15. 08. 08

Ferski otoki in Islandija; 15. 8. - 1. 9. 2008

Postalo mi je malo prevroče, gremo na sever! Avstrija, Nemčija, ena noč spanja, potem pa na Dansko. S trajektom na Ferske otoke za par dni, nato naprej v Islandijo. Okrog in okrog bi radi prišli, pa nazaj domov tudi.

---------------------------------------------
PETEK, 15. 8. 2008
---------------------------------------------
Petnajst minut pred drugo uro zjutraj s svojo prtljago že zasedam dobršen del pločnika na križišču pred blokom. Še sreča, da imata Toni in Helena dovolj prostora v avtu še za Vinka in mene, da o prtljagi sploh ne govorim. Pri Vebrovih pa je kot v čebelnjaku: odpravljamo se na pot za sedemnajst dni, veliko bomo tudi sami kuhali, hrana je na severu draga... Do treh nam uspe vse naložiti in že se vozimo proti Laškemu in Celju, kjer vstopita še zadnje potnika. S šoferjem nas je 35, iz planinskih društev Posavje in Zasavja, okrepitve pa so tudi iz treh društev ob Savinji. Večinoma se poznamo, nekateri se šele spoznavamo, po prvih postankih smo že prava druščina vandravcev in vandravk. Preko Šentilja se zapeljemo v Avstrijo, potem naprej v Nemčijo. Meja niti ne zaznamo, vožnja je prijetna, oči včasih kar same zlezejo skupaj. Tu in tam nas malo opere dež, v glavnem le avtobus, ker nikoli nismo daleč od njega. Ob postankih se pridno razgibavamo, Fanči začne z jogo za vsakdanje življenje, Niko nas zabava z aforizmi: poskrbljeno je za telo in dušo. Postajališča ob avtocesti so lepo urejena, stranišča številna, prostorna in čista. V nekaterih primerih so zastonj, drugje je treba žrtvovati 50 centov, kar pa lahko vnovčiš ob nakupu v trgovini ali gostišču. Čisto pravična rešitev se nam je zdela. Tudi hortikulturno je okolica postajališč všečna očem, zelo veliko je jerebik, ki z rdećimi sadeži popestrijo okolje. Temperatura se vrti okrog dvajset stopinj, klima v avtobusu je v vseh pogledih prijetna, tako se skoraj ne zavedamo, da smo na poti celih 16 ur. V Hildesheim bi prispeli še prej, če ne bilo zaradi nesreče manjšega zastoja.
Prespimo v Family Inn Herberge (http://www.familyinn.de/), ki se izkaže za prijetno zatočišče takih, ki bi radi poceni prespali. Na vsej poti smo iskali najcenejše možnosti prenočevanja s spalno vrečo, tudi rjuho in blazino smo imeli s sabo, to prvo prenočevanje pa je bilo od vseh najcenejše - 16 evrov po osebi v sobi za štiri (dva pograda). Si velja zapomniti ta naslov, ker od tam ni daleč v Hannover, ki je v času znanih sejmov gotovo zelo drag. Prilegli so se tudi topli tuši in za avtobus dovolj veliko parkirišče. Okolica je bila kot izumrla, ker so v stavbah pisarne in šole in za praznik ni bilo nikjer nikogar. Tako smo se prešerno lotili kuhe juhice za večerjo: dve plinski bombi, dovolj velike posode, Milkino izurjeno delo z dežurno ekipo - vse je "klapalo".
Najbolj zanimivo pa je bilo to, kako smo sploh prišli do ključev za sobe. Poklicali smo določeno telefonsko številko, dobili šifro, ki smo je odtipkali na majhni škatlici s številčnico desno od vhoda, tam je bil ključ od sobe tri, v tej sobi pa so bili na mizi še vsi ostali ključi. Ti niso odpirali samo sob, ampak tudi vhodna vrata in vrata hodnika. Osebja sploh nismo videli, le zgodaj zjutraj je snažilka na hitro počistila stranišča in tuše. Zjutraj je bilo treba vse sobe zakleniti, ključe pustiti v trojki, ključ od trojke pa vreči v poštni nabiralnik. Aha, plačali smo pa že v naprej.



---------------------------------------------
SOBOTA, 16. 8. 2008
---------------------------------------------
Jutro brez oblačka, mi pa se navajamo na izdaten zajtrk: kruh, prepečenec, margarina, marmelada, kosmiči, pecivo, čaj, mleko, prava kava. Dežurni ne pozabijo tudi na razkuževanje s kačjo slino.


Vozimo se v glavnem po ravnini z bori, brezami, požetimi in preoranimi polji, na katerih so velike jate ptic. Hamburga ni mogoče spregledati, vidimo predvsem ogromno kontejnersko pristanišče. Zanimiv je predor pod Elbo, pozorni pa smo tudi na kanal Nordsee - Ostsee. Ob avtocesti so krasna počivališča z mizami in klopcami, mi pa se pred mejo z Dansko ustavimo na bencinski postaji z restavracijo, ki premore celo mini živalski vrt, veliko igrišče za mlade in mlade po srcu (prav uživala sem na eni od gugalnic) in velik travnik za spust psov. Tu od blizu občudujemo grme raznovrstnega šipka, ki ga je veliko tudi ob cesti. Preko meje se nadaljuje ravnina z veliko pisane govedi, nekaj je konj, povsod ogromno ptic, vse več pa je tudi vode in mokrišč. In že smo v največjem industrijskem pristanišču na Danskem. Imenuje se Hanstholm in ima okrog 2400 prebivalcev. Včasih je bilo to področje otok, potem je morje naneslo sipine. Videti je mogoče ostanke velike nemške trdnjave iz druge svetovne vojne, pa tudi svetilnik iz leta 1843 je s svojimi 65 metri občudovanja vreden. Za trajekt smo zgodnji, ampak karte so že pripravljene in v pisarni družbe Smyril Line (http://www.smyril-line.com/) nam prijazno razložijo, kakšen je postopek. Ta prevozniška družba s Ferskih otokov namreč enkrat tedensko popelje tudi do 1200 potnikov proti Islandiji in v sezoni je treba prostor rezervirati kar nekaj mesecev pred odhodom. Dovolj časa imamo, da se zapeljemo ven iz naselja, se sprehodimo po sipinah in morski obali, pa tudi skuhamo topel obrok. Spet nam pridejo prav zložljivi stolčki in mize, ki jih imamo s sabo. Posebno pozornost namenimo tudi Maji in Žigi, ki sta na zaročnem potovanju: pripravimo jima šopek z najlepšimi željami.
Dobro je treba razmisliti, kaj vzeti s sabo na trajekt kot ročno prtljago, saj med vožnjo, ki traja kar 35 ur, nimamo dostopa do avtobusa. Malico za čas med plovbo smo si pripravili že zjutraj, zdaj pa: vkrcavanje. Naša ležišča so nekje pod morsko gladino, na krovu 2, pod nami so samo še manjši bazen, prostori za fitness, pa stroji, seveda. Nad nami pa trije nivoji za vozila, na krovu 5 so recepcija, kavarna, klub, trgovina, manjša kinodvorana, prostor z igralnimi avtomati, kabine. Krov 6 je rezerviran za razkošne kavarne in restavracije ter kabine, krov 7 za kabine, krov 8 pa ima poleg kabin tudi veliko prostora pod vedrim nebom. Od tu opazujemo, kako se spretno izmotamo iz pristanišča in usmerimo na odprto morje. Še eno presenečenje nas čaka: delni lunin mrk, ki ga nihče od nas ni pričakoval. Tudi naši prostori nas prijetno presenetijo: predvsem smo vsi skupaj v zaključeni enoti kušejev. Vrata si odpiramo s karticami z magnetnim zapisom, razdeljeni pa smo v prijetno pisane kabine za šest oseb (trije pogradi). Ker vsa ležišča niso zasedena, je več prostora tudi za prtljago. Na voljo je tudi dovolj stranišč in tušev s toplo vodo, na hodniku za vtičnic za polnjenje baterij. Tako: vse smo pregledali, še kozarček za lahko noč in ladja nas zaziblje v prijeten sen. Ampak: roko na srce, kakšnega posebnega zibanja sploh nismo čutili, baje ima to plovilo še posebne stabilizatorje.

---------------------------------------------
NEDELJA, 17. 8. 2008
---------------------------------------------
Nekateri vstanejo tako zgodaj, da na osmem krovu doživijo sončni vzhod, jaz sem ob pol šestih že prepozna. Čudovit dan: na prostem jemo, se sončimo, senčimo, razgibavamo z jogo, igramo karte, beremo, klepetamo, strmimo v valove, ki ostajajo za nami. Daleč na desni se kaže norveška obala, sicer pa odprto morje, do koder seže oko. Ker Fanči težko prenaša zaprte prostore, si dnevno sobo in spalnico uredi kar na oblazinjeni klopi v kavarni. Mi pa pri njej neke vrste bazni tabor, kjer se zbiramo, kjer se vedno nekaj dogaja, zadiši celo po poeziji: ...povabi me včasih v kraje neznane... (kako značilno). Na sestanku vseh udeležencev vandranja izžrebamo skrite prijatelje, za katere bomo še posebno skrbeli, sicer pa je vzdušje na višku.



Varno plovemo pod budnim očesom "smyril" - edine ujede s Ferskih otokov, ki so jo skoraj iztrebili, ker so v preteklosti z njo lahko poravnavali davke. Danes se njeno ime pojavlja v znaku prevozniškega podjetja s trajekti, pa tudi na poštnih znamkah. Ime naše ladje oziroma trajekta pa je Norr
öna, kar je oznaka za jezik iz časa Vikingov.

---------------------------------------------
PONEDELJEK, 18. 8. 2008
---------------------------------------------
Zjutraj spakiramo in nestrpno čakamo, kdaj bomo zagledali Ferske otoke. Kar osemnajst jih je, sedemnajst naseljenih (skupaj skoraj 50 tisoč prebivalcev), malo manj kot 1400 kvadratnih kilometrov merijo, torej je Slovenija 14-krat večja. Njihova obala pa je dolga okrog 1100 kilometrov in, kjerkoli na otokih si, nisi več kot pet kilometrov od obale. Ribištvo in predelava rib - to je glavni vir dohodkov, tudi zaradi lova na kite so Ferski otoki ostali zunaj Evropske unije, uradno pa so samostojno področje znotraj danske kraljevine. Imajo svoj parlament, zastavo, poštne znamke, svoje krone poleg danskih, nimajo pa svoje vojske.



Prve obrise otokov komaj zaznamo v megli, malo se ta dvigne ob prebliževanju glavnemu mestu Torshavnu, ki je lepo razporejeno po gričkih nad pristaniščem in ima približno 20 tisoč prebivalcev. Kar malo zaskrbljeni smo zaradi vremena, ker imamo na programu ogled 600 metrov visokih klifov z ladjico. Ko čakamo, da se izkrca še avtobus, stečem v turistično agencijo vprašat, kakšni so izgledi. Potolažijo me in res se iz meglenega jutra razvije lep in sončen dan. Kmalu občudujemo bleščeče barve pokrajine, prisrčne majhne hiške, slikovite vasi,
povsod veliko vode. Bolj po pomoti zavijemo v podvodni predor na otok Vagar, na katerem je tudi letališče, naš cilj pa je vas Vestmanna, od koder se z ladjico popeljemo pod slikovite čeri z gnezdi ptic, med katerimi opazimo celo njorke. Na otokih je kar tri in pol milijone ptic, okrog 300 različnih vrst. Imamo srečo, da za nas napravijo posebno vožnjo, prijeten kapitan s pomočnikom nam pokaže vse zanimive skale in prehode (http://www.puffin.fo/en/), nazaj v pristanišče pa se peljemo tako hitro, da se je treba prijeti česa ali koga, ki se drži nečesa. Na mestu s prekrasnim pogledom na morje in kopno si privoščimo kuhanje kosila, ki ga oplemeniti Marinka s slastnim sadnim kruhom in pijačo, ker bo čez nekaj dni slavila rojstni dan. Današnji dežurni zaradi sonca pomivajo posodo s sončnimi očali, da jim ne bi preveč bleščalo. Nam pa se mimo najvišjega slapa na Ferskih otokih Fossa (140 metrov) že mudi do najsevernejše vasi na otoku Streymoy, ki ima samo 70 prebivalcev, veliko značilnih hiš s streho iz travne ruše in za nas nenavadno ime Tjørnuvik. Daleč v morju lahko opazujemo dva skalna sklada, visoka 73 in 75 metrov, ki naj bi bila velikana, ki sta ponoči skušala zvleči Ferske otoke v Islandijo. Pri tem sta se prepirala in tako zamudila, da ju je sonce prehitelo in zato sta okamenela. Zdaj pa je treba nazaj v glavno mesto in najti prenočišče v hostelu Kerjalon (http://www.faroeislandshotels.com/kerjalon.htm). Prijazni domačin ne komplicira veliko: enostavno se s svojim avtomobilom pelje pred nami praktično do vrat. Ko nam receptorka sploh ne računa kar dolgega telefonskega pogovora glede prevoza naslednji dan, smo si edini, da so tile ljudje res pripravljeni pomagati.

---------------------------------------------
TOREK, 19. 8. 2008
---------------------------------------------
Hostel nam je prijetno zatočišče s kuhinjo in jedilnico, pralnico... Skupne prostore izkoristimo za večerjo in zajtrk, zdaj se pa odpravimo na potep proti vzhodu: po mostu na prvi otok, po podvodnem predoru na naslednjega. Za kavo ni veliko časa, zato jo mlajša polovica dežurnih skuha in servira kar na avtobusu. To je mogoče, če si v sorodu s šoferjem!



In že smo v Klaksviku, kjer nas počaka avtobus firme Askham (priimek, ki pomeni po angleško: vprašaj šunko). Na tem otoku in na sosednjem so tako nizki predori, da je naš avtobus previsok. Tako presedlamo na domačega, šolskega, ki je zjutraj že pripeljal šolarje v šolo na njihov prvi šolski dan. Imeli so namreč počitnice od 23. junija do 18. avgusta. Zapeljemo se do vasi Vi
ðareiði, od koder se odpravimo na Enniberg, ki je s 754 metri najvišji klif v Evropi. Označene poti ni, še sreča, da je naš Vinko tu že bil, in nimamo težav z orientacijo. Uro in pol do dve uri porabimo za vzpon in z vsakim metrom više se nam odpira lepši razgled na več otokov, vmes pa simpatične meglice. Na povratku imamo skoraj težave, kako plačati za podvodni predor, znesek je mogoče poravnati na bencinskih črpalkah, če imajo ustrezne obrazce. Končno nam uspe, pot pa nadaljujemo do vasice Gjogv, ki je ime dobila po 200 metrov dolgi zajedi morja v kopno. Za vzpon na najvišji vrh otokov Slættaratindur (882 metrov) se odpeljemo na prelaz, od koder je do vrha dobro uro hoda. Spet ni označene poti, pred vrhom pa je dobro izhojena. Krasni razgledi, na ravnem vrhu je veliko napisov iz kamnov, tudi mi napišemo SLO.

Ob povratku nam pripravijo tisti, ki so ostali v dolini, krasen sprejem z improvizirano pihalno godbo, kačjo slino in dobrim kosilom. Ob poti občudujemo še vas Eiði, ki je bila pred leti izbrana za najlepšo na otokih. In spet prespimo v že znanem hostelu.

---------------------------------------------
SREDA, 20. 8. 2008
---------------------------------------------
Spet pakiramo za trajekt. Prej pa še na najjužnejši del otoka Streymoy: v srednjem veku je bila vas Kirkjub
øur središče duhovnega življenja s škofovsko rezidenco. Večino hiš je v 16. stoletju odplavila močna nevihta. Obiščemo ruševine katedrale iz leta 1300, najstarejšo še delujočo cerkev na otokih iz 12. stoletja in zanimivo leseno hišo iz 11. stoletja, ki je delno muzej, v drugem delu pa ljudje še stanujejo.



V Torshavnu imamo probleme s parkiranjem, zato greva z Vinkom vprašat kar na sedež podjetja Smyril Line. Tam spoznava Susanno, ki nam je urejala karte. Zelo prijazno dekle, ki na pohvalo, da smo na prvem delu potovanja zelo uživali, ker so bila naša ležišča v enotnem prostoru, že izdane karte spremeni, da je spet tako. Hvala za prijaznost! Sprehodimo se po glavnem mestu in občudujemo predvsem stari del in strehe s travno rušo. Veliko je modernih cerkev in lepo urejenih okolic. Za kosilo se zapeljemo ven iz mesta, se sprehodimo po vetrovnih travnikih in malo preganjamo ovce, ki se bojijo naših fotoaparatov. Do odhoda trajekta imamo še nekaj ur, ki jih izkoristim za ponovni sprehod po starem delu mesta, vzpon do svetilnika, kjer so topovi še iz časa bojev proti turškim piratom, pa tudi angleški iz druge svetovne vojne. Zanima me moderna zgradba na robu mesta, ki je kot cvet s travnato streho, pa tudi obelisk z letnico 1874. Takrat je danski kralj obiskal Ferske otoke.

Na trajektu smo že stari mački in se hitro vselimo. Ob vrednotenju obiska pa smo si edini, da so otoki vredni obiska, sploh ob lepem vremenu. Prevoznik ima tu svoj sedež in organizira prevoz tako, da izkrca potnike za Islandijo v Torshavnu za dva dni in dve noči, trajekt pa gre iskat turiste še v Bergen na Norveško, potem pa se spet vrne.




---------------------------------------------
ČETRTEK, 21. 8. 2008
---------------------------------------------

Danes smo dežurni Alenka, Drago in dve Romani. Delamo v posebnih razmerah na trajektu in začenjamo zgodaj zjutraj z delitvijo posebnih tablet - keksov proti slabosti in kot zalogo hrane za cel dan. Vandravci in vandravke jih lahko poplaknejo z viskijem ali (izjemoma) z navadno vodo. Potem zadiši po Lidijini kavici - spet smo si našli začasni dom. Kasneje se zberemo v kavarni ob vitaminski malici, za kaj več pa ni časa, saj se že kažejo obrisi Islandije.



Ob lepem vremenu žarijo barve obale, pristajamo v pristanišču Seyðisfjörður na zahodu države. To naravno varovano pristanišče ima le okrog 700 prebivalcev, lahko pa se pohvali, da so tu imeli prvi telefon v Islandiji, v drugi svetovni vojni pa je bila tu pomembna baza zaveznikov. Že prej smo vedeli, da so na meji lahko zelo tečni glede kakšne nekuhane hrane, pa tudi pri količini nad tri kilograme na osebo. No, mi nimamo kakšnih posebnih problemov s tem. Pri menjavi denarja in prvih nakupih hrane nam pomaga Nikolas iz Rimskih Toplic, ki že nekaj časa živi in dela kot kuhar tu daleč od doma. Predvsem se navadimo kupovati v trgovinah Bonus, kjer simpatični prašiček ponuja malo bolj sprejemljive cene, kot so v drugih trgovinah. Kot dežurna ekipa postrežemo s skyrom, mehkim sirom po vikinških receptih, vsak dobi le majhno žličko. Ko na avtobusu razdelimo še čokoladne bonbone, razglasimo, da je to že nadstandard prehranjevanja. Kljub temu pa vsem privoščimo še požirek vina. Sicer pa se nam mudi, ker je ob poti veliko zanimivih stvari. Živo zelene doline z jezeri, hribi s slapovi, ki v kaskadah padajo v doline, narasle reke... Cesta ni več asfaltirana, počasi napredujemo proti slapu Dettifoss. Ob poti poberemo še štoparja iz Pariza, mladi par nam je zelo hvaležen za prevoz in hladno pivo.

Prvi večji slap napravi na nas velik vtis: 45 metrov je visok in 100 metrov širok, kar 500 kubičnih metrov na sekundo je lahko pretoka. Sicer pa sta na isti reki še vsaj dva slapova. Pot nadaljujemo po pravih poljih borovničevja do tri kilometre dolge soteske Asbyrgi z do sto metrov visokimi stenami, ki jo je voda napravila pri poplavah pred deset in tri tisoč leti. Po več kot polovici dolžine jo deli 25 metrov visoka skalna oblika, ki je kot otok. Po zgodbi naj bi bila soteska odtis kopita konja z osmimi nogami boga Odina. Mimo mesta Husavik, ki je center za oglede kitov, se vračamo proti jugu in najdemo svoje bivališče v Fosshollu pri slapu Goðafoss. (http://www.nett.is/fossholl/ens/)


---------------------------------------------
PETEK, 22. 8. 2008
---------------------------------------------

V dveh hišah se prijetno počutimo, bližina slapa Goðafoss pa nas vabi na sprehod. Pot pa ni tako kratka, ker je ob njej vse modro borovnic, vmes so še brusnice, ki pa še niso zrele, pa še bolj drobne modre jagode, ki jih ne poznamo, domačini pa zatrjujejo, da je vse to užitno. Mi ostajamo pri znanih borovnicah, vse bolj pa razvajamo tudi skrite prijatelje s šopki, drobnimi prigrizki, rimami. "Slap bogov" pada z višine 12 metrov in je 30 metrov širok, reka pa je tudi pod njim zelo poskočna in slikovita. Zakaj pa tako ime? Ko so Islandci prevzeli krščanstvo, so kipe starih bogov vrgli tu v vodo.



Dobro izkoristimo zajtrk, ki je vključen v kar visoko ceno prenočišča, potem pa se cel dan posvečamo področju okrog jezera Myvatn z okrog 50 otočki in še veliko čermi in pod vulkanom Krafla. Od leta 1975 do 1984 je bilo tu kar devet izbruhov, zato ni čudno, da izgleda pokrajina včasih tako kot na Luni. Ponekod še sika para in smrdi po žveplu, drugje klokota blato, v nekdanjem kraterju se skriva romantično jezerce, povsod so nenavadne oblike strnjene lave, vročo vodo pa izkoriščajo tudi v kopališču.

V vasi Reykjahlið je mogoče videti strnjeno lavo, ki se je ustavila tik pred cerkvijo. Sicer pa se ne moremo načuditi intenzivnosti barv in še obrok si skuhamo v tem okolju. Ker je vzdušje na višku, začnemo sestavljati svojo pesem po melodiji Mi smo mi, fantje vsi. Ženske izzivamo:

Me smo me, vandravke,

dobro smo ogrete.

Za pohode in za špas

vedno smo unete.

Pa zakaj, pa zato,

ker naj vedno lušno bo,

ker naj vedno lušno bo.

Zato, zato!

Niko takoj pritegne s svojimi štirimi novimi kiticami, predvsem pa pravi:

Mi smo mi, vandravci,

mi smo prva liga.

Ko divjamo naokrog,

napor je prava figa!


---------------------------------------------
SOBOTA, 23. 8. 2008
---------------------------------------------


Zapuščamo Fossholl, kjer smo dvakrat prespali in se vozimo proti Akureyriju, ki je drugo največje mesto v Islandiji. Za podrobnejše oglede ni časa, zato pa smo deležni neverjetnega prizora: v zalivu, čisto blizu nas, se igrajo kiti. Skačejo iz vode in se nastavljajo objektivom. Ko se peljemo proti zahodu, se nam odpirajo široke zelene doline obrobljene z gorami, razlite rečice, travniki z ovcami in konji. Veliko je bal, nekaj ječmena na njivah, torej bo dovolj hrane za živino pozimi.



V eni izmed prijetnih dolin obiščemo naselje Holar, kjer je bil skoraj 700 let episkopalni, kulturni in izobraževalni center za severni del Islandije (1106 - 1798). Med slavnimi škofi je bil tudi tisti, ki je tiskal prvo islandsko biblijo, kar je bilo odločilno za ohranitev islandskega jezika. Danes je v kraju kmetijski šolski center, ki predstavlja to področje tudi obiskovalcem. Sedanja cerkev je iz 18. stoletja in je nastarejša kamnita cerkev v Islandiji.

Zelo zanimiv je tudi obisk muzeja narodne dediščine Glaumbaer. Na tej kmetiji so ljudje živeli že v 11. stoletju, današnje stavbe iz šote in travne ruše so iz 19. stoletja. Osrednji hodnik povezuje devet od trinajstih hiš, v vsakem prostoru je značilna oprema in orodje, oblačila, osebni predmeti. ( http://www.skagafjordur.is/displayer.asp?cat_id=1123 ) Ob poti najdemo še cerkvico, pokrito s travno rušo, ki je bila samo za eno kmetijo.

Uspešno napredujemo proti Reykjaviku. Občasno dežuje, vmes pa se zableščijo mavrice. Kar nekaj truda nas stane, da najdemo kraj prenočišča v Hafnarfjörðurju deset kilometrov južno od glavnega mesta ( http://www.hafnarfjordurguesthouse.is/?i=58). Končno si lahko skuhamo večerjo in gremo počivat po bogatem dnevu.


---------------------------------------------
NEDELJA, 24. 8. 2008
---------------------------------------------


Več kot pol leta pred odhodom smo začeli rezervirati prenočišča in že takoj na začetku smo ugotovili, da bo v Reykjaviku problem, ker tam v teh dneh poteka maraton. Tako smo stanovali izven mesta in pristali tudi na spanje na žimnicah v večnamenski dvorani. Pa nam ni bilo hudega: prijazni oskrbnik nam je dal na voljo tudi nekaj sob, da v dvorani ne bi bilo preveč gneče, lepo nam je pripravil omizje za večerjo, v ceni, ki res ni bila pretirana, pa je bil vštet tudi zajtrk. Ves čas se je vrtel okrog nas, če kaj rabimo.

Danes ima naš šofer Ivan prosto. Za vožnjo v notranjost dežele potrebujemo vozilo s pogonom na vsa štiri kolesa, ki prevozijo tudi manjše reke in se ne ustrašijo peska in kamenja na poti. Na internetu je bilo kar precej ponudb in gostitelj Oðin se z avtobusom pojavi točno ob dogovorjeni uri. Z njim je Vera - Čehinja, kajti hotel nas je prijetno presenetiti z razlago v materinem jeziku, ker je predvideval, da smo Slovaki. Nič hudega, ni težav s sporazumevanjem, bolj pa stiskamo zobe, če Vera sede za volan, ker se vožnji s takim avtobusom šele privaja. Sicer poklicno prevaža mestni avtobus v Reykjaviku, prestave na tem pa je nikakor ne ubogajo. Ivan se presede čisto nazaj, da ne bi bil priča takemu mučenju vozila.



Vodič nam pripravi prave poslastice: dvojni slap Hjalparfoss, slikovito dolino "Kraljestvo skritih ljudi", jezero v kraterju, vožnjo preko puščave... Pogled na Heklo nam privošči samo od daleč. Ta 1491 metrov visoki vulkan je zelo aktiven, nazadnje je bruhal leta 2000 in zdaj vse kaže, da bo spet izbruhnil. Pot do tega "vhoda v pekel" je uradno zaprta, pobočja so pokrita z novim snegom, vrh pa prekrivajo megle in oblaki. V bližini vulkana je področje Landmannalaugar, ki slovi po naravnih lepotah: polja strnjene lave, gore v neverjetnih pastelnih barvah, izviri tople vode, ki omogočajo naravno kopališče pod milim nebom. Kljub drobnemu pršenju in vetru se Fanči in Ljuba odločita za kopanje, večina pa se nas z Vero odpravi na pohod. Škoda, da vreme ni bilo boljše, za pohodnike je tu pravi raj. Pa za gobe tudi. Oðin in Vera nam pridno odgovarjata na vprašanja in nas že kar krepko po dogovorjeni uri varno pripeljeta spet na izhodišče. Kaj hočemo, vandravci in vandravke smo radovedni turisti.

Danes se spet selimo: dve noči bomo prespali kakšnih 45 kilometrov južno od glavnega mesta, v bližini letališča Keflavik v Fit Hostelu (http://www.fithostel.is/english/). Imamo sicer navodila, kako do njega priti, pa vseeno vprašamo še na črpalki, kjer napojimo naš avtobus. Prijazni mladi uslužbenec vse natančno razloži in, ko sem že skoraj v avtobusu, priteče za mano z narisano skico. Res uslužno in praktično! V hostelu se kmalu znajdemo, si izgovorimo prostor v jedilnici in že zadišijo ovčji kotleti. Pepi po želji doda še slastne gobe in imamo pravo pojedino. V hostelu je na voljo tudi brezplačni internet, skratka: nič nam ne manjka.


---------------------------------------------
PONEDELJEK, 25. 8. 2008
---------------------------------------------


Danes se spet potepamo brez vodenja domačinov. Namenjeni smo najprej na zgodovinsko mesto Þingvellir, to je dolina, kjer je bil leta 930 ustanovljen in je do leta 1798 deloval AlÞing, eden najstarejših parlamentov na svetu. Sestajal se je enkrat na leto - poleti za dva tedna in zbrani so poslušali recitacije pravnih določil, reševali so tudi spore, kaznovali prestopnike. Tu, ob reki Oxi, je parlament odločal o ključnih političnih vprašanjih: potrditev krščanstva leta 1000, priznanje nadoblasti Norvežanov v 12. stoletju, priključitev Danski v 14. stoletju, proglasitev neodvisnosti republike Islandije 17. junija 1944. V tem narodnem parku je mogoče videti tudi geološko prelomnico med severno-ameriško in evro-azijsko tektonsko ploščo, ki se odmikata 2 milimetra na leto.



Pot nadaljujemo na področje doline Haukadalur, kjer je okrog trideset vročih vrelcev. Geysir, ki je prvič omenjen leta 1294, je tem pojavom dal ime. Včasih je bruhal pogosto in do 60 metrov visoko, danes je veliko bolj muhast. Bolj pogosto bruha Strokkur, tudi do 30 metrov visoko, vmes pa nekajkrat veliko niže. Najviše se potrudi, ko smo mi še na parkirišču, potem pa zaman čakamo na rekordno višino.

Zanimivo pa se je sprehoditi naokrog in opazovati manjše brbotalnike. Pepi pa se spet trudi pri gobah, večerja bo gotovo delikatesna. Pravijo, da se znaki zastrupitve lahko pokažejo šele v 48 urah. Pri nas se niso, gobe so bile na las podobne našim brezovčkom ali dedkom, torej užitne. Ampak, človek nikoli ne ve, kaj vse zraste na drugačni zemlji.

Že pri gejzirih nas po malem zmaka dež, še več vode pa nas čaka pri slapu Gullfoss. "Zlati slap" je visok 32 metrov, ogromne količine vode padajo v dveh stopnjah, potem pa sledi še ozek kanjon.

Na trajektu se je Vinko seznanil z lastnikom vzgajališča šampinjonov in rastlinjakov, ki nas je povabil na ogled. Čeprav njega ni doma, nam njegov uslužbenec razloži stvari in pokaže, kako izrabijo toplo vodo. Delavke za pobiranje gob "uvažajo" iz Poljske, Litve, Latvije. Pred enim od rastlinjakov kupimo zelenjavo: vse je lepo zloženo na stojnici, zraven je cenik, vzameš, denar vržeš v skrinjico, vse temelji na zaupanju. Po izdatni večerji je spanec nemiren, pa tudi zaradi pogostih letal, ki jih preteklo noč k sreči ni bilo. Zdaj verjamemo, da smo blizu letališča.


---------------------------------------------
TOREK, 26. 8. 2008
---------------------------------------------


Po zajtrku hitimo proti Plavi laguni, kjer smo prvi obiskovalci. Čaka nas šest milijonov geotermalne vode, ki se obnovi vsakih 40 ur in ima 37 do 39 stopinj. Prej to vodo uporabijo še za elektrarno in ogrevanje, tu pa so kopališče, kopeli, savne, blatne obloge, slap. V trgovini ponujajo tudi kreme in serume za pomladitev in utrditev kože. Najprej nas presenetijo z modrimi zapestnicami za vstop - izdelane so v Sloveniji. Po pravici povemo, da imamo le nekaj starostnikov po njihovih merilih (67 let in več), da pa smo povečini upokojenci in bomo ostali le kakšno uro. Vprašajo nas, koliko bi bilo starostnikov po merilih v naši državi, in nam tako, mnogo ceneje, tudi zaračunajo vstopnice. Kopališče je zelo lepo urejeno, prosijo pa, naj se obiskovalci pred kopanjem stuširajo goli, ker vodi ne dodajajo nobenega klora ali kakšnih drugih snovi. Razposajeno se kopamo, tako glasni smo, da uslužbenec pride pogledat, kaj se dogaja. Mažemo se z belim blatom, kar naj bi nas pomladilo in polepšalo. "Pa ne preveč, drugače bomo že kičasti!" svari Alenka. Vinko, hvala za sliko v vodi!

Po dveh bolj kislih dnevih se nam pri ogledu Reykjavika nasmiha sonce. Najprej se slikamo na obali pri jekleni kreaciji , ki spominja na vikinško ladjo. Potem pa se sprehodimo po tem najsevernejšem glavnem mestu, predvsem nas zanima stari del okrog ribnika Tjörnin z mestno hišo in parlamentom. V novejšem delu pritegne pogled cerkev Hallgrimskirkja, ki spominja na kos vulkanskega bazalta in se imenuje po najbolj znanem islandskem pesniku Hallgrimuru Peturssonu. Gradili so jo od 1940 do 1974, trenutno pa njen 75 metrov visoki stolp popravljajo. Z Emilom imava srečo, da ujameva večino predvajanja filma, ki prikazuje izbruhe vulkanov v Islandiji od leta 1947 naprej. Če imate čas, je The Volcano Show v kinu Red Rock Cinema res vreden ogleda. Spoznate tudi soavtorja filma Villija Knudsena, ki je potrdil predvidevanja, da bo Krafla vsak trenutek bruhala. Po nakupu spominčkov in odličnem kosilu na obali se odpeljemo še na griček nad mestom, kjer stoji šest ogromnih tankov za shranjevanje vroče vode iz vrelcev. Vsak tank vsebuje štiri milijone litrov vode povprečne temperature 85 stopinj, ki jo uporabijo za kopalnice in gretje hiš v Reykjaviku. Na vrhu tankov je restavracija Perlan (Biser) z razgledno ploščadjo in od tu uživamo pogled na celotno mesto, ki ima malo manj kot 200 tisoč prebivalcev. Približno toliko je tudi dreves, ki so jih posadili na tem gričku, in ta nudijo prijetne sprehajalne in kolesarske steze. To pa ni edini primer uspešnega pogozdovanja v tej državi, videli smo jih lahko ob vsej naši poti in šolarji vsako leto gredo med počitnicami nekaj časa pogozdovat. Tako bodo obnovili gozdove, ki so jih v toku zgodovine uničili. Mi pa se moramo posloviti od tega prijetnega, zelo čistega mesta, in nadaljujemo pot po južni obali priti vzhodu.



Navdušeni smo nad slapom Seljalandsfoss, ki pada 60 metrov globoko čez skale nekdanje morske obale. Mogoče se je sprehoditi za njim in mi to priliko izkoristimo. Kaj, če nas voda malo poškropi!

To pa ni edini slap ob naši poti: reka Skogaa jih ima več kot dvajset. Mi obiščemo Skogafoss, ki je visok 60 metrov in širok 25 metrov, za njim pa naj bi bil v votlini zakopan zaklad. No, mi ga nismo iskali. Zaradi slabe ceste bolj od daleč občudujemo različne tvorbe in velikanski črni obok polotoka Dyrholaey, ki je verjetno nastal s podvodnim izbruhom lave. V kraju Vik se odpravimo na obalo in prisluhnemo hrumenju mogočnih valov, naberemo pa lahko tudi ploščate kamne vulkanskega izvora, ki jih ogrete v naših zdraviliščih uporabljajo za masaže. Čeprav je že večer, nismo preveč v skrbeh zaradi prenočišča, saj je samo 14 kilometrov od glavne ceste. Ampak, kakšnih kilometrov! Zanje smo porabili dve uri! Ozka peščena cesta, komaj dovolj široka za naš avtobus, strmi vzponi in spusti, ostri ovinki in veliko nevarnosti, da nasedemo. Razlita reka, je tu sploh kakšen most? Pa je! In na koncu romantična dolina z lesenimi hiškami: Þakgil - kot v pravljici. (http://www.thakgil.is/cabins.html)


---------------------------------------------
SREDA, 27. 8. 2008
---------------------------------------------


Zjutraj šele vidimo vso lepoto naših lesenih hišk in okolice. Med hribi šumijo v dolino brzice čiste vode, po bujni travi se pasejo ovce, poti vabijo više v gore. Ob robu doline je naravna votlina, ki jo lahko uporabimo za kuhinjo in jedilnico. Nas pa skrbi, kako se bomo vrnili na glavno cesto. Podnevi in v soncu vse skupaj ni niti pol tako grozno kot je bilo v mraku: odpirajo se nam čudoviti pogledi na travnike, razlito reko, ledenike na obzorju. Kar prehitro smo na asfaltirani cesti.



Nedaleč od nje si ogledamo "cerkvena tla" in ne moremo verjeti, da je te oblike naredila narava. Preko skal nekdanje morske obale pada veliko slapov, mi se ustavimo pri enem, ki ima enostavno ime Foss (slap). Na bližnjem travniku božamo lepe islandske konje, ki so res nekaj posebnega. Hodijo drugače kot drugi konji - istočasno dvignejo obe nogi na eni strani, kar je za jezdeca bolj prijetno. Za turiste je veliko ponudb za krajšo ali daljšo ježo, vedno pa ima vsak jezdec tri konje, da se eden preveč ne utrudi.



V narodnem parku Skaftafell se odpravimo peš do "Črnega slapa" (Svartifoss), ki je visok 12 metrov. Obdajajo ga črni stebri lave, ki se je hladila zelo počasi. Pohitimo še proti vznožju ledenika in smo osupli nad njegovo velikostjo.


Prileže se nam kosilo, potem pa naprej proti ledeni laguni Jökulsarlon na južnem koncu ledenika Vatnajökull. Polna je kosov ledu, ki se je utrgal od ledenika, in vse večja (trenutno okrog 18 kvadratnih kilometrov), ker se ledenik hitro topi. To največje in najbolj znano ledeniško jezero v Islandiji je mogoče občudovati z nasipa in se s posebnimi vozili - amfibijami popeljati med raznovrstnimi oblikami ledu, ki plavajo po 200 metrov globoki vodi. Ti čolni s kolesi, ki lahko vozijo po kopnem in po vodi, so domačini kupili od ameriške vojske. Ta je Islandijo čuvala od leta 1944 naprej in kljub pogodbi za 50 let so zadnji ameriški vojaki odšli šele leta 2006. Na poti do našega prenočišča v Berufjorduru nas čakajo še slikoviti prizori labodov na morski obali, romantični oblaki... Nekdanja kmetija Berunes nas gostoljubno sprejme pod strehe različnih hišic. Še zadnjič bomo spali na Islandiji.


---------------------------------------------
ČETRTEK, 28. 8. 2008
---------------------------------------------


Nekdanji učitelj je s sodelavci lepo preuredil kmetijo in ohranil značilnosti arhitekture in opreme. (http://www.simnet.is/berunes/) 5žensk.com je imelo tako na voljo celotno majhno hišo s kuhinjico in sanitarnimi prostori. Sosedi so še vedno kmetje in dobili smo lahko mleko za zajtrk brez plačila.



Danes nas čaka samo še vožnja do pristanišča, kjer bomo sklenili krog našega popotovanja po Islandiji. Pred tem nakupimo še hrano za obroke na ladji in napojimo naš avtobus. Pri tem se nam domačini spet prikupijo in pokažejo kot fair ljudje. Na črpalki Ivana opozorijo, da ni na mestu samopostrežnega tankanja in ga napotijo na cenejšo varianto, meni pa prodajalka pokaže bolj svež kruh v ozadju police, da mi bo dlje zdržal. Na parkirišču v pristanišču Seyðisfjörður si skuhamo še zadnji obrok na Islandiji. Še posebno slovesno je danes, ker tri vandravke in en vandravec praznujejo v teh dneh rojstni dan. Takoj uredimo tudi šopke, Emil, ki je prav današnji slavljenec, pa najde tudi pijačo, da nazdravimo. Nikolas se pride poslovit od nas in nam pripravi veliko presenečenje: vsakemu podari veliko fotografijo, ki jo je sam posnel v Islandiji. Vkrcavanje na trajekt poteka brez problemov, celo vračanje davka na dodano vrednost si znamo urediti, malo pa smo razočarani, ker tokrat nimamo ležišč skupaj in sami. Ampak se tudi z drugimi potniki lepo razumemo, Fanči ima spet bazni center v kavarni in tam si uredimo informativno mesto s sporočili za dogajanja in pomembne stvari. Začenja se pot proti domu, za začetek bomo okrog 50 ur na morju.


---------------------------------------------
PETEK, 29. 8. 2008
---------------------------------------------


Ker dan ni sončen, se več zadržujemo pod streho: beremo, igramo karte, (zdaj že obvladam osnove taroka, naučila pa sem se tudi remi bridge), Vinko ureja fotografije na svojem prenosnem računalniku.



Z jogo se razgibavamo kar na koncu hodnika, popoldne pa na hodniku osme palube priredimo srečanje "1x za 4x". Vsem štirim slavljencem čestitamo s pesmijo in umetniškimi voščilnicami, Marinka pa s pomočjo Nika že drugič "časti". Končujemo tudi igro skritega prijatelja in ugotavljamo, da nismo vsi prav predvidevali, kdo nam posveča še posebne pozornosti. Jaz sem že med tistimi, ki nisem sumila prave, v bistvu so bili vsi iz skupine zelo prijazni z mano. Zvečer ob igranju kart v kavarni začnemo potiho peti slovenske narodne pesmi in jih uspemo zapeti od A do Ž. Zaslužimo pa tudi aplavz ostalih gostov. V Viking klubu je vsak večer živa glasba, tudi nocoj je. Gosti sedijo in poslušajo, kar sedijo... Gremo, punce, treba je malo oživeti sceno! Samo začeti je treba, zdaj nas že kar precej pleše. Vendar je na vrsti še program čarovnikov, pa tudi spati je treba.


---------------------------------------------
SOBOTA, 30. 8. 2008
---------------------------------------------


Spet imamo sončen dan, morje pa je tako mirno, da sploh ne čutimo, da plovemo. Med sabo in z drugimi potniki izmenjujemo izkušnje s potovanja in ne moremo verjeti, da je vse že mimo. Delimo si mnenje, da so nas Ferski otoki očarali, Islandija pa je sploh nekaj posebnega. Na svoji koži smo doživeli ogenj in led ter vso razsežnost te velike dežele s 103 tisoč kvadratnimi kilometri. Kar pet krat je večja od Slovenije, ima pa prebivalcev približno toliko kot Ljubljana ( 312 tisoč po podatkih iz leta 2007). Večina živi v Reykjaviku, ostali pa na ozkem pasu obale. Te je skoraj 5 tisoč kilometrov in ni čudno, da je ribolov tako pomemben. Z največjo površino aktivnih vulkanov na svetu, največjim slapom in ledenikom v Evropi, najčistejšim glavnim mestom na svetu ter predvsem prijaznostjo in prilagodljivostjo ima ta republika s staro tradicijo demokracije vse pogoje za turizem. Velik vtis napravi na nas tudi dejstvo, da je pismenost skoraj sto procentna, da ljudje veliko berejo, pišejo knjige, igrajo inštrumente. Leta 2008 je bila Islandija proglašena za državo, ki svojim prebivalcem nudi največjo kakovost bivanja na svetu (Slovenija je na 27. mestu). Je potem čudno, da tu živijo ljudje z najdaljšo življenjsko dobo na svetu? In zelo veliko in kvalitetno delajo. Je pa tudi res, da so cene zaradi visokega standarda za nas neverjetno visoke.



Poleg joge si danes organiziramo ogled fotografij, ki jih je Vinko posnel na Ferskih otokih. Danes slavi Romana in spet se sladkamo in po malem zalivamo. Brez pesmi tudi tokrat ne gre, s tem spet zbujamo pozornost ostalih potnikov.

Mimogrede je ura pet popoldne in že se izkrcavamo na Danskem. Namestimo se v avtobus in veselo proti jugu.


---------------------------------------------
NEDELJA, 31. 8. 2008
---------------------------------------------


Ivan je obljubil, da bo vozil, dokler bo lahko. In zmogel je do petih zjutraj, mi pa smo vmes dremali in spali. Ustavimo se na lepo urejenem postajališču, voznik gre spat, mi pa uživamo ob čaju, kavi in rogljičkih v restavraciji. Sonce vzhaja in spet se nam obeta lep dan. Čas je, da odtalimo lososa, ki smo ga kupili še na Islandiji, in pripravimo nenavaden zajtrk. Marjana, ki je današnja slavljenka, ga še oplemeniti s pijačo in sladkarijami. Vsem ponovno čestitamo in izročimo v naravi nabrane šopke, ki jih na trajektu nismo imeli. Zdaj pa so spet na vrsti karte, klepet in branje. Večina načrtuje, kako bo takoj po prihodu domov prebrala kaj islandske literature. Mogoče delo Salka Valka, za katero je Halldor Laxness dobil Nobelovo nagrado.



Ko se Ivan odpočije, nadaljujemo pot, se še nekajkrat ustavimo, še zadnjič skupaj skuhamo enolončnico in prispemo domov v rekordnem času. Ne vemo, ali bi se pritožili, ker je prihod še pred polnočjo in nismo potovali do prvega septembra. Ampak, preden bomo doma, bo tudi datum že pravi. Kar ne moremo se ločiti, dolgo se poslavljamo, si obljubljamo ponovna srečanja in nova vandranja. Kdaj? Kam? Kako? Že kam! In zakaj? Zato, ker naj vedno lušno bo...