29. 07. 09

Levo ali desno? - 29. 7. 2009

Ko smo si spomladi na izletu Društva Univerze za tretje življenjsko obdobje natančno ogledali Ribnico, nama je s Tilčko pogled uhajal tudi po hribih naokoli. Na Travno goro sva že hodili, na drugi strani pa naju je vabila Mala gora s cerkvijo svete Ane. To bo pa treba še osvojiti, sva si rekli. In danes se je to zgodilo. Na kar zgodnjem vlaku jaz "razmišljam" z zaprtimi očmi in na koncu ne vem, ali sem sanjala ali samo poslušala sopotnico tam na levi pripovedovati o razburljivi dogodivščini s fantom. Kakorkoli že, v Ljubljano smo prispeli z majhno zamudo in šlo je za las: minuto pred odhodom avtobusa za Kočevje sva se šele začenjeli drenjati pred njegovimi vrati s - še samo eno potnico. Šofer pa je k sreči prišel še sekundo kasneje in smo se z manjšo zamudo odpeljali, uživali v lepi pokrajini, v Ribnico pa prispeli bolj zgodaj, kot je to veleval vozni red. Pa se nisva pritožili, ampak tistih nekaj trenutkov prišteli k času za prvo razvajanje s kavico.



Vsa navodila, ki sem jih o poti našla na internetu, omenjajo, da se Ribniška naravoslovna pot, ki pelje do svete Ane, začne že kar na avtobusni postaji, omenjeno je tudi parkirišče pri tovarni Riko. V bližini avtobusne postaje ni videti nobene markacije, spomnimo pa se kažipotnih tabel na križišču blizu šole in te nas usmerijo po cesti mimo vrtca. Na koncu pa: razkopana prečna ulica in nobenih oznak. Vprašamo domačinko in ta pravi, da greva lahko levo ali desno. Greva levo, potem pa spet naravnava smer proti Mali gori in sveti Ani, ki se vidita in izgledata zelo blizu. Ko je spet vprašanje ali levo ali desno, se spet odločiva za levo, k sreči pa le povprašava domačina in ta nama svetuje desno. Tako: asfalta sva se znebili, zdaj pa lepo pa makadamu in gozdu. Senco so nama tako obljubili, nekdo pa je naročil še prijetno sapico, ki hladi razgreto čelo. Kot naročeno spet srečava možakarja, ki naju poduči, naj ne siliva preveč v levo, uporabiva naj kolovoz na desni, kmalu zatem pa stezo na levi. Tako nama gre po sreči do kmetije Seljan, ki ima res tradicijo, saj je omenjena v katastru že leta 1823. Letos nimajo sreče (ali pa pridne roke) z vremenom pri sušenju trave, ker jo je že kar veliko čisto rjave na njihovih travnikih. Tu zaslediva oznako Položna pot in prve markacije. Od kod so se neki vzele?

Pridna slediva markacijam in paziva, da se ne spotikava preveč ob koreninah in kamnih na poti. Sva pa malo omotični od opojnega vonja neštetih ciklam, ki naju spremlja že iz doline. Ja, pa jedli že tudi nisva dolgo. Že blizu cerkve nama je bolj všeč pot na desno, ampak oznake kažejo na levo. Ubogava in tik pred koncem naletiva na skale, k sreči so vanje nasekane stopinje in tako le pridihava do svete Ane na višini 920 metrov po skoraj dveh urah. Cerkev, ki stoji na mestu utrjenega gradišča iz starejše železne dobe, je omenjena že 1576, večkrat je bila poškodovana, zdaj pa lepo obnovljena.
Omeniti je treba še to, da so na Mali gori kurili kresove kot opozorilo pred Turki.

S prijateljico greva počivat h koči malo pod cerkvijo, ki so jo planinci zgradili na mestu nekdanje zapuščene kmetije. Družina Blatnik je okrog dvajset hektarjev veliko kmetijo morala zapustiti verjetno okoli leta 1850, ker jo je gospodar zapil. Medve pa smo popili svoj čaj, končno pomalicali in uživali razgled na Ribnico. Glede razgledov mi žilica ne da miru in rinem še dvajset minut daleč po lepi široki poti na pečine, od koder se odpre krasen razgled na dolino z manjšimi vasmi - Struge in druge, na severu pa je v meglici mogoče celo zaznati Kamniško - Savinjske Alpe. Pa še na vrh Male gore se pretikam skozi grmovje, razgleda od tam ni, le oznaka in kovinska skrinjica, ki je ni mogoče odpreti.


Nič nama ne dišijo tiste skalne stopinje, zato markacijam navkljub izbereva bolj položno levo stezo, vendar pa se pomikava desno, kjer se le da. Markarine poti so dvakrat tudi strogo na levo, vendar veva, da to ni prava smer za Ribnico. Kam pa vodijo, tega ne veva, ker niso markacisti nič napisali. Tudi se niso preveč potrudili, da bi dobro označili odcep levo navzdol pod Seljanovo kmetijo, pa ga kljub vsemu najdeva. Malo sva razočarani nad Jamarskim domom, ki propada pri Francetovi jami. Tudi to ogledujeva bolj od daleč, ker vhod ne vliva preveč zaupanja v varnost. Končno skoraj ob koncu poti odkrijeva tudi tovarni Riko in Inles in ugotoviva, da bi na tisti razkopani cesti bilo treba zjutraj zaviti na desno in bi lahko sledili markacijam in si malo skrajšali pot. Pa kaj zato? Najina leva varianta je bila celo malce boljša, sva presodili. Še topla malica in hladno pivo v Ribnici, potem pa avtobus in vlak domov. Konec raziskovanja in iskanja levo, desno.


Še namig ribniškim planincem: pri svoji oglasni deski blizu avtobusne postaje narišite veliko rdečo puščico v desno in napišite, da je pot do svete Ane v tisti smeri. Potem je pa že mogoče videti tudi prvo markacijo. Mogoče pa želite vzpodbuditi našo lastno iznajdljivost in stike z domačini. Tudi prav!

Ni komentarjev: