Vlak ob 7.38 z Železniške postaje Sevnica je najobičajnejši začetek poti skupine Posebna prijateljska potepanja. V Zidanem Mostu moramo prestopiti, ob 8.12 nas 21 izstopi v Rimskih Toplicah. Železniška postaja se tako imenuje, kraj pa je Globoko in v njem se je na materinem domu rodil Anton Aškerc leta 1856, čez tri leta pa so se Aškerčevi selili v vas Senožete na desnem bregu Savinje - na očetovo domačijo. V lokalu na postaji se nam pridružita še dva in kar nekaj časa posedimo pri kavi in pogovoru o kraju. Vmes pade nekaj kapelj, ko prečkamo most preko Savinje, jih ni več, potem pa jih pade še nekaj, da lahko pokažemo drug drugemu, kakšne dežnike imamo. Zdaj smo res v Rimskih Toplicah, včasih so bile to samo Toplice, ostali del pa Šmarjeta.
Pred hišo zaprosimo Anico Gačnik, da bi nam kaj recitirala. Izbere dolgo Kronanje v Zagrebu:
Neverjetna Anica vse to zmore na pamet. Spomnimo se še drugih pesmi: Brodnik, Mejnik, Anka ... Izraz njegove ljubezni do učiteljice Ane Pečovnik in spoznanje, da je zanj ta zveza nedosegljiva, je v pesmi Javor in lipa, ki jo Anica tudi zna povedati. Prelili so jo tudi v melodijo:
Seveda ne smemo pozabiti Čaše nesmrtnosti, vsaj tistega značilnega dela ne, ki je bil namenjen tudi našim takratnim poslancem na Dunaju, ki naj bi zastopali interese slovenskega naroda:
Naš gostitelj zaključi svojo pripoved z Aškerčevo Sivi lasje, ki jo je pesnik napisal že v pokoju, potem, ko je v njegovo življenje stopila pesnica Poljančeva:
Sivi lasje, sivi lasje
niso za mlado žensko srce.
Zime ne ljubi pomlad zelena,
starca ne mara dekle nobena.
Sivi lasje, sivi lasje —
vsako ogiblje se jih dekle.
Vidi sneg beli na tvoji glavi
pa jo zazebe, če te pozdravi.
Sivi lasje, častiti lasje . . .
Hvala za čast to, hinavski ljudje!
Kaj so lasje mi takšni „častiti",
če me nobena več noče ljubiti!
Po pravem literarno etnološkem predavanju se nam v kleti prileže degustacija štirih vrst sirov, ki jih izdelujejo na kmetiji (mogoče jih je tudi kupiti za domov), tu so še: domača salama, kruh, vino iz okolice Bistrice ob Sotli (od Avgustove sestrične), domači sok iz bezgovega sirupa. Kmalu se oglasi pesem Kol'ker kapljic, pa Primi, bratec kupico, Anica pa nas preseneti s svojim besedilom o pokojnini po melodiji O, Marijana.
Pred malico so se na nebu sicer zbirali oblaki, zdaj pa jih ni več, med njimi se kaže kar precej modrine.
Na Železniški postaji Rimske Toplice imamo dovolj časa, da strnemo vtise in se vkrcamo na vlak ob 13.44. Nekateri se vračajo domov, nekaj pa se nas zapelje v Ljubljano na predstavo. Res bogat dan!
Podrobnosti pod video posnetki.
Video:
Rimske Toplice, naselje pod Stražnikom in Kopitnikom, ima okrog 800 prebivalcev in spada v občino Laško. Že Rimljani so se tu kopali v topli vodi, prva omemba toplic pa je v oglejski listini iz leta 1486. Poznali so jih Celjski grofi in kasneje Habsburžani, preobrat pa se je zgodil leta 1840. Takrat jih je kupil tržaški veletrgovec Gustav Uhlich v imenu svoje žene Amalije, ko je pred tem ozdravel zaradi njihove termalne vode. Spremenil jih je v sodobno zdravilišče z dvema močnejšima vrelcema: Amalijin (38,4 stopinje) in Rimski (36,3 stopinje), zgradil Sofijin dvorec: najprej s sto sobami, potem so jih dodali še sto. Uredil je kostanjev drevored, park, topliško cerkev, paviljon za orkester, igralnico za biljard, teniško igrišče, pokrito kegljišče. Prihajalo je vse več gostov iz tujine, tudi dunajskega dvora, še posebno po otvoritvi železniške proge 1848. Imenitni gosti so sadili eksotična drevesa: sekvoje, čuge, hloe, ciprese, tise, cedre ... V spomin na obisk angleške princese in pruske prestolonaslednice Viktorije 1879 so posadili tri sekvoje, sadike so dobili iz Kraljevskega botaničnega vrta Kew Gardens (London). Ob koncu prve svetovne vojne, v hudi zimi 1917/18, so ruski ujetniki (tudi Čehi, Slovaki, Poljaki) zgradili 1216 metrov dolgo Rusko stezo kot prijetno, ne preveč naporno sprehajališče po gozdu. Veliko jih je pri tem izgubilo življenje. Leta 1931 so uredili termalno kopališče na prostem, ob začetku druge svetovne vojne pa so se morali člani družine Uhlich umakniti in Nemci so v toplice namestili svoje ranjence. Po drugi svetovni vojni so v lasti JLA kot zelo priznano zdravilišče, ki pa ni živelo s krajem (tudi v času Uhlicha ne). Oživi po letu 1991, 2005 postane državna last in leta 2008 sledi otvoritev obnovljenih objektov.
Rimske Toplice imajo osnovno šolo, vrtec, knjižnico in bogato kulturno dejavnost: Kulturno društvo Anton Aškerc Rimske Toplice poleg članov Moškega pevskega zbora, pevk v Ženskem pevskem zboru Rimljanke in članic etno skupine Stari časi, združuje tudi člane v literarno – recitacijski skupini in člane v gledališki skupini. Leta 2001 je Kulturno društvo prevzelo organizacijo Pohoda po Aškerčevih poteh.
Kraj je imel cerkev že v 13. stoletju, danes je sedež župnije Cerkev svete Marjete, nad njo pa stoji še Cerkev Lurške Matere Božje iz leta 1885, kot prva v Sloveniji je bila zgrajena po prikazovanju Marije v Lurdu.
Anton Aškerc (1856 - 1912): duhovnik, naš največji pripovedni pesnik, pisatelj, urednik, arhivar. Rodil se je v vasi Globoko na domu svoje matere. Po treh letih so se preselili v vas Senožete na očetov dom. Pri dvanajstih letih mu je umrla mati. Ni rad delal na zemlji, raje je vodil goste iz zdravilišča in jim pripovedoval o bajeslovnih bitjih na tem področju. Končal je osnovno šolo, potem nižjo in višjo gimnazijo v Celju, na željo tete je šel študirat bogoslovje v Maribor. Dobro se je učil, predčasno končal študij, pomagal si je pa tudi z inštrukcijami.
Začel je pisati pesmi, služboval pa je po različnih krajih Slovenije. Maše je imel vedno v slovenščini, kljub nekaterim protestom, ki jih je razgnal tako, da je skozi okno med protestnike vrgel svojo pisalno mizo. Šel je blagoslovit kapelico na Molički planini, da je ne bi župnik iz Luč, ki je bil Nemec. V spominsko knjigo je zapisal: Naj se svet še tako suče, nemške nikoli ne bodo Luče. V Šmarju pri Jelšah je v enem dnevu več kot stokrat prišel na občinski urad, dokler mu niso izdali listine v slovenščini. Kot duhovnik je bil malo drugačen: njegove maše so bile kratke, sploh pozimi, samo tri minute (tedenska sicer običajno pet do deset minut, nedeljska pol ure). Če živite po nekih načelih, se Bog lahko časti za vsakim grmom, je menil. Naredil je mašo kar v toplem župnišču, prisotne pogostil s toplo pijačo, v cerkev pa jih je peljal le, da jim je razdelil hostije. V Mozirju si je začel puščati brado in na vrata so mu napisali: Brivec samo tri vrata naprej, brije za samo tri krajcarje. Kot zadnje delovno mesto je bil kazensko premeščen v Škale z nalogo, da bi rudarje odvadil kleti. Sam je šel v rudnik in poskusil tam delati, tako je spoznal njihovo težko delo in socialne stiske. Izjavil je: Za takšno delo in takšno plačilo bi preklinjal tudi jaz, kakšna molitev pa tudi ne bi škodila.
Tu se je kot duhovnik upokojil in se zaposlil kot arhivar v Ljubljani. V arhivih je napravil red, po njem se imenuje tudi arhivarska nagrada.
Bil je največji popotnik tiste dobe med slovenskimi literati, obhodi vse evropske dežele, celo Rusijo, popiše dežele Črnega morja in Zakavkazja. Vsa potovanja je financiral s sredstvi od prodanih knjig: Balade in romance, Lirske in epske poezije. Bile so tako svobodomiselne, da je bilo veliko tudi prevodov v velikih nakladah. Cerkvi se je zameril, ker ni želel maševati v cerkvah, ki so bile postavljene v namen čaščenja kakšnega čudeža. Trdil je, da to s pravo vero nima nobene zveze, da je to poslovna poteza, kako od revnega človeka iztrgati še zadnji denar. Marija tudi ni veverica ali lisica, ki bi se kazala izza kakšnega grma. Zanimal se je za znanost, ne za čudeže. Nemcem se je zameril, ker jim je dokazal, da je slovenski jezik po izrazoslovju veliko bogatejši od nemškega. Spada med tri največje evropske jezike, vendar z malo govorci. Aškerc je govoril 15 slovanskih jezikov in poleg njih še devet tujih, zelo dobro turško in arabsko. Avgust za silo sprejme goste v devetih jezikih, sestra jih tekoče govori deset, tu se govori tudi kitajsko, japonsko, svazi ... - tako pa govorijo obiskovalci in obiskovalke. Aškerc je napisal tudi nekaj potopisnih knjig, Turki eno (Izlet v Istanbul) izdajo v slovenščini, turščini in angleščini ob navezavi diplomatskih odnosov. Zaradi pesnitve o Araratu, na katerem se srečajo Jezus, Buda in Mohamed ter ugotovijo, da se oni med sabo razumejo, narodi pa še, ga poznajo mnogi na Bližnjem vzhodu, v Gruziji pa je to v šolah obvezno branje za razmišljanje, kako je treba reševati vse spore v pogovorih za mizo. S knjigo Primož Trubar: zgodovinska epska pesnitev Aškerc kot eden prvih jasno in glasno zahteva, da se Primož Trubar vendarle prizna kot oče slovenskega pisanega knjižnega jezika. Smo pa edini narod v Evropi, ki ima kar tri knjižne jezike: knjižna slovenščina, knjižna prekmurščina in knjižna rezijanščina, poleg tega še 37 glavnih narečij in preko sto dialektov.
S potovanja je prinesel tudi damaščansko vrtnico, iz cvetov delajo marmelado. Vpletel se je v polemiko, če ženske lahko kolesarijo ali ne. Predlagal je, da naj oblečejo hlače, da ne bodo kazale kolen.
Bil je tudi soustanovitelj vremenskega observatorija na Golovcu. Ženske so mu zamerile, ker ni zvonil proti toči, kar po njegovem v dolini Rimskih Toplic ne bi imelo smisla. Pri pridigi jim je rekel, naj ga pustijo pri miru, kaj on počne in kaj ne, ker on tudi nje pusti pri miru, čeprav ve, kaj počnejo, sicer ne bi krstil kar devet nezakonskih otrok, ko je prišel v faro. Moral se je zagovarjati pri škofu zaradi krsta nezakonskih otrok in, ker je pri litanijah izpustil izraz "sveti". Trdil je, da svetniki niso bili vedno sveti, za njega pa so sveti tisti, ki se iz dneva v dan pehajo za golo preživetje s trdim delom, cerkev pa jih ne priznava.
V veliki hiši Aškerčevih iz veže pridemo v črno kuhinjo; levo je velika soba s predstavitvijo pesnikovega življenj, njegovih del in nekaterih predmetov (potovalna ura, miza od aleksandrink ...), za njo manjši prostor, kjer je zdaj stranišče; desno velika soba s pečjo, mizo, kolovratom, čelesnikom, nekaj posode in pripomočkov (možnar za izdelavo kaše, prosena je še posebej dobra; pripomoček za pire krompir, vevnica, velik model za potico, zajec za sezuvanje) za njo pa "štiblc" s posteljo, in zibko (se ne ziblje, da ne bi bili otroci preveč razvajeni). Postelja je sicer ozka, vendar v njej lahko dva ležita in eden stoji, kar je najbolj pomembno za ohranjanje slovenskega naroda. Diši po domačem, nekajkrat v kuhinji tudi zakurijo, da vonj spominja na stare čase. Izvemo bolj za šalo recept za dobro in kvalitetno potico: pol kile moke, kilo in pol orehov, četrt kile masla ... Če koga po orehih peče zgaga, jih je treba prekuhati za pet minut, da izločimo tanin. Res pa je, da peče zgaga po grlu, ne po orehih. Ženske so zajca uporabljale tudi za preizkus treznosti svojega moža (alkohol tester), ko se je vrnil domov. Če pa se je le preveč vdajal pijači, so mu je v pijačo podtaknile prah gobe tintnice, ki skupaj z alkoholom povzroča halucinacije, želodčne krče, bolečine, glavobole ali celo krvave driske. Za daljši čas mož še steklenice s pijačo ni smel videti. Sicer pa so tintnice prava delikatesa. Naše bogastvo so tudi recepti: koroška praprababica je poznala presne klobasice iz različnih vrst mesa še veliko pred čevapčiči. Dolgo časa je vladal matriarhat: ženske so ravnale z denarjem in se odločale o velikih stvareh. Važni dokumenti so bili v zidni omarici, zidna omarica v hiši pa je hranila žganje za prvo pogostitev. Na stropu je posebna "rinka", ki jim je bila v pomoč za vpenjanje pri delu, obesili so goloba (sveti duh), ki se je premikal z odpiranjem in zapiranjem vrat, pa tudi za zibanje dojenčka v obešeni košari prve mesece. Ob kolinah je mesar nanjo obesil svinjsko glavo, da so lahko sosede ocenjevale, kako dobro je gospodinja zredila prašiča. Stara mati je nekoč rekla: Ko mene ne bo več pri hiši, take prasice ne bo več tu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar