Iz Vrat na Škrlatico ali Kriške pode - 9. 8. 2008

Ker sta na vrsti dve daljši turi, se na običajni sobotni planinski izlet odpravimo že v petek popoldne. Že nekaj ur pred odhodom grmi in se bliska, vmes pa se nekajkrat ulije še kot iz škafa. Kako torej z velikim nahrbtnikom, spalne vrečo in še čim priti na avtobusno postajo? Ravno pravi trenutek začne deževati bolj narahlo in to izkoristim za ne preveč moker transport na pravo mesto. Sicer pa smo dobre volje: če dežuje danes, jutri verjetno ne bo, pa še vse bo lepo umito za nas. Manj dobre volje smo, ko se cijazimo in cijazimo mimo Ljubljane, kjer je predor v Šentvidu spet zaprt, pa mimo Kranja, kjer ne vemo, zakaj so zastoji. V Rateče tako pridemo šele v mraku in pohitimo do Slatne, nekdanjega vojaškega objekta, ki ga ima planinsko društvo v najemu. Trenutno tam poteka planinski tabor Kar tako malo ven, ki ga vodi prizadevna Janja. Tudi nas prijazno sprejmejo na prenočevanje, pa še prevoz prtljage s kombijem v obe strani nam uredijo. Avtobus ni primeren za ozko cesto in mora parkirati v dolini, skoraj pol ure hoda stran. Komaj stopimo pod streho, se že ulije in bliskanja in grmenja je vse več. Baje je bilo tako do dveh zjutraj. Jaz nisem preverjala, ker je bilo treba spati z zavihanimi rokavi in turbo hitrostjo. Zjutraj naj bi namreč vstali že ob pol štirih.

In res vstanemo in ugotovimo, da ne dežuje več. Janja ima pripravljen topel čaj, mi pa ne vemo prav, če je res že čas za zajtrk. Ob pol šestih smo že pri Aljaževem domu v Vratih (1015 metrov), kjer se razdelimo v dve skupini. Ta pravi gamsi krenejo proti Škrlatici, ostali pa preko Sovatne na Kriške pode. Tudi nam se pot kmalu postavi pokonci in po gozdu pridno pridobivamo višino, kasneje po odprtem svetu pa še bolj. Za hrbtom imamo ves čas mogočno Triglavsko severno steno, oči pa nam uhajajo tudi proti vrhu Triglava, ki je pokrit s svežim snegom. Ampak gledati je treba tudi pod noge, da se ti kaj ne zakotrlja pod njimi, da stopiš dovolj visoko, da ne pohodiš kakšnega drobnega cveta... Že kar visoko smo, ko nas preseneti skupina kozorogov. Nič se nas ne bojijo, dva se spravita bojevat na skalo, pravo predstavo nam pripravijo. Nekako le prisopihamo na Dovška vrata (2180 metrov) in zagledamo svoj cilj - Pogačnikov dom na Kriških podih (2050 metrov). Ampak treba je navzdol, ob tem pa nas najbolj skrbi, da se bo potem treba vrniti spet gor. Cilj je pa le cilj, čeprav je včasih pomembnejša pot, pravijo. Na poti se nam odkrije pogled na Trento, kmalu tudi na jezero pod domom, mimogrede občudujemo še lepo skupinico planik, potem pa se na prijetnem soncu pred domom dobro okrepčamo in odpočijemo.
Tako je dovolj moči, da se zagrizemo spet nazaj v strmino. Večina se odloči še za vzpon na Bovški Gamsovec (2392 metrov) in povratek skozi Luknjo. Pridružim se manjšini, ki se vrača po znani poti preko Sovatne. Prav smo se odločili, saj je druga pot veliko težja in bi jo težko zmogli. Kozorogi nam spet pripravijo predstavo, prav pozirajo pred fotoaparatom in pridem jim res čisto blizu. Že kar utrujeni smo spet pri Aljaževem domu. Skoraj devet ur smo hodili, ampak res počasi in še veliko oziranja za lepotami smo si privoščili. Kmalu se nam pridružijo še ostali, ki se pošalijo, da so se vračali skozi tisto Luknjo, ki je blizu Zadnjice. Kaj hočemo, če je pa res. Tako slikovito ime ima dolina, ki se vije proti Trenti. Skupina s Škrlatice (2738 metrov) se vrne točne dvanajst ur po odhodu: srečna, da so se povzpeli na drugi najvišji vrh v Sloveniji, pa s spoštljivim odnosom do poti nanj. Pot je že sama dovolj zahtevna, tokrat pa je bila še težja zaradi sveže zapadlega snega. Ampak, ne boste verjeli: trem junakom to še ni bilo dovolj, napravili so še ovinek čez Kriške pode. Nekaterim pa res ne zmanjka energije!