srednjeveško mestno jedro s Cerkvijo svetega Jurija, ki je bila obnovljena in povečana v 18. stoletju.

Z razglednega roba se zazreva v Kvarnerski zaliv, na otoke Unije, Susak in Cres,

potem pa se sprehodiva po ozkih ulicah, odkrijeva tudi Cerkev svetega Križa, ne da pa se nama spustiti do Cerkve svete Magdalene. Mnoge hiše so prava umetniška dela domačih mojstrov; kraj ima tudi eno najmanjših gledališč na svetu, pohvali se lahko z galerijo ...

Vrneva se k avtobusu, vendar je treba še počakati: utrujeni pohodniki in pohodnice se vrnejo eno uro kasneje, kot je bilo predvideno. Tisti, ki sestopajo v Plomin, bodo rabili tudi več kot pet ur, zato si mi lahko privoščimo osvežitev v gostilni.

Končno se odpeljemo proti enajst kilometrov oddaljenemu Plominu,

vmes pa lahko vidimo trajekt Brestova - Porozina na Cresu. Zavijemo na desno ob zalivu, ki se zajeda v kopno, nad njim pa se na 148 metrov višine dviga naselje Plomin z okoli 123 prebivalci. Izhaja že iz časa Ilirov, Rimljanov, oglejskih patriarhov in Benečanov. Ko čakamo na preostale, ki počasi kapljajo z utrujajočega pohoda po skalnem terenu, vidimo preko ceste nekaj obrambnega obzidja iz 16. in 17. stoletja. Za njim se skriva tudi Cerkev svetega Jurija z napisom v glagoljici - eden najstarejših v Istri (11. do 12. stoletje).

Razgled ni preveč privlačen: ob koncu zaliva stoji edina termoelektrarna na Hrvaškem s 340 metri visokim dimnikom. Včasih je uporabljala domači premog, zdaj uvoženega. Elektrarna je začela z delom leta 1970, blok B pa 2000; ima moč 217/199 MW (za primerjavo: NEK - 696 MW, Hidroelektrarna Boštanj: 32,5 MW).

Počakamo, da si malo oddahnejo tisti, ki so prišli po daljši poti z vrha, potem pa nadaljujemo pot. Kmalu nas ustavi policija in glede na trajanje je bil to res temeljit pregled. Ustavimo se v kraju Potpićan, kjer so pripravili malico.