--------------------------------------------------------
Planinski tabor planincev Zasavja in Posavja se začenja pri prevozniku Vebru doma. Skrbno pakiranje, kozarček za srečno pot in točno okrog šestih krenemo na pot. Zakaj z zamudo? Nič čudnega: nekateri so prihiteli na zborno mesto kar z odprto zadrgo na hlačah. Večerjamo menda trikrat do štirikrat trde in tekoče dobrote. Ker smo izvedeli, da v Črno goro od hrane lahko prinesemo le kakšno normalno malico, zaloge začnemo uničevati kar takoj. Zagorjani nas prijetno presenetijo z ličnimi ruticami, Marko pa opremi s praktičnim večnamenskim paketom, pri katerem imajo še posebno vrednost navodila. Mimogrede smo preko meje s Hrvaško, vzdušje na višku, okrog 70 km pred Slavonskim Brodom naenkrat pok, šop isker, smrad do neba. Pa je šla leva prednja guma! K sreči nas šofer Ivan obdrži na cesti in ni hujšega. Nekaj časa je treba, da pridne roke zamenjajo gumo, potem pa naprej. Na meji z Bosno je postopek kar hiter, mogoče tudi zaradi treh pločevink Laškega piva za ekipo. Ob treh zjutraj se še spomnim Sarajeva, potem pa mi pade mrak na oči. Nekje v polsnu se mi zdi, da iščemo pot tam okrog Foče, cesta je kar vijugasta in ozka, kakšna veja me želi pobožati, pa ne more, ker je šipa vmes. Še malo pred šesto se znajdemo na Šćepan Polju, malo občudujemo "razkošje" bosanske carine, potem pa čez most in že smo v Črni gori. Kljub zgodnji uri so uradniki čisto budni, pa nič tečni glede hrane. Kaj pa zdaj? Naši črnogorski vodniki pridejo šele ob osmih. Nič, do prvega primernega parkirišča, malo odtankamo, dvakrat zajtrkujemo še pred uradnim zajtrkom, Fanči nas navduši za jutranjo telovadbo, Marko raztegne meh, dva že plešeta... Tole pa bo tabor in pol! Vinko, ki ima vse niti organizacije v rokah, pokliče gostitelje in ti pridejo celo pred dogovorjenim časom. Adijo stereotipi o črnogorski delavnosti v stilu "diž se zemljo, da legnem" ali "daj bože, da sam zmija: da ležim i bežim" ter "dobro jutro, radni narode Črne gore, tačno je podne...".
VELIKO VODE, TESNI IN OVINKOV - petek
-----------------------------------------------------
Črnogorski vodiči nas popeljejo nazaj skoraj do meje, nam ponudijo bogato bero specialitet za zajtrk in, kaj hočemo: zajtrkujemo še menda tretjič. Ni čudno, da ima večina težave pri oblačenju posebnih kombinizonov za rafting, malo pa je krivo tudi potenje od strahu pred pustolovščino. Manjšina z mojo malenkostjo vred se je odpovedala veslanju po divjih vodah Tare, zato zdaj mirno opazujemo velike priprave, fotografiramo in vzpodbujamo v stilu "vsaj polovica jih vedno pride nazaj na trda tla". Mi pa od vodičev dobimo zagotovilo: "BIT ČE PIVE". In smo res imeli dovolj dobrega piva iz Nikšiča (tole ni plačana reklama, zgolj informacija) na reki Pivi. Šćepan Polje je namreč mesto, kjer se dve črnogorski reki Tara in Piva združita v Drino. Tako nismo imeli daleč do ene ali druge. Tara je kot najdaljša reka v Črni gori (141 km) že pravi pojem za dober rafting ali splavarjenje. Med Mojkovcem in Šćepan Poljem je 78 km dolg kanjon, katerega stene so visoke do 1300 metrov. To je najviše v Evropi in na drugem mestu v svetu, so nam povedali. Kaj pa Piva? Ta je dolga 78 km, ves čas v kanjonu z do 1100 metrov visokimi stenami, poleg tega pa so v kanjonih še pritoki. Na enem mestu je 220 metrov visok jez za elektrarno in za njim v bistvu bolj jezero kot reka. Kje pa so tu ceste? Raje ne vprašajte! Na približno 16 km dolgi razdalji do Plužin iz avtobusa poslikam motivov za pol spominske kartice, tako divje in slikovito je vse skupaj. Novo in lepo naselje, starega so ob gradnji elektrarne namreč zalili, Pivski manastir iz 16. stoletja pa razdrli, oštevilčili, prepeljali na više ležeče mesto ter ga tam spet postavili v letih 1970 - 1982. Neverjetno! Neverjetno dobre volje pa smo tudi na malo večjem čolnu, ki nas popelje po jezeru. Ker ne znamo črnogorskih, pojemo pač slovenske pesmi, se sončimo na kamnitem bregu, pijemo vodo, ki jo zajamemo kar iz jezera, ogledujemo nenavadno speljano cesto, ki nekje v hribu izgine, pa potem spet pride na dan... Posebno doživetje je obisk špilje, ki je mogoč samo s čolnom in to šele zdaj, ko je voda zaradi jezu višja. Prileže se izdatna malica, ta petek pa res še nismo veliko jedli! Dobro zapečene miške je treba pomakati v med, zraven pa prigrizniti še sveži sir. Poplaknimo pa tudi: žganje, vino, medovina (medeno vino), pivo, sok, voda - vse to imamo na izbiro in na koncu plovbe ugotovimo, da nismo pospravili niti polovico zaloge. So nas vodiči malo precenili, kakšni pivci da smo Slovenci. Mogoče pa je razlog v tem, da smo bile na čolnu same Slovenke. Na kopnem sledi še kosilo: gosta ribja juha, pečena riba s krompirjem in solato. Naj dodam še podatek, da smo potem zvečer še večerjali. To je bil pa res naporen dan! Ampak prej smo se že spet združili z raftarsko skupino, kjer se je vsak po svoje hvalil, kako je veslal, predvsem pa škropil in nagajal drugim čolnom. Vsi skupaj pa smo imeli še toliko moči, da smo šli občudovat prestavljeni samostan. Potem pa, oh, groza: pot nas vodi ravno po cesti, ki smo se ji čudili s čolna. Ovinek, malo čistine, predor, ovinek v predoru... uživaj ali pa zamiži, odvisno od tega, koliko preneseš. Naenkrat planota in ravnina. Travniki z živopisanim cvetjem do koder seže oko, ponekod ovce ali krave, naselje Trsa. Polagoma se svet okrog nas spet dviguje v slikovite gore, ki bodo naš cilj v naslednjih dneh. Končno je tu Žabljak - za pet noči in dni naš drugi dom. Zvečer smo bili soglasni, da je bilo vtisov dovolj za vsaj dva dni.
TRI JEZERA IN EN VRH - sobota
------------------------------------
Žabljak je največje naselje na Durmitorju in najvišje mestno naselje na Balkanu: 1450 metrov nadmorske višine ima. Je znan zimski in letni turistični center, ki ima okrog pet tisoč prebivalcev. Če ga obiščete pozimi, tvegate, da ste zaradi obilice snega na cestah za kakšen dan odrezani od sveta. Ljudje zanemarjajo stare zgradbe in na veliko gradijo nove hiše, pri katerih ni videti kakšnega posebnega reda. Nekaj je k sreči vsaj posnemanj značilne arhitekture tega področja. Durmitor je z 22 vrhovi, ki so višji od 2200 metrov, 19 jezeri - gorskimi očmi, globokimi kanjoni rek, širnimi smrekovimi gozdovi, travniki, ki so v juniju polni živopisanega cvetja, pravi raj za pohodnike. Res pa se je včasih v bližini naselja treba zazreti v krošnje dreves, da ne vidiš kupov smeti pod njimi. Upajmo, da bodo domačini znali naravne danosti prav izkoristiti. Turizem pa so predvsem ljudje in prijazne ljudi smo našli na vsakem koraku. Družina Šibalić nas je dobesedno posvojila: oče Goran in sin Jovan sta nam bila vodnika, mama in drugi sin Marko sta pripravljala hrano, pomagala pa je še sestrična. Če je bilo treba, so vsi poprijeli za delo, še stari stric je skrbel za dobro počutje. Zlahka smo spregledali dejstvo, da je v treh hišah le malo stranišč in tušev za toliko gostov, da je kakšna ploščica ali polica malo postrani; prevzeli so nas domačnost in iskrena skrb gostiteljev za naše dobro, pa tudi enkraten pogled na gorske vrhove okrog nas. (http://www.durmitor-mount.com/)
Pri planinskih turah smo bili razdeljeni na dve skupini in v soboto so Gamsi šli osvajat Savin Kuk (2313 m), Veseli polžki pa smo imeli v načrtu tri jezera. Vodenje hitrejših je prevzel Goran, ki ima veliko izkušenj, tudi iz Himalaje; nas počasnejše pa ima na skrbi Jovan, ki študira turizem in je tudi že planinski vodnik in gorski reševalec - kot oče. Tu je še nepogrešljivi Beli, velik kosmatinec z najboljšimi pasjimi lastnostmi. Na pot torej v lepo sončno jutro, med krasnimi travniki in tihimi gozdovi! Lepo označena pot (markacije so tudi delo družine Šibalić) nas pripelje do tajanstvenega Zmijinega jezera, potem pa ob potoku z nekdanjimi mlini do največjega Crnega jezera. Poti so mehke, lepo vzdrževane, ponekod pa tudi kamnite, na enem mestu je v pomoč celo vrv. Ob tej uživaški hoji kar pozabimo na čas in tako tretje Barno jezero obiščemo šele zvečer. Popoldne si privoščimo malo z avtobusom, malo peš, vzpon na 1625 metrov visoki Curevac, od koder je čudovit razgled na najožji del kanjona Tare. Težko bi vzdržali tak celodnevni program, če nam ne bi Šibalićevi pripravili izdatnega zajtrka in še bogatejše večerje, pri kateri ni nikoli manjkal posladek. Oto in Milka pa sta nas vsak dan oborožila še z malico za vmes. Pa shujšaj, če moreš!
V OBJEMU CVETJA IN LEDU - nedelja
--------------------------------------------
Zjutraj spet malo oblakov, ampak po izkušnji od včeraj to pomeni krasen dan. In res je tako. Ta hitri jo mahnejo na Ledene pečine, kjer se čudijo kapnikom iz ledu, potem pa pohitijo še na Oblo glavo (2300 m). Cilj nas počasnejših je malo nižji - Crvena greda z 2175 metri, če ne pride kaj vmes. In res pride: pustimo se zapeljati vsaki roži in lepemu razgledu, globoko dihamo in veliko počivamo... Pri Jablan jezeru (1791 m) pa soglasno sklenemo, da je na tisto goro nad nami najlepši pogled prav od jezera in mi ga hočemo užiti do konca. Zleknemo se po mehki travi in res dolgo uživamo. Prava lenobna in uživaška nedelja. Potem se celo toliko potrudimo, da osvojimo še Barno jezero, pri katerem smo pretekli večer nekateri že raziskovali mehka močvirna tla in vse, kar spada zraven. Domov pridemo tako malo prej kot nekateri gamsi, ki so si svojo turo tudi malo skrajšali. Sem že omenila, kako dobro je hladno nikšičko pivo? Ne? Se opravičujem. Pivu! Gospodinja prinese še krasno dišečo kavo in dan je skoraj popoln. Kaj vse ta ženska ustvari v tisti svoji majceni kuhinji! Nekateri strokovnjaki za košnjo se izkažejo in domačim pokosijo del travnika, zvečer pa se iz hiš zasliši pesem. Vodniki, jutri nas bo treba bolj utruditi!
VISOKO MED OBLAKE - ponedeljek
-----------------------------------
Danes gre pa zares: naskakujemo najvišji vrh Durmitorja - Bobotov kuk (2523 m), ki ga imajo nekateri celo za najvišjega v Črni gori, ker so trije še višji prav na meji z Albanijo. Z avtobusom se zapeljemo na Sedlo, od tam pa strmo navzgor. Malo je treba tudi poplezati, potem se pot spet zravna in razširi, vse več je zaplat snega, spet navzgor, na desni so zanimivi vrhovi kot zobci. Nenadoma pa: navzdol?! V dolini pred ponovnim vzponom se nam odpre pogled na Zeleni vir, najviše ležeče jezero tu okrog (2028 m). Nekaj nas ostane kar tu: sončimo se, pa ne preveč - bolj senčimo in hladimo z vodo iz ledenomrzlega izvira. Ostale pustimo, da osvojijo vrh tudi za nas. Pridruži se nam še del skupine, ki je prišla po drugi poti. Po tej se tudi vračamo in se kar ne moremo nagledati pisanih pasov gore nad nami, pa skal s pisanimi trakovi kamnine drugačne barve, nekatere imajo kar neke vrste okraske v obliki brošk. Tu je še obilo slikovitega cvetja in zanimivih živali. Najprej opazimo dva polža, ki se ne pustita motiti pri svoji ljubezenski igri. Tako smo zavzeti, da spregledamo sicer dovolj velike markacije in krenemo kar po neki drugi stezi. Ovce pod nami pa: neneneeeee, neneneeeee... Mi pa nič! Kar naprej po svoje. Potem se kakšnih osem ovc lepo postavi v vrsto prav na markirano pot. Popolnoma prepriča nas končno še avtoritativni oven, ki se pojavi nad nami in nas usmeri na pravo pot. Na vrhu ali samo pod njim - bil je to krasen dan, ki smo ga spet zaključili z lepim pevskim večerom.
NA KONCU PA NAJLEPŠA TURA - torek
---------------------------------------------------
Že ob prihodu smo občudovali pokončno začrtane stene mogočnega Prutaša (2395 m) in obljubili so nam, da bomo po vzponu nanj lahko imeli čudovit razgled. Danes je dan za to. Avtobus nam je v veliko pomoč, saj nas udobno dostavi na Todorov do, ki je na višini 1820 metrov. Kaj pa tista razlika! Pa jo krepko čutimo, saj je treba strmo navzgor, pod gojzerji se kamni čudno premetavajo, še najbolje je, če se lahko oprimeš skal in si pomagaš više. K sreči sonce še ni visoko in smo večino vzpona v senci. Pred zadnjim vzponom je prav primeren travnik za malico, zraven pa velika zaplata snega za hlajenje pijače. Potem pa na vrh! Tu krstimo Dejana, ki še ni bil na taki višini, in uživamo v razgledih. Levo uzrem travnat greben, ki se blago spušča navzdol. Se mi zdi, ali je to fatamorgana. Ne, prav lepo vidna steza je, čisto drugačna od kotalečih se kamnov pri vzpenjanju. Joj, ko bi.... In se res spustimo po njej in doživimo pravo bogastvo cvetja in metuljev. Naš šofer Ivan se je tudi povzpel z nami na vrh in se moral po tisti strmi poti tudi vrniti do avtobusa. Kaj hočemo: služba je pač služba! Mi pa smo lepo počakali, da nas je pobral na mestu, ki smo ga poznali že od včeraj: Dobri do. In tako je bilo vsega dobrega v Durmitorju že skoraj konec. Samo zapeli smo še zvečer za slovo in se uradno poslovili od gostiteljev.
POGOSTO JE POT LEPŠA OD CILJA - sreda
-------------------------------------------------------
Že včeraj smo se začeli poslavljati in večja prtljaga je v avtobusu. Z ročno prtljago se še zadnjič sprehodimo skozi vas, pa ne kar tako. Marko ima spet harmoniko v roki, sliši se prešerna pesem, pomahamo domačinom in že smo na poti proti Cetinju. Tisti bolj plašni skoraj celi dan mižijo: cesta ob Tari in Morači je kot en sam adrenalinski park. Večina nas zaupa šoferju in poskuša loviti s fotoaparati drzno traso ceste, modrozeleno reko tam daleč pod nami, visoke gore vse naokrog. Prvi postanek posvetimo mostu na Džurdževića Tari, ki je 366 metrov dolg in 150 metrov visok. Kar ne moremo si predstavljati, kako so tako mojstrovino gradili v letih 1938 - 1940. Ob reki nas navdušujejo še za spuste z rafti ali splavi, v pragozdu Crni podi se čudimo posebni vrsti borov in že se mimo Mojkovca vzpenjamo do Biogradskega jezera. Tu se na malo manj kot tri kilometre dolgem sprehodu okrog jezera, ki je na višini 1094 metrov, lepo ohladimo. Vidimo tudi to, kako zna Črna gora pritegniti tuji kapital: jezero jim je za turiste pomagala urediti Avstrija. Zapuščamo Taro in se mimo Kolašina obračamo k Morači. Pri samostanu Morača smo prvič deležni pravega poletja in v trenutku si spet zaželimo više v hribe. Kljub vročini se sprehodimo do cerkve in samostana, ki je bil ustanovljen že v 13. stoletju, obnovljen pa v 16. stoletju. Cerkev skriva veliko bogastev, tudi ikone iz 17. stoletja. Nam pa se mudi naprej do Podgorice, ki ni nikogar posebej navdušila. Po drugi svetovni vojni Titograd, zdaj spet Podgorica, je glavno mesto Črne gore. Zelo veliko je novejših zgradb, nenavaden je novi most, bližajoča nevihta pa nam čisto prežene željo po podrobnejšem raziskovanju. Se nam pa takoj priljubi Cetinje, kjer prespimo v Grand hotelu. Pred tem se še sprehodimo po mestu, ki je bilo včasih prestolnica Črne gore. Ovija nas vonj lipovega cvetja, na ulici je veliko sprehajalcev, ton razpoloženju pa daje tekma evropskega prvenstva v nogometu. Dež je prijetno shladil ozračje in pozabimo na vročino v dolini.
ZDAJ PA NA MORJE! - četrtek
--------------------------------
Ker se bojimo vročine, si Cetinja in njegovih muzejev žal ne ogledujemo, ampak se odpravimo kar takoj zjutraj na Lovčen. Kdo ne pozna Petra Petrovića Njegoša (1813 - 1851) in njegovega Gorskega venca? Ni bil pa samo pesnik, tudi posvetni in cerkveni vladar in velik človek. Ni želel biti pokopan na višjem Jezerskem vrhu, pustil ga je za primer, da bi tja pokopali še kakšnega večjega človeka. Danes so tam antene, na Lovčenu pa na višini 1660 metrov znamenit mavzolej, ki je delo Ivana Meštroviča in do katerega vodi 461 stopnic, ki so delno pokrite. Veličastno delo je bilo končano leta 1974 in človek ostane brez besede pred veličino in lepoto. Občudujemo lep razgled na Cetinje, pa na pesnikovo rojstno vas, v meglicah se nakazujeta Skadarsko jezero in morje Boke Kotorske. Gremo proti morju! Kdor to cesto pozna, mu je ni treba posebej predstavljati, kdor ne, jo mora sam doživeti. Tivat z letališčem, Kotor in večji del zaliva - vse je kot na dlani. V Kotorju se pred vročino zatečemo v ozke ulice starega mesta, s pogledom sledimo mogočnemu obzidju po hribu, Janez pa nas razveseli s strokovnim vodenjem po pomorskem muzeju. Se takoj vidi, da je vojaški rok služil pri mornarici. Na rivi za šalo izbiramo med jahtami za naše naslednje potovanje, streho za zadnjo noč na potovanju pa najdemo v hotelu Teuta v mestu Risan. V čast nam je, da spimo v najstarejšem mestu v Boki Kotorski, ki ima znamenite mozaike iz rimske dobe. Po okoliških hribih je vse polno roza pack - oleandri so v polnem cvetju, tudi na vrtovih in v parkih. Zelo vroče je, zato večina išče osvežitev v morju, klima pa je v nekaterih sobah samo za okras. Po bogati samopostrežni večerji Mija še bolj dvigne temperaturo s praznovanjem rojstnega dneva. Imamo zabavo s petjem in plesom zase in še za vse ostale goste hotela. Marko pa se spet izkaže s harmoniko.
POČASI PROTI DOMU - petek
---------------------------------
Nič se nam ne mudi na avtobus, zdaj bo šlo samo še proti domu. Kot v filmu se vrstijo ob naši poti Herceg Novi, Dubrovnik, Ston, Neum, Makarska... Želimo se še kje ustaviti in okopati, pa ni nikjer primernih parkirišč za kratek postanek. Pomalicamo na parkirišču ob avtocesti, Milka se izkaže s pravo kavo, naše zaloge hrane in energije gredo počasi h koncu. Z mislimi smo že doma, pri prihodnjem tednu. Samo še za zahvale je čas: Vinku in vsem njegovim pomočnikom. Vinko se poslavlja od organiziranja planinskih taborov, vsi pa upamo, da nas bo vsaj vandrovce še popeljal v širni svet. Domači kraji nas sprejmejo z dežjem in med kapljami se razhajamo z željo, da bi se še kdaj dobili na taki ali podobni "rajži".
Ni komentarjev:
Objavite komentar