1. 08. 08

Planinski tabor Nevesinje 2008: 26. 7. - 1. 8. 2008

PETEK
-----------------------
Tako: spakirano je vse po spisku in še kakšna stvar več. Ob običajno zgodnji uri se odpravljamo na pot v Hercegovino, kjer je okrog Mostarja do torka napovedan dež. Krasno: vroče nam torej na pohodih okrog Nevesinja ne bo. Kje se bomo pa sušili? Najbolje bi bilo, da se gremo že danes priporočit v Medjugorje, ne pa šele zadnji dan. Imamo pa na sporedu Vrelo Bune in slap Kravica. Še več vode, torej.

SOBOTA
-----------------------
Nekaj minut čez tri zjutraj, prava ura strahov. Kje pa! Na vhodu v naš blok srečam mladeniča, ki me pozdravi še z Dober večer, pred sosednjim blokom se dva s kolesi natovorjena avtomobila odpravljata na pot, na drugi strani je odpeljal še en avtomobil, v Šmarju nekdo močno pritiska na hupo... Pa menda ne kličejo mene. Ne, Vinko in Elčka mirno pobereta mene in še vso kramo, ki se razprostira čez celo širino pločnika. Pri Vebru je natovarjanje v polnem teku. Iščemo si sedeže in ležišča v boksih, se pozdravljamo s starimi znanci z različnih planinskih poti. V Hercegovino potujemo spet po vandrovsko: v avtobusu je spredaj dvajset sedežev, zadnji del pa je preurejen v prav toliko ležišč. Nekateri ta komfort izkoristijo že kar takoj in podaljšajo prekratko noč. V Kanižarici pri Črnomlju se vkrcajo še zadnji trije potniki - z belokranjsko pogačo in nekaterimi tekočimi zadevami vred. Pri Vinici smo hitro preko meje, potem pa zaskrbljeni poslušamo poročila o zastojih na hrvaški avtocesti proti morju. Smo že v njih. Pa ni prehudo. Kar hitro smo na meji z Bosno in Hercegovino. Neverjetno, kako tri pločevinke piva pomagajo pri hitrosti prečkanja mejnega prehoda Gorica.



Lep in sončen dan se je razvil, zato nam prija osvežitev pri slapu Kravica na reki Trežibat. Že pogled na 26 do 28 metrov visoke slapove, pa na najbolj pogumne kopalce v vodnem amfiteatru, ki meri v premeru kar 120 metrov, nas dovolj ohladijo. Vneto raziskujemo rastlinstvo in se čudimo granatnim jabolkom v tem naravnem okolju. Po bližnji Čapljini malo kvačkamo, da najdemo pot za Počitelj, ki je pravi biser - nacionalni spomenik v dolini Neretve. Domačinke se znajdejo in prodajajo sadje v ličnih vrečkah po en evro. Tako se laže odpravimo v hrib med značilne hiše, vse do trdnjave, od koder se odpira čudovit pogled na poslopja, ki so večinoma iz druge polovice 16. stoletja: sahat-kula, medresa, hamam, han. Iz tega časa je bila tudi džamija, ki je bila v vojni leta 1993 zelo poškodovana, do leta 2005 pa so jo obnovili. Pot nadaljujemo ob Neretvi proti Mostarju in občudujemo sadovnjake ter vinograde. Še bo dovolj žilavke! Danes nas Mostar še ne zanima, pogled vržemo samo na njegovo letališče, potem pa zavijamo na vzhod proti Nevesinju. To naselje z okrog štiri tisoč prebivalci je na nadmorski višini 883 metrov, zato se dvigujemo, potem pa po kačjih ridah spustimo v mesto. Področje spada pod Republiko Srpsko in večina ljudi je Srbov, veliko tudi beguncev. Nevesinje je znano že iz 12. stoletja, tu je počila "Nevesinjska puška" leta 1875 v boju proti Turkom. V okolici se še vedno pasejo velike črede ovac, nekaj je tudi koz, pa krav. Pastirji se že po tradiciji (plakat iz leta 1891) zbirajo na lokalni olimpijadi z 32 disciplinami, med njimi je tudi vlečenje vrvi, tek v vrečah, tek z žlico v ustih, na njej pa je jajce... Opažamo, da je pred stanovanjskimi bloki veliko drv, torej so zime hude. Na obrobju rastejo nove hiše, mi pa smo že na poljih rži in iščemo svoj "bazni tabor". Na travniku ob velikem hlevu s konji se utaborimo. Tekoča voda je, stranišča na štrbunk s srčki za leskovimi grmi, Janko s pomočniki potegne elektriko, razložimo plinski bombi, mize, stole... Minka že razstavlja sestavine za prvo večerjo, Lado pridno toči pijačo, Pepi je raztegnil svoj meh: tabor se uradno začenja. Ko si pripravljamo še malico za naslednji dan, se začnemo zavedati, da smo med drugim tudi planinci: treba bo tudi kaj več hoditi.

NEDELJA
-----------------------
Uradno je odhod ob sedmih, ampak od petih naprej se že pripravljamo. Predvsem se je treba lotiti bogatega zajtrka: "kaj ta kratkega", čaj, mleko, prava kava, kosmiči, kruh, marmelada, margarina, med, suho sadje, pecivo... Ob pol sedmih smo že nared, samo dežurni v kuhinji še nekaj pospravljajo.



Danes napadamo Velež, pa ne nogometnega kluba iz Mostarja, naš cilj je pogorje, ki se nam lepo kaže z več vrhovi na zahodu. Udobno se zapeljemo malo ven iz Nevesinja, potem pa: "kartu čitaj i seljaka pitaj", označenih planinskih poti tukaj ni. Sistem se kar obnese in dobro napredujemo po utrjeni, pa tudi precej zarasli poti. Ta zapuščenost pa ima tudi svoje prednosti: veliko je ametistaste možine in drugega cvetja, na njem metuljev in še kakšnih živalic, kaj kmalu pa odkrijemo tudi slastne zrele maline in jagode. Dober in upravičen izgovor za počitek! Na živopisani jasi pa poti naenkrat ni več. Začne se brezpotje, kar pomeni tudi prodiranje skozi rastje, ki je višje celo od mene, ki vedno kje ven štrlim. Potem pa strmo po gozdu čudno skrivenčenih bukev, pa po travniku, kamenja je vse več, bližamo se prvemu vrhu Veleža. Odkrije se nam krasen razgled na Nevesinjsko polje z jezerom, zlatimi zaplatami skoraj zrele rži in zelenimi šopki dreves ter grmovja. Večini je ta triurni pohod dovolj, bolj zagnani pa se napotijo še naprej proti naslednjemu vrhu Botinu, ki se z višino že kar lepo bliža dva tisoč metrom. Po počitku se začnemo vračati. Oba Ladota odkrijeta lepšo varianto nazaj na našo jaso, kjer se začne pot, tam pa nas hočeta zapeljati spet nazaj v hrib. Še danes ne vem, zakaj. Izjavljata, da bi to skrivnost za primerno ceno sicer izdala, izgovarjata se na neke nujne potrebe, vendar ostali se ne damo. Malo pred naseljem srečamo pastirja s kozami in ovcami, ki ve o nas skoraj več kot mi sami. V teh krajih se novice hitro širijo od ust do ust, res pa je tudi, da ima vsak pastir, pa tudi pastirica, vsaj en mobitel. Moški se izkažejo pri iskanju lokala z dobro kavo in še boljšim pivom. Malo se čudimo cenam, ker je kava le 35 centov, tudi pivo je veliko cenejše kot pri nas, pa se hitro privadimo in lokal potem še dvakrat počastimo s svojim obiskom. Najbolj nam je všeč, da lahko plačujemo kar z evri po zelo enostavni menjavi dve konvertibilni marki za en evro. Drobiža ponekod ne vzamejo, včasih vrnejo marke, v glavnem pa ni težav, tudi hrvaške kune so jim dobrodošle (predvsem v Mostarju in Medjugorju). Komaj spijemo prvo rundo, že se nam pridružijo še ostali pohodniki in tako skupaj doživimo eno in edino plohico na tem potovanju, pa še to pod streho. Po obilni suhi hrani čez dan: kruh, ribje konzerve, doručak, pašteta, sir, suha salama, pečena slanina - izbira kot v supermarketu, se zvečer prileže kaj z žlico. Minkine enolončnice so prislovično dobre, če pa je na vrsti golaž, potem je zraven še pire krompir in mešana solata. Vinogradnikov je tudi kar precej v skupini, naj se še tako trudimo, tekočih zadev ne zmanjka tako hitro. Še uživanje v sončnem zahodu, prijetno klepetanje in hecanje, potem pa spat. Tu pa nastopi za nekatere problem, kot se pogosto zgodi na skupnih ležiščih: smrčanje. Najhujši smrčač si je postavil kar svoj šotor, pa nekateri trdijo, da ga vseeno slišijo. Drugi poskušajo z zamaški za ušesa, tudi to ne pomaga dosti. Najbolje je čim prej zaspati in se pridružiti orkestru.

PONEDELJEK
-----------------------


Gremo vzhodno od Nevesinjskega polja na planino Crvanj, oziroma njen vrh Zimomor (1920 metrov). Spet si privoščimo avtobusni prevoz in to do vasi Kruševljani, kjer so med zadnjo vojno skoraj vsi muslimanski prebivalci izgubili življenje. Od daleč je vas idilična, ko pa prideš bliže, vidiš ruševine, ki jih prerašča grmovje in drevje. Vmes je nekaj obnovljenih hiš, tu in tam kakšen starejši človek. Pot je čudovita: mehka trava, vmes dišeča lakota in materina dušica, tu in tam skupina dreves, nekaj izvirov hladne vode, na hribčku idilični gozd borovcev. Više se začne kamenje in nekaj nas je, ki po skoraj treh urah hoje raje gremo uživat med borovce, vetrovni vrh pa prepustimo bolj vztrajnim. Kar ne moremo se nagledati bogastva cvetja in naužiti vonjev, pritegnejo nas maline in bistra hladna voda. Čudimo se, da na teh travnikih nihče ne pase. Ob povratku pa malo niže le naletimo na čredo kar 500 ovac, pastirica jih pase za več lastnikov. Pri avtobusu se pogovarjamo s starejšim vaščanom, ki s ponosom razlaga, kako se je tudi on peljal s takim modernim vozilom na romanje v Meko. Nerodno mu ponujamo žganje in pivo, vendar pijačo kot pravoverni musliman seveda zavrne. Ko je skupina spet kompletna, se ustavimo še pri stečkih - srednjeveških nagrobnikih. V "baznem taboru" smo se že kar lepo privadili umivanju s hladno vodo in ostalim sladkostim takega tabora. Celo lase si je mogoče umiti, saj je sonce toplo, sicer pa imamo dovolj vtičnic in je mogoče uporabiti tudi fen. Tu se počutimo že kakor doma.

TOREK
-----------------------
Po vremenski napovedi naj bi bile do danes možne padavine, k sreči jih ni bilo. Naj se pritožimo? Kot vsako jutro do sedaj je nebo jasno, če se bo, kot po navadi, čez dan malo pooblačilo, nič hudega, nam vsaj ne bo preveč vroče. Sicer pa je nekdo prijazno naročil veter za vsak dan.



Morine vzhodno od Crvanja so pravi evropski Tibet na višini okrog 1250 metrov. Planinski pašniki do koder oko seže, vmes zdravilne rastline in jagodičevje, prijetno sveže sapice hladijo vroče glave... Počasi, počasi, kako pa pridemo do tja? Nekaj časa po asfaltirani cesti proti Fojnici, potem pa levo na makadam, do koder pač gre. Avtobus ne preveč daleč, če vam avtomobila ni škoda, pa z njim pridete prav na planino. Skrbni vodnik Vinko nas je posvaril, da je peš kar daleč, zato se nekateri raje odpeljemo z domačini, vračamo pa peš. Ostali so pot zmogli peš v obe smeri, pet do šest ur, bi rekla, pa še kakšno dodatno tam naokrog posestva, vzpon na Jakomirsko brdo, sprehod med stečki. Planina je doživela že boljše čase, zdaj je tu trop ovac, že kar veliko baliranega sena in prvič tudi na hektare veliko krompirja, ki ravno cveti. Kot bi njive pobelil sneg... Tu je še prijazna družina, ki bi lahko gostila kar velike skupine turistov ali planincev, če bi prišli. Dobra ideja Slovenca, ki je uredil objekt, pa bo vse ostalo verjetno na pol poti. Cesta, katere predhodnica je v rimskih časih povezovala Mostar in Sarajevo, je nazaj nekam čudno prašna. Delavci so nam nasuli novega peska, da nam ne bi bila pretrda. Ker imamo večerjo rezervirano v restavraciji, se je treba prahu bolj temeljito znebiti. Cev z vodo namestimo za vogal, ena lesena paleta na tla, druga prislonjena k steni hleva služi kot obešalnik za oblačila in brisače - in že se veselo tuširamo. Kdo pa pravi, da mora biti vedno kopalnica v bleščečih ploščicah?
Večer je nekaj posebnega: zaželeli smo si jagnjetino izpod "saća" (izpod peke) in jo tudi dobili. Okusno, mehko, kar stopi se v ustih skupaj s krompirjem, ki ji je delal družbo pri peki. Za piko na i pa še črnogorsko vino vranac, ki vse lepo poplakne. Ni čudno, da je bilo nekaterim na ležiščih v avtobusu prevroče in so del noči prespali kar zunaj na travniku.

SREDA
-----------------------


To naj bi bil dan za pohode po lastni izbiri. Pa se vsi pridružimo Vinku, ki nas najprej popelje v vas Krekovi, kjer raziskujemo kar 452 stečkov in pa spomenik ob okrogli obletnici dneva, ko je počila "Nevesinjska puška". Med polji rži in bujnih borovcev najdemo Nevesinjsko jezero in večina se v njem tudi osveži. Malica v takem okolju se še posebno prileže, to vedo tudi domačini, ki pridejo k jezeru ribarit, pa tudi samo pojest kosilo. In domače navade je treba upoštevati. Ker nimamo ribiškega pribora in dovolilnic, posnemamo te navade vsaj pri jedi. Sprehod po Nevesinju nam odkrije marsikaj starega, tudi vojašnico z rjastimi vozili; glavno ulico še urejajo, raste pa tudi vse več novih hiš. Za večerjo imamo veliko časa in na vrsti je "šmorn". Pa ne čisto navadni: masi dodamo tudi preostale kosmiče, narezano suho sadje, rozine, zadnjo rundo tega res carskega praženca pa naša Milka celo flambira. Kompot pa tako sodi zraven, ne? Toliko v vednost tistim, ki bi radi določali število zvezdic naši restavraciji.

ČETRTEK
-----------------------
Pred odhodom vse lepo pospravimo, poteptano travo bo dvignila kakšna rosa ali pohlevni dežek, pred slovesom od Nevesinja pa pokukamo še na tržnico, kjer se za vsakega najde kaj zanimivega.

Vračamo se v dolino Neretve in obiščemo v Blagaju vrelo Bune, kjer nas preseneti podatek, da je to najmočnejši kraški izvir v Evropi s povprečnim pretokom 43 tisoč litrov vode na sekundo. Izpod 200 metrov visoke skale, na kateri so razvaline Stjepan-grada, izvira voda, ki ima samo deset stopinj, po sedmih kilometrih pa se izliva v Neretvo. Reka Buna, čeprav kratka, daje zavetje bogatemu rastlinskemu in živalskemu svetu, med drugim tudi potočni postrvi. Nas zanima tudi derviški samostan iz začetka 16. stoletja tik ob izviru. Tisti v kratkih hlačah si morajo opasati krila, ženske pa z rutami pokriti tudi glavo. Kulturno bogastvo in značilna oprema te stavbe je vredna tega truda.


Naš naslednji postanek ni daleč. Mostar z okoli 130 tisoč prebivalci je središče Hercegovine. Na ožini reke Neretve so imeli viseči verižni most že v 15. stoletju. Za časa Turkov so leta 1566 zgradili znameniti kamniti most, ki je bil dolgo časa glavna znamenitost tega mesta. Leta 1993 je bil zadet in potem 2004 obnovljen. Slikovito mesto z ozkimi starimi ulicami, mnogimi džamijami, bogatimi zgradbami iz različnih zgodovinskih obdobij ne more skriti ran zadnje vojne. Na pol porušene zgradbe, ki jih prerašča drevje, obstreljene stene, pokopališče v parku... Pa so tu nekoč znali živeti različni narodi v sožitju. Kako se počutijo ljudje danes? Ne sprašujemo, poskušamo uživati v bogastvu delavnic in trgovinic, občudujemo pogum fantov, ki skačejo več kot dvajset metrov globoko v samo štiri metre globoko Neretvo, slikamo bogate motive. Ampak tudi odlična kava in sladoled imata grenek priokus ob spominu na ne tako davne dogodke.


Že se vzpenjamo v hrib in nadaljujemo pot proti Medjugorju, romarskemu kraju, ki ga naj bi od leta 1981, ko so se začela Marijina prikazovanja, obiskalo več kot 15 milijonov romarjev. Malicamo, da ne bi obnemogli, potem pa se vsak napoti po svojih interesih in zanimanjih. Zelo vroče je v zgodnjem popoldnevu, kljub temu pa nekateri dosežejo vrh Križevca in drugi mesto prikazovanja.
Vožnja domov je hitra in udobna, nobenih zastojev in kolon. Na postajališču ob hrvaški avtocesti nas Milka prisili, da pojemo še vse, kar je ostalo od hrane, potem pa se počasi začnemo poslavljati. Ampak razkošje ležišč bo pa še treba malo izkoristiti. Ovinkasta cesta, mimo oken bežijo luči in...


PETEK

-----------------------
"Romana, Sevnica!" me zbudi Stankin glas. Nekaj minut čez eno zjutraj je in mi že hitimo ob Sevničini proti končnemu cilju. Na hitro se poslovimo, ker smo si že prej rekli, da takih super taborov pač ne bomo opustili in, da se ob priliki spet vidimo. Še dobro, da imata Ljubo in Stanka v avtu dovolj prostora, saj izgleda, kot bi se cigani selili. Kdo bo pa vse to pral?



Ni komentarjev: