Skupina Posebna prijateljska potepanja gre spet zgodaj na pot: 14 nas vstopi na vlak ob 5.42 proti Ljubljani, dve sta že na vlaku, ena se nam pridruži v Zidanem Mostu. Ob klepetu in izmenjavi informacij o Dolini Vrata čas hitro mine in z nekaj minut zamude smo v Ljubljani (uradni prihod je ob 7.06). Počasi se odpravimo na peron sedem, kjer počakamo na avtobus proti Ratečam, ki odpelje ob pol osmih. Ni preveč poln, ampak na poti se polni, posebno na območju Jesenic.
V okolici Ljubljane nas ovija megla, potem pa se pokaže sonce, pozdravljajo na Kamniško-Savinjske Alpe in na levi strani Julijske.
Na postajališče Dovje-Mojstrana pripeljemo ob 9.17 namesto ob 9.13: vendar dovolj zgodaj, da moramo še malo počakati na zastonjski avtobus Mojstrana - Vrata. Tudi vstopi na posameznih postajališčih ga ne napolnijo popolnoma. Po ozki cesti pod zelenimi vejami dreves se vzpenjamo deset kilometrov do parkirišča. Občasno se nam v strugi na levi pokaže poskočna Triglavska Bistrica, ki izvira pod Triglavsko severno steno in se v Mojstrani izliva kot desni pritok v Savo Dolinko. Na desni se nam za hip pokaže tudi slap Peričnik. Vstop osebnih vozil v dolino je omejen: 195 vozil lahko vstopi in, ko števec pri zapornici pokaže to številko, ni več vstopa. Seveda pa prihajajo ljudje iz Mojstrane tudi peš, s kolesi in zastonjskimi avtobusi, ki vozijo v sezoni vsako uro, ni ga pa opoldne.
Izkrcamo se na parkirišču in še okrog 300 metrov imamo do domov: Aljaževega, Šlajmerjevega in Gustlnovega.
Dva posnetka: Martin Uranič, eden od Marte Brežan.
Po fotografiranju pred Aljaževim domom sedemo h kavi in priboljškom: iz vsakega nahrbtnika se pokaže kaj sladkega. Pridobljene kalorije je treba pokuriti: skala s plezalnimi potmi se nam zdi prestrma, mimo Kapelice apostolov Cirila in Metoda zakorakamo naprej po dolini do sponke,
Foto: Marta Brežan.
Foto: Cveta Fakin.
ki je spomenik padlim partizanom gornikom. Ob pogledu na začetek Tominškove poti na Triglav obujamo spomine na naše vzpone: moja je vodila Čez Prag. Zremo v skalnato steno pred nami: res je mogočna, ampak kar težko je verjeti, da je široka 3000 in visoka 1000 metrov in, da po njej vodi toliko poti, sploh plezalnih. Nadaljujemo po poti, dokler se ne začne vzpenjati, potem pa se vračamo.
Iščemo jagode, odkrijemo nekaj brusnic, gobani so sicer lepi, ampak vražji. Povsod pa je veliko ciklam - znanilk jeseni. Pri Aljaževem domu imajo bogato izbiro jedil in pijač, vsak si lahko izbere kaj po svojem okusu.
Ob 13.15 smo spet na avtobusu, zapeljemo se pa samo do Slapa Peričnik.
Nekateri si ga ogledajo kar s ceste, drugi se povzpnemo do večjega, za njim ali pa više do manjšega pa nihče. Preseneti nas, da je Koča pri Peričniku zaprta, saj bi imela veliko gostov; prepovedan pa je tudi dostop do Triglavske Bistrice. Na avtobus čakamo na mestu, kjer nas je prejšnji izkrcal, zdaj pa ustavi malo niže in potnikov in potnic nas je za dva avtobusa. Ob prerivanju uspeta priti na avtobus samo dva naša, ostali moramo počakati na naslednjega. Osem nas, ki nameravamo v Mojstrani še na ogled Slovenskega planinskega muzeja, uspe za prevoz najti prostor v kombiju, ki opravlja dodatne prevoze med Slapom Peričnik in Muzejem.
Tam nam za pet evrov vstopnine po osebi najprej pokažejo film o Triglavskem narodnem parku, za stalno razstavo dobimo audio vodiče za mobitele, vendar nam je razlaga predolga in si raje ogledujemo in beremo napise. Poleg predmetov, ki spominjajo na naše gornike, opreme iz starih časov in obiskov Himalaje, zgodovine planinskih društev, so tu še prikazi rastlin in živali, zvočni posnetki v zvezi z gorami ... Lahko potežkamo krošnjo, si nadenemo varovalni pas. Zelo zanimiva je maketa bivaka, v katerem je simulacija nevihte v gorah z bliskanjem in grmenjem. Samostojno si ogledamo tudi osvajanje Himalaje in delež naših plezalcev pri tem. Prosimo tudi za ključ bivaka v parku, ki je stal pod Rokavi od leta 1936 do 2015, in ima še vso staro opremo, posnetek pogovora v njem pa žal ne dela. Občudujemo čudovite posnetke na panojih v parku,
potem pa se sprehodimo skozi s cvetjem okrašeno Mojstrano. Na senčni terasi se okrepimo s pijačo,
potem pa nadaljujemo pot skozi Trg olimpijcev, kje domačini s ponosom predstavljajo svojih 21 junakov, ki so se proslavili na olimpijskih igrah. Med znanimi imeni so Janez Polda, Jure Košir, Alenka Dovžan ... Še preko mosta nad Savo Dolinko je treba, po stezi strmo v breg in ob cesti na desno na avtobusno postajališče.
Med potjo poškilimo tudi proti Dovjemu, približno 20 minut čakamo, potem pa stopimo na avtobus ob 17.36. Z malo zamude v Ljubljani ujamemo vlak ob 19.55 in smo malo pred pol deseto v Sevnici, prvi del skupine pa eno uro prej.
Dolg in razburljiv dan v odličnem vremenu in z obilico smeha.
Podatki o krajih in ljudeh pod videom.
Virtualni sprehod po Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani.
Video:
DOVJE, MOJSTRANA IN DOLINA VRATA
Kaj imata Dovje in Mojstrana skupnega? Vsaj krajevno skupnost in planino Dovška Rožca. Ko smo bili pred nekaj leti na tej planini pod vzpetino Baba (zadaj pa je še višja Kepa), je pastir skrbel za 95 glav goveje živine od desetih gospodarjev. Skuhal nam je kavo, dodal pa mleko iz tetrapaka, ker ne pase molznic. In tako se je pohvalil: Grem malo više, ležem na Babo, voham Rožco in skozi Luknjo gledam v Zadnjico. Sicer pa domačini pravijo tudi: Grem v Kot, ležem v Krmo in se pokrijem z Vrati. Pa imamo vse tri ledeniške doline, ki so v bližini.
Dovje je razloženo naselje z gručastim jedrom in dobrimi 600 prebivalci v Občini Kranjska Gora. Skupaj z bližnjo Mojstrano tvori krajevno skupnost Dovje-Mojstrana. Leži v Zgornjesavski dolini na rečnem vršaju, ki ga je nasulo več potokov izpod karavanške Kepe. Naselje je nad levim bregom reke Save Dolinke in nad cesto, ki vodi skozi Zgornjesavsko dolino od Jesenic proti Kranjski Gori. K Dovjemu spadata zaselka Mlinca in Vatiš. Prebivalci se preživljajo z živinorejo (poleti še vedno pasejo na planinah), nekateri pa so zaposleni na Jesenicah in v sosednji Mojstrani. Dovje je v zgodovinskih virih izpričano leta 1029 kot Lenginvuélt, leta 1065 kot Lenginvelt in leta 1318 kot Langenuelt. Slovensko ime temelji na prevodu nemškega imena (dobesedno 'dolga njiva'), domnevno z razvojem narečja iz *dolgē (polje), ki se nanaša na uporabo okoliških zemljišč. Župnijska Cerkev svetega Mihaela je z začetka 14. stoletja. Na Dovjem je 38 let župnikoval skladatelj in gornik Jakob Aljaž (1845 - 1927). V župnišču mu je posvečena spominska soba, ob magistralni cesti med Mojstrano in Dovjem stoji njegov spomenik. Za kaj vse je zaslužen Jakob Aljaž: za en goldinar je odkupil zemljišče na vrhu Triglava, da je ta ostal slovenski, potem pa je imel velike težave s Krajnskim avstrijsko-nemškim planinskim društvom. Vztrajal je in postavil stolp, ki so ga v šestih delih izdelali v Šentvidu pri Ljubljani, po železnici pripeljali do Mojstrane, en teden ga je šest nosačev nosilo na vrh Triglava in 7. 8. 1895 so ga v petih urah postavili. Aljaž je sodeloval tudi pri gradnji koč, kapelice v Vratih, skomponiral pa je tudi melodijo Oj, Triglav moj dom, ki je himna slovenskih planincev in planink ter prevedel Sveto noč.
Mojstrana je gručasto naselje s skoraj 1.100 prebivalci v Občini Kranjska Gora v Zgornjesavski dolini pod cesto Jesenice - Kranjska Gora, na prodnem vršaju ob sotočju reke Save Dolinke in potoka Triglavske Bistrice. Ob slednjem se proti jugozahodu odpira ledeniška dolina Vrata. K naselju spadajo zaselki Šraj, Ros in Peričnik. Skupaj z Dovjem tvori Krajevno skupnost Dovje-Mojstrana. V naselju se odcepi cesta proti jugu čez Kosmačev preval (847 m) med planoto Mežaklo (1593 m) in triglavskim pogorjem v dolino Zgornje Radovne, od tam pa v ledeniški dolini Krmo in Kot. Razvoj naselja je povezan s fužinarstvom in nahajališči železove rude v bližini, pa tudi s cementarno, ki je propadla po prvi svetovni vojni. Danes se prebivalci ukvarjajo z živinorejo, povezano s poletnim planinskim pašništvom, ter z delom v domači kovinski, lesni in tekstilni industriji in na Jesenicah. V bližini je manjša hidroelektrarna. Pomemben je turizem, tu je osrednje izhodišče za vzpone v Julijce in Karavanke, poleg naselja je smučišče z vlečnico. Ogleda vredne zanimivosti so Cerkev svetega Klemena iz 17. stoletja, Triglavska muzejska zbirka oziroma Slovenski planinski muzej, orjaški vaški oreh z obsegom 470 cm, park Triglavski gaj, Šmercova hiša, Ambrožčeva hiša, Trg olimpijcev, visoka slapova Spodnji in Zgornji Peričnik v dolini Vrat, ostanki akvadukta za nekdanjo cementarno, Aljažev dom in spomenik padlim partizanom gornikom v dolini Vrat, severna stena Triglava, ledenik Zeleni sneg in ob njem Triglavsko brezno. Iz Mojstrane in Dovjega izhaja kar 21 udeležencev olimpijskih iger, med njimi: smučarski skakalec Janez Polda, smučarja Jure Košir in Alenka Dovžan in športna plezalka Martina Čufar. V ostenju Grančišča sta dve atraktivni zavarovani poti - ferati, ki omogočata nove izkušnje v skalnem kraljestvu. Izbiramo lahko med dvema različnima feratama, ki imata skupno to, da je zelo kratek dostop do stene in vstop v smer. Dober pogled nanju se nam odpre pri Slovenskem planinskem muzeju. Prva ferata (Aljaževa pot) je lažja in ocenjena na B težavnost, dolga 300 metrov, primerna tudi za tiste, ki se še urijo v skalnem svetu. Druga ferata Pot mojstranških vever'c je težja in ocenjena na C/D težavnosti, dolga 250 metrov, primerna za tiste, ki imajo v takem svetu že kar nekaj izkušenj. Ferata zahteva znanje in fizično moč. Obe ferati nas pripeljeta na vrh Grančišča, od tam pa nas najprej preseneti pogled na bližnje Julijske Alpe in Karavanke. Pot navzdol poteka po označeni sprehajalni poti skoraj do izhodišča.
Slovenski planinski muzej v Mojstrani so odprli 7. 8. 2010, 115 let po postavitvi Aljaževega stolpa. Markantna stavba spominja na obliko visokogorskega planšarskega zavetišča ali skalno gmoto. Osnova za razstave je bila Triglavska muzejska zbirka, ki je bila na ogled v Mojstrani od leta 1984. Celotna zbirka Slovenskega planinskega muzeja obsega trenutno skoraj 5000 enot, od tega je razstavljenih 450 predmetov. Poleg predmetnega gradiva hranijo v depojih Slovenskega planinskega muzeja še zbirke arhivskega gradiva, starih razglednic in fotografij (okrog deset tisoč izvirnih fotografij, tudi digitaliziranih) ter Planinske vestnike od prve številke do danes. V strokovni muzejski knjižnici hranijo predvsem starejše strokovne in leposlovne publikacije (okrog tisoč enot). Imajo pa tudi zbirko dokumentarnih in igranih filmov z gorniško, alpinistično in s planinsko vsebino. Stalna zbirka prikazuje predmete, ki spominjajo na naše gornike (pohodna palica Jakoba Aljaža, pipa Piparjev - na njihovo pobudo je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo, cepin Tomaža Humarja, smuči Dava Karničarja), razvoj Slovenskega planinskega društva, znane vodnike in njihovo opremo (planinski čevlji, krošnja, rovnici). Zanimiva je predstavitev nagačenih živali v gorah, njihovih sledi in oglašanja. Posebno skrb so posvetili rastlinam gorskega sveta, sploh zavarovanim. Ogledati si je mogoče priprave za reševanje, na strop je obešen celo helikopter nekdanje Milice. Skrbno izdelane makete prikazujejo nekdanje planinske koče, zanimive pa so tudi vpisne knjige. Če si vzameš več časa, si lahko nadeneš ene od slušalk in prisluhneš glasbi, poeziji in pripovedim v zvezi z gorami. Občasne razstave prikazujejo različne teme, trenutno osvajanje Himalaje. Za otroke in otroke po srcu je na voljo posebna igra. V parku si lepote gora lahko ogledaš na panojih, poprosiš pa lahko tudi za ključ in pokukaš v bivak, ki je stal pod Rokavi od leta 1936 do 2015, in ima še vso staro opremo, posnetek pogovora v njem pa žal ne dela.
Vrata so naša najbolj znana in verjetno najbolj priljubljena alpska dolina. V svojem zatrepu se zaleti v široko Triglavsko severno steno. Če bi se dolini Vrat radi bolj posvetili, se sprehodimo po poti Triglavske Bistrice, ki poteka od Mojstrane do Aljaževega doma (10 km, 3 ure). Aljažev dom stoji ob robu gozdne jase v zgornjem delu doline Vrat. Imenuje se po Jakobu Aljažu (1845 - 1927), tako imenovanemu Triglavskemu župniku z Dovjega, skladatelju in planinskem piscu, ki ima velike zasluge za razvoj slovenskega planinstva in v odporu proti potujčevanju triglavskih gora. Jakob Aljaž je postavil prvo leseno kočo, ki so jo odprli 9. julija 1896, potem pa je na planoti pred sedanjim domom zgradil prvi Aljažev dom, ki so ga odprli 7. avgusta 1904. Dom je marca 1909 porušil plaz z Dolkove špice. Aljaž je takoj organiziral gradnjo novega doma na sedanjem, varnejšem mestu; odprli so ga 17. julija 1910; zunanjost doma se do danes ni spremenila. Dom je upravljal osrednji odbor SPD; po 2. svetovni vojni ga je prevzelo PD Ljubljana-Matica, ki ga je maja 1950 predalo PD Dovje-Mojstrana. Novi lastnik je leta 1952 zgradil gospodarsko poslopje s pomožnimi prostori in kupil bližnjo Šlajmerjevo vilo in jo uredil kot depandanso. Novi Šlajmerjev dom stoji na mestu, kjer je nekoč stala Šlajmerjeva vila. Edo Šlajmer je bil znani kirurg, tudi podprl ustanovitev Gorske reševalne službe, vilo je postavil leta 1907. Zaradi popolne dotrajanosti jo je bilo PD Dovje Mojstrana prisiljeno podreti in zgraditi nov sodoben dom. Leta 1958 je Aljažev dom dobil telefon. Leta 1975 so v nekdanji vojaški stražnici ob poti proti spomeniku uredili zimsko sobo. Notranjost Aljaževega doma so v letih 1976 - 1978 temeljito obnovili in preuredili ter dogradili kletni prizidek; prenovljeni dom so odprli 25. junija 1978. V bližini stoji tudi Gustlnov dom: nov, energetsko učinkovit in varčen objekt z možnostjo prenočevanja. Dom je poimenovan v spomin na Avgusta Delavca, vsestranskega planinskega zanesenjaka iz Mojstrane. Bil je soustanovitelj alpinističnega odseka PD Dovje-Mojstrana, alpinist, gorski reševalec, dolgoletni predsednik društva, ustanovitelj Triglavske muzejske zbirke v Mojstrani ter častni član Planinske zveze Slovenije. Za svoje predano delo na področju planinstva je prejel tudi številna priznanja.
Kapela svetih bratov Cirila in Metoda v Vratih je bila blagoslovljena 29. julija 1928. Blagoslovil jo je takratni ljubljanski knezoškof dr. Anton Bonaventura Jeglič. Načrti zanjo so sicer obstajali že okoli leta 1925. Prvotna zamisel Jakoba Aljaža je bila kapela v obliki rimskega Panteona, lepo umeščena v »Aljažev naravni park v Vratih«. Toda ravno zaradi 1. svetovne vojne in drugih težav, ki so nastopile pred in po njej, je bila gradnja kapele izvršena šele dobro leto po Aljaževi smrti. Ob Aljaževi 80-letnici je Aljažev klub Slovenskega planinskega društva sklenil, da pozida kapelico v Vratih in tako uresniči enega od mnogoterih načrtov dovškega župnika. Znani radovljiški arhitekt in Aljažev prijatelj Ivan Vurnik mlajši je naredil načrte za sedanjo kapelo ter jih Aljažu podaril kot darilo. Današnja kapela nima oblike rimskega Panteona, temveč je precej manjša. Kljub temu lepo spada v gorsko idilo. Okolica s kapelo, Aljaževim domom in Triglavom v ozadju je zato enkratna podoba naravnega parka, kot si ga je Aljaž nekdaj zamislil. To lepo kuliso radi uporabijo za številna snemanja TV-oddaj planinskega in duhovnega značaja. Kapela sicer ni doživela podobne usode kot njena soseda na Kredarici, ni pa bila daleč od tega. Da se to ni zgodilo, je precej pripomoglo nasprotovanje nekaterih domačinov, ki so takrat delali v Aljaževem domu. Tako se je kapela izognila uničenju in dolga leta služila kot neke vrste »mrtvašnica« ponesrečenih planincev, ki so jih prinesli iz triglavskega pogorja. Bilo pa je v njej tudi skladišče. Da svete maše niso bile zaželene, priča zgovoren zapis tedanjega župnika na Dovjem, gospoda Alojza Avguština, ki je deloval na Dovjem od leta 1951 do 1983. Kapela je doživela nekaj prenov ostrešja ter utrditev tlaka zaradi posedanja griča, na katerem stoji. Po letu 2000 je dobila elektriko ter še nekatero drugo cerkveno okrasje, ki je bilo v celoti dar planincev in drugih prijateljev gora. Zato je kapela med drugim prizorišče sklepa vsakoletnih tradicionalnih Aljaževih dni konec avgusta ter srečanja ob obletnici ponovne postavitve križa na Škrlatici. Bogoslužje je od začetka junija do konca septembra vsako nedeljo ob 16. uri ter nekaterih drugih godovih in priložnostih.
Slap Peričnik je zaščiten kot naravna dediščina. V preteklosti so želeli moč njegove vode izkoristiti za proizvodnjo električne energije, vendar so se te ideje zaradi naravovarstvenih režimov opustile. Zanimivost slapu Peričnik je njegova spreminjajoča se pot – med »rezanjem« skalnate stene je večkrat zamenjal svojo smer. To se danes lepo vidi v obliki žlebov, ki jih je voda izoblikovala v konglomeratno steno. V preteklosti se je struga nad spodnjim Peričnikom zamašila, zato je voda začasno tekla kot dvo pramenski slap. Peričnik je po nečem tudi svetovna znamenitost posebne vrste: le pod malokaterim slapom se lahko tudi sprehodimo, tako da gremo za slap. Če želimo prečiti zadaj za, oziroma pod slapom na drugo stran, moramo biti zelo previdni, saj je steza mokra in spolzka. Ko govorimo o slapu Peričnik, govorimo o dveh slapovih: zgornjemu slapu, ki je visok 16 m in spodnjem slapu, ki je visok 52 m. Ob obeh vodi urejena strma pot. Zanimiv je tudi pozimi, ko del vode zamrzne.
Viri: različne spletne strani in Wikipedia.
