Spet se obeta deževen dan, ampak Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca se ne da: ob osmih smo na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) in kar takoj kavica ter klepet.
Osem nas je in z dvema avtomobiloma se odpeljemo do Spara,
naprej v hrib proti pokopališču pa peš. Ob cesti že opažamo drobne cvetke navadnega malega zvončka, na travniku pri gozdu pa jih je še več in vmes tudi kakšen žafran.
Foto: Ljubo Motore.
Z grebena se nam odpirajo pogledi na vse strani: pokrajina pa je prekrita z raztresenimi meglicami. Ogledamo si Senzorični vrt, v katerem se nasadili nekaj novih grmičkov. Na križišču zavijemo na desno, potem pa navzdol na Drožanjsko cesto. Pri Klavnici je treba spet v breg.
Pod sevniškim gradom nas čakajo prave grede zvončkov: v šopih in posamično. Malo se preizkusimo v prepoznavanju dreves, potem pa povzpnemo pred grajsko poslopje.
Posnetek z aparatom Vinka Šeška.
Foto: Ljubo Motore.
Okrepljeni se vračamo ob Savi in ob enajstih smo v glavnem že vsi doma.
Skupina Posebna prijateljska potepanja, danes nas je sedem, in že običajni vlak ob 7.43 z Železniške postaje Sevnica - z običajno zamudo. Zveza v Zidanem Mostu počaka, v Celju smo še dovolj zgodaj, da v malo hitrejšem tempu pridemo na Avtobusno postajo Celje in na avtobus za Velenje ob 9.10. Na vmesnem cilju smo celo minuto prezgodaj in točno ob desetih zasedemo prostore na avtobusu proti Slovenj Gradcu. Še pred enajsto smo na cilju in pod dežniki (cel dan nas po malem zmaka) se odpravimo proti staremu središču mesta. Meškova ulica je lep primer hiš s srednjeveško podobo, razveseli nas njihova enotnost in posebna barvitost, V tem stilu se nam pokaže tudi Glavni trg: samo eno zgradbo opazimo, da kazi podobo; kustosinja kasneje omeni, da je ušla kontroli.
Cerkev svete Elizabete, najstarejša zgradba v mestu, nas preseneti s svojo velikostjo, razgibano gradnjo,
predvsem pa s svojo notranjostjo, kjer so v velikem kontrastu gotski strop in bogati baročni oltarji. Zraven stoji manjša Cerkev svetega Duha, ki je bila včasih špitalska kapela, danes pa kulturniki in cerkveno osebje ne najdejo skupnega jezika za kakšno razstavo ali podobne dogodke. Najdemo tudi spomenika Jakobu Sokliču in Francu Ksaverju Mešku.
Ko iščemo ostanke obzidja, nam pri tem pomaga prijazni gimnazijec, katerega šola stoji tam blizu. Le pas kamenja in komaj vidna tabla spominjajo na nekdanje obrambni zid.
Sprehodimo se še po Parku herojev,
potem pa na Glavnem trgu najdemo lokal Kuf'r, ki se hvali, da je poln dobrot za lačne in žejne. Pri njih imamo naročeno malico, ki z juho in solato iz solatnega bifeja stane 8,90 evra. Strežejo pa v več prostornih in lepo urejenih hotelskih jedilnicah.
Ko se okrepčamo, krenemo mimo muzeja Kam le čas beži… (muzejska zbirka o ansamblu Štirje kovači), mimo rojstne hiše Huga Wolfa, ki je tudi muzej in mimo hiše likovnih umetnikov Straussov.
Na poti do nekdanje mestne hiše, ki je zdaj Koroški pokrajinski muzej, naletimo na nekaj zanimivih skulptur: tudi na Kogojevega konja in grozljivi Tisnikarjev kip.
Sledi voden ogled Muzeja za sedem evrov po osebi. V več sobah je na ogled zbirka Jakoba Sokliča, župnika in prvega muzealca v Slovenj Gradcu, ki je stvari zbiral okrog 40 let.
Obsega preko 1800 predmetov, od tega arheološke, etnološke, kulturnozgodovinske in zgodovinske predmete, numizmatično zbirko, likovno zbirko starejše umetnosti in zbirko sodobne likovne umetnosti 20. stoletja in kotiček Huga Wolfa.
V sklopu Sokličeve zbirke je razstavljena tudi knjižnica, ki jo je Jakob Soklič podedoval od Franca Ksaverja Meška ob njegovi smrti leta 1964 in vsebuje preko 6000 knjižnih enot in je urejena kot spominski kotiček. Vodnica nam predstavi življenje zbiratelja in zasnovo razstave (prostori v različnih barvah in z vrtljivimi kubusi - kockami z informacijami) ter veliko podatkov o razstavljenem ter avtorjih likovnih del.
Predstavljajo tudi prenovljeno zbirko rimskih kamnitih spomenikov in dve občasni razstavi: V vrtincu sprememb (prikaz časa po letu 1945) in V Slovenskim Gradci (500 let od prihoda prvega protestantskega pridigarja v mesto) v nekdanjih zaporih.
Po ogledu si privoščimo kavo in počitek v Mestni kavarni Ars Cafe.
Potem pa zavijemo še proti Dvorcu Rotenturn mimo Čevljarske delavnice Levovnik.
Počasi se vračamo proti Avtobusni postaji Slovenj Gradec, kjer počakamo avtobus za Maribor ob 15.10, ki ima nekaj minut zamude. Vozimo se po megleni dolini Drave, snega je manj kot pred enim tednom, čas hitro mine v pogovoru z zanimivim sopotnikom.
Ujamemo vlak ob 17.20 za Zidani Most, okrog pol osmih smo v Sevnici.
Podrobnosti pod video posnetki.
Video:
SLOVENJ GRADEC (stari del mesta)
Mesto ima okrog 7.600 prebivalcev, je sedež občine in središče Mislinjske doline, skupaj z Ravnami na Koroškem in Dravogradom tvori somestje ter središče Koroške razvojne regije (Regija treh dolin). Znana je Splošna bolnišnica, imajo osnovne šole, Šolski center, Gimnazijo, Fakulteto za tehnologijo polimerov, Fakulteto za zdravstvene in socialne vede, Višjo strokovno šolo. Poleg Koroškega pokrajinskega muzeja so tu še Galerija, Knjižnica Franca Ksaverja Meška, Glasbena šola, radijska in televizijska postaja. Generalni sekretar OZN je mesto leta 1989 proglasil za mesto miru.
Arheološka najdišča pričajo o zgodnji naselitvi tega področja (Iliri, Kelti, rimska poštna postaja). Sama naselbina je omenjena leta 1091, utrjen grad tudi že konec 11. stoletja, mesto postane leta 1267. Habsburžani so ga v 14. stoletju obdali z močnim obzidjem, v 15. in 16. stoletju mesto doživi razcvet obrti in umetnostne obrti.
Cerkev svete Elizabete je najstarejša zgradba v mestu: leta 1251 jo je oglejski patriarh Bertold posvetil svoji nečakinji. Romanska osnova je vidna v cerkveni ladji in enem oknu, dopolnili so zgradbo v času gotike in renesanse, oprema pa je v glavnem baročna. Glavni oltar je eden največjih dosežkov slovenske baročne oltarne arhitekture. Avtorja sta Janez Jakob Schoy iz Gradca in Franc Mihael Strauss iz Slovenj Gradca (slika svete Elizabete).
Rojstna hiša Huga Wolfa (1860 - 1903), ki je izviral iz usnjarske družine slovenskega porekla, je tudi del Muzeja. Mlada leta je preživel v Slovenj Gradcu in veljal za čudežnega otroka, virtuoza na violini. Sicer je živel na Dunaju kot neprekosljiv mojster slavospevov. Umrl je mlad, duševno bolan.
Dvorec Rotenturn je nastal v 15. stoletju iz obrambnega stolpa kot utrjena graščina. Zdaj je sedež Mestne občine in prostor za kulturne dogodke.
Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica: običajno zbiranje ob osmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica), kavica, klepet in načrt za pohod.
Šest nas je in z dvema avtomobiloma se zapeljemo po dolini Mirne, prečkamo Mirno in Križišče, potem pa naprej proti Cerovcu do križa, kjer parkiramo.
Pešačimo po cesti, ki se odcepi desno, občudujemo, kako je vzdrževana, z močnimi mostovi - verjetno za prevoz lesa. Potok ima kar visoko vodo, levo in desno se vzpenja gozd.
Spodnji posnetek: Vinko Šeško.
Teren se malo odpre pri Domačiji Peku, ki je vzorno urejena za sprejem gostov: obnovljena poslopja, lepo vzdrževana okolica. Podamo se na desno ob potočku in izvirih vode v bregu.
Vrnemo se do avtomobilov in peljemo po makadamski cest do Repšetove kapelice. Po grebenu krenemo proti Šentjanžu in se z njega razgledujemo po slikovitih parcelah in strminah. Na pokopališču obudimo spomin na nam znane pokojne.
Spodnji posnetek: Vinko Šeško.
Dan je mračen, oblačen in v Medvedovem brlogu nam zadiši kuhanček s sladkim okrepčilom.
Vlak z Železniške postaje Sevnica ob 7.43 - z njim se skupina Posebna prijateljska potepanja pogosto odpelje, tokrat z 12 minut zamude. Vlak v Zidanem Mostu nas počaka, v Celju imamo dovolj časa za premik na Avtobusno postajo Celje.
22 nas je, tu se nam pridruži še triindvajseta. Šofer na avtobusu za Velenje je tujec in nam ne zna pomagati v dilemi, če bomo v Velenju lahko ujeli avtobus za Slovenj Gradec. Telefoniram na Nomago v Celju, ti me dvakrat prevežejo na Avtobusno postajo v Velenju, kjer pa telefon zvoni v prazno. Dobim pa zvezo z Avtobusno postajo Slovenj Gradec, kjer me uslužbenka potolaži, da avtobus počaka, če ni preveč zamude, sicer pa avtobusi na tej relaciji vozijo večkrat na uro. To ni čisto res, tako je samo nekajkrat na dan. No, v Velenje se pripeljemo celo dve minuti prezgodaj in ni problema s prestopanjem. Že od Pirešice naprej opažamo, da je več snega kot pri nas, od Velenja naprej pa sploh. Z zanimanjem sledimo vožnji po cesti skozi Hudo Luknjo, opazimo nekdanjo traso železnice, po kateri poteka kolesarska pot in dve lepo ohranjeni nekdanji železniški postaji: v Mislinji (Picerija Vagon) in v Slovenj Gradcu. Slovenj Gradec nas pozdravi z oblaki in meglicami više v hribih, ni pa dežja.
Najprej toalete,
potem pa mimo krožišča in zanimivega obeležja na Pohorsko ulico. Malo navkreber je treba in na desni se že kaže Pergerjeva hiša, kamor smo namenjeni.
To je Medeni raj, ena najbolj obiskanih turističnih točk v zasebni lasti v Sloveniji s tradicijo od leta 1757: Perger - medičarstvo, lectarstvo in svečarstvo. Skozi kovinsko ograjo nas pozdravi prijazna štirinožna "mrcina", za njo pa še zanimivi gostitelj Hrabroslav (Hrabro) Perger, trenutno človek z največ izkušnjami v družini. Najprej nas popelje v pasje domovanje: hišo z več sobami, tudi kuhinjo (kuhati mora gospodar, ne pes) in dnevno sobo s televizorjem (ne vem, kdo menja programe, gleda risanke, politike pa ne mara).
V sprejemnici (ne več v pasji hiši) ni na stenah in v prostoru niti končka praznega prostora: od fotografij družine, priznanj, do različnih izdelkov, med katerimi je tudi šah za Gasparova iz medenjakov (šest mesecev dela). Za vsak večji in pomembnejši izdelek obdržijo kopijo. Miha mora obrniti list na steni in odkrije zvonec skritih želja, jaz kot vodja trikrat pozvonim z zvoncem in cela skupina s tem dobi pozitivno energijo. Potem pa dobrodošlica, vsak dobi tudi verz, ki jih lahko preberete pod video posnetki. Verzi morajo biti tudi na lectovih srčkih in Hrabroslavova mama je kot profesorica slovenščine skrbela zanje, zdaj pa to nadaljujejo on (petnajst tisoč verzov že ima). Predstavi bogato tradicijo svoje družine, ki že od leta 1757 dela kot so jih predniki učili. Lectarstvo je razvito samo v nekdanjih avstroogrskih deželah, lectarji pa so tudi svečarji. Iz medu napravijo 20-krat do 30-krat dodano vrednost. Delali so tudi 12 tisoč okraskov za jelke v Vatikanu, izdelujejo za slovenski protokol (energetske sveče: porabijo 800 kilogramov medu za en liter parfuma). Vsaka slika, vsak predmet v tem prostoru ima svojo zgodbo in Hrabro jih v zanosu niza eno za drugo. Pohvali se z obiski Dalaj Lame, Pavarottija, dveh slovenskih predsednikov. Spregovori o družini, svoji izkušnji, ko je kot štiriletni otrok padel v vročo maso za bonbone in potem je bil šest mesecev v komi, a se je izvlekel. Eden izmed starejših bratov je umrl in mati ni želela imeti več otrok. Ko jo je mož le pregovoril, se je rodil on in dobil ime Hrabroslav, da bi se hrabro boril za življenje. Postreže nam s staro slovansko pijačo ol in medenim žganjem, medenjaki (brez konzervansov, brez jajc in maščobe, jajca so zraven le, ko moški mešajo) in različnimi bio bonboni. Napisal je tudi knjigo, ki jo bo predstavil v sevniški knjižnici. Na naslovnici je Hrabro predstavljen kot hudič, zdaj že pokojna žena pa kot angel.
Z dvigalom se popeljemo v nadstropje (eni vstopijo, da ga polepšajo, drugi obtežijo), kjer nas čaka še več njihovih izdelkov, ki se pojavljajo v 142 galerijah in muzejih po svetu. Pri oblikovanju sodelujejo z Oskarjem Kogojem. Ogledamo si posnetke o izdelavi, o srednjeveških dnevih (Srednjeveški preludij s 15 metrom dolgim medenjakom, plačevanje s posebnimi novčiči - prva kovnica v Sloveniji je bila v Slovenj Gradcu) Hrabro ima rad obiskovalke in obiskovalce, ne mara pa ljudi, ki mislijo, da zaradi položaja ali imena lahko dobijo pri njih izdelke zastonj ali za polovično ceno. Prodajajo po celem svetu, problem pa so količine: Kitajci bi naročili po nekaj kontejnerjev vsakih bonbonov, oni pa vsega skupaj ne izdelajo enega letno.
Na listku obkrožimo odgovor, kdaj je začetek firme, in izžrebamo tri nagrajence. V trgovinici kupimo različne izdelke: medenjake, bonbone, energetske sveče ...
Potem pa še skupinsko fotografiranje.
Na malico malo zamujamo, ampak v Restavraciji Preša nam jo prihranijo. Okrepimo se z jedačo in pijačo, potem pa se odpravimo proti središču mesta. Skupaj ugotovimo, da bi stari del mesta prihranili za naslednjič. Avtobus za Velenje odpelje ob 15.20, deset minut prej pa v Maribor. Kar hitro se odločimo za njega in tako si ogledamo tudi dolino Drave. Ujamemo vlak ob 17.20 in okrog pol osmih smo v Sevnici.
Video:
DOBRODOŠLICA
Na katero koli destinacijo boste šli, dobrodošlice kot pri nas, niti približno takšne, se nikjer drugod ne dobi. Zato dobrodošli, prelepi vi vsi, ki v spremstvu postavne Romana ste prišli. Vi, ki kultura vam tuja ni, vi, ki občudujete vse lepe reči, vi, ki se radi družite, veselite, ki radi kaj nenavadnega doživite, pa sploh vi, ki slovenske ste krvi, za katere vemo vsi, da jih pamet gor drži. Vi ste k nam prišli, da videli bi, kako se pri naši hiši najboljša energija na veliko deli, kako delamo iz srca za tisočera, kako skrbimo za vse ljudi in nam denar glavno vodilo ni. Mnogi iz celega sveta pri nas so že bili in ker ste sedaj piko na "i" naredili še vi, dragi moji:
-lepa Romana, ki vse naj, naj organizirati zna, je družabna in brihtna, zato pa jo je vsaka klapa vesela,
-lepa Alenka, ki zares najboljša je njena pečenka,
-pa naš Cveto, ki ljubi, ljubi zelo zavzeto,
-lepa Milica, ki ji pri ličenju nikdar ne manjka nohtna pilica,
-lepa Pavla, ki za brezvezne stvari nikdar denarja ne zapravlja,
-lepa Cveta, ki se ji v naslednjih dneh samo dobro obeta,
-lepa Marica, ki je ponosno samozavestna kot prava carica,
-lepa Marija, ki dama je fina in za svoje najdražje zelo rada darila zavija
-lepa Sonja, ki zmeraj lepo diši in sploh ne mara odvratnega vonja,
-lepa Olga, ki za dom lepo skrbi brez vsakega dolga,
-lepa Mari, ki obišče kdaj prijateljico, ki živi v sosednji fari,
-lepa Ivica, ki ni rada z ljudmi, ki so mrko resni in čisto brez vica,
-lepa Danica, ki je zelo sposobna in obvlada več kot dva poklica,
-lepa Anica, je zelo lepa in dobra njena potica,
-lepa Marta, ki glasbene skupine pozna, zanimiva pa ji je skupina Sidarta,
-lepa Ivanka, ki je vestna, marljiva, poštena, je pa tudi kdaj zaspanka,
-lepa Jelka, ki je zelo šarmantno postavna belka in njen Aleš, ki Jelko ima, zato pa srečen je za dva,
-lepa Marjetka, ki se veseli vsakega loto zadetka,
-in naš Miha, ki, ko kakšno mlado zagleda, močno zadiha,
-lepa Irena, ki ne mara, ko ji pri vožnji od zadaj tuli policijska sirena,
-tukaj je še naša Jožica, ki nima rada, da jo kar vsak žica,
-lepa Mira, ki se izogiba prepira, ki napredka nikoli ne zavira, pa čeprav ne mara vrhunskega plesnivega sira
-pa druga lepa Anica, ki je naravno lepa in ni taka kot nališpana purgerska Hrvatica,
-pa še naš Branko, ki ljubi svojo veliko bolj kot napolitanko.
In prav zato bomo ves čas obiska pri nas lepo skrbeli za vas, vas razvajali, dosti novega boste izvedeli, ideje za obdaritev svojih najdražjih boste dobili, videli stvari, ki jih nikjer drugod na Zemlji ni. Skratka: naredili bomo vse tako, da izlet pri nas ostal bo v najlepšem spominu za večno v vas. In, ker srce veliko imamo, ga z največjim veseljem z vami deliti znamo.
Nas osem od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica ob osmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) in potem pri obvezni kavici.
Večini se nekam mudi, zato se odločimo za pot po nasipu ob Savi vse do naselja Pod Vrtačo. Vmes vneto preganjamo meglo, pa nam ne uspeva preveč: z nasipa še gradu ne vidimo.
Foto: Vinko Šeško.
Kontroliramo pa lahko vrtove ob Savski, nadzorujemo obnovo Srednje šole in rečemo še kakšno o vlakih, ki brzijo mimo nas.
Foto: Ljubo Motore.
Po okoli dveh urah se vrnemo na izhodišče: naužili smo se vlažnega zimskega zraka, se naklepetali in se prijetno družili.
Skupina Posebna prijateljska potepanja se zbira na Železniški postaji Sevnica za vlak ob7.43, ki ima sicer deset minut zamude, ampak IC vlak za Koper nas v Zidanem Mostu počaka in z minimalno zamudo prispemo v Ljubljano. Imamo srečo, da prispe na tir 11, na tiru devet pa nas že čaka vlak za Jesenice, oziroma Beljak. Deset nas je in z zanimanjem opazujemo pokrajino, po kateri se ne vozimo tako pogosto, posebno še z vlakom. Pogovarjamo se o Jesenicah in železarstvu ter pregledamo načrt današnjega obiska.
Na Jesenice se pripeljemo skoraj po voznem redu, kakšnih sto metrov hoda smo oddaljeni od naše prve točke obiska, to je Gostilna in picerija Domino, kjer imamo naročeno malico. Dobro se podpremo s hrano in pijačo, potem pa spet na zrak. Bolj mrzel je kot v Sevnici, saj so zjutraj namerili minus dvanajst stopinj, čez dan pa smo mesto ogreli na nekaj stopinj pod ničlo.
Po nadhodu se napotimo do Stare Save in se sprehodimo mimo Cerkve Marijinega vnebovzetja in svetega Roka, se čudimo zvonovom na tleh (jekleni, ki so nadomestili bronaste, odvzete za vojne namene v prvi svetovni vojni - inovacija Kranjske industrijske družbe, možnost prenosa brošure o tem) in kovinski tastaturi z označenimi toni, opazimo tloris nekdanje Korenove hiše, vmes pa je domiselno vpleteno otroško igrišče. Na njem se ustavimo in Mira nas dobro dezinficira. Vse za zdravje! Zdaj pa mimo nekdanjega skladišča za lesno oglje Kolpern, ostankov plavža z dimnikom, pudlovke in skladišča grodlja, čudimo se zaledenelemu kanalu (rake) in upamo, da bo kdaj obnovljena tudi velika graščina. Nekdanja industrijska hala za njo je zdaj tržnica, na levi pa urejajo ostanke nekdanje mehanizacije.
Zdaj pa je že čas za dogovorjeni vodeni ogled Delavskega stanovanja v Kasarni, ki je del Slovenskega železarskega muzeja. Malo se pogrejemo v nekdanji kuhinji in si sami ogledamo razstavljeno, potem pa sledi sproščen pogovor z razlago o pogojih bivanja v teh prostorih in razvoju železarstva.
Dogovorjeno uro malo potegnemo, potem pa pohitimo na drugi konec Jesenic, kjer ima v Kosovi graščini svoje prostore Mestni muzej.
Tu naj bi bili deležni le uvodne predstavitve, potem pa bi si stalne zbirke z zanimivostmi mestne zgodovine, urejene po tematiki, in aktualno razstavo Delavske pravice ogledali sami. V resnici sta se z nami ukvarjala kustos in kustosinja in nam bila pripravljena razložiti vsako podrobnost in ves čas obiska odgovarjati na vprašanja. Za vstopnini in vodenji po obeh muzejih smo kot upokojenci plačali le pet evrov na osebo in dobili zelo dober vtis o osebju, ki se res trudi pri ureditvi razstav in predstavitvi obiskovalcem.
Po eni uri ogledov se sprehodimo mimo Cerkve svetega Lenarta v tem najstarejšem delu Jesenic, ki pa ne kaže svoje nekdanje stare slike. Malo se je ogrelo, del mesta je v soncu, Stara Sava pa tja do konca februarja v senci Mežakle. Na levem bregu Save je nad mestom pas jesenskega gozda, nad njim pa zimska pravljica v ivju in še više vrhovi gora v belem.
Imamo še toliko časa, da se ustavimo v Restavraciji Ejga, katere lastnika sta življenjska sopotnika - nekdanja smučarka Alenka Dovžan in hokejist Edvin Karahodžić. Zanimivo urejena notranjost odslikava smučarkino kariero, kuhančka ne pripravljajo, zato uživamo ob drugih napitkih.
Pričakujemo, da bo vlak za Ljubljano ob 16.13 že prej postavljen, pa pripelje malo pred povratkom - na naše presenečenje samo do Železniške postaje Ljubljana Šiška. Naprej je organiziran nadomestni avtobusni prevoz in to podaljša pot do glavne železniške postaje. Ker je treba potem priti še do perona 97 (blizu Friškovca), naša skupina uprizorilo pravo tekmo v hitri hoji, čeprav bi lahko mirno počakala na naslednji vlak čez 50 minut. Hitenje je tudi nepotrebno: strojevodja prihiti nekaj minut po predvidenem odhodu in odpeljemo se s šestminutno zamudo. Kdo bi vedel! Okoli pol osmih smo vSevnici.
Dokazali smo, da nas tudi nižje temperature ne ustavijo, se znamo segreti!
Podrobnosti pod videom.
Video:
JESENICE
Železniška proga: Sevnica – Zidani Most (1862, drugi tir 1944), do Ljubljane
(1849), do Jesenic (1870 do Trbiža, ukinjeno do Planice 1966, v Italijo deset
let prej).
Mežakla s podgorjem se najbolj približa Karavankam (najdaljše
slovensko pogorje od Trbiža do Maclja), tu so zrasle Jesenice, delavsko,
železarsko, hokejsko, obmejno gostoljubno mesto in občinsko središče. Grb
Občine Jesenice (21 tisoč prebivalcev) je enak grbu mesta Jesenice (13.600
ljudi), predstavljen pa je na temno modrem ščitu, na katerem je v srebrni barvi
upodobljen srednjeveški znak za železo. V njem je mogoče videti J za Jesenice
in H za hokej. Imajo osnovne šole, Gledališče Toneta Čufarja, znano Gimnazijo in nekaj oddelkov drugih srednih šol (strojna, vzgojiteljska, zdravstvena, mehatronika), bolnico. Ime naj bi dobile po drevesu jesen, ki pa ga skoraj ni več; zdaj se bolj širi invazivni pajesen. Rečemo, da gremo "na" Jesenice, tudi za naselja in predele Jesenic je tako, gremo pa "v" Planino pod Golico, čeprav je veliko više.
Nastanek Jesenic je povezan z razvojem fužinarstva ob reki Savi. V bistvu pa se je vse začelo v Planini pod Golico z rudniki železove rude Savske jame. Pisni dokument iz leta 1381 priča o rudarjenju in taljenju rude. Razvoj rudnikov, plavžev in fužin (topolnic železa) v jeseniški okolici se je
začel konec 14. stoletja z ortenburškim rudarskim redom. Poleg fužine na Savi,
Javorniku, Plavžu in Murovi so bile fužine tudi v Mojstrani, Radovni in
Bohinju. Pridobljene železo je bilo treba kovati in odstraniti žlindro in ogljik, zato so potrebovali vodo, zato so lastniki Bucelleniji v 16. stoletju preselili vse s Planine na Staro Savo. Prvotne fužine so bile večinoma v lasti Italijanov iz okolice Bergama.
V drugi polovici 18. stoletja je nekdanje Bucellenijevo
imetje kupil Valentin Ruard, ki je začel širiti in obnavljati rudna polja od
Fenta do Kočne. Veliko rudnih polj v Karavankah je pripadalo tudi veletrgovcu
Michelangelu Zoisu (oče Žiga Zoisa), lastniku fužin v Bohinju, Radovni in na
Javorniku. Zois je bil prvi bogataš in najmočnejši fužinar na Kranjskem.
Konec 18. stoletja so Zoisi zašli v velike finančne težave,
predvsem zaradi zastarelih obratov, visokih proizvodnih stroškov ter tuje
konkurence. Večji del njihovega premoženja je bil že v tujih rokah. Zato do
leta 1869 sporazumno s svojimi upniki ustanovili delniško družbo pod imenom
Kranjska industrijska družba (KID). Tri leta kasneje je tudi Ruard zaradi
podobnih težav kot Zoisi pristopil kot delničar h KID. Z dnem, ko je Ruard
pristopil h KID, se je pričela nova era železarstva v jeseniški dolini.
Dve obsežni fužini sta se združili v celoto - največjo industrijo v Vojvodini
Kranjski. Jesenice so postajale razvito mesto. Iz fužin je na Savi zrasla
moderna železarna, kraj pa je dobival industrijsko podobo in je omogočal razvoj
drugim panogam (turizem, obrt, gostinstvo, šolstvo, kultura, šport …). Po letu
1960 je doživela pospešen razvoj (sedem tisoč zaposlenih), leta 1992 je preoblikovana v več manjših
podjetij. Acroni leta 1999 prvič preseže prodaja 200 tisoč ton jekla (različne
vrste jekla, elektro pločevina …).
V začetku 20. stoletja so bile Jesenice v ospredju dogajanja
na slovenskem političnem odru. Slovensko-nemška narodnostna napetost je imela
na Jesenicah svojevrsten značaj spričo močnega nemškega kapitala v KID. Čeprav
do 1897 v jeseniški dolini ni bilo nobene politične organizacije, so se strasti
že v prvih letih tega stoletja močno razplamtele. Tega leta je bilo pri Marktu
na Stari Savi ustanovljeno katoliško prosvetno društvo. Prišlo je do
klerikalno-liberalnih nasprotij, ki so se najbolj kazala v ločenem delovanju
kulturnih, športnih in strokovnih društev. Kralj Aleksander I je Jesenicam podelil mestne pravice šele leta 1929, mesto je nastalo iz nekdanjih manjših naselij.
Kompleks Stara Sava je področje z ostanki fužinarskega naselja iz konca 17.
stoletja, od leta 2019 je spomenik državnega pomena. Mogoče si je ogledati Muzej delavske kulture v lepo obnovljeni delavski Kasarni z osnovo verjetno iz druge polovice 18. stoletja, v
kateri je tudi Glasbena šola. Obstaja teorija, da naj bi bila prvotno za Napoleonove vojake; lastnik Ruard pa naj bi jo zgradil kot stanovanja za svoje delavce - nekateri so tu stanovali do leta 1980. Na koncu so bile stanovanjske razmere pod vsemi standardi. Elektrika je sicer bila od 1919, pa še ni bilo električnih aparatov, rabili so jo zgolj za razsvetljavo. Kasneje pa je bila napeljava za naprave prešibka. Tekočo vodo (eno skupno pipo) so dobili leta 1948 z udarniško akcijo; stranišča so bila skupna na štrbunk. V Kasarni je živelo okrog dvajset strank. Mnogi delavci so včasih živeli v barakah, kjer je bil standard še nižji, tu pa so si dve družini lahko delili eno kuhinjo. Kuhinja je bila vse: kuhinja, dnevni prostor, delavnica, kopalnica, otroška igralnica ... Oprema je iz tridesetih, štiridesetih let med obema vojnama. Večino predmetov smo prepoznale, čeprav se je v času našega življenja veliko spremenilo. Imajo šivalni stroj Singer z originalnim računom: stala je kot danes avto. Na štedilniku je mogoče še vedno skuhati kavo, včasih iz praženega ječmena. Za skodelico prave kave je delavec moral delati en dan ali en dan in pol. Pogosta hrana je bil kruh s kavo, žganci z zeljem, okisan fižol, ki so ga delavci vzeli tudi za malico na šiht. Neporočene ženske so tudi delale v Železarni, recimo pri pakiranju žebljev. Kot gospodinje pa so imele "koštarje" - samske delavce na stanovanju in hrani. Spalnica ima značilno pohištvo in posteljnino z rombom. Pravico dobivanja v Kasarni so imeli le delavci, vdove so se morale izseliti. Izjema je bila mežnarica, ki je bila samska, skrbela pa je za celo skupino nečakov in nečakinj in bila priljubljena zaradi bonbonov. Ker ni imela "unterce" kot gospe iz graščine, si je pod krilo dala obroč od soda, pri obhajilu v cerkvi pa je pokleknila in se je pokazala prava slika. Avemarijo je včasih zvonila malo kasneje, da otrokom še ni bilo treba domov.
Cerkev Marijinega vnebovzetja in svetega Roka je iz začetka 17.
stoletja, posvečena leta 1606, posvetil jo je ljubljanski nadškof Hren, območje pa se bolj verjetno imenuje Hrenovica zaradi poraslosti s hrenom in ne po nadškofu. Ohranjen pa je tudi del plavža, pudlovke iz 18., 19. stoletja in eno od štirih skladišč za koks. Še
vedno obnavljajo mogočno Bucelleni-Ruardovo graščino iz 16. stoletja.
Murova na pobočju Mirce (1025 m) je najstarejši del Jesenic. Zgradbe so
razporejene okrog jeseniške cerkve. V Valvasorjevem času je bilo staro mestno
jedro le trg, ki so ga po nemško imenovali Marckt Assling. V kompleks stare
Murove sodi tudi Župna cerkev svetega Lenarta z arhitekturno zanimivim
župniščem, ki je zgrajeno po načrtih arhitekta Toneta Bitenca. Cerkev Marije Magdalene na
Jesenicah so imeli že leta 1469, obstoječo so zgradili leta 1523, posvetili svetemu Lenartu, jo baročno
prezidali v prvi polovici 18. stoletja, potem pa večkrat prenavljali. Kip
Kristusa Kralja nad glavnimi vrati je delo Toneta Kralja, vrata pa je oblikoval
Jože Plečnik, ostalo prenovo leta 1930 sta vodila dva njegova učenca. Žal je le nekaj hiš na Murovi ohranilo staro podobo. Posebej
nazorne so Resmanova, Pračkova, Pavlekova in Markeževa hiša. Muzej Kosova
graščina je bila v prvotni obliki sezidana leta 1521 in se omenja kot stari
belopeški grad. Zgradil jo je zakupnik belopeške gosposke Žiga Dietrichstein. V
Slavi Vojvodine Kranjske jo je leta 1689 predstavil Janez Vajkard Valvasor.
Leta 1821, natančno 300 let po zgraditvi, jo je takratni lastnik jeseniški
trgovec Frančišek Pavel Kos povečal in obnovil v klasicističnem slogu. Stavba
je dobila zdajšnje ime. Graščina je kasneje prešla v last savskih fužinarjev
Ruardov, kasneje Kranjske industrijske družbe. Nato ga je odkupila jeseniška
srenja. Od leta 1883 do 1915 so stavbo uporabljali za ljudsko šolo. Med obema
svetovnima vojnama so bili v njej občinski uradi in stanovanja, med in po drugi
svetovni vojni pa še sodniški prostori in zapori. Od sedemdesetih let naprej graščina služi
različnim praktičnim namenom in spada pod okrilje Gornjesavskega muzeja
Jesenice. V graščini je od leta 1984 v prvem nadstropju stalna razstava novejše
zgodovine Jesenic - od leta 1929, ko so Jesenice postale mesto (tudi kip kralja Aleksandra I, on jih je proglasil). Prikazane so posledice dveh letalskih napadov leta 1945 - na fotografijah ameriških letalcev in primerom bombe, ostanki zavezniškega letala, ki se je zrušilo pod Golico, propagandni material med drugo svetovno vojno, spremenjeni napisi v času okupacije. V drugi sobi je predstavljen gospodarski in kulturni razvoj mesta (bolnica, šole, frizerski salon ...). Mogoče si je ogledati video posnetke in poslušati audio posnetke, za šolarje so pripravljene igre. V pritličju je galerija za občasne razstave (trenutno o delavskih pravicah, odprte ob obletnici pomembne stavke delavcev v Železarni, zaščitnih sredstvih) in nekaj kipov, pa tudi celica Gestapa med drugo svetovno vojno in prikaz razmer v tem obdobju (izgnanstvo, otroci z bombami). V drugem nadstropju je poleg večnamenske dvorane za kulturne prireditve tudi občinska
protokolarna in poročna dvorana.
Z Jesenic so: Miha Mazzini, Helena Blagne, hokejist Anže
Kopitar.
Dom Pristava v Javorniškem Rovtu se nahaja ob vznožju Karavank, v
prijetnem ambientu naravnega okolja. Od Jesenic so oddaljeni le 5 km, vendar
dovolj, da ni čutiti mestnega vrveža. Dom stoji na nadmorski višini 975m in je izhodiščna točka za razne
pohodniške poti na okoliške hribe in gore. Komur ni do hoje, lahko preživi
prijeten dan v bližnji okolici doma Pristave, lahko si ogleda Zoisov park,
mogoče nekoliko pozabljen, vendar čudovit … V poletnem času se boste prijetno
ohladili v senci prastarih dreves, ki jih je pred 250 leti posadil znameniti
botanik tistega časa Karel Zois (1756 – 1799, umrl zaradi kapi), brat Žige
Zoisa. Dom je nekdanja Zoisova pristava z vklesano letnico 1641, ki je zaradi
zgodovinskega pomena zaščitena. Stoji ob robu travnika na vzhodnem podnožju
slemena Španovega vrha nad vasjo Javorniški Rovt. Železarna Jesenice, ki je
bila lastnica zgradbe in posestva, je 1. januarja 1953 odstopila poslopje Planinskemu
društvu Javornik-Koroška Bela z namenom, da v njem uredi planinsko postojanko.
PD jo je takoj uredilo in že 17. maja 1953 odprlo kot Dom Pristava na
Javorniškem Rovtu. Leta 1971 so zgradili prizidek za kuhinjo in sanitarije,
pridobili pa so tudi več sob. Notranjost doma so večkrat obnavljali in
posodabljali. Karel Zois je bil eden prvih raziskovalcev kranjskega alpskega
rastlinstva. Zbral je herbarij z okoli 2100 primerki. V glavnem je živel na
gradu Brdo pri Kranju in na Javorniku pri Jesenicah. V letih 1785–1790 je na
Brdu urejal grajski park, sadil domača in tuja drevesa ter alpske rastline. Ta
nasad je prvi botanični vrt na Slovenskem. Zbiral je tudi slovenska imena
rastlin. Bil je v stikih s takratnimi pomembnimi evropskimi botaniki. O svojem
botaničnem delu Zois ni ničesar objavil. Podobno kot Žiga je samo pošiljal
posušene ali žive rastline znancem, zlasti prijateljema F. X. Wulfnu v Celovec
in N. T. Hostu na Dunaj, ki sta jih določala. Po njem se imenujeta zoisova
zvončnica (Campanula zoysii) in zoisova vijolica (Viola zoysii) ter rod
tropskih trav Zoysia. Ker je raziskoval alpsko visokogorje, je po njem
imenovana tudi Zoisova koča na Kokrškem sedlu.
Številni rovti v okolici Jesenic (predvsem Plavški in
Javorniški rovt) se spomladi odenejo z belo barvo narcis (ključavnic – v
slovenščini je kar 120 izrazov zanje). Te bele ali rumene rože spadajo v rod
čebulnic, so strupene, čebulice povzročajo odrevenelost in omotico. Lepi
Narcis iz grške mitologije se je zaljubil v svojo podobo, ki jo je videl na
vodni gladini. Bogovi so ga spremenili v cvetico, ki svoj cvet sklanja, kakor
je on sklanjal svojo glavo nad vodno gladino. Narcisa ima bledo barvo Narcisove
polti, v sredini rumeno srce v ognjenordečem krogu.
Žiga Zois (1747 – 1819): se je ukvarjal s fužinarstvom, bil mecen (Jernej
Kopitar, Anton Tomaž Linhart, Valentin Vodnik), bolehal za putiko, zato si je
skonstruiral invalidski voziček (zdaj v Mestnem muzeju Ljubljana).
Običajna osma ura in običajno zbiranje na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) - za deset članov in članic Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica. Najprej kavica in klepet ter načrt za pohod.
Z avtomobili se peljemo na Log in parkiramo pri športnem igrišču.
Napotimo se ob Savi: tla so rahlo pomrznjena, tudi zrak ni preveč topel, a mi se ne damo. Občudujemo obnovljene mostičke,
Spodnji posnetek je delo Vinka Šeška.
malo naprej od Komunalne čistilne naprave Sevnica pa nas čaka pravo presenečenje: klop iz vej in korenin ter dve skulpturi Simona Kurnika z Loga iz kamna. Ena predstavlja sevniško voščenko in je iz leta 2025; zraven pa je še posajena sadika voščenke. Druga ima obliko kapljice in je čisto nova - letošnja.
Ko se pot ob Savi približa prometni cesti, se obrnemo in vračamo proti Logu.
Foto: Vinko Šeško in Ljubo Motore.
Pri kamnitem mostičku si privoščimo Slavičino "dezinfekcijo" in nekaj posladkov, potem pa krenemo še v lokal.
Tu Vinku voščimo vse najboljše ob rojstnem dnevu: Mimi mu podari pečeni sonček, Marjana pa dišeči šopek; nazdravimo pa s kuhančkom.
Značilna upokojenka, doma iz Sevnice, ki mora zelo dobro razporejati čas, da ga ne zmanjka. Ne sme ga biti premalo za vandranje po hribih in dolinah, doma in na tujem; tudi računalnik naj ne sameva preveč, pa knjige in križanke tudi ne...
Da si boste moj natrpan urnik bolje predstavljali, lahko pobrskate po tem spletnem dnevniku. Vsebino lahko komentirate, na objave pa se lahko tudi naročite.
Sporočila mi lahko pošiljate na naslov: rivacic@gmail.com.
Veliko zadovoljstva!
