Vlak z odhodom ob 7.43 z Železniške postaje Sevnica je trenutno naše najpogostejše prevozno sredstvo, na žalost s pogosto zamudo. Tokrat jo do Zidanega Mosta naberemo za dvajset minut, vlak za Koper čaka, za Maribor pa ne. Čez pol ure naj bi imeli naslednjega, pa ni tako: čez približno eno uro je to. Ena nam pobegne proti Kopru, dve peš kreneta proti Radečam, ena štopa do Laškega, ostali pa se po nevarni cesti odpravimo do kioska s krofi, kave pa še ne kuhajo.
Okrog desetih smo v Laškem, ni časa za kavo, saj nas že pričakujejo v Muzeju. Napotimo se v lep sončen dan: mimo spomenika kralju piva Gambrinusa, po mostu preko Savinje, na levi stoji nekdanji špital, kjer so zvarili prvi vrček piva, na desni graščina z upravno enoto. V starem delu mesta najdemo tudi spomin na rimske čase: meduzo, žensko s kačjimi lasmi; postojimo pri Marijinem znamenju in v bližini Cerkve svetega Mihaela najdemo v Kislingerjevi hiši (nekdanji trški kašči za žito in vino) Muzej.
Strokovni delavec Tomaž Majcen, ki se največ ukvarja z geologijo, nam na zanimiv in prepričljiv način predstavi zgodovino Laškega od Keltov naprej. Posebno poudari razvoj zdraviliškega turizma in pivovarstva, povabi nas tudi v nadstropje, kjer so na slikovit način predstavljeni drobci iz depojev; pokukamo pa tudi v geološki kotiček.
Ker potožimo, da so vrata Nadžupnijske cerkve svetega Martina zaklenjena, poskrbi za ključ in nam razloži nastanek tega arhitekturnega bisera.
Več kot dve uri nas vodi za dva evra po glavi: neverjetno! Bi se še kar pogovarjali z njim in poslušali njegove pripovedi, pa nas že čakajo v Hiši generacij. Laško razkopavajo, vendar najdemo pot mimo Weichselbergerjevega dvorca s Knjižnico
Laško do prijetnih svetlih prostorov s pogledom na Savinjo, v katerih se že 21 let zbirajo različne generacije pri številnih dejavnostih. Ogledamo si razstavo amaterske slikarke, za spomin pa dobimo brošuro o ustanovi, leseni spominek z mislijo o domu in prijetno voščilo za osmi marec.
Ob Savinji in preko Črnega mosta se vračamo do Hotela Špica in občudujemo pogled na Grad Tabor, na drugi strani pa na Cerkev svetega Krištofa ter Cerkev svetega Mihaela z dvema zvonikoma. V hotelu nas čaka pripravljena miza za malico (8,40 ali 8,70 evrov) in končno tudi možnost za kavo ali kakšen drug napitek, glede na okolje - grenki.
Vračamo se z vlakom ob 14.32 in imamo več sreče z zamudami: okrog pol štirih smo v Sevnici.
Še splošna ugotovitev: kakšna bogastva skrivajo naša manjša mesta in, kakšne ljudi imajo, da jih znajo primerno predstaviti!
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar