Koper (italijansko Capodistria), je z okoli 26.000 prebivalci (2020) peto do šesto največje mesto v Sloveniji (skupaj z Velenjem), eno najpomembnejših regionalnih središč v državi, drugo največje v Istri (na istrskem polotoku, za hrvaškim Puljem) oziroma največje v Slovenski Istri. Je središče istoimenske mestne občine, Obalno-kraške statistične regije in obalne mestne aglomeracije (Slovenska obala), ima pa tudi edino slovensko tovorno pristanišče. Koper je sedež rimskokatoliške Škofije Koper, ene od treh slovenskih javnih univerz, Univerze na Primorskem, Znanstvenoraziskovalnega središča (ZRS), dvojezične radijske in televizijske postaje, Pokrajinskega muzeja, pokrajinskega in škofijskega arhiva, knjižnice Srečka Vilharja, Pristaniške kapitanije oziroma Pomorske uprave Republike Slovenije in mednarodnega pomorskega mejnega prehoda, upravne enote, pa tudi enega od štirih višjih sodišč v Sloveniji. V Kopru je tudi Športni park Bonifika in prometno vozlišče, najpomembnejše je izvennivojski priključek Slavček ter potniška (avtobusna in železniška) postaja. Mesto je na območju, kjer avtohtono živijo pripadniki italijanske narodne skupnosti in, kjer je poleg slovenščine, uradni jezik tudi italijanščina.
Prva poselitev koprskega otoka sega v rimsko republikansko obdobje. Novejše arheološke najdbe iz 3.–1. stoletja pred našim štetjem segajo v čas, ko je bila v pisanih virih na širšem koprskem območju omenjena antična grška naselbina Palada nato Aegida. Koper se je leta 932 povezal z Benečani. Ti so skrbeli za varnejšo plovbo, s pogodbami pa so si počasi podrejali mesto. Leta 1186 je Koper postal svobodna komuna z voljeno oblastno strukturo. Po daljšem obdobju samostojnosti je leta 1279 tudi Koper prešel pod Benečane in uspešno tekmoval s Trstom. V 16. stoletju je Koper dobil sodišče za civilne in kazenske zadeve ter nekaj drugih upravnih funkcij ter pristojnosti tudi za naselja v zaledju severne Istre. Turški vpadi Kopra niso ogrozili, le zaledje. Mesto je prizadela kuga, v času katere se je število prebivalstva zmanjšalo z 8.000 na 1.800. Počasi si je s pomočjo trgovine s soljo, prodaje olja in vina mesto opomoglo. Šele sredi 17. stoletja so ponovno našteli 4.500 prebivalcev. Koper je pomembno gospodarsko moč ohranil vse do 17. stoletja, ko sta bila Trst in Reka proglašena za svobodni pristanišči. Pomembno pomorsko in trgovsko vlogo je Koper izgubil s propadom Beneške republike leta 1797, ko je Napoleon Bonaparte slednjo razpustil, Koper pride pod Avstrijo. Po letu 1819 se je začelo dokončno rušenje mestnega obzidja, leta 1827 so Avstrijci zgradili kilometer dolg nasip s cesto od starega pristanišča do Semedele, s čemer so otok povezali s kopnim. Med italijansko vladavino med obema svetovnima vojnama je več deset tisoč Slovencev moralo zbežati v Jugoslavijo in druge države, fašistično obdobje je bilo najslabše v koprski zgodovini. Tu je bil tudi eden največjih fašističnih zaporov s posebno dislocirano mučilnico pri Semedeli. Koper je bil osvobojen 30. 4. oziroma 1. 5. 1945. Po koncu druge svetovne vojne se je v letih od 1945 do 1954 iz Kopra izselila v Italijo večina avtohtonega italijansko govorečega prebivalstva. Leta 1947 je bila podpisana Pariška mirovna pogodba, s katero je Koper na podlagi Devinskega sporazuma postal sedež cone B Svobodnega tržaškega ozemlja. Po podpisu Londonskega memoranduma leta 1954 je Koper postal pomembno gospodarsko in politično središče slovenske obale, kar je povzročilo njegov hiter razvoj.
Titov trg – Trg je središče starega mesta in stičišče glavnih mestnih prometnic ter eden najlepših mestnih trgov na nekdanjem beneškem ozemlju. V drugi polovici 15. stoletja so na njem zgradili glavne stavbe, ki ga obkrožajo, te so: Pretorska palača, loža, Armerija (orožarna), Foresterija (prenočišča) in Stolnica Marijinega vnebovzetja. Pretorska palača – je na Titovem trgu in spada med osrednje arhitekturne spomenike Kopra. Služila je posvetnim mestnim funkcijam, do konca 18. stoletja je bil v njej sedež beneških podestov in kapitanov. Sedanjo podobo je dobila v 15. stoletju, ko so v glavno pročelje namesto gotskih vzidali polkrožno zaključena renesančna okna. Vrhnji del palače so dopolnili z gibelinskim zobčastim nadzidkom. Palačo krasijo napisni kamni, kipi in grbi. Slikovita palača je bila nekdanji sedež mestnih vladarjev, danes pa je pomemben protokolarni objekt in mestna hiša. Pretorska palača zapira južno stran osrednjega mestnega trga – Titovega trga. Palača je bila zgrajena v 13. stoletju, današnjo podobo pa je dobila sredi 15. stoletja. Na stavbi prevladujeta pozno gotsko-renesančni slog in beneška gotika. Palačo krasi zunanje stopnišče, zunanji balkon, značilno pročelje, kip Pravice z mečem, v številnih okrasnih grbih pa je vklesana zgodovina Kopra. Palača je bila nazadnje prenovljena leta 2001. V pritličju palače so danes Turistično-informacijski center (TIC), stara lekarna in razstavni prostor, v prvem nadstropju pa so med drugim poročna dvorana, protokolarna županova soba ter sejna soba, v kateri zaseda občinski svet. Armerija in Foresterija: obe stavbi sta nastali v 15. in 16. stoletju – sprva sta bili ločeni, kasneje pa so ju povezali. Armerija je bila v času Beneške republike (do leta 1550) skladišče orožja, nato mestna hranilnica oz. zastavljalnica za revnejše, leta 1871 pa je postala sedež mestnega županstva. Foresterija, včasih imenovana Albergo nuovo, je služila sprejemu in bivanju gostov koprskega podestata. Foresterija ima kamniti renesančni vhodni portal, imenovan »Porta del Corte«. Nad preklado sta vidna grb župana Petra Loredana in letnica 1506. Vidna je tudi vklesana zahvala temu županu ob postavitvi portala. Danes sta v stavbah rektorat Univerze na Primorskem in knjižnica Fakultete za humanistične študije. Loža (Loggia) - nasproti Pretorske palače, čudovita stavba iz 15. stoletja (kasneje preurejena v 17. stoletju) Krasijo jo lepi beneški gotsko zašiljeni loki. Namenjena je bila meščanskim razpravam, ki so jih nato upoštevali v mestnem svetu. Stavbo krasi tudi kipec Marije z otrokom, ki so ga postavili v spomin na uničujočo kugo leta 1554/1555. V sredini 19. stoletja je v pritličju stavbe zaživela kavarna, ki velja za eno najstarejših v Sloveniji. Stolnica Marijinega vnebovzetja – zapira vzhodno stran Titovega trga. Njena zgodovina sega v 12. stoletje, ko je mesto dobilo lastno škofijo. Ob koncu 15. stoletja so cerkev povečali. V spodnjem delu je arhitekt ohranil gotski slog, više je pa dodal renesančni pridih. Spet so jo povečali v prvi polovici 18. stoletja, ko so ustvarili nov dvoranski prostor, v katerem so z igro svetlobe pridobili svečano atmosfero. Bogastvo nekdanje cerkve se je izgubilo ob začetku 19. stoletja, ko so razpustili samostane in cerkvene rede. Kljub temu je v notranjosti nekaj umetnin. Zvonik stolnice je bil nekoč utrjen objekt. Na mestu, kjer je bila v antiki romanska bazilika, stoji stolna cerkev Marijinega vnebovzetja, znana tudi kot stolnica sv. Nazarija. Po nekaterih virih naj bi to bila že šesta cerkev na tem mestu. Sedanja cerkev naj bi nastala v 11. stoletju, od takrat je bila večkrat prenovljena. Spodnji del je v gotskem, zgornji pa v renesančnem slogu. V prvi polovici 18. stoletja so stolnico povečali. Danes cerkev velja za eno od največjih v Sloveniji. V dolžino meri 70, v širino pa 25 metrov. V cerkvi si lahko ogledate umetnine Vittoreja Carpaccia in marmorni nagrobnik sv. Nazarija (mestnega zavetnika in koprskega škofa iz 6. stoletja), ki ga je Beneška republika podarila mestu okoli leta 1350. Posebnost koprske stolnice je krstilnica – Rotunda Karmelske Matere božje (nekdaj krstilnica sv. Janeza Krstnika), ki je ločena od cerkve. Gre za romansko rotundo s trojno slepo arkado. V njeni notranjosti je bazen za krščevanje. Krstilnica je bila predelana leta 1317, notranjost pa je bila barokizirana (1747-1749). Ob cerkvi je 54 metrov visok Zvonik iz 12. stoletja, ki je bil s stolnico spojen leta 1488. 54 metrov visok koprski Zvonik oziroma mestni stolp, ki ima v osnovi vse značilne poteze romanske utrdbene arhitekture, naj bi zrasel že v 12. stoletju, vendar o tem ni zanesljivih podatkov. Rekonstruiran naj bi bil med leti 1418 in 1480, današnjo podobo pa je dobil leta 1664. Velika ura sredi stolpa naj bi izhajala iz leta 1463. Stolp je bil včasih samostojna zgradba, leta 1488 pa so ga spojili s cerkvijo Marijinega vnebovzetja. Že v dobi oglejskih patriarhov je predstavljal utrjeno obrambno točko in tak značaj ohranil tudi v začetnem beneškem obdobju. Z južne strani je bil prek arkadnega mostu povezan s palačo vicedomov, ki je gledala na prehod med glavnim trgom in trgom Brolo. Pred vhodnimi vrati je bilo kamnito stopnišče, od koder je občinski glasnik skliceval meščanstvo in mu naznanjal sporočila in razglase podestatov. Zvon sv. Nazarija, ki se nahaja v Zvoniku, je najstarejši delujoči zvon v Sloveniji. Ulit je bil v Benetkah v livarni mojstrov Jakoba in Nikolaja leta 1333. Sicer so zvonovi v mestnem stolpu skozi stoletja uravnavali mestno življenje, saj so klicali k maši, delu, počitku, oznanjali pa so tudi nesreče, požare, neurja, bolezni, brodolome, meglo in vojne nevarnosti. Pred leti popolnoma obnovljen mestni stolp danes omogoča lep razgled po mestu in okolici, hkrati pa je s svojo presegajočo višino odlična markacija, ki označuje mestno središče. Ogled koprskega Zvonika je možen v času obratovanja TIC-a oziroma po predhodni najavi. Razgledna ploščad je na višini 43 metrov, do koder nas vodijo 204 stopnice. Vstopnice (4,50) za ogled so na voljo v TIC-u (v Pretorski palači). Zimski urnik (1. 10.-17. 6.): vsak dan 9.00-16.30, Poletni urnik (18. 6.-30. 9.): vsak dan 9.00-13.00 in 15.00-18.30.
Taverna na zahodni strani Carpacciovega trga – nekdanje skladišče soli, kjer se danes odvijajo najrazličnejši glasbeni, kulturni, kulinarični in drugi dogodki. Skladišče soli je bilo postavljeno v 17. stoletju ob obzidju in starem koprskem mandraču. Po prvotnem sporu z Beneško republiko (prvič leta 1145), kjer je bil Koper poražen in prisiljen v tako imenovano »prisego zvestobe« beneškemu dožu, ob kasnejših spopadih Koper ni sodeloval (ostal je lojalen Benečanom) in tako je leta 1182 v zahvalo dobil za dobo 29 let pravico do monopolnega pristanišča soli, z izključno pravico na odseku med Gradežem in Puljem za uvoz soli na celino. S tem je Koper uveljavil svoj ekonomski primat med istrskimi mesti.
Bastion Belveder (Baluardo del Belvedere) je utrjena ploščad, ki je v preteklosti imela obrambno funkcijo. Svojčas je bilo to skladišče orožja, kasneje pa je postalo mestno razgledišče. Bastion iz leta 1554 (katerega videz se je v 19. stoletju nekoliko spremenil, leta 2010 pa je bil obnovljen) je edini ohranjeni utrdbeni objekt koprskega zunanjega obzidja. Ob utrdbi je danes panoramsko dvigalo, ki povezuje potniški terminal s starim mestnim jedrom.
Gravisijev grad: na vzpetini nad Koprskim zalivom stoji Gravisijev grad z obzidjem. Grad je bil zgrajen leta 1885 v neogotskem slogu. Postaviti ga je dal koprski zdravnik in plemič Pio Gravisi – Barbabianca. Kasneje so se lastniki menjali, nekaj časa je bil celo v lasti Mestne občine Koper, sedaj pa je ponovno v zasebni lasti. V stavbi je bila v dvajsetih letih 20. stoletja italijanska osnovna šola, po drugi svetovni vojni pa so bila tam celo socialna stanovanja. Po ponovnem prehodu v zasebno last je novi lastnik stavbo obnovil (nekateri deli so bili porušeni in obnovljeni v prvotni podobi, ohranjena so vhodna vrata, del zunanjega obzidja in freske), dodana je bila kapelica.
Parenzana – Porečanka: ozkotirna železniška proga Poreč - Trst, ki je obratovala med leti 1902 in 1935. Nekdanja postaja je bila nasproti Vina Koper, danes je na večini te trase kolesarska steza.
Centralni mestni park: uredili leta 2018 na 26 tisoč kvadratnih metrih zasutega področja med nekdanjim otokom in celino (stroškov je bilo za tri milijone evrov).
Po Semedelski promenadi do mosta preko rečice Badeševice, ki izvira pod Svetim Antonom in se je prvotno izlivala v Škocjanski zatok, potem pa so jo delno speljali po umetni strugi tu do morja, da ne bi ob neurjih poplavljala.
Semedelska plaža - včasih je bila obala neprivlačna za kopanje. Zadnja leta je voda v morju čistejša, leta 2021 pa je Mestna občina Koper z nasutjem pridobila okrog 20 tisoč kvadratnih metrov površine. Trate, drevesa, ob robu vrsta mladih oleandrov, v sredine še druge zasaditve. Plaža pa z nasutim peskom na nekaj mestih, lahkim dostopom do morja.
ŽELEZNICA
Dunaj - Celje (1846), Celje – Ljubljana (1849), Ljubljana – Postojna (1856), Zidani Most – Zagreb (1862, drugi tir 1944, elektrificirana 1969), Postojna – Koper (1967 – 40 vagonov sladkorja iz Češkoslovaške, slovesna otvoritev 2. 12. 1967 – Tito z Modrim vlakom, nekaj potniških 1972, nekaj že 1971, drugi tir?).
Preostali steber Borovniškega viadukta iz leta 1856, ki je bil takrat največji zidani v Evropi z dvema etažama po 22 in 25 obokov. Med drugo svetovno vojno je bil že v slabem stanju, leta 1947 so naredili za železnico obvoz daleč po dolini, na viadukt pa spominja samo še en steber sredi mesta.
