11. 08. 08

Svetina - Grmada - Celjska koča: 11. 8. 2008

Po kar naporni soboti je danes na vrsti nekaj lažjega: z vlakom do Celja, tam razkošje časa za kavico in klepet, potem pa z avtobusom na Svetino. Kje pa je spet to? Prav prijazna hribovska vasica južno od Štor, ki se ponaša s kar nekaj priznanji za lepo urejenost. Omenjena je bila že davnega leta 1480 in ima, verjetno tudi po zaslugi celjskih grofov, kar dve cerkvi. Starodavna taborna romanska cerkev Marije Snežne je zgrajena iz kamenja in daje mogočen vtis tudi zaradi obrambnega stolpa in osmerokotnega zvonika. Na vaškem pokopališču lahko obiščemo grob Alme Karlin (1889 - 1950) - svetovne popotnice, prevajalke, pisateljice, novinarke, zbirateljice etnografskega blaga in vsestranske intelektualke. Nanjo spominja tudi hotel Almin dom nad vasjo, ki je zrasel na temeljih nekdanje planinske koče.



Zdaj pa pot pod noge: najprej po cesti, potem pa po prijetni gozdni poti proti Grmadi. Koča pod njo še ni končni cilj, še malo po gladkih poteh, potem pa se je treba bolj potruditi navkreber in med kamni. Med drevjem je gosta zelena preproga borovničevja, škoda, da je sezona borovnic že mimo. Zdaj pa po grebenu in proti vrhu (718 metrov), kjer je postavljen križ, zraven pa še zvon na stebru. Razgled je neprecenljiv: Celje, Štore, Vojnik - vse je kot na dlani tja do Pohorja, na drugi strani Savinjska dolina, pa hribi ob Savinji in Savi... Kar ne morem se nagledati tega razkošja barv in oblik. Do Celjske koče ni več daleč in prav zanimivo je videti, kako je tudi tu iz planinske koče nastal hotel. O izgledu imajo verjetno vsake oči svojega malarja, postrežba pa je dobra. Uro in pol sva bili s prijateljico na poti in še ravno toliko naju čaka do Celja. Res pa je, da bi marsikdo pot prehodil mogoče veliko hitreje, ne bi si pa oči napasel na vseh lepih gojenih in negojenih rožah, kritično ocenil nekaterih delov poti skozi Pečovje, pa še smučarske proge zraven, gotovo ne bi užival pri Trobiševi bukvi in izviru hladne vode... Od Zagrada naprej proti Celju naju prvič ta dan moti vroče sonce. Kje so tiste osvežujoče sapice, ki smo jih bile deležne v teh krasnih zelenih hribih? Treba se je pač vrniti v dolino.

Ni komentarjev: