Danes nas je osem od skupine Posebna prijateljska potepanja zgodnjih: na regionalni vlak za Beljak stopimo na Železniški postaji Sevnica ob 6.13. Hitro in udobno se pripeljemo na Jesenice, potem pa prestopimo na vlak proti Novi Gorici, ki je precej poln.
Na Železniški postaji Bohinjska Bistrica izstopimo v sončen, ampak precej hladen dan. Pokrajina je kot umita, gore se bleščijo v novem snegu. Vlak pelje naprej v Bohinjski predor, ki je z dolžino 6327,3 metrov najdaljši slovenski predor. Ob dograditvi leta 1906 je bila njegova dolžina 6339 metrov, sedanjo dolžino pa je dobil leta 1945, potem ko so nemški vojaki ob umiku razstrelili severni portal. To je dvotirni enocevni predor, čeprav je prvotni načrt predvideval izgradnjo dveh enotirnih predorov, med seboj oddaljenih 30 metrov in s prečnimi povezavami na vsakih 200 metrov. Pri gradnji so imeli težave zaradi vdorov vode, zaradi tega so leta 1938 odstranili drugi tir. Predor ima velik pomen za povezavo Gorenjske proti Novi Gorici.
Mi se napotimo proti središču kraja z okrog 1.700 prebivalci, ki je sedež občine in pomembno turistično središče.
Ob poti obiščemo mogočno Cerkev svetega Miklavža (Nikolaja), ki nas prevzame s svojo bogato notranjostjo. Cerkev je baročna, omenjena v Valvazorjevih časih (1689), pomembno prenovljena, oziroma pozidana konec 19. stoletja (1884). Sprehodimo se preko pokopališča in opazimo nagrobnik 43 žrtvam, ki so umrle pri gradnji bohinjskega železniškega predora. V Podbrdu je pomnik še dvanajstim umrlim, sicer pa je pri gradnji sodelovalo okrog dva tisoč delavcev.
Zdaj bi se pa nam prilegla kava: lokal Štrudl je primeren za uživanje ob njej na sončni terasi, lahko pa dobiš tudi izvrsten "štrudl". Še posebno slasten je mešani z jabolki in orehi.
Gremo naprej: do reke Bistrice, ki je danes še posebno vodnata. Domačini nam odsvetujejo pot do njenih slapov, ker jo je visoka voda poplavila. Mahnemo jo na travnato planoto s čredo ovac in lepimi razgledi, malo pa lahko kukamo tudi v ozki kanjon Bistrice.
Ob povratku malo počivamo in veselo zapojemo.
Nič kaj veseli pa nismo ob pogledu na Zoisov grad, katerega začetki segajo v 17. stoletje, baron Žiga Zois pa ga je kupil leta 1777 skupaj z bohinjskimi fužinami. Iz tega obdobja je tudi park s stolpno uro, da delavci ne bi zamujali na delo. Nekaj časa je bila v zgradbi restavracija v srednjeveškem stilu, zdaj je vse zaprto.
Prijazna oskrbnica nam za tri evre po osebi (za razlago ji primaknemo nekaj za kavo) odpre Muzej zgodovine Bohinja v Bohinjski Bistrici, ki je urejen v rojstni hiši Tomaža Godca (1905 - 1942), domačina usnjarja, ki je bil znan kot smučar in organizator športa v Bohinju; po njem se imenuje Godčev memorial v smučarskih tekih. Bil je prvi bohinjski partizan in je pripomogel k vstaji Bohinjcev proti nemški okupaciji leta 1941. Prenovljeni prostori muzeja so namenjeni stalni razstavi o zgodovini Bohinja od prve poselitve v prazgodovini do prve in druge svetovne vojne. Bogastvo preteklosti je vidno v gospodarskih dejavnostih, šegah, jeziku, mnogih ustvarjalnih Bohinjcih. Del stalne razstave je posvečen usnjarstvu - so zapisali na svoji spletni strani. Bogata in lepo oblikovana vsebina.
Zdaj nam pa že kar precej kruli v želodcu: rešitev je spet v lokalu Štrudl, kjer imajo ričet, pa gobovo juho z žganci, "renstan" krompir, krompir s skuto ... Pravo olajšanje po picah, hamburgerjih ...
Domov se odpeljemo z avtobusom,
se na poti poslovimo od lepot Gorenjske, v Ljubljani pa prestopimo na vlak.
Krasen dan - kot bi bil posebno umit za nas.
Fotografski vtisi Marte Brežan.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar