Kdor zna najti zadovoljstvo v majhnih stvareh in drobnih trenutkih, bo redko razočaran.
23. 4. 2026
Mozirski gaj - 16. 4. 2026
Skupina Posebna prijateljska potepanja se odpravlja na vlak ob 7.38 z Železniške postaje Sevnica: 23 nas je, ena se nam pridruži v Celju, še ena nas počaka v Mozirju.
Vlaka do Celja imate minimalno zamudo, zato smo pravočasno na Avtobusni postaji Celje za avtobus ob 9.05, v bistvu pa ujamemo še tistega ob devetih. Poleg nas nanj računa še ena malo manjša skupina, k sreči je dovolj prostora za vse, pa še direktni je in smo na cilju ob 9.45.
Smo v kraju z okoli 2100 prebivalci, ki je sedež občine, omenjen pa je bil že v 12. stoletju in v 14. stoletju postane trg. Cerkev svetega Jurija je bila verjetno že tudi v 12. stoletju, zapis o njej je pa iz leta 1241. Kasneje so jo dozidaval, utrdili, v 16. stoletju obdali tudi s taborskim zidom proti Turkom. Današnjo podobo je dobila leta 1754, ko so jo uredili v baročnem stilu.
Počasi se sprehodimo do Mozirskega gaja in v lokalu na soncu uživamo ob kavi.
Potem hodimo mimo prvih gredic s tulipani in parne lokomotive - darila Vipapa iz Krškega. Za upokojene je vstopnina osem evrov in tokrat vstopa nihče ne kontrolira.
Stopamo med gredicami tulipanov in drugega pomladnega cvetja in si ne moremo predstavljati, da je bila včasih to gmajna, ki so jo začeli urejati v letih 1974/78, potem pa še večkrat po poplavah in neurjih. Duša parka je bil in še vedno je Jože Skornšek, tudi mojster pletenih izdelkov; družina ima v Mozirju vrtnarijo, njegova pokojna hčerka Mastnakova pa je hortikulturno znanje delila tudi v sevniški občini. Gredice v parku zasadijo vrtnarji iz cele Slovenije, zanje pa potem skrbi skupina prostovoljcev. Spomladi za okrog 500 tisoč cvetov, od tega okrog 200 tisoč tulipanov.
Kar blešči se od barv, barvnih kombinacij, nekaj posebnega je tudi pogled z osemnajst metrov visokega stolpa, ki meri v tlorisu deset krat deset metrov in ima pritličje in pet nadstropij. Iz kakovostnega smrekovega in macesnovega lesa ga je izdelalo podjetje SVEA iz Zagorja ob Savi. Tudi zeliščni vrt je lepo urejen, mogoče bi bilo dobro namestiti več tablic z imeni rastlin. V Cerkvici svetega Valentina si lahko ogledamo prav posebno razstavo ljubenskih potic mojstra Tadeja Brglesa. To seveda ni hrana, ampak so butarice posebnih oblik, ki jih nesejo blagoslovit na cvetno nedeljo: miniaturna motorna žaga iz lesa za srečo pri delu v gozdu, smučarska skakalnica za uspešne skoke, traktor za varno delo z njim ...
Ob šumeči Savinji cvetijo japonske češnje, mlinsko kolo se vztrajno vrti, v zgradbah pa je predstavljeno čebelarstvo, kovaštvo in druge značilnosti Savinjske doline.
Ob pol enih se nam Pri Peku prileže malica, čeprav nam namesto telečje obare postrežejo z "govnačem" (enolončnica iz zelja, krompirja in klobas) in palačinkami.
Okrog dveh je kar nekaj avtobusov proti Celju in v treh skupinah se odpeljemo tja, potem pa z vlakom domov.
Značilna upokojenka, doma iz Sevnice, ki mora zelo dobro razporejati čas, da ga ne zmanjka. Ne sme ga biti premalo za vandranje po hribih in dolinah, doma in na tujem; tudi računalnik naj ne sameva preveč, pa knjige in križanke tudi ne...
Da si boste moj natrpan urnik bolje predstavljali, lahko pobrskate po tem spletnem dnevniku. Vsebino lahko komentirate, na objave pa se lahko tudi naročite.
Sporočila mi lahko pošiljate na naslov: rivacic@gmail.com.
Veliko zadovoljstva!
Ni komentarjev:
Objavite komentar