13. 05. 09

Tuščak in Šilentabor - 13. 5. 2009



Da ne veste, kje je to? Tudi jaz ne bi, če ne bi hodila s sevniškimi planinci. Treba se je zapeljati do Pivke, potem pa še proti Ilirski Bistrici do Knežaka. V vasi, kjer je sicer kar veliko novih hiš, a vendar je prebivalcev vse manj, nam prijazna domačinka in članica študijskega krožka predstavi kraj in pokaže župnijsko cerkev Marije Vnebovzete. Mene posebno pritegne slikovit lesen strop in kovan lestenec, napravljen v Kropi. Pred cerkvijo pa prestrašimo hitro belouško. Vodnica nas popelje še na pokopališče, kjer je pokopan Miroslav Vilhar (1818 - 1871), ki je živel v bližnjem gradu Kalec, njegove otroke pa je učil - nihče drug kot Fran Levstik. Ta je v močnem kovaču iz teh krajev dobil idejo za Martina Krpana. Po jezeru, Lipa zelenela je, Zagorski zvonovi, Rožic ne bom trgala - gotovo mislite, da so to narodne pesmi, tudi jaz sem tako mislila. Pa niso. So delo Miroslava Vilharja, pesnika, skladatelja in narodnega buditelja. Poslovimo se od Knežaka in se zapeljemo v vas Koritnice, kjer se začne naša pot na Tuščak (786 m). Ob poti nas razveseljuje drobno cvetje, ki omamno diši, do vrha, kjer si ob lepem razgledu proti Snežniku in planoti pod nami privoščimo malico.



Potem pa napravimo daljši ovinek, da se do sitega naužijemo popkov in cvetov potonik in šmarnic. Strumno koračimo skozi vas Bač, ob kateri je vojaško strelišče, potem pa nekaj pozornosti posvetimo še gradu Kalec, ki je bil zgrajen v 17. stoletju. V njem je živel Miroslav Vilhar, 1869 je bil tu slovenski tabor, od leta 1919 pa propada in danes stoji samo še stolp. Zdaj pa naprej v vas Zagorje, kjer nekateri ostanejo in pripravijo malico, drugi pa jo mahnemo še na Šilentabor (752 m). Tu je bilo že v osmem stoletju pred našim štetjem veliko gradišče. Občudujemo lep razgled in cerkvico svetega Martina, potem pa se vrnemo v dolino, kjer nam po skoraj šestih urah vandranja gre v slast golaž. Na poti domov zapojemo slavljenki za rojstni dan in zakonskemu paru za obletnico, mogoče ne preveč ubrano, vendar od srca.

Naš vodnik Vinko nas preseneti z novico, da odslej ne bo več vodil teh planinskih izletov vsako tretjo sredo v mesecu, delo naj bi prevzeli drugi vodniki. Vinko, prisrčna hvala za vse lepe trenutke, ki smo jih doživljali na poteh s tabo! Samo ti veš, koliko truda so te stale priprave na naša pohajkovanja. Pa, saj ne bo šlo brez tebe: pomagal in svetoval boš ponedeljkovi in četrtkovi skupini, sodeloval pri sobotnih izletih, organiziral vandranja doma in po svetu... Prevelika škoda bi bila, ne izkoristiti tvojega znanja, izkušenj in žara za delo v planinskem društvu. Za dober posnetek greš celo na kolena ali v ležeči položaj.

Ni komentarjev: